Tista tvoja me danes sploh ni pogledala. Že mogoče, da me res ni opazila, mogoče so njeni Ray Bančiči pretemni, da bi videla, kako sem preklinjala pred polnim nabiralnikom in si že stotič obljubila, da bom šla na pošto. Ja kar na pošto bom šla in prepovedala, da mi nosijo te preklete reklame, te kupe papirja, ki jih niti ne pogledam. Za nikamor niso. Ne za sekret, ne za kurilnico. Kar prepovedala jim bom mašiti nabiralnik z akcijami in potovanji all inkllusive. Enkrat ja, čeprav sem tam vsak dan.
Skratka, odšibala je mimo mene, da me je spet ledeno polilo po hrbtu, prav do trtice se je znojno pocedilo. Ma, preklet bodi ti in jaz ravno tako, ki sem s teboj v grehu, kaj v grehu, kar v pekel bova šla oba! Takole je oddivjala mimo, še prah se ni imel časa zvrtinčiti okoli njenega novega modela Renault, ne vem katerega že, a zagotovo novega. Njej avto meni pa šus, al kaj, je bentil moj šoferski jaz, na tiho dan. Saj ne, da bi ta hip ali pa kdaj sanjarila kako se dol dajem s teboj, pravzaprav o tem nikoli ne sanjarim, ker ni kaj sanjariti. In si mislim spet in spet kake pojave ste vi dedci in mi babe z vami vred.
Popoldan je bila na pošti taka vrsta, kot bi imeli upokojenci piknik pred mojim šalterjem. Dober dan gospa, da seveda, takoj vam prinesem paket, ne seveda jaz vam bom polizala znamko in jo nalepila, moj jezik je seveda bolj odporen in manj ga je škoda kot vašega! Ne, ne morete plačati, če nimate transakcijskega računa, ni dovolj samo ime in priimek.
Ni bilo šans da bi se izmuznila na malico, zato sem stoje v majhnem pajzlcu, ki ga imamo za kuhinjo spila kavo in poslušala lokalne čenče, ki so jih zavzeto obesedale moje sodelavke. Da tako ne bo šlo naprej, se je jezila Pisemska, da ona ne bo menjala izmene za vsako kurbarijo, ona, ki ima družino, sveto skoraj ali pa kar, ona da ne bo podpirala takegale čez plot skakanja, pa še na sredo popoldan, lepo vas prosim. Kdo pa se kurba na sredo popoldan? V petek zvečer že, to ni nič takega, petek je takorekoč že fraj dan in vsakemu pripada da počne kar hoče, a na sredo, to pa ne. To pa so znaki take izprijenosti, da se je ne da opisati, ona, žena in mati te svete družine, niti besed nima za kaj takega. Kje pa! Saj ne da bi jo Blagajna poslušala, Pismonoša ji je med tem mazilil ušesa z eno iz terena, tako, da je bilo očitno kokodakanje Pisemske merjeno v jajce v mojem gnezdu. Rada bi ji rekla, da me ne briga kdo se s kom na sredo in kdo na soboto, kakor, da je kaj drugače. Kakor da to kaj pomeni kateri dan v tednu se daješ dol. Bolj je važno, s kom in na kakšen način, ampak tako daleč misli Pisemske tako niso segale, ker to pa res ni sodilo k nedeljski južni in čestitkam in pozdravom. Na ekrančku pa spet tvoje sporočilo.
Če mi je kaj dolg čas me sprašuješ in kar vidim kako me šlataš. Kar čutim, kako si se spet zagrel po enem mescu in več, dan gor ali dol, nisem štela. V začetku sem bila presenečena. Ko sva prvič, sem ti rekla, da se to ni zgodilo, da se ne bi smelo zgoditi in da se več ne bo. Zgodilo. Seveda nisi nič rekel, ker kaj pa bi rekel na to, da si me dobil kot kakšno putano, na neizvirno zgodbo, da si nov v naših krajih, da imaš rad naravo in, da tvoji punci ni mar za njo, ja, kako je jesen v naših krajih radodarna, kako bi nabiral gobe in podobne zemeljske plodove, kako se ne veš kam obrnit, kam dati, v gozdu pa te je menda samega strah. Ha! Saj bi ti rekla, da te nima biti česa strah, v naših gozdovih pač ne, za boga milega, saj je vse skupaj samo šavje, tu in tam pet smrek skupaj, noben divjina ni, nobena Kočevska hosta ali Trdinov pragozd.
