S tridesetletno zamudo sem se najprej lotil knjige »Ure mojih dni« pokojne avtorice Mire Mihelič, druge žene mojega profesorja na ALU slikarja Franceta Miheliča. Publikacija je izšla leta 1985 pri Pomurski založbi in jo je domiselno grafično opremil oblikovalec Jože Domjan.
Vsebina, v kateri pisateljica opisuje svoje nadvse dinamično in poduhovljeno življenje , me je preprosto navdušila. Zaradi izbrušenega jezika, ki nadvse bogato, slikovito prikaže kroniko XX. stoletja, s poudarkom na sedmih desetletjih. Mira v vlogi razseljenega otroštva, brez materinske ljubezni, medvojne aktivistke, zapornice, ločenke, na novo poročene žene ter mačehe, je vselej zbrala dovolj moči, poguma, treznosti in dostojanstva za duhovno bogato življenje, kar je pogojevalo njeno pisateljsko strast, ljubezen do družine – rodbine, prijateljev, znancev, domovine in do narave. V najtežjih trenutkih, ki jih ni bilo malo, je stisnila zobe in z optimizmom zrla v prihodnost. Med drugim jo je reševalo humorno gledanje na svet, ki je bil tudi v njenih časih poln paradoksov. Njen avtobiografski roman zajema življenje, razpeto med Splitom, Zagrebom, Trbovljami in Ljubljano, vpeto v obdobje, ki so ga zaznamovale različne politične razmere v avstroogrski monarhiji, kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, v času nemško- italijanske okupacije – fašizma-nacizma, stalinizma-komunizma do samoupravnega socializma v Titovi neuvrščeni Jugoslaviji.Posebej kruto je bilo obdobje med 2. svetovno vojno, ko je kot aktivistka sodelovala v ilegalnem gibanju, povezanem s partizani.
Pretresljiva je tudi zgodba iz njenega zgodnjega otroštva po ločitvi njenih staršev, matere, zagrebške operne pevke Pavlice Trauttner in očeta Kramerja, slovenskega poslovneža, in zgodba, ki se kasneje nadaljuje ob njeni neprijetni ločitvi od moža Borisa Puca, ljubljanskega pravnika.
Podedovana meščanska in ne preveč prostorna meščanska vila na Aškerčevi cesti v Ljubljani predstavlja osrednje žarišče njenega zrelega življenja, v kateri so se bliskovito prepletali burni zasebni in javni doživljaji. Skozi desetletja je ta hiša nudila streho ilegalcem, pribežnikom, služkinjam, podnajemnikom, brezdomcem in to z dobrimi in slabimi lastnostmi, ki jih pisateljica spoštljivo in tudi neprizanesljivo opisuje. Poleg tega je bilo v teh prostorih shajališče pomembnih slovenskih umetnikov različnih usmeritev, med katerimi je bila najpogostejša obiskovalka pesnica Lili Novy, ki je svoje duhovne stiske tešila z boemskim obnašanjem, v stilu čudaškega oblačenja in z razposajenim besedovanjem. Tudi obiskov pomembnih politikov, gospodarstvenikov ni manjkalo, in to z različnimi nazorskimi prepričanji, kjer so se mnenja burno kresala, kar pa je gostiteljica pomirjevala s svojo nestrankarsko, optimistično naravnanostjo. In to ob podedovani masivni leseni mizi s pisalnim strojem, ki ji je pomenila duhovno zatočišče za pisanje romanov, dramskih besedil in polemičnih publicističnih tekstov.
Pisateljica v pripovedi zelo prisrčno opiše tudi življenje svojih otrok, vrt z bujnim drevesom in ostalo rastjo ter možev slikarski atelje. Zelo duhovito tudi razposajene pse in mačke pritepence, ki jih je družina vselej prijazno sprejela v toplo v zavetje.
