Jutro je bilo, mesto še v rahlem dežju, od vročega asfalta včerajšnjega dne se je kadilo, ljudi je bilo še malo. Po svetleče mokrem asfaltu na trgu so postopali golobi, mestna zastava z rotovškega trga je vajeno, ožeto visela in mestno impresijo je dopolnjeval še stari galerist, ki je v kavarni zunaj pil kavo in zdelo se je, kot da čaka na nekaj, o čemer bo po dolgem času spet lahko komu razlagal. Poleg sebe je imel vrečko v obliki ribiške mreže in to ga je delalo nekoliko šik.
Razgovor za službo ni bil obetaven, a je bil za razliko od večine dosedanjih, prijeten. Direktor je bil rahlo zmeden, a prijazen moški srednjih let, še se je znal nasmehniti nežno in oči še niso zadobile kovinske ostrine preračunljivosti. Pa pri teh letih … Za šefa bi ga imela, ker ne bi sitnaril, izsiljeval, namigoval, pogojeval, te držal v šahu, te preziral, od tebe pričakoval preveč ali premalo. No, ni bil te vrste človek, ki bi ga zanimale intrige. Iskal je nekoga, ki bi bil deklica za vse, ki bi obvladal prijave na razpise, ki bi malo uredil zadeve tam v njihovem centru sodobne tehnologije in promoviral podjetje ali zavod ali kaj so že – navzven. To bi zmogla, sem rekla, komunicirati znam. V nasprotju s svojo pravico in dolžnostjo me ni upal kaj preveč spraševati, zato sem mu pomagala in mu povedala, kaj sem po poklicu in kaj vse sem že delala, in … od nekod sem mu bila znana. Presenečena sem bila nad tem, kako še vedno deluje ta stavek - od kod se že poznava. Takoj se vzpostavi neka posebna bližina. No, in midva tako malce prebrodiva trde začetne polstavke in bi se vse kdo ve kako nadaljevalo, če ne bi vmes posegla referentka z Zavoda za zaposlovanje, ki je sedela tam poleg in si nekaj beležila in se kar naenkrat odločila, da gospa Mornaut, kaj pa vas še drugega zanima, vi bi lahko morda na kakšni šoli kaj počeli, bom rekla vaši svetovalki. Ženska v sivi obleki se je vključila meni nič tebi nič kot vodja celotnega pogovora in, vajena odločanja, sklenila, da me bo preusmerila na kakšna druga vrata. Priznam, sodobne tehnologije niso ravno moja specialiteta, vendar sploh ni šlo za to, da bom morala tam razvijati načrte za polet na Mars. A tako daleč sploh nismo prišli.
Referentka je bila tista tipična predstavnica svoje vrste, ki ima vse prav, ki posega v mnenja in življenja drugih, ko je nihče ni nič vprašal in kjer ima ona preprosto zmeraj zadnjo besedo. Še to je posegla vmes, ko me je idealni šef vprašal, od kod se poznava, je cinično pripomnila, da zdaj pa res imava veliko časa za ugotavljanje. Oprosti, gospa, nisva se srečala na gasilski veselici pred dvajsetimi leti, na katere ti očitno nikoli nisi hodila, ker če bi, bi bila bolj normalna, ampak se me gospod spomni iz nekih malo bolj kulturnih okoliščin, kar me ne navdihuje z nobenim ponosom ali mi kakorkoli godi, gre pač za neko vljudnostno frazo, lomljenje ledu ali začetne neformalne nepomembne pogovore, s katero si določiš neko pozicijo v prostoru.
No, nekako mimo te ženske sva se vpričo nje in brez besed dogovorila, da pa morda sodelovanje ni popolnoma izključeno in zvečer sem mu napisala e-pošto z vsebino, ki je še enkrat poudarila moje veščine, podkrepljene s CV-jem, ter kratko, upam da ne preveč nazorno opazko na račun urejene dame, ki je super kandidatka za kakšno ministrico za zdravje ali kaj takega. Tega seveda nisem napisala.