Si še kar vztrajal, da je to dokazano povezano s tvojim strahom pred neznanimi kraji, nekaj iz otroštva ali kaj in seveda so se mi vzbudili materinski nagoni, po moje se mi je začelo kar mleko delat. Priznaj da nisem kar nasedla, o to pa ne, sem pa že tista kura, ki leti dvakrat okoli skednja, preden počepne, čeprav ve, da bo počepnila. Sem vedela tudi jaz? Najbrž mi ne boš verjel, v svoji prepričanosti, kako si menda najbolj zaželen samec tod okoli, le kdo ti je to natvezil, ampak res nisem mislila na to, da bom počepnila, sploh tistega deževnega jutra ne, ko me je bog ve zakaj in kdo neslo v gozd. Je že moralo tako biti, da sem tam naletela nate, nič prestrašenega, nič izgubljenega, s polno košaro gob, kar me je še posebej razjezilo. Za gobe in gobarje veljajo vendar posebna pravila, posebni placi in tiho je treba hodit, pa ne pogledat gobe, če je ne misliš utrgat, ker potem ne raste več, ti pa si lomastil po goši, da sem najprej mislila, da so divje svinje ali pa medvedi. Če me ne bi prej opazil bi se ti izognila, pa ne zaradi tebe, sem že velika punca in bi se že ubranila takegale dedca, če bi se sploh braniti hotela, ampak zaradi prazne košare, ki je bingljala v moji roki. Tako pa ni bilo kaj, morala sem priznati, da danes pač nisem našla gob, saj kako pa bi jih, če pa si mi jih že vse pobral, le kako in kdaj si že šel gobarit.
Nič kaj ti ni šla do reber in malo gor moja žalost nad izgubljenim jutrom, pa še mokrim povrhu, pa še malo me je zeblo in malo mi ni bilo prav, ko si me tako pogledal, kot da stojim naga pred teboj. Na hitrico sem razmislila, kako sem oblečena pod staro trenerko in se razveselila čipkastih spodnjic in še bolj, da sem brez modrca, seveda, moji dve jabki naj vsaj v prostem času veselo bingljajo z drevesa. Pa nič me ni bilo sram teh misli, no, malo sem pa le ženska. Da si jih lahko deliva, gobe, si rekel, da si šel gobarit tako ali tako samo zaradi tega, ker si vedel, da boš srečal mene, oh pa še jasnoviden si, in da je takole lepo deževno jutro treba izkoristit. Če bi mi ne zmočilo glave in menda tudi pameti, bi ti že kaj povedala kaj svojega, tako pa sem presneto da, samo zijala v tebe in se začela cediti. Prav zares je kapnilo od mene pa ne zaradi dežja. Kaj se je potem dogajalo, ne vem čisto dobro, mogoče veš ti, ker si rekel, da ti ga tako dobro še nobena ni potegnila, boginsvetamarija, menda ti ga ja nisem?! In da sem točno taka dobra pička, kot si si predstavljal. Toliko sem še bila pri sebi, da sem se pobrala in ti že čez ramo navrgla, da to pa se ni zgodilo, se ne bi smelo in se ne bo in te pustila sredi goše s tisto tvojo korpco gob. Še kak dan ali dva ali pa cel teden nisem čisto dobro vedela, kaj je to bilo, sem jedla nore gobe ali kaj, da sem se spustila tako dva metra pod ničlo, da si me tam sredi tistih petih smrek in dveh bukev tako enostavno in na lahek način. O ti bom že pokazala, o ti bom že povedala, o ti bom že…pa nisem nič, saj ti jena facebooku pisalo, da si v resni zvezi. Ampak ti si menda poniknil v zemljo ali izpuhtel v zrak in če sem pričakovala kakšen sms, sem čakala zaman. No prav, tudi prav. Pa to sploh ni bilo.
