Nikomur se ne nabira v ušesih toliko ušesnega masla kot Ernestu Dobrniku. Kadar se sonce upre v njegovo ušesno školjko, se ta živo zasveti in čeprav je Ernest izjemno čist človek, ki vsaj dvakrat na dan stopi pod prho in ima žepe polne osvežilnih robčkov, s katerimi si otira ušesa, tisti stroj nekje v globini ušesa neutrudno potiska ušesno maslo skozi pore. Za tri jedilne žlice dnevno, je ugotovil Ernest. Ko je bil še mlad, mu je čezmerno izločanje ušesnega masla povzročalo kup nevšečnosti. Človek bi moral biti slep, da ne bi opazil te obilice, ki se je zdaj v gosti tekoči, v hladnih dneh pa v trdnejši obliki zbirala v njegovih sicer lepo oblikovanih ušesih. Pubertetniki se nič kaj radi ne umivajo in tudi Ernest ni bil nikakršna izjema, tako da je bilo to poigravanje matere narave z njegovimi izločki takrat še očitnejše. Kakšne pripombe vse je moral poslušati v slačilnici telovadnice!
»Počakaj do pusta z umivanjem ušes, tvoja mama bo lahko v tej maščobi spekla najmanj dvajset krofov...«
»Margarina je draga, si že poskusil ušesno maslo spakirati v papir in ga shraniti v hladilnik?...«
Še dobro, da Ernest ni bil preveč občutljiv, pa tudi močan je bil dovolj, da je obračunal s tistimi, ki le niso poznali meje v norčevanju. Mnogim sošolcem je ostal v trajnem spominu pretep, ko je Ernestu prekipelo in je nekega jezikača podrl na tla, si segel s kazalcem v uho in dobro namazan prst zapičil v nesramneževo nosnico.
Tudi kasneje, ko so v njegovo življenje začela vstopati dekleta, ni šlo brez težav. Hilda je bila rjavolaska mačkaste narave. Ves čas mu je lezla v naročje, mu segala v lase in se, človek bi rekel, igrala z njegovim telesom. Nekega večera, ko ga je hotela še prav posebno razvneti, mu je potisnila svoj rožnati jeziček v uho. Bil je prepozen, pa tudi preomotičen od njenih ljubkovanj, da bi jo še pravi čas odtrgal od vira svojih tegob. Odskočila je odprtih ust in od gnusa iztegnjenega jezika, ki si ga je jela brisati kar v rokav poletne bluzice. Ko si je po destminutnem, divjem izpiranju ust v kopalnici spet prikazala, mu ni privoščila niti besedice. Kot da ji je tisti rumeni zalogaj ohromil jezik ali, še huje, vzel dar govora.
Študentka Petra je pobesnela, ko si je po burni noči z Ernestom zaman skušala razčesati dolge svetle lase, ker so bili na več mestih sprijeti z nekakšno rumenkasto smolo.
Zdravnik je moral Ernestu pogosto s posebno tekočino raztapljati tolščo v ušesih in kar načuditi se ni mogel, koliko tega je priplavalo na dan iz njegovih ušes. Kljub temu pa Ernest nevšečnosti z ušesnim maslom le ni jemal tako tragično, včasih se je celo od srca nasmejal. Na primer takrat, ko mu je prišla v roke knjiga Antona Slomška »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. Med nasveti blagega župnika je namreč našel tudi tega:
Domače zdravilo
Ako te bučelica, osa ali kaj drugega pikne – imaš otekle, razpokane ustnice alej žnable, vzemi malo masla iz ušesa, pomaž; pomagalo bo.
Do solz se je nakrohotal, ko si je zamislil samega pred kakšno vaško šolo, kako se v trdem zimskem jutru vrste pred njim učenci, on pa si sega v ušesa in jim izdatno maže razpokane ustnice z ušesnim maslom.
Ernest je doštudiral in se srečno poročil. Njegova Milena se je prav čudila njegovi zadregi, ko ji je kako leto pred poroko razodel svoj problem z ušesi.
