Ne nosite mi več
Merci čokoladic,
ker jih pogosto na mizi prekrije
neodprta pošta,
ker pogosto pozabim zaliti rože
in iz njih hrepeneče poganja mlado zelenje.
Ne nosite mi prosim več,
Merci čokoladic,
Le zakaj ste mi tako hvaležni?
Jaz vendar današnji dan zagledam prepozno,
velikokrat, ko je sonce že v zatonu.
Ne nosite mi
več Merci čokoladk,
ker imam preveč rada dež in slane potočke,
ker nimam psa, še zlate ribice ne,
le kdo lahko prenese toliko ljubezni,
ki jo vam bom lahko vrnila zmeraj šele
jutri.
Ne nosite mi več Merci čokoladic,
ker so moje stene polne krikov in
v mojih laseh je veliko spominov.
Prinesite mi mrzlo vodo,
kamenje in nož.
Vodo, da se zbudim.
Kamenje, da vidim, kako me ljubite.
In nož …
Zakaj že nož?
Ne vem.
Bo že prišel prav.
USODA
Črna puščava.
Pesek bel.
Lisica me nese tja,
v zobeh ji odseva
rezek hlad noči.
Izpljune me v britev
in se me polasti.
Zeleni polmesec skozi masko
me liže,
Hijene ne vidijo solz.
Črnih, rdečih in prozornih, skozi
katere se Bog blešči.
Nisem več vaša,
navzven me zanaša,
krivijo se neba in milijon
njegovih svetlih ranic migota.
Zlomi se črta horizonta,
odpre se jezik podzemlja,
z globokim plamenom
objame me vase,
Kjer mir je in nič.
In nič.
Odprem se, darujem,
za duše najtemnejše,
ki lezejo vsepreko z majhnimi sonci,
z delavsko obleko, obraze jim
srepi od vekomaj zamolčana ljubezen.
Dlake se jim bleščijo v nekem neznanem soncu,
Ponesejo me visoko, da iskre med
nami letijo,
in smejem se,
lok do neba se naredi,
da spležem po žarku,
v večno globino,
da barva me modra polije,
da z njo se v zvezdo strdim,
da z njo zažarim.
Za večno ostrmim.
* * *
Kaplje krvi
ti drsijo po licih
iz ne vem katerega pokolenja.
Nasmeh te izdaja,
da si iz srednje srečnega stanu.
Tvoji demoni še čakajo …
Na naslednje pokolenje.
POŽGANI OD MRAZA
Za tiste, ki zgorevajo v hladu noči
in bosi ob jutranjem svitu sedejo za edino mizo
edine gostilne in mežikajo v sonce
Če nosiš sončna očala med dežjem,
potem ne vidiš, kako močno dežuje.
In se počutiš kot filmska zvezda,
ki tava po ulicah po prekljukani noči.
S ponosom razreda, ki si še upa drhteti, ki
si še upa stati pri mrzli reki in čakati na vonj
burbonske vanilije, kristalnega poljuba.
Razreda, ki je hvalabogu skrit za polpijanostjo naslednjega dne.
A si vesel, ker še imaš našponano rit,
da si naredil ta korak na drugo stran,
da si šel po poti mladosti, z lepimi mladimi ljudmi.
in si pustil, da te vzame noč…
Noč smo izpili,
a meje nismo prestopili.
* * *
To je bilo to.
Tisto noč smo vsi pili iz istih kozarcev, steklenic …
… poljubljali smo se skozi piksne od piva,
ker se drugače več ne upamo, v krhkem drhtenju rdečih lic,
obsijanih z luno… sredi vročičnega plesišča … v umazanih hodnikih …
in govorili o starih zlatih časih.
Osvobajali smo se skozi pretep za hec, skozi udarce po hrbtu,
grenki humor …
Oplajali smo se z mladimi geni … z Anami in Anami …
Bežali smo pred nočno moro zarje, vedeli,
da je to zadnjič,
ko srebrni žleb odseva srečo.
* * *
Svetloba na koncu nočnega rova …
… obljube o prihodnosti čez eno leto ...
Voščilo za rojstni dan brez poljuba … z druge strani ulice …
Dvajset mrtvaških glav iz Amerike za konferenco
o naprednem zdravljenju obnosnih votlin
je manj srhljivih.
* * *
Skozi upadla lica
se kaže prosojnost umika,
Pol obraza na oknu sloni
in kadi …
Usta, ki bi pila vino in drsela
ob opnih drugih,
se krivijo navzdol, kjer padli,
ranjeni živijo … ki z gorkoto
svoji src ne morejo več vžgati ognja.
Lesk sveže vode in zlati prah v očeh
se umikajo solzni mreni, pogledu
izza rešetk, kjer srce in koža in lasje
in tisoč znojnic in roža monsunskega paradiža in
bajke v vsaki pori
so se strdili v kip, v silhueto starca, ki plitko diha, da bi
le še en sam dan stopil v deželo satja in močnih sadnih vonjev.
* * *
Danes se mi hoče ljubezni.
Gledala bi tvoj obraz,
tako mlad in svetlih oči.
Danes sem kot bronast kip v vsem svojem razkošju,
moji reliefi so prosti,
gladki, svobodni.
Lahko zdrsiš čez oklepe
s svojim srebrnim telesom,
Le oči lahko premikam…
Pojdi čez bronasti oklep, ki poka kot zemlja,
da skozenj že vre kovinska magma,
naj se razletim,
da najini telesi prekrije bronasti prah,
potem pa lahko zaradi mene v tvojih očeh odsevajo
tudi strele.
* * *
Molčati kot grob.
Zbuditi se v zimi jutrišnjega dne.
Je brezno belo ali črno?
Neminljivo pa ostaja,
Zvok kitare dviguje svobodo,
Štoparski palec na preriji,
Z bobni jezdimo na črnih konjih.
NEKEGA DNE
Dva ranjenca
šepata čez polje.
Moški in ženska.
Ženska pada, moški jo dviguje,
nikjer nikogar.
Poskuša jo nesti kot otroka v naročju,
a se zgrudi.
Ležita v soncu, v dežju,
v vetru, v snegu.
Ženski steče kri po nogah.
Odpre oči, globoko se ji dviguje prsni koš.
Poleg sebe zagleda skrčeno telo nekega bitja.
Nebo postane svetlo modro.
Zlat žarek steče preko.
Ženska vstane. Se sleče.
Z oblačili pokrije spečega.
In odide proti horizontu.
* * *
Jaz vem,
da mi lahko spet kri zaplapola,
da lahko začutim
gon tisočletij, mater in
ranljivo dekle.
Vem, da lahko spet poči
mi koža in da lahko spet
ne ponovno, ampak prvič
zdrsneva v nek rov …