Notranjost Pucove-Miheličeve vile, kjer je danes nameščena spominska plošča, in njen vrt sem doživel osebno, ko sem obiskoval svojega profesorja Franceta Miheliča, vendar se s pisateljico nisem srečal. Sem pa spoznal njenega sina Matjaža iz prvega zakona na večernem tečaju risanja na ALU, kjer sem bil leta 1970 asistent pri profesorju Zoranu Didku. Matjaža Puca, znanega geografa, diplomata, ki je odločilno prispeval, da so Škocjanske jame na slovitem Unescovem seznamu, poročenega z akademsko slikarko Veselko Šorli, sem kasneje večkrat srečal na ljubljanskih ulicah, kjer sva se prijazno pozdravila in kakšno rekla na račun aktualnih kulturniških dogodkov. Bil je postaven, temnolas možakar, podoben svoji materi in gosposko uglajen, torej v skladu svoje meščanske rodbine. V časopisu me je žal pretresla osmrtnica o njegovi prezgodnji smrti, saj je bil od mene mlajši tri leta.
Poleg materinstva, družinskih obveznoti in pisateljevanja je bilo Miheličevi zaupano tudi predsednikovanje Društva slovenskih pisateljev in slovenskega Pen kluba, katerega sloves je ponesla v širni svet. V okviru delovanja Pena pohvalno omeni najzaslužnejše protagoniste, sodelavce: Mateja Bora, Cirila Kosmača, Franceta Bevka, Miška Kranjca ter literate iz tujine: Davida Carverja, Henricha Bölla, Iva Andrića itn. Pohvalno izpostavi tudi dolgotrajno, požrtvovalno in zaslužno tajnico kluba Elzo Jereb, ki je bila v tistem obdobju moja profesorica angleščine na Šoli za oblikovanje v Ljubljani.
Osebno me je pri branju njene romanizirane avtobiografije zanimalo zakonsko razmerje z njenim drugim soprogom, slikarjem Francetom Miheličem, vendar je glede tega dokaj zadržana, diskretna, sicer ga pogosto vpleta v zgodbe in v eni odkrito pojasni, da je bila sama pretežno predana svetlobi in soprog temnini, katero v bistvu izžarevajo njegovi slikarski in grafični opusi. Dodaja tudi, da je bil glede njene kulturne zagnanosti, zaposlenosti potrpežljiv sopotnik in je trpke trenutke vselej popestril s hudomušnimi prebliski.
ZVEST SAMEMU SEBI
Božidar Brezinščak Bagola: Tu in tam čez mejo
Sledila je knjiga hrvaškega literata, pesnika Božidarja Brezinščaka Bagole ‘Tu in tam čez mejo’, katero je izdala Mariborska literarna družba v ediciji Zbirke Oglej (2015) in je spremno besedo napisala vsestranska kulturnica Erna Ferjanič iz Rogaške Slatine.
Tudi Bagola, moj landcman preko Sotle, ne daleč od moje mladostne vasi Brecljevo, je predstavil svojo biografijo in to v obliki dnevnika, ki zajema zgolj obdobje (1993-2009), pretežno v času županovanja v mladostnem kraju Hum na Sutli.
Božidar je povojni otrok, ki je svoje otroštvo kalil v idiličnemu kraju Vrbišnica v občini Hum na Sutli, med romantičnimi griči, hribovjem Hrvaškega zagorja, ki so mi v mladosti ob Donački gori predstavljali razgibano jugovzhodno panoramo.
Svoje duhovno obzorje in nazorsko prepričanje je po srednji šoli bogatil in utrjeval na Teološki fakulteti v Zagrebu, na Filozofski fakulteti v Beogradu in na obeh uspešno diplomiral. Že kot študent teologije in filozofije je bil precej uporne, revolucionarne narave, česar se je najbrž navzel od legendarnih puntarjev Matije Gubca in Ilija Gregorića, ki sta leta 1573 v zagorsko-slovenskih krajih vodila kmečki punt (seljaćku bunu). Torej ni čudno, da je prijateljeval z mojim mladostnim prijateljem, sošolcem Frančkom Križnikom, s katerim sta doma in v tujini povzročala drzne pogrome pri takratni civilni, komunistični in cerkveni-klerikalni oblasti. Duhovnika Frančka Križnika večkrat omenja v svojih dnevniških zapisih in obžaluje, da je moral kot izredno obetaven publicist, zaposlen pri ljubljanskem časopisu Družina, svojo publicistično pot končati v prometni nesreči nedaleč od Munchna, kjer je zaključeval doktorsko diseratacijo.
