zunaj časa je vse mrzlo
bom živel če me poljubiš?
tam ni stopnic
v očeh je tema zenice so slepe
bom spregledal če me poljubiš?
zunaj časa je vse mrzlo
tam ni krvi ne toplih besed
tam misel še ni noseča
tam je nekaj kar nima imena
zunaj časa je vse mrzlo
bom spregovoril če me poljubiš?
zebe me v zapečatenem molku
ne morem kričati
nimam jezika da bi okusil
pijačo križanega
nimam prstov da bi se dotaknil križa
zunaj časa je vse mrzlo
bom vsaj sanjal če me poljubiš?
edino kar čutim je zavest
pa še ta me ne pozna
jaz pa ne vem kdo sem
zunaj časa je vse mrzlo
bom preživel če me poljubiš?
pustil si me v zaklenjenem labirintu
človek je postal zob vampirja
čakam da bi se rodil
bom dobil telo če me poljubiš?
zunaj časa je vse mrzlo
sončna ura pa peče
ANGELI SO NEMOČNI
Dotakni se me človek v tej praznini
angeli so nemočni
samota se plazi po domovih
besede so umrle
sliši se jok otrok
mrmranje nemih
Dotakni se me človek v tej praznini
angeli so nemočni
prebudi svoje sanje
prestopi prag prazne smrti
dotakni se me človek v tej praznini
angeli so nemočni
Slišiš slišiš jok še nerojenega otroka
strah ga je življenja
ostati hoče v maternici
povezan s popkovino ljubezni
dotakni se ga človek v tej praznini
angeli so nemočni
Poljubi ga na čelo
angeli so nemočni
naj začuti smisel vstajenja
naj spregovori prvo besedo
s svetlobo v očeh
angeli so nemočni
Naj jim odklene vrata
v svet ki umira
naj ptice s krili v duši
poletijo do zadnje zvezde v vesolju
angeli so nemočni
naj usahne solza zapuščenega človeka
Dotakni sebe človek v tej praznini
angeli so nemočni
obrni ključ s katerim si se zaklenil
odpri okna v svojem srcu
naj zadiha tvoja duša
angeli so nemočni
Dotakni se nas z besedo v tej praznini
naj nas poboža kot ženska ki ljubi
da vzdrhtimo kot listje v krošnji
angeli so nemočni
dotakni se nas z objemom v tej praznini
angeli so nemočni
ČRNINA
Ko v očeh skeli črnina ni morja v dlaneh
le reke pretakajo kri iz brega na breg
Sence z odra bežijo vse je le smeh
režanje z blatnimi usti lomi tišino v kosteh
Noži režejo mrzla telesa v nočeh
hlad se zajeda v možgane razlite po tleh
Pesniki čakajo rojstvo mrtvih besed
Vrag se z nasmehom ozira v deželo kamenja in čred
Ko smrt se v smrti razžre nam nič ne ostane za jutri
Prekleto vse se podre še preden sin solzo začuti
MALI ABDUL KERIM FARIS JOČE
Mali Abdul Kerim Faris joče
pri avtobusni postaji
na drugi strani parka v Beogradu
nekdo hrani golobe
Mali Abdul Kerim Faris joče
izgubljen na poti iz Sirijskega pekla
Bo našel svoj mir?
Išče objem zahodnega jutra
Mali Abdul Kerim Faris joče
mama ga ne sliši oče ga ne sliši
mali Abdul Kerim Faris joče
V Damasku smrt reže rano v srce sonca
Mali Abdul Kerim Faris joče
na drugi strani parka v Beogradu
nekdo hrani golobe
Reši se sin mu reče oče
Bo našel svoje sanje?
