IŠČEJO DOM

Noč postaja sovražnica.
Luna beži po svoji poti,
odhaja bleda in tiha.
Dolge kolone beguncev
se vijejo preko doline,
čez travnike
in čez reke.
Sence dreves
dajejo zavetje
in veter se poigrava
s svilnato travo.
Počasi vstajajo jutra,
minevajo dnevi,
minevajo tedni,
begunci še iščejo dom.
Noč postaja sovražnica.
Luna beži po svoji poti,
odhaja bleda in tiha.

Sem ptica miru.
Privablja me
pesem srca, ki zveni
in prosi pomoč.
Poletim nad glavami,
šepetam na uho.
Hladim pregreto telo
in jočem v tišini.
Upanje daje moč,
vero v novo jutro,
v košček kruha,
v toplo posteljo.
Noč postaja sovražnica.
Luna beži po svoji poti,
odhaja bleda in tiha.

Deklica se oprime očeta,
zajoče in zatrepeta.
Droben korak obstoji,
ne zmore več.
Zašepetam ji
pravljico o sreči.
Pokličem dobro vilo,
da ji potolaži srce.
Mirno zaspi
pod razprtim nebom.
Ponudim ji mehko krilo,
da se spočije.
Noč postaja sovražnica.
Luna beži po svoji poti,
odhaja bleda in tiha.

Sence jutra
prebujajo priprte oči.
Telo ogreje skodelica čaja
in koraki hite naprej.
Postajajo težki
in utrujeni.
Ostajajo trpkih
dni sledi.
Dežne kaplje
bičajo oči
in bledi obraz.
Žična ograja zapira poti.
Noč postaja sovražnica.
Luna beži po svoji poti,
odhaja bleda in tiha.

Deklica sanja
belo posteljo,
rožnato odejo
in plišastega medvedka.
Veter zapiha
s svojo toplo sapo
in rumeni listi
postiljajo posteljo.
Otrple roke
stiskajo premočeno
in mrzlo odejo
sredi noči.
Noč postaja sovražnica.
Luna beži po svoji poti,
odhaja bleda in tiha.