Počasi, čisto počasi
se poletje poslavlja.
Vročina še pljusne,
a pojenja.
Daleč, daleč
se bleščijo zvezde.
V svežini jutra, noči se
izgublja dan.
Diham, moledujem:
sonce, ostani –
ne odhajaj!
Ohranjaj modrino neba!
Tvoja bližina me greje,
poživlja,
prežene temine.
Še zadnjič me vroče
poljubi,
da ostajajo z mano
poletne sanje!
JESENSKA
V suhem listju brodim.
Opita sladkega vina.
Obsijana od listja plamena.
Smejala bi se, plesala
pela, jokala in sanjala.
Vse obenem.
Ne vem, zakaj.
Sem mar zaljubljena?
Saj nisem mlada.
A v meni nekaj vre in vre …
Oh, ne, jesen!
Želim svoj mir v srcu.
Saj venem
z rožami in listjem.
Angel ljubezni,
prizanesi mi!
Ne smem se igrati,
ljubiti, trpeti noč in dan.
V temi jokati.
Jesen,
hvala za tvoj dar.
Vrni ga ljubljenemu
na ljubezenski oltar!
VSESVETNICE
Na gomilah, gredicah
drhtite v jesenski svežini.
Ste dlani razprte.
Svetite med sveče, križe,
črne kamne.
Razodevate skrivnost tišine!
Lepotice mrzlih vetrov,
edine,
kako ste se bujno razcvetele.
Kot kipeče vino,
upanje do zadnjega diha
še v ivju, zmrzali.
Vsesvetnice.