»Moj bog, » je komentirala njegovo skrb, «če je samo to, še umreti ne boš mogel.«
Na delovnem mestu, bil je šef majhnega podjetja, na njegovo posebnost niso gledali s takim razumevanjem kot njegova žena. Na sestankih je večkrat opazil, kako se predvsem sodelavke dregajo s komolci in druga drugo opozarjajo na masten lesk barve rumenjaka, ki se je že po pol ure sestankovanja pojavil v ušesih njihovega šefa. Ernest si je znal pomagati, saj so bili njegovi žepi polni vlažnih robčkov, s katerimi si je v stranišču med odmori odstranil nadležni izloček. Huje je bilo s strdki ušesnega masla, ki so se kot zamaški zagozdili v Ernestovih ušesih in do katerih ni mogel seči z nobeno paličico, ovito z vato. Na srečo je vedno začutil, kdaj so na poti iz sluhovoda, da jih je še pravi čas lahko ujel v robec. Tak »zamašek« je bil po navadi dolg približno pol centimetra ter rjavkastooranžne barve.
Bil je lep jesenski dan, ko je Ernest Dobrnik sedel v nekem hotelu v Krajnski gori s poslovnimi gosti iz Japonske. Tuji poslovneži se niso mogli nagledati mogočnih vršacev, ki so se svetili v opoldanskem soncu nad Pišnico in nadihati ostrega gorskega zraka. Ernesta pa je že ves dan bolela glava. Višinska razlika mu ni dela dobro. Gostje so med seboj prijazno čebljali, Ernest pa si je diskretno masiral senca, da bi ublažil glavobol. Natakar je postavil na mizo krožnike z mastno govejo juho in sosed na njegovi desni, se je vljudno sklonil k njemu ter ga vprašal, kakšno jed so dobili. Ernest mu je razložil, da je to krepčilna juhica, ki bo pripravila njihove želodce na vse dobrote, ki ji bodo sledile. Ko si je Ernest ponesel k ustom prvo žlico juhe, je začutil nevzdržen pritisk v ušesih, zaslišal je rahel pok v sluhovodu in še preden je utegnil seči po robčku, je ušesni zamašek poletel iz njegovega ušesa in mehko pristal v juhi Japonca, ki je bil ravno tisti hip sredi živahnega razgovora s svojim kolegom. Strdek ušesnega masla se je še malce pozibaval na juhi, nato pa se je umiril in lebdel kot kakšen ocvirek na površju. Japonček je segel z žlico v krožnik, in glej ga zlomka, pred Ernestovimi zgroženimi očmi zajel njegov ušesni »izstrelek«. Ne da bi trenil, ga je pogoltnil in dalje kramljal s sosedom. Ko je spraznil krožnik, si je s prtičkom otrl mastne ustnice in se ponovno nagnil k Ernestu:
»Izvrstna juha. Kako okrepča človeka.«
Ko se je pozno zvečer peljal s svojim avtom proti domu, si je Ernest zadovoljno požvižgaval. Sedaj je zagotovo vedel, da se ne bo več grizel zaradi svoje hibe. Japonec, ki je sedel na poslovnem kosilu na njegovi desnici, ga je prepričal, da je vsaka, še tako slaba stvar za nekaj dobra.
PA NIČ! PA NIČ!
»Njuk njuk
kmu kmu
pit pit...«
se oglašam po gozdu.
Končno imam mir! Ves prejšnji mesec me je zalezoval mlad ptičar. Že navsezgodaj zjutraj se je potikal tod, droban mladenič, redkih las, z rosico na utrujenem čelu. Z daljnogledom v rokah se je spotikal po koreninah tega zanemarjenega gozda, dvakrat v mahu med brusnicami izgubil svoja očala z debelimi lečami. Naslonil se je na smreko, si pritiskal daljnogled k prhljajastim obrvem in se ves začuden drobno oglašal. Razprostrl sem perutnice, zgoraj rdeče kot šipek, na spodnji strani rumeno pikčaste. Ko je na mojem trebuhu zagledal lisičjo taco, je še samo vzdihoval od globokega presenečenja. Drugi dan je izvlekel iz nahrbtnika fotoaparat in magnetofon. Sedel je na mah ter me čakal, čakal. Iznad dupla Staruhe sem se nenadoma pognal nad njegovo glavo, z lisičjo taco pograbil usnjeni jermen njegovega starinskega aparata in s kljunom šavsnil po revčkovi dlani. Kar pribil sem jo na magnetofon, ki ga je pripravljal, da posname moj spev:
»Njuk njuk
kmu kmu
pit pit.«
Najbrž je za ubogega ljubitelja ptic vse potekalo dosti prehitro. Zeval je in krilil k vejam, kamor sem vzletel, ko sem izdrl iglasti podaljšek kljuna iz njegovega bledega mesa. Bolečina je najbrž prišla kasneje. Ko sem razprostrl krila, je fant v grozi zaslutil, da so sedaj na vrsti njegove oči. Svojo kramo je pustil na mahu in se pognal v dir. Z rokami si je pokrival glavo in si močil lase s krvjo.
