Nina Novak Oiseau: V šepetu trepet, samozaložba, Ljubljana 2015
Likovna upodobitev, video in animacija: Neža Trobec Spremna beseda: Lado Jakša Glasba: Aleš Rendla
Pesnica, pisateljica, kantavtorica in glasbena publicistka Nina Novak Oiseau se po nadvse uspešni in razprodani pesniški zbirki Balada za lastovke (2013) ter letu dni odrskega premora vrača s svojo četrto knjigo V šepetu trepet.
V šepetu trepet je vizualna zbirka poetičnih utrinkov, skozi katero avtorica plete globoke vezi z naravo in dušo. V njej opeva vse prepogostokrat spregledane majhnosti sveta, kot so drevesni list ali klas žita. Na svoj subtilen način ubeseduje globoka osebna občutja in vtise, ki jih ta pogosto prezrt, a nadvse bogat svet, sestavljajoč celoten kozmos, pušča za sabo. Že sam naslov razkriva, da gre za miselne stihe, nastale hipoma in v šepetu, vendar se za njimi skrivajo univerzalne življenjske modrosti, ki v nas zlahka vzbudijo trepetanje. »Če delo primerjam s prejšnjo pesniško zbirko Balada za lastovke, gre za logičen korak naprej, predvsem v vizualnem smislu. S poetičnega stališča se je število besed skrčilo in dejansko gre za t.i. misli, navržene tja v veter – simbol za šepet –, vendar ob večkratnem branju ugotovimo, da se za njimi skrivajo univerzalne življenjske modrosti, kar v nas vzbudi trepetanje. Za primer, drevesni list se nam zaradi naglice, v kateri živimo, pogosto zdi nevreden pozornosti, vendar pozabljamo, da marsikateremu bitju predstavlja dom, če že ne ves svet,« pove Nina Novak Oiseau, ki promocijske večere in branje stihov iz vizualne zbirke poetičnih utrinkov V šepetu trepet nadgrajuje z video animacijo interdisciplinarne ustvarjalke sodobne umetnosti in glasbenice Neže Trobec ter glasbo bobnarja, tolkalca, komponista in pedagoga Aleša Rendle, sicer rednega člana Big Banda RTV Slovenije.
Neža Trobec, ki je poetične utrinke tudi upodobila, je s svojim delom še dodatno poudarila opisovane majhnosti, zato bralec resnično dobi možnost vračanja k posameznim mislim, da bi o sporočilih lahko premišljeval in hkrati krepil odnos do narave, a tudi do samega sebe. Stihe in njihove likovne upodobitve spremlja spremna beseda priznanega skladatelja, glasbenika in fotografa Lada Jakše, ki je zapisal, da že sam naslov »prišepetava in namiguje na subtilno tkivo besed in krhke zvočne tresljaje njihovih pomenov, trepet razmišljanja o drobnih stvareh, ki jih uzre in sliši le ‘žametno srce’,« in nadaljeval, da so »na vseh straneh te knjige prisotni dialogi oblik in besed, likovnih sfer in vsebinskih pomenov, ki v glavnem izhajajo iz drobnih, trepetavih utrinkov in odbleskov skrivnosti narave, za katerimi se skrivajo iskrive in pomenljive modrosti življenja.« Vendar je bistveno, da Nino Novak Oiseau že od začetka ustvarjanja »ves čas prevevajo razmišljanja o človeški eksistenci, o naši nezmožnosti, da se poslušamo, se zaslišimo in slišimo, se objamemo ter zahvalimo, da bi s temi spoznanji lahko namesto neznanci in nasprotniki končno postali sopotniki.«
