Rumeno se odevajo.
Pocukajo me za rokav -
Dober dan!
O, saj vas poznam
moje davne
znanke!
Šepnejo –
polepšaj se, okiti,
odišavi pričesko.
Bodi opazna, sij,
s soncem v očeh,
z nebeško modrino.
Bodi najlepša
med narcisami!
Čas je tudi zate,
deklica.
Tenko poslušam,
vstajam,
v rosi svežine
narcise, narcise!
POMLADANSKI EKVINOKCIJ
Južna nebesna vrata
se razpirajo počasi.
Onstran so
svetleča obzorja daljav,
toplejše sape.
Drhtim.
Zemlja oživlja.
Sonce se vzpenja više,
drami, vabi, poljublja rože –
rumene, bele, pisane.
Prestopim prag
Zaslišim ptice,
žuborenje, let, šumljanje.
Čudim se –
ljudje poklekajo,
častijo Vesno,
najlepšo boginjo vseh časov.
Darujejo.
Darujem ji svoje srce. Um.
Boginja daruje.
Vsakogar poteši.
Ekvinokcij.