Po študiju se je Bagola kot izobraženec in taletiran pesnik vrnil v rodni kraj, v posvetno angažirano življenje, kjer je gojil in še goji pristno družinsko življenje, zaznamovano s krščanskim naukom. V spisih posebej poudarja svoj vrt s sadovnjakom z očarljivo naravo v različnih letnih časih in njenimi bogatimi darovi. Prepričljivo zapisani dnevniki nas seznanjajo z njegovimi življenskimi podvigi in tudi padci, katere podobno kot Miheličeva rešuje z močno voljo, strpnostjo in optimizmom. V profesionalni vlogi filozofa, teologa in literata se je moral kot župan posvetiti tudi socialno-ekonomskim problemom, planiranju v korist občanov ter brzdanju strankarskega prerivanja, kar mu je prineslo neprespane noči. Posebej v času županovanja je pogosto izpraševal svojo vest, etično ponašanje, v želji, da ne bi povzročal krivice, žalitve posamezniku ali širšemu krogu občanov. Poleg realnega, zavestnega življenja dnevnik vsebuje tudi njegov podzavestni, sanjski svet, torej mučne in radostne sanje, kar je vplivalo na njegovo izpovedovanje. Je poduhovljen pripovednik, odlično enciklopedično podkovan, ki goreče zagovarja poštenost in odkrito ožigosa koristolubje, potuhnjenost. Podobno kot Miheličeva je tudi on strasten popotnik, kot povabljenec različnih literarnih srečanj, pesniških večerov po vsej Hrvaški ter v tujini in kot turist z družino. Izstopajo njegovi obiski Zagreba, kjer se srečuje z znamenitim literati, teologi, politiki, filozofi, prosti čas pa vedno izkoristi za ogled arhitekturnih znamenitosti, likovnih razstav in z obiski restavracij s kulinaričnimi dobrotami. Zelo nazorno so opisana tudi potovanja v Bosno in Hercegovino, kajti njegova žena Branka je izvirala iz tega področja in je z njo podoživljal balkansko morijo, kalvarijo vojne med tremi narodi.
Bagola torej ni samo senzibilen pesnik, romanist, prevajalec, saj so mu ljudje zaupali mnogo družbeno- političnih funkcij, med drugim že omenjeno 10 letno županovanje v kraju Hum na Sutli. Opisuje tudi svoje delovanje v Društvu pisateljev Hrvaškega zagorja, Društvu hrvaških pisateljev, Društvu hrvaških filozofov in Društvu hrvaških prevajalcev in sodelovanje na mednarodnih simpozijih. Prevedel je veliko literarnih del iz slovenščine v hrvaščino in obratno ter izkazal izredno aktivnost kot član Društva hrvaško-slovenskega prijateljstva, saj od nekdaj uspešno gradi solidne kulturno-politične vezi med občinami Hum na Sutli, Rogatcem, Rogaško Slatino, Podčetrkom in drugimi slovenskimi kraji. Opisuje mnoga srečanja s slovenskimi literati, politiki, duhovščino in je lahko za vzor hrvaškim ter slovenskim politikom, ki pogosto kvarijo dobrososedske odnose.
Na koncu knjige so zelo pretresljivi dnevniki iz obdobja 2010-2012: Nevarna bolezen zveste žene, Po operaciji, Slutenjska resničnost smrti, Smrt in ljubezen, Velika življenska preizkušnja in Hvaležnost za dar življenja.
