Če pogledam v oči usodi,
se mi zazdi,
da sem samoten vitez,
ki jaše po suhih krajih,
išče zavetja in miru,
kjer le sipine dajejo podobo,
zagrnjen s temno ruto,
vdan v brez–dan.
Le pokoj na obrvih
da slutiti,
da le nekoč
si otrese prah iz razmršenih las
in ponosen odide v tiho noč.
VESEL NAJ BO
Moje veselje ima svoj razlog –
nekaj malo svobode,
drugo je zavito v dobrem,
v preprosti stvari.
To golo lice,
živo srce,
edino upanje
je, da ni tako?
OB MALI SREČI
Ostaja prašna pot,
nazadnje le upanje
in korak ga nese tja,
kamor sonce zahaja,
sreča počiva
ob majhni lučki,
ki sveti za vsakogar.
Vsakdo jo nosi za sebe,
popotnik, svojo dušo.
LE MISLITI
Misliš,
vendar nisi.
To,
kar je,
in
kar želiš
pritegniti,
svojo dušo,
se odmika,
a tam je!
