Ustvarila sva se
iz pisem, iz večera v avgustu, zadnjega,
z izbrisljivim svinčnikom prežarjenega.
Takrat. Iz dveh pogledov
je sestradan lok požiral
hrepenenje ptic selivk,
požiral vse pretekle ruševine
in požrl zbledele, zaledenele želje v meni,
da bi v tebi našle svojo moč in se izsijale.
Sedaj. Tlačita me kazalca v uri,
neusmiljena prijatelja časa,
ki ne odpušča, ne posluša, se smeji nasmehu smrti.
Dvigujejo se strune obnemele violine
in z zobmi jih tržem v zraku,
spuščam se na dno in dlje nazaj.
Naprej? Naprej? Naj grem naprej?
Odgovora ni. Odgovor noče.
Ostane le stvarjenje
in tiha sveča, ki v pomladi
nerazumno pojenjuje. Izseva najino življenje.
PEPEL
Z besedami si me ovil
v vijugast pas tesno čez ledja.
Visokozveneče, objemajoče, upajoče
so me nosile od vrha na vrh,
nedotikajoč se puste zemlje,
v odklop sivine preteklih
in prihodnjih dni. Prihodnjih dni.
Besede so moj krvnik. Sedaj v prihodnjih dneh.
Trepečem in sem čista vsa pred njimi in se jih na smrt bojim.
Besede so me zmlele v prah, v srž ljubezni.
Meljejo me še naprej, čutim vsak poljub
njihovih vdanih, nabreklih usten
in žarenje odrezanih misli,
stavkov, ki polzijo navznoter. Navznoter.
Dokler jih ne vzame vrag
in se polasti še neizživetega, obnemelega klavirja.
Ožeti plamen in dihanje v prisilnem jopiču.
Kapsula, v njej pepel,
izpisan v moje ime. In tvoje besede.
PREVEČ OČI Z DLANMI POKRITIH
Postavili bodo morišče
na sosednji ulici. Jutri.
Pribili bodo glave ob tnalo
tistim, ki so jih z obsodbo naivnosti
pregnali v srd današnjih dni.
Čakala me bo tvoja, z rumenim soncem
ožarjena glava,v oklepu, v potu
zgodnjih dni septembra.
Zgodnjih dni odnosa po Odnosu,
se še spomniš mojih nog?
Vodile so v nove razpršene kaplje
s skalovja v paradiž.
In jaz sem ti pustila,
se obsodila na tvoj prepad,
na tvoj nikoli, nikoli, nikoli.
Zaupaj mi. Prekleto. Nikoli.
Ko mi bo kri iz razcapanih zmot
življenja
primezela in okrušila poglede zadnjih sap,
prosim, pridi. Vse je pozabljeno, vse oproščeno.
Pokrij oči mi s tvojimi dlanmi,
pričakaj me s poljubom na zatilju.
V MODREM
Veš, ko si mi prvič položil
roko na koleno, je bil
torek. Bila sva v modrem.
V modrem si me zapeljal
na visoko,
nad sanje,
nad nepredstavljivo,
da bi pričakal jutro v meni.
Sporočila prepričajo spomine, naj živijo.
Še vedno živijo.
In vedo, da
prvič si mi položil
roko na koleno
in potem,
ne več.
Niti v modrem.
Niti zadnjikrat v modrem.
Se spomniš?
LET NAD SOVJIM GNEZDOM
Pogorišče prejšnjih ruševin
se dviguje s tal proti posmehljivi luni.
Izdan napev obnemi nad sliko
skalovja, porajajočega se iznad
materinskih prsi,
ki si jih ljubil,
ljubil in se jim odpovedal.
V prepadu, ki se poglablja nad rožnato
odejo najinih prepletenih teles, od prvič do zadnjič,
se rojevam in umiram vsak dan znova.
Sova.
Prebadam te z vejevjem ožganega trupla,
ti pa naprej živiš na nebu.