Morala bi vedeti, kam me bo pripeljalo tvoje vljudno pozdravljanje, pa soseda gor, pa soseda dol, pa kako smo, pa kako nismo in morala bi vedeti, da mi je to pasalo bolj, kot bi bilo treba. Če pa sva samo soseda. Še bolj od tega me je začenjalo skrbeti, kako naj pogledam tisti tvoji v oči, frkljici z Ray Bančiči in novem Renaultu? Lahko bi vedela, da mi je vsaj ta skrb prihranjena, ko pa me sploh opazi ne, sosede z ulice, seveda kaj pa še sploh dela na svetu taka stara baba in ji jemlje njen zrak.
Kot hudodelec sem se vračala na kraj zločina, to je v tisto gošo, pa naj so bile gobe ali ne, na začetku je bil pri tisti bukvi (smreki?)na tleh še zmečkan papirnat robec, potem pa ga je vzel dež in hudič in ni ga bilo, da bi me spominjal na moj greh. Je pa bilo tisto jesen res obilo gob, nosila sem jih domov kot nora, kot nora sem jih vlagala in jih delila okoli, vložene, zamrznjene ali pa posušene. Tebe pa nikjer, niti praha za teboj, da bi se mi pokadilo pod nos. Ob tem je postajal najin greh vse manjši, tisto pa vse boljše, slajše, daljše. Tako izbrano sem se počutila, da je še to, da me sploh ne pokliče postalo zanemarljivo pred dejstvom, da sem se dol dala s frajerjem, ki hodi z našo sosedo. Jaz, ki žigosam pisma in dopisnice in štrapciram poštarje za podpise v oddajni knjigi!
Tako me je metalo sem ter tja, a ne toliko, da bi kdo od mojih opazil, da je juha kdaj bolj slana in pečenka bolj slabo pečena. Znanka je bila ravno sredi ene podobne zveze, tip jo je poklical samo, kadar se je njemu hotelo, oz. kakor se je izrazila, »se mu je dvignil kurac«, in to se mu je očitno kar pogosto, saj je bila zaradi njega ob spanec in mir. Pa se ni in ni znala rešiti iz tega, šla je k njemu, kadar jo je poklical pa če je bilo to ob dveh ali treh zjutraj ali ob nedeljah sredi maše h kateri tako ni hodila. Nekaj časa ji je takole skakanje brez obveznosti pasalo, potem pa si je zaželela ob sebi stabilnega moškega, takega, ki mu je treba tudi kuhati in prati nogavice, pospravljati in upati, da bo nogomet postal druga pomembna stvar v življenju. Zadeva seveda ni šla v to smer in kolegica je iskala pomoč pri stabilni poročeni ženski, materi in varuhinji ognjišča, to je pri meni. In je jamrala, padala v depresijo in klicala na pomoč vedeževalke, ki so ji vse po vrsti prerokovale poroko oktobra. Hudič je bil, da niso povedale katerega leta. Jaz bi ji rekla, da naj »natera« takega bumbarja stran od sebe, ki jo je imel sam za ponoči, za po dnevi pa ga je bilo strah ta starih. Fantiča pri štiridesetih! Pa ti nisem mogla reči tega, če se pa bila sama enaka kura, ki se je metala v perje samo zaradi tebe. Prav zato se mi je zdelo, da tisti tvoj sms po mesecu ali več ni resničen, ni od tebe, ampak od samega svetega duha, ki je spet prišel na zemljo oplodit devico Marijo, samo da jaz nisem bila devica in tudi Marička ne. Seveda ti natančno pol ure nisem odgovorila, kaj pa si misliš, kdo pa si, da mi takole po mesecu ali več enostavno pišeš če imam kaj časa! Hudiča, da ga imam, ampak ne za tebe. Ja to ti bom napisala in da mi izgineš, me ne kličeš, ne pišeš, zate sploh ne obstajam!. Da se drži tiste svoje ali pa katere druge, mene že ne boš več, ne mene že ne…in sem napisala Kdaj?. In je bilo spet vse narobe. Je že res, da si bil nekaj fin in celo te je zanimalo, če sem te kaj pogrešala, pa če meni tudi tako paše kot tebi, da se dobiva tu in tam, saj, to pa ja nisem pričakovala, da me bo za roko po mestu peljal? Rada bi ti rekla, da ne, da mi ne paše, da se to ne sme več zgoditi, da sem prišla samo zato, da ti to povem tako v »faco«, da tega ne smeva, da se ja vsi poznamo, pa še v isti ulici smo, sosedje in da jaz res nisem ženska, ki bi takole. In si me medtem že prav fino slekel, me pobožal ravno tam, kjer je treba in ravno toliko kot je bilo treba, da mi je glava spet ušla nekam med satelitske krožnike, telo pa je bilo oh, ja, mmmm, takooooo, jaaaa, šeeee, oh ne….ja, ja, ja.