EKOSOCIALIZEM
Viktor Žakelj: Ekosocializem
Tretja knjiga z naslovom Ekosocializem (izdajatelj: VBG d.o.o, Ljubljana, 2013) prihaja z računalniške tipkovnice mag. Viktorja Žaklja, mojega dijaškega sotrpina iz Doma Ivana Cankarja na Poljanski cesti v Ljubljani. Kremeniti Žirovčan, učitelj matematike, fizike, pravnik, ekonomist, publicist, ima za seboj dolgo politično kariero in je bil član različnih krajevnih in republiških ustanov, vodstva Zvezne konference SZDL Jugoslavije ter v samostojni Sloveniji predsednik Socialistične stranke Slovenije, ki je prva dala pobudo za plebiscit o samostojni Sloveniji in je danes predsednik Protestantskega društva Primož Trubar. Ker je močno razočaran s sedanjim političnim, ekonomskim in duhovnim stanjem v Sloveniji in po svetu, se je kot politik naprednega kova odločil, da hrabro in s klenim jezikom napiše knjigo s pomenljivim naslovom Ekosocializem. Kot človek dialoga in nasprotnik nestrpnosti je k sodelovanju z različnimi mnenji, strokovnimi razpravami, kulturnimi prispevki pritegnil strokovne komentatorje (dr. Bogomir Kovač, ddr. Rudi Rizman, Peter Kovačič Peršin, ddr Matjaž Mulej, dr. Aleksandar Kešeljević); pesnike o sedanjem prelomnem času (Vinko Moderndorfer, Dušan Voglar, dr. Miklavž Komelj), karikaturista s pogledom na današnji čas (Franko Juri, Stane Jagodič) in sociologa dr. Andreja Kirna, ki je prispeval spremno besedo in dodatno dokaj obsežno razmišljanje o sodobni globalni družbeno-ekonomski krizi, ki močno najeda tudi Slovenijo. Na koncu ocene, razmišljanja je dr. Kirn zapisal zahvalo avtorju knjige: »Zahvaljujem se mag.Viktorju Žaklju za napisano in pogum, da je k oblikovanju vsebine knjige povabil krog ljudi, ki mislijo drugače od prevladujoče neoliberalne miselne paradigme.«
Viktor Žakelj je na osnovi svojih vodstvenih izkušenj, široke razgledanosti in etično-humanistične naravnanosti brez nacionalistične in strankarske zadrtosti napisal knjigo, ki je vredna branja, in je v podporo prizadevanjem naprednim političnim ter kulturnim gibanjem, ki želijo sodobne neperspektivne, izkoriščevalske in razvratne metode sveta zaustaviti. Posebej obsoja nepremišljeno izkoriščanje naravnih virov, ekološko barbarstvo in kapitalistično neoliberalno politiko, ki permanentno spodbuja gospodarsko rast, od katere imajo glavno korist milionarji – bankirski mogotci, vedno večji odstotek prebivalstva pa živi v pomanjkanju ali umira od lakote in pod streli barbarsko profitne oboroževalne industrije.
Nekaj citatov iz njegove knjige:
V zadnjih desetletjih so si jedrne kapitalistične države popolnoma podredile mednarodne finančne ustanove in si prek njih z varčevalčnimi ukrepi (ponovno) podrejajo Jug in Vzhod Evrope. To že poznamo: Drang nach Sud/Osten ali po Trajanovi poti do roba Rimskega cesarstva. Novi so le načini in sredstva ter dejstvo, da s tem spodjedajo evropsko idejo, s čimer jemljejo prihodnost vsemu kontinentu. Nemčija ravna, kakor da ne razume, da ima prav ona nejveč koristi od EU.
Na svetovni in tudi evropski periferiji že nekaj desetletij traja prava (tretja svetovna vojna), ki je seštevek parcialnih vojn, te pa manifestirajo kot vojne med kapitalističnim jedrom in njegovo periferijo ter kot mednacionalne, rasne, verske in ideološke vojne. Te vojne so surove, neusmiljene, a so pod kontrolo-zlasti Nata (zanj pravijo, da je policaj kapitalizma). Globalne vojne na srečo še ni bilo, ker se sovražne strani zavedajo, da bi ta pomenila konec civilizacije. Bo pri tem ostalo?
