DOZORELE TRAJNICE 1, 2. 3
LIKUS, Literarni klub upokojencev Slovenije, Maribor 2013
Na šesto staneh in v treh knjigah je izšel 24. zbornik Literarnega kluba upokojencev Slovenije. Vključenih je 76 avtorjev iz vse Slovenije, gradivo pa je zbral in uredil Andrej Štrus, ki je nadomestil nedavno preminulega ustanovitelja te literarne organizacije in tudi ustanovitelja tega zbornika Zmaga Rafolta. Gre za neke vrste samozaložništvo (kot založnik je v knjigah naveden tiskar Garb iz Pesnice pri Mariboru), saj si objavo prispevka v zborniku plača avtor – ta (ne najbolj srečna) oblika se je zadnje čase razširila tudi med mlajšimi avtorji, kar odpira vprašanje funkcionalnosti obstoječih literarnih revij. V zborniku objavljajo: Brigita Bricman, Marija Cerar, Marjana Cmager, Regina Čepek, Berta Čobal Javornik, Frančišek Dolhar, Sonja Frelih, Terezija Cvetka Gaši, Vladimir Gostič, Roža Gostič, Roža Gradišnik, Jože Grčar, Erna Hölzl, Franc Hudomal, Terezija Jaser, Janka Jerman, Cvetka Jug, Ada Klinkon, Ivanka Komprej, Drago Makuc, Peter Naglič, Ivan Novak, Josip Pavlič, Zdenka Podkrajšek, Eda Podpečan, Ivana Pogačar, Fani Povše, Angela Pozderac, Marija Prašnikar, Marija Pretnar, Antonija Reven, Ivan Reven in Ančka Šumenjak (prva knjiga), Franc Ankerst, Marija Bregar, Ljudmila Conradi, Marinka Čebulj, Ivana Dješnič, Jože Drofenik, Minka Drofenik, Vida Gros, Helena Grzetič, Rafaela Jamnikar, Stanko Košir, Tilka Obran Kren, Marija Majhnič, Franc Branko Maršič, Rozika Močnik, Ivanka Peterk, Janko Potočnik, Anton Robar, Mira Smolej, Mira Marija Stopar, Majda Strnad, Ivan Šiker, Božena Tanšek, Marinka Uršič, Berta Vasle, Lucija Viher, Mimi Vresovnik, Anica Zelko in Anica Zidar (druga knjiga), Edvard Dernovšek, Alojzija Margareta Karakaš, Pavla Leskovar, Silva Mohorčič, Minka Pečaver Potočnik, Helena Sajko, Ania Smrdel, Alenka Trampuš, Jelka Trček, Marija Trobec, Ana Tucić, Maks Vezovnik, Zinka Zorko, Brigita Živec in Ivana Živa Žvipelj (tretja knjiga). Za razliko od večine, ki objavlja standardno dolžino besedil, objavljajo daljše prispevke Terezija Cvetka Gaši, Lucija Viher, Božena Tanšek, Pavle Leskovar, Silva Mohorčič in Jelka Trček. Seveda je največ objav poezije (osemindvajset), dvaindvajset jih objavlja prozo, osemnajst poezijo in prozo in sedem različne zapise – od spominov do zgodovinskih in etnoloških zapisov. Statistika je pri tako raznolikem gradivu skoraj nujna, saj nisem našel kakšnega posebnega uredniškega ključa za razporeditev v knjige – gre preprosto za tri kupčke besedil z enakim obsegom. Med uredniško delo štejem tudi sicer skromne podatke o avtorjih (poklic, rojstni datum, kraj bivanja, leto vključitve v LIKUS in dosedanje število objav v zborniku), ki bi jih bilo priporočljivo dopolniti v standardno biografijo s podatki o samostojnih objavah. To lahko da publikacijam dodatno vrednost. Z vidika urejevanja se mi zdi vprašljiv uvod, ki se ponavlja v vsakem zvezku. Sicer pa je format A5, ki je nadomestil prejšnjega (mislim, da B5) nekoliko ustreznejši, vsaj bolj ekonomičen je. V oblikovnem smislu lahko pohvalim tudi to, da pesmi niso postavljene sredinsko kakor v mnogih drugih publikacijah. Grafično je zbornik stisnjen, kolikor se le da, kar zmanjšuje preglednost. Vprašanje je, če fotografije ne spadajo bolj v biografski del kakor v naslove, prav tako sem in tja pogrešam – v primeru pesmi, objav z več proznimi besedili ali celo pri mešanih objavah (ki jih ne odobravam z vidika urejevanja) krovni naslov, kar bi kazalo spremenilo iz indeksa avtorjev v pravo kazalo. Morda bi veljalo poiskati pomoč pri kakšnem profesionalnem uredniku ali tipografu, kajti tako je zbornik videti precej samorasel. Smiselno bi bilo zbornik tudi urediti po žanrih – kot pesniški del (tudi otroške od »resnih«), kratke zgodbe in kot spominski, poročevalski del.