Ok, to se je pač moralo zgoditi. To nič ne pomeni. Prvič tako sploh ni greh in poslovilen seks ravno tako ne. To je tako kot neke vrste bonton, a ne? Da si rečeš adijo in se fino dol daš. In seveda se mi spet ne oglasiš in te spet ni.
In med tem pride enkrat tista tvoja k meni na šalter. Vsa pocukrana in oh, poglej soseda, točno, ti si na pošti, saj res, tako malo hodiš sem, vse preko klika, vse preko klika, pa pišeš tudi ne, eh kdo še sploh piše. Pošta je pa res ena taka ustanova, da je sploh ne rabimo več, saj res zakaj pa so še sploh pošte, ko pa je vse elektronsko. In če bi ji napisala eno položnico, čisto res je rekla položnico, kot da ne ve da položnic ni že sto let, ker ji klik ne dela pa mora nekaj plačat. Oh, aja seveda rabim račun, ja to pa je čisto pozabila? Ne tudi naslova kam mora poslati denar, menda je neko podjetje. Zaradi te kure te imam skoraj rada, a se spet pogreznem v poštni prah, ko te pokliče vpriču mene in ti žgoli na uho, kako jo tule ena butasta poštarca terja za ne vem kak račun. Pa kako da ni več položnic, a bo srči, lubi, muci to uredil spotoma, pa ne na pošti, je še zašepetala v mobilca, »ko je una stara kura iz naše ulice tu«.
Aja? No super! To pa je v redu, to pa je zelo v redu! V trenutku sem razčistila s svojo slabo vestjo z veseljem sem se dobila s teboj, ko si me po mesecu ali več ves znerviran poklical, da kaj hudiča sem ti naredila, da kar naprej misliš na mene, da tako, kot se je pa z mano dol dajat, se pa z nobeno ni. No, saj trikrat tudi ni nobenkrat a ne, mi je prihajalo vse bolj in bolj in naj gre vse skupaj k hudiču, saj se samo enkrat živi, pa če se trikrat dol dam s teboj, me tudi ne bo Lucifer v svojem loncu kuhal, kvečjemu malo pogrel. Pa saj sem ti tako rekoč rešila življenje in dušo, ko si tako zdihoval, da ti ga bo razneslo. Da imaš že čisto plave jajce, ker si se cel mesec ali več šparal samo za mene.
Pob je klical da pride domov, pa je bilo treba malo boljše južne, malo družinskega vzdušja. V sosednjem mestu dela in stanuje, pa se je tu in tam najavi, da ne pozabi kaka je domača košta, saj mama je pa le mama. In smo tako fino sedeli na terasi, malo jedli malo pili in lokalno opravljali, kaj je kaj hudega na tem svetu in predvsem v službi, ko se je sine razgovoril, da ima sodelavca iz našega mesta. Menda ima punco v naši ulici, je predel, pa menda ja ne tiste ta luštne na koncu ulice? Sošolca sta bila, prijatelja, tako rekoč bi postala skoraj fant in dekle, če ne bi on šel v beli svet. In so me bila sama ušesa, ki so rdela in trepetala pod težo besed, ko je pravil, da ji ga lomi, fejst lomi in to z eno staro babo iz našega mesta, o kateri pravi, da jo ima sam zato, ker tako jamra ko ji pride, ko da ji je zadnjič.