Sedaj imava mir s Staruho Hrestačo. Včasih ji prinesem kaj za pod zob. V votlo deblo njenega drevesa ji vržem onemoglo srno, ki se je ujela v prhnečo rogovilo. Staruha v hipu dvigne posušene veke, ki ji visijo do odprtih ust. Prime žival za vrat in ji mlaskaje izpije oči. Komaj da je prostora za njo in srno v vlažni votlini razpadajočega hrasta. Z dolgim zobom ji para kožo na trebuhu. Srna se otepa in zdi se, da se po vsem gozdu sliši njeno kopitljanje ob les. Včasih pozabim na Staruho, takrat zoblje belkaste črve, ki lazijo po njenem bivališču.
Sedaj sva v divje zaraščenem gozdu, ki je last neke stare učiteljice, ostala le še midva. Pred mnogimi leti je sem vodila svoje učence, da bi se naučili imena dreves. Takrat je bil gozd še urejen, logar Stuban, stari prekanjenec, ga je včasih očistil bolnih, suhih dreves in na robu jase posadil celo dva jesena. Učiteljica se je izgubila nekje v svetu, njena sestra je ujela klopa, ko je pred nekaj leti tod nabirala gobe. Klopa, ki se je prej grel pod Hrestačino pazduho. Hroma sedaj životari v nekem domu za ostarele. Če sploh še živi. Stara Cigelca pravi, da za nič na svetu ne bi šla v naš gozd.
»Živi satan me ne bi spravil v tisto gošo!« se dere, ko se naloka šmarnice.
»Ja, mati Ciglca, tako nadekani pa res ne bi prišli živi iz nje,« se ji režijo sosedje, ki niso nič boljši od nje. Tudi oni si ne upajo sem! Revčki bedasti ne vedo, da si zlo in dobro v takšnem gozdu podajata roko. Pa kaj! Če ne razumejo, pač ne razumejo. Jaz pravim:
»Pa nič! Pa nič!
Njuk njuk,
kmu kmu,
pit pit.«
Zabiteži, topoglavci, zarasli gozd stare učiteljice nikoli ne bo prišel na prve strani svetovnih medicinskih revij. Pa je bila priložnost! Kakšna priložnost!
Bilo je lanske jeseni. Gozdna tla so bila vlažna, skoraj mokra, a še vedno gorka. Megličasta soparica se je dvigala izpod bujnega podrastja. Tu pri nas se vsi letni časi zavlečejo, kot da ne sledijo sončnemu koledarju. Ko na drugih koncih drevje že zdavnaj izgubi listje, se naše šele slači, počasi, oklevajoče.
Ne vem, od kod so se takrat pojavili trije otroci. Kar nenadoma so stali med brinovima grmoma na robu jase. Držali so se za roke in imeli od strahu velike oči. Najstarejši otrok je bila deklica, stara približno trinajst let. Na vsaki strani je držala fantiča osmih let. Brata dvojčka! Deklica jima je z glasom, ki je bil na robu joka, nekaj tiho prigovarjala. Eden od dvojčkov je v roki nosil košarico, oba sta smrkala in se oklepala njene roke.
Predirljivo sem zažvižgal, da so otroci od strahu skoraj popadali po tleh. Saj nisem mogel verjeti lastnim očem! So se poleg vaščanov, tam zunaj gozda, napili tudi bogovi in jim je ob veseljačenju zdrsnil iz žepa čudežni kamenček ter padel v naš gozd? Se bo ime tega kraja zapisalo čez nebo, ga bodo izgovarjali vsi, čeprav bodo komaj upali verjeti, da se je kaj takega zgodilo še v času njihovega življenja? Slišal sem Staruho v njenem duplu, ko je mlasknila s svojim vijoličnim, hrapavim jezikom. Natančno sem vedel, kaj je treba napraviti najprej, v kakšnem zaporedju si morajo slediti stvari. Tudi Hrestača bi opravila svoje, hitro in natančno. Tako, kot je treba! Perje na vrhu glave se mi je nasršilo v sladki nestrpnosti, ko sem s kljunom udaril ob grčo na deblu bukve ter si ga hitel brusiti, da je les pričel tleti. Do otrok je bilo treba privršati v dveh zaletih, iztakniti oči najprej dekletu, jo dvigniti in spustiti v Staruhino duplo, se vrniti k dvojčkoma ter oslepiti tudi njiju. In vsi trije morajo biti pri Hrestači, ne da kapne ena samcata kaplja krvi na gozdna tla. Babura je že štiri dni drobila kosti garjave lisice, ki se je privlekla v bližino in poginila pod grmom, potem ko so jo lovci obstrelili. Razparala in pogoltnila bi vse, kar bi padlo v njeno smrdljivo domovanje.
