Prosipam
zlatne mrvice svetlosti
u hramu Tvog imena…
Lelek zemlje
vuče se daljinama…
Ti ga čuješ…
Postoji li negde
čisti izvor
za grla Sušna?
Orfeju! Pronađi ga!
Pokaži put,
gde zov otaca
na jutrenje prvo
čeka…
Spasi setvu, Orfeju!
Pesmom svojom
probudi usnulo kamenje
i oplodi zemlju
što danima Te zove…
Sa povratkom kiša
kad procvetaju polja
procvetaće
i hiljadu cvetova belih
u mojoj krvi
(za Tebe, Orfeju)…
BLESAK
Pod jezikom Ti
zvezdana kora
zaiskri…
I nebeska reka
poteče
dodirom Tvog glasa…
Vreli oblaci
u zenitu…
Eho poslednjeg takta…
U tamnilu mom
Blesak!
MAGLE
Magle, guste i bele
vukle su se puteljcima
kao misao na
razgoljeno telo svetice
u snegu što se topi…
Dim. Memla.
I srne u begu.
Tvoj Glas narandže
cepao je
pretnju ispisanu na nebu…
Orfejska moč Tvoje Pesme…
Ne voliš magle, guste i bele.
Krčag vrućeg mleka
čekao Te na stolu…
NEPLODNA DOBA
Reke su uzaludno proticale…
Plavetno sunce zaludno beše plavetno…
Ni ćutnja naša što su ispadale
iz prastarih zidova nisu znale,
ili nisu mogle objasniti
neplodnju naših pesama…
Trešnje trule, pretrule
ostajale su nemo u našim rukama
cedeći se niz prste bez bola,
ali i bez užitka…
Nedovršeni akvarel sa previše vode!
Besemeni stihovi jalove pesme!
U očima su nam ostajale
samo suve ispucale koštice…
POJAS
Poslednju pesmu Ti tkam
na razboju darovanja,
njome da Te darivam…
Kao pojas
oko struka da je zadeneš…
Da Te njome opašem…
Da je nosiš
u lov, među zveri,
kada kreneš…
Da Te čuva
od lovca
lovina da ne postaneš…
URLIK
Ja sam samo urlik
iskidan iz Njegovog grla.
Šume me ponovo zovu,
postajem zver.
Ostavi znoj na mom čelu
i pođi, budi ptica!
VEZlLO
Vezilja ću postati,
na vezilu
pogled da Ti izvezem.
Srmenim koncem,
srmeni lančić
od želja pustih, da Ti nanižem.
U prstima neoznojenim,
boju čežnje u studenilu
da Ti sačuvam.
Za sve dodire nedodirnute,
za sve pesme neispevane,
za sva ćutanja iz grla neotkinuta,
i suze neprolivene
u očima utkane.
Snove nedosanjane
u jeleče vezeno,
da dosanjaš.
ODA ZA ORFEJA
Razsipam
zlate drobtinice svetlobe
v svetišču Tvojega imena …
Tožboa zemlje
se vleče po daljavah …
Ti ga slišiš …
Obstaja kje
čisti izvir
za grla izsušena?
Orfej! Poišči ga!
Pokaži pot,
kjer klic očetov
na svitanje prvo
čaka …
Reši žetev, Orfej!
S pesmijo svojo
zbudi usnule kamne
in oplodi zemljo,
ki Te dneve kliče.
Z vrnitvijo deževja,
ko polja vzcvetijo,
bo zacvetelo
še tisoč cvetov belih
v moji krvi
(za. Tebe, Orfej)
BLISK
Pod jezikom Ti
zvezdna skorja
zaiskri …
In nebeška reka
steče
z dotikom Tvojega glasu …
Razbeljeni oblaki
v zenitu …
Odmev zadnjega takta …
V temini moji
Blisk!
MEGLE
Megle, goste in bele
so se vlekle po potkah
kot misel na
razgaljeno telo svetnice
v snegu, ki se topi …
Dim. Trohnoba.
In srne v begu.
Tvoj Glas pomaranče
trgal je
grožnjo zapisano na nebu …
Orfejska moč Tvoje Pesmi …
Ne ljubiš megle, goste in bele …
Vrč vročega mleka
Te je čakal na mizi …
NEPLODNI ČASI
Reke so tekle zaman …
Modrikasto sonce je bilo zaman modrikasto …
Niti molki naši, ki so padali
iz starodavnih zidov niso vedeli
ali niso mogli razložiti
neplodnosti naših pesmi …
Češnje gnile, pregnile
ostajale so nemo v naših rokah
cedeče se skozi prste brez bolečine,
a tudi brez užitka …
Nedokončani akvarel s preveč vode!
Verzi jalove pesmi brez semen!
V očeh so nam ostajale
le suhe razpokane koščice …
PAS
Zadnjo pesem Ti tkem
na statvah daritev,
da Te z njo obdarujem …
Da si jo kot pas
okrog života nadeneš …
Da Te z njo opašem..
Da jo nosiš
v lov, med zveri,
ko kreneš …
Da Te varuje
pred lovcem
ulov da ne postaneš …
TULJENJE
Jaz sem samo tuljenje,
iztrgano iz Njegovega grla.
Gozdovi me znova kličejo,
postajam zver.
Pusti znoj na mojem čelu
in pojdi, bodi ptica!
VEZENINA
Vezilja bom postala,
da Ti na vezenini
pogled izvezem.
Da Ti s srebrno nitjo,
srebrni verižico
iz velikih želja nanizam.
Da ti v prstih neoznojenih,
barvo hrepenjenja v hladu
ohranim.
Za vse dotike nedotaknjene,
za vse pesmi neizpete,
vsa molčanja iz grla neiztrgana,
in solze neprelite
v očeh vtkane.
Da boš sanje neizsanjane
v telovniku vezene
dosanjal.
