Noč prihaja po stopnicah na zahodno stran poletnega obnebja,
zlasam pregreto sonce za slovo, ki divja po moji koži,
na prsi stisnem lunin krajec razodetja nočnočutnih igric sle,
belo čredico oblačkov speljem na oguljen divan za podlogo,
s slinastimi polži mavrico prilepim na ozadje molitvenega hrama.
Čez dan sem stkal nevidno mrežo iz zlata odpadlih sončnih žarkov
raztegnem jo vse od goste pergole do zidane kapelice Bakhovih opojev,
velik roj somračnikov navesim nanjo za okras in svežo sapo,
lesk srebra ledenih zvezd razlijem čez zrcala v zastrti soj,
pripravljen sem, gromovne sile, izzvati srečo na olimpskem vrhu.
Preljubka nimfa mi prinese temno vino v glinenem vrču,
k sebi jo pritegnem in posedem v naročje, napijeva bogovom,
nakar pričneva dolgo noč najzbranejše molitve k Erosu in Dionizu,
med zrelim cvetjem na poljanah, v plimi ognja razdraženih vulkanov,
vse do Eosine rose, ko Hipnos se usmili grešnih duš sveta.
TRPEČA
Dvigni glavo, saj te ljubim, ozvezdim ti temo obzorja in povrnem smeh,
Zaupaj mi na kratki poti čez bridkosti in radosti na božansko plat,
sedaj pojdiva družno skozi zanke časa proti spregi ranjenih usod,
tesno, tesno te stisnem k sebi, dovolj je nama en okvir.
Žejno pijem s tvojih ustnic sončni nektar srčnega socvetja ur,
nevidne freske ti s poljubi slikam na obale solznogrenkih rek,
nežno moja dlan obriše krik obupa, ki priteka izza tvojih mrtvih ogledal.
trepet trpljenja naju stresa ob neritmičnem topotu pobeljenih anten.
Ne sme kloniti najin duh pod črnim plahutanjem večno zlobnih vešč,
tlakujva novo pot globoko vase, kjer prižgeva svoje nezgorljivo sonce,
tedaj posujem nočni svod z bisernim okrasjem iz najsvetejše draguljarne,
dveh src kraljestvo se rodi iz zlih plamenov v naročje zlatih dni.