Peresa na perutnicah so mi zasršela, se namastila in se puščičasto zašilila. Usekal sem s kljunom v polkrogu v zrak, ga preizkusil. Zrak je zašvisnil skoz lastno preluknjanost, se nasvedran iztisnil skozi samega sebe. Zdaj sem vedel, da bom dovolj hiter. Otroci so obračali glavo nazaj, čez ramo. Čakal sem samo, da pogledajo gor k hrastu. K meni. Oni pa so gledali na zaraščeno gozdno pot, gledali logarja Stubana, ki je s sekiro na rami prišel, da na skrivaj poseka dve učiteljičini smreki, edini zdravi drevesi v njenem gozdu. Deklica je stekla k njemu in se mu obesila za rokav. Nekaj je godrnjal in zmerjal otroke, da se sami potikajo po gozdu, nato pa so skupaj izginili po poti, po kateri je prišel.
Tako je to! Mrak se je spuščal na gozd in na gručo hiš, v katerih so se spravljali vrli vaščani spat. Namakali so noge v lavorje, zehali in niti sanjalo se jim ni, kako malo je manjkalo, da se ime njihove vasi zapiše čez nebo, da ga izgovarjajo učenjaki širom sveta. Vse je bilo na mestu, vse kar je zahtevala velika temna formula, ki je vzniknila iz večno vlažnih tal divje zaraščenega gozda ob Brgolah. Trinajstletna deklica in osemletna dvojčka. Hrestača bi raztrgala in požrla oslepljene otroke, ponoči splezala z dupla in zasmradila gozd povprek in počez s svojimi izločki! In vsepovsod, kjer bi se ponečedila, bi že drugo jutro zrasli prekrasni gobani. In kdo bi jih nabral? Stubanova žena, edina, ki si upa v ta gozd, vedno poln gob.
»Kako to, da me ne bolijo več noge in hrbet, stari? Poglej mojo kožo, kako se mi je napela, pa lasje, kako so košati, blesteči!« bi se kazala Stubanu, potem ko bi pomazala še zadnji košček kruha v ocvrte gobe. Stuban pa bi si nejeverno otipaval bele zobe, ki bi zrinili iz čeljusti njegove škrbine in se vlekel za črno grivo, ki bi kar naenkrat pognala z plešaste betice. In počasi bi prišlo na dan, kaj jima je vrnilo zdravje in mladost.
Prefriganec Stuban, mojster sečnje na črno, je prišel v časopis. »Striček nas je našel, ko smo zašli v strašnem gozdu. On nas je rešil,« je pisalo pod sliko, na kateri otroci sramežljivo objemajo »strička«, ki si je za to priložnost nadel lovski klobuk, s šojinim peresom zataknjenim za trak. Vaščani so ponosni naj, ko zavije v vaško gostilno »Pri Cirilu«, mu ni treba plačati piva.
Vprašujem se, kaj bi rekli, če bi vedeli, kako blizu je bil njihov kraj, da se zapiše čez nebo? Bi preklinjali Stubana, ker je popeljal otroke iz gozda? Ker jih ni prepustil meni in Staruhi Hrestači? Temni formuli večno puhtečega rastja brholskega gozda? Bi mu upali sploh kaj očitati?
Jaz pa pravim:
»Pa nič! Pa nič!
Njuk njuk
kmu kmu
pit pit!
Pa nič! Pa nič!«
GLISTE
Moj prijatelj Filip je samotar. Večkrat sem ga že poskušala spraviti med ljudi. Zadnjič sem ga povabila, da skupaj obiščeva znance v Slivnici. Prijazen zakonski par sem seveda že prej pripravila na družbo mirnega, plašnega mladeniča, ki ima vedno temne podočnjake, na sencih pa tako prosojno kožo, da se vidi skoznjo utripajoča žila. Oba zakonca sta bila takoj za to, da skupaj zaigramo vlogo nekakšnega psihoterapevtskega tima, ki bo fanta končno ozdravil njegove socialne fobije.
