Vrtiš se vase
kot gomila pod drevesom …
… vrtinčenje lomi veje,
gnezda se lovijo
med novimi stanovalci.
Trave se spajajo v nove travnike
in iščejo zaveznike,
grizejo pikapolonice v podplate,
ščipajo jih v krila.
Leteče korenine bilk
zelenijo v sončnih globinah neba,
voda izginja skozi močerade.
Barve divjajo.
Slepilo zelene kobilice se pretvarja,
da ga ni.
V vdolbini veveričjega brloga
pa nekdo šteje lešnike.
POBEGLA ULICA
Ulica beži pred tistimi,
ki želijo v njej posedati.
Klopi korakajo iz parka,
zdaj domujejo na cesti.
Otroška igrala izgubljajo svoj lesk,
ni otrok,
da bi jim dajali sijaj.
Lubenice se široko smejijo
izza svoje zemlje,
ljubijo polje in rdeče sladilo.
Lubenice vedo, da so žeja
vseh žejnih v vrtincu kanalizacij.
Prst vsrkava.
Paglavci iščejo svoje sanje,
zapuščene mlake.
PADEC VELIKEGA TELESA
Padalci zasedajo zrak.
Vesolju zastaja dih.
Besede so prepolne.
Obračajo se v sončno stran,
iščejo drobec, prašen, lesketajoč.
Vesolje si zatiska ušesa.
Veliko telo je podleglo.
Ne premika se več,
ne sliši, ne diha.
Otrok ga barva z rumeno.
Kot regratovi cvetovi na poljani.
Veliko telo leži,
umrlo od dogajanja.
Pticam meša semena,
da ga rešijo
pred ponovno apokalipso.
Svetlobi večernega zlata
pa se priklanjajo dišeče trave.
Stihi prodirajo nežno
v globine ranjenih kamnov.
PESEM V SPLETU
Naenkrat si v spletu.okoliščin.
Na robniku pred hišo
te pogledujejo dišeča grmovja.
Trgajo se okraski z nemih izrazov,
zatohlost zaveje.
Polkna zastirajo sonce pred zidovi,
omet odpada!
Nikar svojih misli ne parkiraj pod streho,
ki ji manjka kos opeke.
Ne hodi na obisk v ozvezdja!
Svoje svetleče želje zapiraj v omaro,
da jih kdaj ne izrečeš.
Slamnik si nadeni na glavo,
povaljaj se v toplini blata.
Naj se ti ne kadi pesek v ramena.
Ne skači z zmajevega hrbta!
Visoko je,
polomiš si vso prednost,
ki čaka nate v notranjosti balona.
A glej, privatno zemljišče te kliče na neulovljivo pustolovščino.
Položi roko na srce in reci: Pesem sem.
POGLED V
Sedim. Iz nič vijem veje, liste,
brošure in kataloge.
Sprehajam se skozi kataložne prostore,
odpiram hladilnike in omare s čevlji.
Pogledujem skozi okno.
Vsako okno ima zastrt razgled
z vzorčasto zaveso.
Vsak razgled je eden izmed štirih letnih časov.
Moj čas je peti.
Vmesni.
Kot polnilo.
Moj.
Utelešenje sedanjosti,
razpršene v prah.
Telo, sestavljeno iz drobcev
vse zgodovine in vse prihodnosti.
Komet sem,
na veji cvetočega drevesa.
Visim s pogledom od zunaj.
Nobene zavese.
Niti vzorca niti tkanine.
Le ljubke razpoke polken.
Pogled v.
Približujem se toploti,
omejenosti sten, polic.
Zasedene so z mislimi drugih.
Sestavljene iz drobnih plamenov,
izgorelih v nebo.
Premikam se v kot, pod strop.
Tišji so zvoki pojočega pohištva
razpadle zgodbe.
Čepim v zadnji sobi zadnje ulice.
Zrem v komet,
ki me opazuje z veje cvetočega drevesa.
Zrem vanj in on vame.
Zreva
in se ne uzreva.
Popušča polica pod težo najinih videnj.
Zgrmela bo na tla.
Ostale bodo sledi žebljev.
Zdaj legam. Prijeten je bil ta sprehod.
OČI
Moje oči so členki gosenice.
Počasni in kotaleči se obroči,
brez svoje volje ali lastne biti.
Ujeti v gibanje duha plazilca.
Moje oči vidijo samo tisto,
kar vidi gosenica. Zeleno.
Členki bodo izginili v kljun lačne ptice.
Vsi skupaj.
Brez svojega videnja.
Premlel jih bo na videz nežen ptič.
Moje oči so kljun.
Brskajo po zemlji in jedo gosenice.
Jedo, da bi ugledale.
Samosvoje in ostro.
Zeleno je zdaj rjavo.
Barve znajo tako prepričljivo bledeti …