Težko je v kratkem oceniti vrednost zbranih prispevkov. Te naloge si ne zadaja niti sestavljalec, kajti dobrodošlo je vse, »kar napiše neuka ljudska roka« – to je bil nekoč slogan zbornika. A tudi naslonilo na »ljudsko« je izginilo. Ostaja dejanska raznolikost avtorjev, od katerih nekateri niso šli skozi nobeno literarno izobraževanje, kar se kaže tudi v njihovi pretirani samozavesti, da lahko objavijo vse tisto, kar »zaupajo papirju«. Če je zbornik predvsem animacijski, izhaja iz tega tudi možnost za izobraževanje. Mislim, da skoraj ni koga, ki ne bi na to bil pripravljen, če je izobraževanje primerno zanje. To seveda niso »mentorska mnenja«, izrečena zviška v uri in nekaj več za celo množico, temveč temeljiti pogovori, za katere si mora vzeti čas tako pedagog kakor slušatelj. Večina predolgih, nedorečenih, nespretnih verzifikacij bi se dalo dodelati. Večino zgodb, ki niso stopile iz pripravljalnih zapiskov, bi lahko razvili. Seveda si mora uredništvo takšnega zbornika ta cilj zastaviti – ne kot kratkoročno zbiranje prispevkov temveč kot izobraževalni načrt leto dni vnaprej, pred objavo. Najbolj to zadeva priložnostno pesništvo, ki ga je v zborniku kar nekaj. Priložnostne niso samo pesmi s povodom, ampak tudi upesnjene šale, poučne ali »filozofične«, duhovne pesmi, pesmi za glasbo, klišejske pesmi »na temo«, pesmi-zgodbe in podobne, katerih glavna težava je v tem, da štrli nekaj, kar je čisto konkretno povezano s časom in krajem, iz besedila in ni odmaknjeno v paratekst. Gre predvsem za nedokončano rojstvo, ko se posteljica ne loči od novorojene pesmi, za kar je potreben včasih samo odločen rez – črtanje nepotrebnega. Ne pomeni pa vedno, da gre vedno za manj vredno poezijo. Potem gre še za klišeje tem, metafor (in drugih govorniških sredstev), akrostihov. Kar nekaj pesmi je satirično-kritičnih (Marjana Cmager, Edvard Drnovšek, Franc Ankerst, Mira Marija Stopar in drugi). Vendar v zborniku objavlja kar nekaj avtorjev, ki merijo nad priložnostno poezijo in ki bi se imeli priložnost obrusiti, če bi se srečevali z vestnimi uredniki (v literarnih revijah in drugih listih, ki občasno objavljajo literaturo): Brigita Bricman, Franc Hudomal, Rozika Močnik, Janko Potočnik, Majda Strnad, Lucija Viher, Mimi Vresovnik, tudi Silva Mohorčič in kdaj Ivana Živa Žvipelj.