Ko o tem razmišljam, mi pride na misel (vem, da ne edinemu), da smo ljudje na ogromni ladji, nekem novem Titanicu, razporejeni po sobah in hodnikih, eni delajo, drugi veseljačijo, navzoče so vse mogoče razlike. Le majhna skupina krili z rokami in kriči, da ladja pluje direktno proti ledeni gori. Daleč so od kapitanove kabine, nihče od odločujočih mornarjev jih ne sliši, del potnikov jih skuša utišati, smešijo jih, tudi zmerjajo. Še malo pa bo počilo, kriči grupa potnikov-ekologov. Glasba igra vedno glasneje. Potniki pa se naprej zabavajo, jedo, pijejo… Vse supaj zmeraj bolj spominja na ladjo norcev. Še malo, pa …
Ogroženost okolja in s tem prihodnosti življenja na planetu Zemlja je posledica tudi dejstva, da se človeštvo kompleksnosti tega vprašanja hote ali nehote ne zaveda, To se kaže v poveličevanju tehnologije, s tem tehnike in naravoslovja sploh, zanemarja pa se področje družboslovja, humanistike, kulture in duhovnosti.Te panoge so tudi najbolj na udaru vseh sedanjih državnih varčevalnih projektov. To siromaši človeštvo, ljudje se vedno bolj odtujujemo drug od drugega, odtujujemo se nazadnje tudi od svojega bistva, odmikamo se od udejanjenja neke nove družbenoekonomske paradigme, ki ne bo imela za cilj podrejanje narave in človeka, dobiček pa ne bo malik. Proizvodnja in poraba bosta uokvirjeni v trajnostni model, v preživetje torej. S konceptom te knjige sem skušal opozoriti prav na to kompleksnost sedanjega družbenoekonomskega trenutka. Gre namreč za vzpostavljanje novega družbeno ekonomskega stanja, mnogi ga poimenujejo kar pokapitalistično obdobje.
Zato je popolnoma pričakovano, da so zahteve po spremembi družbenoekonomskega sistema v smeri (eko)socializma zasmehovane.
Prizadevanje za ekosocializem torej ni klasični razredni boj, ampak je elementarno prizadevanje za preživetje socialno razslojene družbe v že močno degradiranem okolju. Zato je tudi ekosocialezem treba razumeti kot nov družbenoekonomski odnos, ne pa oživljanje nekih že izpetih utopij preteklosti. To idejo je potrebno jemati kot čezrazredno in tudi kot večnacionalno, saj zadeva vse plasti in vse narode sveta, to torej ni poziv k spopadu enih z drugimi, temveč je poziv k gospodarnemu ravnanju vseh z naravnimi viri, kar pa ni dosegljivo brez spremenjenih medčlovekih odnosov, zato potrebujemo novo etiko in tudi moralo, potrebujemo sožitje med narodi in državami. Je še to ena od iluzij?
Smo usojeni na propad? Tolažimo se lahko s tem, da velike stiske rojevajo tudi rešitve.
DODATEK
Med branjem treh knjig sem imel v mislih tudi knjigo s pomenljivim naslovom POKLIC ČLOVEK, ki je izšla pri založbi Plamenica v Ljubljani leta 2013 in katere avtor je pisatelj Anej Sam, ki v svojem angažiranem besedilu, ilustriranim s številnimi satirično obarvanimi motivi iz širnega sveta razmišlja kako živeti in kako se kot človek uresničiti. Zagnano in brez dlake na jeziku ožigosa sodobno družbo, ki je z izkoriščevalskem kapitalizmom izgubila vse etično-moralne vrednote in s prezirom ožigosa rasizem, nacionalizem, totalitarizem, tržno globalizacijo, klerikalizem, korupcijo, pohlep, kriminal, izprijenost, degeneracijo. Tudi teror antikulture, publicistično ter finančno povzdigovanje duhovne praznine, nihilizma in kičaste vsebine.
Ob tem osvetljujem dejstvo, da smo karikaturisti in ostali satiriki več desetletij nazaj pričeli opozarjati na te nedojemljive negativnosti, na kar glasno in hrabro svari tudi sedanji papež Frančišek. Žal pa angažirani kriki ne dobijo pravega odmeva, pretežno naletijo na gluha ušesa. Ga bo dosegel svetovno slaven in vpliven papež, s pomočjo naprednih, angažiranih intelektualcev?
ZAKLJUČNA MISEL
Če k zloveščemu sedanjiku dodamo trenutno begunsko krizo, ni čudno, da se sredi noči v zavestnem ali podzavestnem stanju premetavamo v postelji, vizionarja George Orwell in Srečko Kosovel pa se obračata v grobu.