Po tem razgovoru se mi je mesto zazdelo nekako bolj pisano, nič mi ni bilo težko, nisem delala lukenj v asfalt kot običajno, pusta obleka referentke z zavoda je bila le še spomin, lahko bi rekla, da mi je lažji bil korak.
Stari galerist je vmes že spil kavo, nekaj drobtin od njegovega rogljička, ki ga je brezplačno dobil zraven, je še ležalo na tleh in golobi so se sramežljivo smukali okoli, kot bi drug drugemu želeli dajati prednost, češ, ti vzemi, jaz sem že sit. Šla sem še k čevljarju in veselilo me je, da mi ni ne vem koliko računal in da sva si ob odhodu še izmenjala šalo v zvezi s tem, da letos ne gre na morje in da bi mesto v tem primeru tako ali tako bil boso.
Moj cilj pred obiskom s prijatelji z Norveške, ki pridejo tri krat na leto v Slovenijo, je bila knjižnica, da v miru preberem časopis tam v preddverju in v miru pojem malico, ki sem jo imela s seboj. Ja, v mesto si nosim malico s seboj. To se mi v resnici zdi zelo romantično, ko potegneš tisti jogurt in kruh iz vrečke in ješ tam, vsem na očeh, svoj skromni obrok, ki govori o tem, da nisi v kasti, ki hodi zjutraj na zajtrke v kavarnice. Ali ki sploh ne je, to je bolj moderno. Ki živi od prane, od svojega odseva v ogledalu, od prepričanja v svojo rodbino. To, da ješ malico nekje na cesti, malo pomečkan kruh iz srebrne folije ali drobeči se kifelj na malo zamaščenem belem papirju … to je izjava. To je manifest. To je deklaracija. To je 1. člen ustave tistih, ki se ne zapirajo med štiri zidove, ki ne grizljajo skrivoma svojih kroasonov, ki jih ni sram, da človek mora jesti … Ne! Jesti skromno malico nekje od zunaj ni enako kot jesti morda kosilo ali večerjo v restavraciji vsem na očeh. Takrat nisi videti lačen. Na večerji človek ne zgleda lačen, tam zgleda pač na večerji. Lep, dišeč, a nikakor lačen. To je sprejemljivo. To je lepo. Tudi kosilo vsem na očeh je lepo. To se pač dela. Ne, jogurta kar tako na ulici, pa od doma zavitega kosa kruha, po možnosti brez salame in sira, ne, to pa ne. Jesti to prvo hrano zjutraj, ki bo morda morala zadoščati do večera, je kot spati zunaj, če si begunec, ali na letališču, če si potnik in letalo zamuja. In pošteni sram ob skromni malici ni niti v milijon letih primerljiv s sramom, ki človeka obda, ko v gneči na banketu vzame z mize … pa čeprav eno jagodo grozdja ali majhen obložen kruhek. Tam si del nekega krdela, ki se pusti pitati, in ti vzameš to brez plačila. Tam si v hlevu, v ringu, kdo bo prej. Takrat si mravlja, nad katero se svobodno sprehaja velik palec orjaškega gospodarja, ki te lahko zmečka, kadarkoli si to zaželi.
No, jedla sem svojo malico s ponosom delavskega razreda, in še to se je zgodilo, da sem štrudl, ki sem ga nameravala dati Gregorju, vzela jaz, njemu pa po pomoti dala kos suhega kruha, ki sem ga za malico nameravala pojesti . Oboje je bilo zavito v srebrni foliji.
… a tokrat mi je nekoliko zastal apetit.