Oglasila sem se torej v Filipovem stanovanju in najbrž je že po tem, kako sem se zviška spustila v njegov udobni naslonjač spoznal, da se tokrat ne bo tako lahko izmuznil, kot mu je uspelo vsakič, ko sem ga poskušala zvleči med ljudi. Ob mojem odločnem glasu, s katerim sem mu v kratkih, trdih stavkih opisala prijeten par, ki ga vabi na večerjo, na sproščen klepet ob domačem vinu, je kar zlezel vase. Zdaj pa zdaj je iztegnil svoj dolgi, mršavi vrat, kakor obstreljeni ptič, ki zaman skuša vzleteti, in neprestano pokal s členki prstov. Ko sem končala in se naslonila nazaj, je sprva le stokal in si segal v lase, potem pa se je naenkrat umiril in se nagnil k meni:
»Izgleda, da mi ne boš dala miru, dokler ne boš slišala moje zgodbe. Nikamor ne grem in upam, da me boš razumela!«
»Filip, poslušaj me...« sem jezno vstala.
»Ne, ti me poslušaj!« je bil odločen in me potisnil nazaj v fotelj in jel pripovedovati.
Kot gimnazijec sem vsako poletje preživel pri babici na Dravskem polju. Najraje sem ji pomagala v svinjaku. Svinje sem imel vedno rad, v velikem čebru sem zanje mešal pomije, z burkljami drobil kuhano repo, peso in korenje in vsemu temu primešal še otrobe. Kako so mlaskale in zadovoljno krulile, ko so dobile hrano v korito. S samokolnico sem odvažal gnoj na gnojišče in babica me je ponosno hvalila pred sosedi:«Poglejte, mestni fant, pa se mu ne gabi nobeno kmečko delo!«
A sem svojo ljubezen do svinj in opravkov v svinjaku drago plačal. Po nekih počitnicah me je začel vse pogosteje boleti trebuh. Kar zvijal sem se od bolečin, največkrat po jedi. V ustih sem imel zoprn okus, pričel sem hujšati, čeprav ni bilo nič narobe z mojim tekom. Babica je kmalu ugotovila, da sem staknil gliste. Nič nenavadnega, gliste so bile v tistih časih običajna nadlega. Vendar so bile moje nenavadno trdovratne. Babica me je silila s česnom, ki ga je zdrobila in pomešala z zaseko in mi s tem namazom namazala kruh. Pa ni nič pomagalo. Šel sem k zdravniku, ki je ugotovil, da se me ni lotil navadni Ascaris lumbricoides, temveč mnogo odpornejši črevesni parazit. Čudim se, da mi vsa zdravila, ki so mi jih predpisali razni zdravniki, niso preluknjali drobovja.
Le redki primerki glist so se odločili zapustiti varno, toplo zavetje moje trebušne votline. Tu in tam sem opazil katero, ki se je nemočno zvijala v iztrebkih, dokler je ni slap vode odnesel v globine kanalizacije. Bile so debelejše in bolj sveže roza barve kot običajne gliste. Goltal sem Santonin in Piperazin, ki sta jih vsaj malce omamila in ublažila trebušne krče, počasi sem se navadil živeti s to zalego v črevesju.
Potem pa je nekega dne prišlo babičino pismo, v katerem me je vabila, da preživim pri njej konec tedna. Oba z mamo sva bila presenečena, saj se je babica le redko spravila k pisanju, zato sva sklepala, da me ni povabila kar tako in da jo moram obiskati.
Našel sem jo v kuhinji, kjer je lupila krompir. Odložila je nož, si obrisala roke v predpasnik in me objela:
»Kako si suh, fant! Te še vedno mučijo gliste, ali ne?«
Na štedilnik je pristavila krompir, se obrnila k meni in se zadovoljno nasmehnila:
»Pa te ne bodo več!«
Začela mi je pripovedovati o stari Belšakovi z Gmajne, ki ji je obljubila čaj, ki ugonobi še tako trdovratno gnusobo, ki se zavleče v človeško telo.