JUDEŽ NIMA NIČ S TEM
Kot na cvetno nedeljo je bilo. Ja. Tako. Drenjala sem se pri vhodu v nikoli prej obiskani cerkvi s kupljenim snopom v rokah in previsokih petah za stanje na zlizanem kamnu. Saj ne, da se ne bi hotela preriniti na predpražnik, ki je čistil vhod v cerkev! Ali celo dlje v notranjost, v samo posvečenost. Podobnih misli so bili tudi drugi, ni šlo. Naslonjena na steno, s katere je vidno odpadal omet in ga je bilo vse naokoli po tleh in tako, sem sledila besedam s prižnice, ki so enolično trkala v svetnike na oltarju, se odbijale od prizorov križevega pota, se posmukala med piščali orgel, se spotaknile čez prag, preskočile prtljažnik in se pomešale med stopala.
Tako je bilo ja, trenutek je bil podoben pomirjajočemu dremežu, glasovom, ki te uspavajo, zlezejo pod veke, naslikajo noč in dokončno zaprejo polkna tvojih oči pred svetom in tudi pred teboj samim. Nič napačnega ni bilo v tem občutku in cvetna nedela je cvetela med domačimi snopi, oljčnimi vejicami, nemirnimi otroci in sitnimi mamami, ki so komaj čakale konca maše. Ker je pač nedelja in nedelja je božji dan in vsi se zberejo za mizo. In je bila večja skrb od tega, koliko je Kristus trpel, ko so se ga lotili Veliki duhovniki in ostala svojat ta, če bo dovolj pečenke za vse in če naj za otroke pogrnejo mizo posebej. Občutek pa je bil vseeno nekako nezemeljski, v sozvočju s časom in prostorom in glasom, ki je od oltarja sem obnavljal odrešenikovo zadnjo pot. Sledila sem mu med množico do Poncija Pilata in dalje.
In se vmes je bil Juda, grdi Juda, ki ga je izdal. In pravzaprav je naredil prav, vse tako, kot je bilo zapisano v stari zavezi, ali pa ni zapisano tam, kaj jaz vem, premalo vem, tako kot vsi verujoči okoli mene. Da bo izdan in da bo trpel na križu in umrl in s tem odrešil ves svet in mene tudi. In je Juda pravzaprav junak, tako rekoč je pospešil dogajanje, da se je vse zgodilo, kot se mora. Če mu ne bi pritisnil tistega poljuba, ga ne bi prijeli, ne bi ga s trnjem kronali, ne bi ga bičali, ne bi umrl in ne bi šel v nebesa, kjer se zdaj z Bogom pogaja za naše grehe.
In je kot v priliki o Judežu, ko me poljubiš ti, samo apostoli so se poskrili za šmarnice. In ti sledim z očmi v srce, kjer je pustinja, puščava Gobi, če ne kar Atacama. Nobene studenčnice, čistega vira sreče in hotenja. Še tista senca, ki se je potegnila čez, ni bila zame. V njo si dal spat velikonočnega zajca, ki naskakuje jajce. Brezplodno bi bilo najbrž vprašanje. A te seveda vprašam. Toliko butastih vprašanj prenese svet, bo pa še enega mojega, čisto tihega. Mogoče bi morala reči bolj na glas, zakričati, zatuliti, zarjoveti, kot volkulja v mrzli zimi, če volkulje sploh rjovejo! Ali zavijajo? To mi je šlo po glavi, ali naj rečem tiho ali naj rečem na glas in če je bil šepet, je bil pač šepet in si bil nejevoljen, da niti enega jasnega stavka ne premorem. Da nekaj mrmram in tako.
Če je poljub zaradi mene ali zaradi nje, sem vprašala! A ti si govoril svoje, da te to moti, ja vedno te je motilo menda moje šepetanje, moje tiho govorjenje, moje mrmranje vase. Ni pa te motilo vprašanje, kar preslišal si ga, menda ker je bilo tako tiho, zato. Jaz sem ga slišala in tvoj odgovor sem tudi slišala, čeprav nisi rekel nič. Kako to nič, če pa je ko hudič zapeklo. In sem spet stala na hladnem kamnu pod obokanim vhodom cerkve in je bila cvetna nedelja in pasijon me je vodil k Velikim duhovnikom. Poskušala sem obsodbo, nenapisano, izrečeno brez porote, brez možnosti zagovora. Da mrmram, si me obtožil in mi naložil krivdo. Veliko od Kristusa dalje, dokler svet ne dobi novega odrešenika. Takrat bo najbrž milost zame, za moje mrmrajoče vprašanje. Za koga je bil poljub?