Ko sem stopila v tisti kot knjižnice, s steklom ločeno preddverje od zunanjega in notranjega sveta, sem najprej mislila, da sem prišla na srečanje upokojencev, na kakšno njihovo šahistično druženje. V ta osamljeni, od knjižnice in njene resnosti odmaknjeni kotiček, kjer si si vedno lahko utrgal kos nirvane sredi gneče in vrečk in ljudi, tam, kjer si lahko bral časopise, ždel in gledal v prazno, v dež, v asfalt, v mimoidočega galerista z ribiško vrečko … Tam so bili po stolih in na edini klopi razprostrti sami moški, upokojenci in seštevek njihovih teles je temu asketskemu prostoru dajal čisto drugo energijo. In vonj. Energijo starcev iz čisto nekega drugega časa, ki so prišli razglabljat o politiki in kdo je umrl, energijo, ki ni spadala tja, pa je vendarle bila tam in kdo sem jaz, da lahko o tem sodim. Bili so glasni. Našli so si točko v mesto, kjer lahko zastonj berejo časopise, razpravljajo o mestu in sosedih … in skozi drobne oči in sive šopke dlak na prsih in izpod pazduh in iz spolovil in podplatov jim je vel ta vonj po nasilju, po krampastih skrotovičenih udih, ki so nekoč grabili in rovarili, smrdeli so po potu vse zatajevane naslade, ko so sanjali bele device in temne prostitutke, pa niso dobili nobene, ker so pri dvajsetih sklenili svoj krog.
Samo tak smrdeči, zatohli, kovinskih oči starec se lahko spomni in gre do mize z nežnim nemočnim klošarjem, ki je jedel košček belega kruha in bral časopis … in gre ta sivolasi mrhovinar do njega in mu reče, naj mu da časopis, češ, ker ko se bere, se ne je zraven. In mu ta drobni temnolasi revež s krvavimi očmi odgovori, da še ni prebral in da marsikdo lahko je, medtem ko bere ali bere, medtem ko je. In se ta nasilnež, ki očitno ne čaka v vrsti in si z bedastimi izgovori in butasto prozorno pretkanostjo prisvaja tuje, hahljajoč odvrne od revčka z belim kruhom in reče kompanjonu, haha, si ga videl, bere in je zraven, kje si to že videl.
Ker je sramotno izgubil bitko, se je kar hitro pobral ven in še na vratih knjižnice, kamor očitno nikoli ni zahajal, si slišal nekaj o branju in hranjenju.
Z njim je iz prostora odšel tudi ta omledni sladkobno postani poscani vonj in s starčevskimi pohlepnimi feromoni naphan zrak je postal čistejši. Šahovsko društvo je začelo počasi razpadati, gruča beročih, sposojajočih si je začela kopneti, v prostor je vstopila ženska, še vedno mlada, s sijočo kožo na obrazu in zeleno obleko.
Sedla je v kot in pojedla sendvič. Črnolasi revež je tiho rekel: Zeleno je lepo. Nasmehnila se je.
Nato je vstala, dala na ramo torbico in rekla: Veselo na delo. In ko je hodila po stopnicah navzgor, v kdo ve katere knjižnične prostore, je še enkrat tiho rekla: Veselo na delo.
POJEDINA
Zunaj je bilo vroče. Praznovali smo Valerijino diplomo, nekje na Pohorju, na vikendu njenih staršev. Veselo je bilo, le kako ne bi bilo, vesela je bila novopečena sociologinja kulture, čeprav nihče ni čisto točno vedel, kaj to pomeni, a ni bilo važno. Tisti dan ne. Niti ni bilo važno, ali bo dobila službo ali bo odšla kam v tujino ali pa bo kelnarila. Slutili smo, da bi ji utegnili pomagati starši, ker so imeli neko firmo s pohištvom, to le ni kar tako, in imeli so zidanico na Pohorju, kar pa sploh ni kar tako. Bog ve, da tudi sociologija kulture lahko prav pride v trgovini s pohištvom, če se človek le malo znajde.