Že isti dan mi je prinesla zeliščno mešanico in mi zjutraj skuhala veliko skodelico čaja, ki sem ga mora spiti na tešče. Čaj je bil temne barve, gost in ne preveč zoprnega okusa. Ko sem jo vprašal, katera zelišča je Belšakova nabrala zanj, se je samo nasmehnila in rekla:
»Pa ja ne misliš, da mi je povedala.«
Zelišča sem si odnesel domov in si potem kuhal čaj še celih deset dni. Ne zato, ker sem verjel, da bi mi pomagal, temveč ker sem babici obljubil, da ga bom redno pil.
Enajsti dan pa se je zgodilo. Že navsezgodaj, ko sem bil še v postelji, sem v drobovju začutil tak pritisk, da me je kar odneslo na stranišče. Komaj sem sedel na straniščno školjko, že je čofnil iz mene sluzast svitek in preden je zdrknil v odtočno cev, sem si ga ogledal. Bil je najmanj ducat rejenih, migetajočih glist, ki jih skrivnostni čaj prisilil na plano. Vsak zdravnik bi jih z veseljem vtaknil v špirit, tako dolge in debele so bile. Tisti dan sem se čutil kot prerojen. Le tu in tam me je še uščipnilo v trebuhu, za kar se še zmenil nisem, tako zdravega sem se počutil.
Dva dni zatem, ko se je čaj Belšakove pokazal učinkovitejši od vseh zdravil, ki jih premorejo naše lekarne, mi je telefoniral prijatelj in me povabil na zabavo. Zaročil se je, pa sta se z dekletom dogovorila, da svojo odločitev tudi proslavita. Že po njegovem glasu sem sklepal,da je prepričan, da bom povabilo odklonil, kot sem že nič kolikokrat poprej. Pogosti krči v trebuhu in slab zadah iz ust, ki ga povzročajo gliste, so mi vedno jemale veselje do zabav in veselic. Kar sapo mu je vzelo, ko sem obljubil, da pridem.
»No, končno si le prišel k sebi,« je zadovoljno končal telefonski razgovor.
Najbolj pa se je moje odločitve razveselila mama, saj ji je bilo hudo, ko me je gledala, kako ob praznikih ždim doma. Že dve uri pred odhodom na zabavo, me je na stolu čakal praznični suknjič, nervozno je pogledovala v kopalnico, kjer sem se bril:
»Sine, kaj če bi raje oblekel progasto srajco?«
»Mama, mama, nehaj že!« sem jo blago zavračal in na smeh mi je šlo zaradi njene vneme.
Ko sem stopil v prijateljevo stanovanje, je bil tam že kup gostov. Dnevne sobe skoraj ni bilo mogoče prepoznati: s stropa so viseli lampijoni in girlande, ob stenah so stale dolge mize s stoli, na sredi prostora je že plesalo nekaj parov. Malo sem se ozrl naokrog, a že je pristopil moj prijatelj, mi pomežiknil in me odpeljal do prostega stola. Dobro je vedel, kam me je posadil. Vame se je zazrl mili obraz dekleta, ki sem ga plašno opazoval že iz dijaških klopi. Prijatelj me je vedno nagovarjal, naj se ji približam, češ, da je opazil, kako tudi ona ni do mene ravnodušna. Nenadoma se mi je zazdelo, da še nikoli prej nisem bil tako srečen, kot v trenutku, ko sem prestopil prag prijateljevega stanovanja. Sklanjal sem se k ljubljeni deklici in z njenih ustnic pil sleherno besedo. Ni mi bilo mar hrane, ki so jo prinašali predme. Stoli so bili že skoraj vsi prazni, plesišče je bilo polno, midva pa sva skušala prevpiti veseli hrup, ki je vladal v prostoru. V meni je začel zoreti načrt, kako bi se z dekletom neopazno izmuznila iz stanovanja in si privoščila sprehod v blagem poletnem večeru. Prijatelj in njegova zaročenka sta lastnoročno postregla s torto in nalivala konjak v čaše. Dekle ob meni je dvignilo kozarček in me pogledalo:
»Na zdravje, Filip!«
Segel sem po konjaku in ga na dušek izpil. To je bil prvi konjak v mojem življenju, vendar bi tisti večer popil tudi strup, če bi mi ga ponudilo ljubljeno dekle, o katerem sem toliko let samo sanjal. Rahlo se je dotaknilo mojega komolca in me skoraj proseče vprašalo:
»Greva plesat?«
Najbrž je bil kriv konjak, da sem brez pomišljanja vstal in jo potegnil na plesišče. Ne le, da nikoli nisem pil, tudi na ples me dotlej ni spravila še nobena ženska. Na srečo je bilo na vrsti nekaj modernega, kar je od plesalca terjalo le malo brezbrižnega potresavanja. Ko sva po plesu sedla, sta bila najina kozarca znova polna in tokrat mi je žgana pijača resnično prijala.