Vonj kadila mi je udarjal v nosnice, ko si brezbrižno potoval z besedami po moji koži, da bi lahko osvobodila najino zvezo navideznih lisic, prav čutiš da jih že, ne samo na rokah. Da si dava dihati, si menda prepričeval samega sebe, ker se ti dozdeva, da si tega jaz želim. Da želim več svobode, saj smo vendar bitja s svojimi potrebami in voljo in da ja, gotovo, tudi prijateljice imam, ki me pogrešajo, nikakor si me nočeš lastiti, tak človekoljub si, pol svetnika, če ne cel.
Čutila sem omet pod svojimi stopali, udarjal je vanje skozi podplat, pretenek za stanje na golem kamnu, na predpražniku ni prostora zame. Tam so že drugi, ni važno kdo, drugi. In se je bilo treba prestopiti, izogniti veliki butari, velikim, s pomarančo okrašenim snopom. In sem se spet spomnila kako butast je ta obred, vsa ta pisanost in pregrešna razsipnost. Da glava boli od vseh teh trakov in pušpana in kadila in hozan, ki mi odmevajo v njej. Bi kar v kot postavila še svojo skromno vejico in šla, ja tako me je imelo, da bi kar šla.
Da je to izogibanje pogovoru, nezmožnost se soočiti s samo seboj in resnico, si ugotovil isti čas. Da se ne pogovarjava, to sem izvedela, sploh se ne pogovarjava, nič te ne upoštevam. Si bil kar užaljen, ker ne sodelujem. Bi še razumela, bi še verjela, tako pa je bilo s tistim poljubom vse povedano. Ne dotikaj sem me! Sem končno zakričala, ne vem od kod mi glas, čist, jasen glas, da se me ne smeš več dotikati. Nič več! Agresivnosti mi ne bi pripisal, si bil še bolj zgrožen in kako prav, da sem pokazala svoj pravi obraz. Kako mojstrsko sem ga skrivala menda, nihče ne bi posumil, da se za mojim molkom skriva taka jeza, taka napadalnost.
In zakaj, te je zanimalo, se me ne smeš več dotikati? Naj bom vesela, da se me hočeš dotikati, da me poljubiš in tako. Da bi morala biti kot pes vesela, da me hočeš. Ampak, če mislim tako, če mislim takole napadalno reagirati, se boš pač umaknil. Mi dal za vse večne čase mir in tako. Da naj mi ne pade na pamet, da bi potem hotela nazaj, ne, ne boš se me usmilil. Ker ti si se vendar žrtvoval za najino zvezo, vse si naredil, da bi uspela. Jaz pa sem menda vse zafurala, vse pokvarila, vse uničila in mi spet nisi dal priložnosti, da bi te vprašala, kdaj se ti je to porodilo. Med katerim fukom si spoznal, da me ne ljubiš več, med katerim orgazmom si mislil nanjo, kdaj ti je prvič vstal, ko si jo imel pred očmi. Saj sem, vprašala, ampak spet pretiho.
Ne skrbi, sem odšla. Maša na cvetno nedeljo se je vlekla, preveč se je vlekla, preveč me je zeblo in pušpan je smrdel. Včasih je dišal, spomnila sem se grma ob hiši moje stare mame, vsako leto sem šla po pušpan za snop. Takrat je dišal in stara mama mi je nalomila posebno lepih vejic. Stara mama je imela toplo srce, še zdaj se pogrejem ob njegovem vonju. In čiste in jasne oči, take, kot jih ti ne boš imel nikoli. Mogoče jih zato skrivaš za Raybankami, da jih ne vidim, kako gledajo drugam. Kako mimo mojih misli žarčiš svoj odsotni pogled. Zasmejem se v obarvana stekla v katerih odseva ona. Nekje v moji imaginarni predstavi je črnolaska. Lahko je tudi brinet, lahko je karkoli. Ona! Če čaka na najin poljub, čaka zaman. Kar njej ga nesi, meni ni treba cvetne nedelje. Pušpan je za popizdit smrdel in cerkev je bila premajhna. In moj svet je premajhen. Čisto premajhen, da bi bil ti v njem.