Bili smo torej tam, dim od ražnja nas je že malo prepojil, naš smeh so lahko ujeli tudi na kakšnem sosednjem hribu. Krog prijateljstva je bil sklenjen. Valerija je predlagala pohod do nekega spomenika, da je lepa ta pot, da se malo razmigamo, nadihamo svežega pohorskega zraka, še neko jezerce da je tam. Ko se vrnemo, bomo nadaljevali s hrano, pijačo, odbojko, sončenjem, petjem ob kitari, plesom, vsesplošno spontanostjo, mudilo se nam ni, vsi bi naj prespali gori. Gostiteljico sem prosila, če lahko ostanem pri hiški, da bom nalupila zelenjavo, si izmislila kakšno igro za potem, res mi ni bilo do sprehoda, od sonca sem bila malo utrujena, pohodno pot sem že poznala. Ostala sem torej pri bajtici, lepi kamniti hiški z vrtom odzunaj, s smrekami in majhnim vodnjakom, na mizo vrgla kumarice in jih začela lupiti za solato. Ravno so dobro odšli in pisano izginjali po gozdni potki, ko se je ob hiši precej naglo ustavil rdeč avto. Neki starejši Ford. Iz njega je naglo in zadovoljno, kakršen je zmeraj bil, stopil M, ki je že prej javil, da bo nekoliko zamudil. »O, kaj so te kar samo pustili?«, je brezskrbno vprašal.
»Šli so na sprehod. Nekdo mora čuvat bajto.«
»Ne vem, če jo boš lahko branla.«
»Kako to misliš?«
»Pa neki medvedi hodijo tu okrog.«
»Pa ni to Kočevski rog.«
»Ne. To je pohorski rog«.
Hitro sva zakoličila najin odnos z M, za katerega sem vedela, da se je pred nekaj meseci razšel s punco, da trenutno neke resne nima in da mu njegov sangvinični značaj in že na prvi pogled viden hedonizem ne dasta, da bi se zaprl pregloboko vase. Gubice ob očeh in guba sredi njih ter presenetljivo zgarane in hrapave roke pa so govorile še neko drugo zgodbo. Prišel je, zdaj je bil tu in všeč mi je bil še iz časov, ko sva bila sodelavca. Ja, pred kakšnimi sedmimi leti v neki firmi. Že takrat sva se rada družila, se vozila po terenu, si delala majhne usluge, si prinesla kavo iz avtomata, si voščila za božič, vedel je za moje naklonjene poglede, a jih ni spodbujal, to je že pazil, in vedela sem jaz za njegovo dobrodušnost. V tistih nekaj urah službe sva bila v nekem vzporednem svetu, v nekaj urah sreče, ki je lahko da samo sreča neuresničene ljubezni, ki obdana v debeli plašč upa, da ji ga bo nekoč nekdo potegnil z ramen. Kasneje sva se srečala le tu in tam, na ulici, kakšni pijači, preko skupnih znancev sva se kdaj pa kdaj na kakšnem kulturnem dogodku celo skupaj napila, a nikoli ni bilo med nama nič. Prepovedan, nedosežen sadež. In zdaj je bil tu. Mešanica pohorskega gozdarja in pronicljivega opazovalca sveta. Ljudski in svetovljanski. In temno poraščen po prsih, to mi že ni ušlo. Smrtonosna kombinacija zame, vsekakor.
Sedla sva k mizi in jaz sem lupila zelene kumarice, od pogovora, čeprav kratkega, že rahlo zasopla v obraz in zeleno valovanje vetra je oplazilo eno od polken, da je nežno potrkavalo. Gledal me je v roke, ki so držale kumarico in njen sok je sveže in zdravo dišal.
»Rabiš kaj iz hiše?« je vseh sedem let spravil v to vprašanje M.