Mali Abdul Kerim Faris joče
nihče ga ne drži za roko
samo neviden veter ga boža
na poti v deželo kjer pravijo
da se otroci ne bojijo bomb
Mali Abdul Kerim Faris joče
golobi na drugi strani parka
so nemočni …
LAHKO BESEDA ŠE ZACELI …
Kdor je videl črno skalo polno mrtvih rož na jasi
ve za mrzel nož zabit v čelo sonca
ve za črno zver v duši
za korak v praznino konca
za pogled preklan na tnalu smrti
Kdor je slišal krik zalit s krvjo človeka
ve za strah vsesan v zavest oči
ve za bes ki divje seka
vse kar čaka brez moči
Kdor je čutil vbod pohlepa
ve za gnus ugriza
ve za slast hudiča ki odklepa
vrata v brezno niča …
Mu lahko beseda še zaceli
rano v čelu sonca?
POSLEDNJA SMRT
Spomin, skrit za zaveso molka,
prekrit s senco ujete svetlobe …
V zoglenela vrata vklesana podoba otroka,
molči v objemu trohnobe …
Na pogorišču ognjišča črnina smrti,
v prahu praznina ugasle zarje,
na nebu nevidna belina raztrgane niti
pada v ubito morje …
Tišina, tišina reže obzorje …
Na zadnji stopnici spomina
umira starec brez volje …
V poslednji besedi umre bolečina.
Tišina, tišina reže obzorje,
prazna belina ugasne.
Smrt izgine v vesolje,
le kamen ob kamen še prasne …
BREZIMNO
v nevidni zavesti
svetloba
predira temo
v kamnu skrita smrt
molči
ne potrebuje besed
v soncu ugaša
poljub ognja
na drugi strani
črne luknje
se prižiga nekaj
kar (še) nima imena …
APOKALIPSA
Prišel bo z belim bičem
da ji odseka glavo
svečenici ognja in teme
prišel bo da jo vkleše v kamen
ubije s hudičem
zašije v premagano zastavo
Prišel bo z nevidnim bičem
da preseka gnilo dušo
da izpije bolečino
razklanega človeka
Prišel bo s srebrnim bičem
da zlomi nož besede
da vstopi v utrip
razcepljenega srca
da obveže rano Zemlje
In prišel bo k tebi
bela nevesta
da zamesi kruh
s čistim mlekom
da bo otrok lahko shodil
s krili novega spočetja
BELA ROJENICA
taval je ujet v srcu teme
plaval po črni krvi neme smrti
v aorti mrtvega planeta
je iskal izhod iz groba -
pokopan v zaprti izgubljeni knjigi
svetloba je gorela le v sanjah
prestrašen od bobnenja sile
ki je drobila vse
kar je ostalo od življenja
je vstopil v zavetje niča
edino živo bitje
je bila njegova duša
nevidna v srcu teme
vidna v svetlobi sanj
kot ptica v kletki brez izhoda
stisnil se je v kot obupa
skril v votlino razpočene planine
objel kamen z vklesanim ključem,
ga poljubil in se zbudil
v objemu bele rojenice …
LUTNJA IZ ZVEZD
Telo je lutnja iz zvezd
Alegorija sončne pesmi
Trka na srce …
Jantar na obzorju odprtega morja
Agnostična tišina potopljenih svetov
Nikoli izgubljena le ranjena v spominu časa …
Ikar na krilih duše
Mavrično bogat pleše s soncem
Angeli mu sledijo v brezčasje …
Le nekdo ki ne sliši odmeva molitve
Elegije zaklenjenega časa
Cepljen v razcepljenost vene v nevrnitev …
POPOTNIK Z ISKRO LJUBEZNI V OČEH
Ujet v zenici časa
objet v krogu obzorja
iščeš nevidna vrata …
Sam
s pogledom vase
svetiš s podarjeno svetlobo
v maternico duše
kjer se zrcalijo slike
ugaslih svetov …
Gledaš in molčiš
Molk prekrije govorico želja
in mir
mir te boža
s poljubom nevidne Skrivnosti …
Nevidno oko
te gleda
in čaka da vstopiš
onkraj vesolja
Nekoč boš našel pot iz Rimske ceste …
Popotnik z iskro ljubezni v očeh -
ta iskra bo rodila tvoje pravo rojstvo …
In takrat ne bo več pomembna
smrt našega sonca.