Tržem si vlakna prevlek nasmeha in pulim črno grivo
strasti,
da te ukrotim in pričakam pripravljena.
Namreč, srce se ukloni ne niti pepelu;
v enakomernih sunkih skovikanja
se dviguje nad gnezdo sovje družine,
brni čez osivel okoliš omame,
v osamo, v strup biblijske kače.
DECEMBER
Preživeti mesec. In izpiti zadnji kelih.
Odšel si v razmetanosti jutra,
ko sem vedela, da je zadnjič
čuk letel nad bledičnost neprespane noči,
nad hlad ohlapnih, skoraj prelomljenih
ključavnic.
Najin stik, tresk električnega svoda.
Dnevi so se krajšali,
besede so polzele navznoter,
v skrite jarke najinih prepadov
in nisem razumela, sprva.
V prelomljena okovja bi vpletla
najina otroka.
A ti si mi rekel,
da drevo požene korenine
čez čas, čez mesec.
Še dlje. Še dlje?
TVOJE IME
Svetniški si … septembra.
V lovilca sanj sem vpletla
svoje presušene nohte in
se oprijela rubinaste otekline
tvojega orodja, sebe,
da bi me raznašal,
da bi ti pustila. Prostovoljno.
Tvoji dve hrapavi
deski barve zemlje
umirata, a prebujata v jeseni,
kar ne poznam, kar nimam.
Ime, izvor, pomen,
zadnje besede in
krik, ki zapiše vse mavrične barve
nedokončane bolečine
in želje po zadnjem udarcu. Zadnjem udarcu.
Svetniški, vzvišen, cesarski…zadnje besede.
IZGORELA
Zjutraj sem se umila v pepelu,
umila sem ostalo seme,
nepognano, zaman živo
zaradi sile mojih naglih oči,
zaradi družine, otroka, ki prihaja.
In čez dva dni…ne
pričakuj
nič več. Nič več
ne moreš izgoreti
v posušeni slami smrti
v sili, v stilu, omamljeni
od modro-belega prahu.
Tresem se kot presušena trska,
koljem ljubega v sebi,
v mezinec sem ga skrila
in noga mi drsi nad sklopko.
Homecoming.
Ustvarila sem negativ
v praznini lastnih zmožnosti.
Votla praznina, praznina, družina.
Otrok moj,
otrok.
PUSTILA SEM NA BALKON ODPRTO
in smrt je zopet zadišala po pomarančah.
Vprašali so me, zakaj
vrat ne zapiram
in puščam luč prižgano ponoči,
da najde pot bedeča ptica
k oknu, tik ob steklo.
Pustila sem na balkon odprto
in ni me sram,
če puščaš ti priprta vrata
drugam, v smer snežnih ptic,
ki me prebadajo navzven
in zobajo obkoljene punčice
dvoje rjavih perl,
ko čakam pismo
od nikoder v večnost,
v trdo zemljo, kjer te bom
odrtega zasula.
Pustila sem na balkon odprto,
med nama tanek sukanec življenja.
PRIHAJAM DOMOV
Zasuti pot, ki sva jo skupaj
zapisala,
podati se naprej,
nazaj k tebi.
Domov.
Pustila sem na balkon odprto
in luč prižgano.
V predor ji bom sledila,
ob blatnih školjkah, naplavinah
prejšnjega zrcala,
ki počaka na jutri.
Vedno na jutri.
Večer bo zadišal po nafti
in utrujenem orodju
tvojega prijema, v katerem
sem vpeta kot mrtvec,
ki ne spi in ne ve
za prstan.
Vzemi me izgorelih las,
upepeljenih od svetlobe
najinega egiptovskega suženjstva.
Vzemi me še enkrat
in vso, ki je še ostala
od nekega prejšnjega tebe.
Izrisala bom z neizbrisljivo pesmijo
tvoje ime
in počakala na jutri.
Vedno na jutri.