»Ne, lahko pa greš zapreti polkna, da neha tolčt.«
»Greš z mano?«
»Ne. Pridem za tabo«, sem se v tisočinki sekunde odločila, da si uresničim dolgoletno željo po takojšnjemu nehanju sprenevedanja, čeprav je bil pogovor z njim hudo privlačen in bi lahko še trajal. A po sedmih letih je bil čas, da postaneva dorečena. Časa ni bilo veliko, druščina se bo vrnila čez kakšne tričetrt ure, sem izračunala, M se okoli tega ni kaj prida vznemirjal.
Stopila sem v zidanico za njim, ga videla stati pri oknu, obrnil se je. Delala sem se malo nesigurno, kot da bi bilo to vtisnjeno v način obnašanja vseh žensk, v pražensko v nas in nič ne bi moglo biti bolj naravno … in se veselila tistega, kar je naznanjal ta trenutek, ta dan. Poiskala sva mizo, debela lesena je bila, stabilna, kakršne so v takšnih kamnitih hišah. Ustavila sem se ob mizi, M je hodil proti meni in naenkrat sva si stala nasproti. Stal je ob meni na robu mize, bila sva vzravnana kot sveči, ki bi bile potrebne za blagoslov … a oči so se odločile, koža je zavrela. Miza naju je podprla in rahlo zaječala s svojim stoletnim glasom, ko sem se počasi usedla nanjo … z nogami rahlo narazen, se zazrla v strop, od svežega apna bel, a ob zaloputnjenem polknu že siv, kot da bi nekaj iskala zgoraj … in se nato počasi zazrla v M, ki je stal tam ves in cel, otrok, moški in žival. Moj džins je spolzel ob M-jevem navzgor, odzadaj sem prekrižala nogi in M je stal v obroču iz toplih meč, ki so ga stiskale bliže k ženski, k njeni mornarski majici, priprtim očem. Hrbtenica se mi je zvila v čisto pravilen es, ko sem nagnila vrat nazaj in ga čutila tako blizu, še mirnega v drži, a s svetlečo temno kožo in rokami, ki so že prijemale zatilje … močno je stisnil za šop las in z občutkom potegnil nazaj, da me je polila sladka bolečina. V ustih se je obema nabiralo mokro, a ustnice se še niso pripojile, ne še, vsak gib je moral trajati posebej, biti ločen od ostalih … gledala sva se in M mi je gnetel lase kot nepodkupljivi kupec, ki preizkuša volno, vsak las je šel skozi prste, zagrabil jih je spet in jih nesel k svojem obrazu, močno potegnil skozi nosnice, po ognju sem dišala in kumaricah in po soncu. S svojo temno močno roko, dišečo po železu je šel … z blazinicami prstov po levi strani lica, stopil še korak bliže in me privezal na sebe … stoječega, mirnega, silnega. S celotno dlanjo mi je naenkrat pokril usta, rahlo pritisnil, da sem s konico jezika začutila slankast okus, vpijala sem vonj železa, trave in lesa … z ustnicami in jezikom sem vpijala M-jevo sporočilo in se telepatsko razširjala v trenutek, ki bo sledil … nato je z roko pokril ves moj obraz, me božal z eno roko in z obema kot bi bilo poslednjič, pa saj je bilo, a prvič tudi … božal me je intenzivno, mi spreminjal obliko ustnic z rokami, šel čez oči, komaj zaznavno je drgetal in jaz sem bila živa. Dihanje se je vedno bolj slišalo … razprla sem ustnici in z jezikom objela njegove prste, jih držala med zobmi kot pes, ki ne spusti igračke, smejal se je M z dolgim zamolklim glasom v grlu, ki je trajal, in me gledal … kot poglavar na svojo dolino. Z močno prepojenim jezikom in z vibrirajočim glasom v grlu sem jih sesala, dva naenkrat, tri, kdaj pa kdaj prijela njegovo roko in njegovi mokri prsti so postali čopič, s katerim sem risala vlažne sledi čez svoji ustnici, čez nežno vznemirjeni opni. Naenkrat sem ugriznila na sredo kazalca, da me je pogledal z globoko črnino svojih oči in njegova prosta roka se je sprožila v mojo sredino … v vroči džins tik pod zadrgo.
