Ker si
v svojem
svetu
ne slišiš
mojih klicev
duše.
Ker si
ves čas
na internetu,
ne najdeš
socialne
mreže
moje čustvene
suše.
Ko boš to
morda
skozi
elektronski šok časa
opazil,
bom že
Jonathan galeb –
svobodna duša
v letu.
* * *
Dan
kot vsi.
Vendar nekaj
je v zraku.
Ljudje kot v transu
stopajo
z utrujenim korakom.
Nihče ne kupi
žepnih knjig
z vici.
Po tleh
beračijo
čudni strici
in tu in tam
pade evro
po tlaku.
Otožna realiteta
preplavlja
obraze,
dokler se
silhueta
podob
ne izgubi
v mraku.
* * *
Tisoče obrazov.
Praznih pogledov
z mobilcem
pred seboj.
Ura na mestnem
zvoniku
odbije
trinajskrat.
V zraku
zmešnjava
tisočev
različnih
pogovorov.
Tisoče ljudi
v centru .
Nihče se ne opazi.
Vsakih 50 metrov
steguje roko
ponarejen
berač –
ta vidi,
ta opazi
tu in tam
kakšen evro
v napol prazni
konzervi.
Ob strani
potiska
moški,
mimoidočim
pod nos
današnji časopis.
Kradljivci
so v otopeli
množici
ljudi
v akciji.
Vidijo se
in se ne.
Vsak je sam
v mestu..
Množica
sodobnosti,
a osamljenih
duš ...
... in to naj bi
bila rast
socialne mreže?