Zgodilo se je nenadoma. V mojem želodcu se je začelo divje premetavati. Najbrž imajo nosečnice podoben občutek, ko se jim v trebuhu premakne otrok, da lahko otipajo njegovo nožico, kako se telesce upre v trebušno steno. Naslonil sem se nazaj in stegnil noge, da bi se prevračanje v meni nekako umirilo. Potem pa, kot da bi pred gromozanskim naletom skrivnostne sile popustil jez: tisto, kar je pritiskalo obenj, si je utrlo pot navzgor, trdno odločeno, da si poišče izhod na plano. Otrpel od groze sem sedel na stolu, z obema rokama tesno sklenjenima okrog pasu. Dekle ni opazilo moje panike, smehljaje je opazovalo plesalce. Hitro sem segel po njenem kozarcu, v katerem je ostalo še za prst pijače in ga v hipu zvrnil, da bi odplaknil klobčič, ki se je zdaj povzpel že skorajda do grla. Popadel me je kašelj, da sem z izbuljenimi očmi hlastal za zrakom. Moja deklica me je začela trepljati po hrbtu, misleč, da se mi je zaletela pijača. Zgrabil sem za servieto in si jo pritisnil k nosu. Če ne bi bil dovolj hiter, bi se glista, ki mi je obvisela iz desne nosnice, gotovo znašla kje drugje kot pa na prtičku.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Bil sem trdno prepričan, da sem se za vse večne čase odkrižal glist, a sem se uštel. Kar lepa porcija jih je še vedno čemela v meni, omamljenih od čaja stare Belšakove. Moje poskakovanje ob glasbi jih je zdramilo iz sna in ko so se nazadnje okopale še v konjaku, je prišel njihov trenutek. Zdelo se mi je, da so se odločile celo za pot skozi ušesa. Kot besne vojščake, ki zagrizeno plezajo preko okopov in obzidja sovražnega mesta, sem jih čutil. Skušale so se prebiti skoz vse odprtine mojega telesa. Ko me je deklica v nedolžni želji, da mi pomaga do sape, še enkrat udarila po hrbtu, je ta udarec izstrelil dve glisti, da sta v blagem loku sfrčali iz mojih ust. Omizje, ki je opazovalo moje davljenje, je sedaj otrpnilo, okamnelo kot v Trnjulčici. Moškim so kozarci kar prirasli k ustom, ženske pa so nemo zijale. Enostavno niso mogle odtrgati pogleda od gladkih, sijočih, svetlordečih glist, ki sta se leno zvijali po ostanku smetanove torte in puščali nežno sled na krožniku. Tudi moja deklica si je pritisnila prtiček k ustom. Tudi ona je začela kašljati, vendar sem takoj razumel, da je ta vrsta kašlja znak, da želodec ne more zadržati v sebi tistega, kar mu je gnus pognal gor proti požiralniku. Zagnala se je k vratom, jaz pa za njo. Kaj se je dogajalo za tem, še sam ne vem natančno. Spomnim se le, da sem stal pod košatim hrastom, iz ust pa so mi kot po naoljenem traku drsele gliste. Nisem jih štel: ne tistih, ki so jemale od mene slovo skoz usta, ne onih, ki so si utrle pot skoz nos, pa tudi ne tistih, ki so zdrsnile skoz spodnje hlače in tiste tople poletne noči našle svoj konec pod hrastom.
Ne, nimam več glist. Čaj Belšakove z Gmajne je končno naredil svoje. Le na učinek bi moral čakati dlje kot pa sem računal. Od takrat je minilo že osem let, jaz pa še vedno zledenim od groze, ko srečam katerega od gostov tistega usodnega praznovanja. Že sama beseda zabava, obisk ali veselica, povzročijo v mojem drobovju, da se nekaj zlovešče premakne.
Sem samo vstala in ga molče pobožala po tistih njegovih sencih, kjer se skoz kožo vidi žila, in odšla.