Ulilo se je.
Nepričakovano, ko pa je še prej sijalo sonce, celo zagrmelo je, zunaj se je nekaj prevrnilo in poletna nevihta je zašumela nad hišo … ulegla sem se na hrbet, še vedno tesno objemajoča njegova bedra, oči so mu gorele. Videla sem se v njih, videla sem, kaj vidi. Nagnil se je nadme in razprl svoja usta, da se je rožnato in temno in belo zasvetilo iz njih in jih pritisnil ob moja … pljusknila sva skupaj … tako silno, da bi se lahko poškodovala … spremenila sem se v prebivalko pragozda, ki je od veka vekov prebivala na Pohorju, v žensko, ki je slekla svojo kožo in dobila noge, noge, ki so belo valovale in dajale prostoru svetlobo … mojstrsko, natančno in neprodušno sva se odmerjala drug drugemu in se vedno nekoliko prihranjala za potem.
M je glavo zagozdil v moj trebuh in z eno roko potegnil z mene mornarsko majico, beli modrček je odletel proti kavču, ki je le na koncu ponudil počitek delavcema, ranjencema, brezimnežema z vžgano pekočo rano sredi čela, sredi srca.
Z desno roko je naredil odtis na moje prsi, s svojo veliko dlanjo se je lahko dotikal obeh hkrati, s konicami prstov je prijel eno rožnato jagodo, z zapestjem drsel po drugi … vzdignil se je nadme in temni roki sta pokrili mali beli kupoli, krožili komaj zaznavno, medtem ko je v mojih ustih globoko zajemal M-jev jezik, zalivali so me lastni in njegovi sladki sokovi, popolni arhitekturi se je v ustih pridruževala še popolna glasba, jek, jok, obramba in napad, vse, kar je prihajalo iz mojega in njegovega dna, iz maternice in trebuha ... gibanje jezika se je preneslo na njegovi roki, trzajoči hitri gibi so do kraja napeli kupoli s posvetilom na vrhu, da sta se začeli svetit, kot bi nanju padal poletni dež od zunaj …
Odmaknil je usta, me vmes pogledal in v očeh je bila zavzetost gozdarja ob podiranju drevesa … drevo je bilo njegovo, satje moje … Postavil me je pokonci, mi porinil nogi še bolj narazen in s hrbtno stranjo roke drsel po mojih hlačah … vse zvezde in luna in sonce in nebo in zemlja in podzemlje, vse divje in prestrašene živali, vsa ženska, vila in demonka (sanjavka in pihalka ognja) je planilo proti središču … v trebuhu so odplesali svoj tisočletni ples in bili do kraja živi in do kraja pijani v ognjeni krogli …
Sklonil se je M in na rob ustnic mu je zašla moja jagoda, gledala sem ga, da sem videla vse drobne zareze njegovih ustnic, od znotraj so bile mokre, od zunaj puščavsko suhe, s svojimi mokrimi prsti sem rahlo povlekla čez njih in videti je bilo, kot bi jih naenkrat zalila kri … priklopila sem se na njih in naredila sva moker globok in sladek tunel, medtem sva se osvobodila kavbojk in vsega, kar je še ločevalo človeka od Adama in Eve …
V sončno kroglo se je zarinil hrast … Vse se je vžgalo, silhueti temni na srebrnem ozadju, zanihal je lestenec, dva človeka, moški in ženska, sta trzala v sekundah, ko je s temne lesene police odbliskaval svečnik, za njim stopnišče, ki vodi navzgor, ter košara sadja, ki je videti tako, kot da se je nikoli nihče ne dotika. Na sliki v sobi je bil zajec, ker ga med zobmi nosi bik, ki so mu v črn moker kožuh zasadili kopje.