Pri prozi je objavljenih veliko spominskih besedil. Seveda se soočajo s težavo, da v glavnem pripovedujejo/povzemajo in v kratkem besedilu zajemajo preveliko dogajanja. Sicer pa začnimo z Erno Hölzl, ki je objavila eno od najbolj izvirnih zgodb – navkljub nedodelanosti je ta najboljša v zborniku. Gre za zanimivo kombinacijo med fikcijo in bolečo stvarnostjo pripovedovalke in nič (preveč) ne škodi zgoščevanje precejšnjega časa, saj gre za zaplet okrog vedeževanja. Zanimivi, čeprav z vidika kratke zgodbe nedodelana, sta tudi zgodbi »Njena želja« Regine Čepek in »Kresovanje« Ivana Novaka. Pri slednjem najdem enega od redkih poskusov prikaza fascinacije s fino psihologijo – in še s finejšim vživetjem, ki je nasprotje razkazovanju ega. Usoda za okolje izjemnega človeka je zaplet daljše pripovedi Pavle Leskovar (»Herman«) in bil bi prav zanimiv roman, če bi avtorica poznala tehniko romana in bi znala dogajanje bolj prikazati, ne pa samo pripovedovati o njem. Enako velja za Jelko Terček (»Pesem novega poletja«), katere pripoved bremeni še nepreglednost dogajanja. Nima smisla govoriti o urednikih na založbah, ki so nekoč take ljudi znali popeljati k pisanju, ker se je slovenska literatura glede tega popolnoma spridila. Vidi se tudi, da avtorji ne znajo brati tekstov drugih tako, da bi se iz njih naučili pisati zgodbe solidno, kar pomeni s trdno zgradbo in polnimi liki (to velja tudi za Boženo Tanšek – »Na valovih življenja«). Največja težava pri spominski prozi je v tem, da se hočejo avtorji prikazati v nečem kot izjemne, zbuditi sočutje, ne da bi izhajalo sporočilo iz zgradbe zgodbe, konflikta. Večinoma zgodbe nimajo zapleta in so bolj ali manj samo anekdotične. Tudi tu bi lahko urednik z nekaj sugestijami dosegel viden napredek. Zgodbe so namreč tudi predmet komunikacije med avtorjem in bralcem, ki morda ne mara toliko razkazovanje ega, ampak pričakuje zgodbo, v kateri bo našel tudi sebe. »Razkazovanje ega« je nekaj, kar je posledica pomanjkanja empatije, vživljanja, in bralca odvrača od vživljanja v enaki meri kot avtorja. Z zapletom in konfliktom, ki privede do preobrazbe protagonista, se da ogniti večini pomanjkljivosti. V zgodbi »Nekoč in danes« Ljudmile Conradi tako protagonist ni prvoosebna pripovedovalka, čeprav zaseda njegovo mesto, temveč mož, ki se gre zdravit zaradi alkoholizma. Če se v ospredje postavi njegova preobrazba, postane življenjska zgodba iz ozadja, ki bremeni besedilo, odvečna, in se lahko avtorica osredotoči le na element te preobrazbe. To pa je dan ali dva, kar kratka zgodba še lahko prenese. Odločno pa ne prenese moraliziranja o škodljivosti alkohola. Če zgodba tega ne prikaže, je poduk odveč. Pri Edi Podpečan (»Malo drugačen«) pa se izkaže, da mora imeti zgodba ob nedvomno zanimivem junaku tudi še zaplet.
Precej je v zborniku dokumentarne proze, ki sega od anekdot (kot je Hudomalova o tem, kako je kralj Aleksander povozil govedo) do opisov vsakdanjega življenja (Jože Drofenik, Stanko Košir, Janka Jerman, Fani Povše), zgodovinskih pričevanj (Ivan Šiker, Minka Drofenik), potopisov (Franc Branko Maršič), etnoloških zapisov (Antonija in Ivan Reven), esejev ali poskusov esejev (Tilka Obran Kren, Lucija Viher, Vladimir Gostič), do referenčne biografije (Zinka Zorko). Veliko tega je razsutega skozi prozo, kar zmanjšuje dostopnost podatkov, in še je vprašanje, koliko so takšna pričevanja izvirna – da niso samo pripovedovanje o nečem, kar je že zapisano. Morda namig za urednika – zakaj se ne bi povezali z dr. Marijo Makarovič in nekoliko bolj sistematično povprašali nekaj od teh pripovedovalcev o njihovem življenju?
Za potrpežljivega iskalca je zbornik zagotovo vir zanimivih podatkov, do katerih se mora šele prebiti, pri čemer je največja ovira urejenost. Od samoobjavljanja bralec ne pričakuje veliko, a v njem najdemo tudi kakšno zanimivo literarno besedilo, ki bi bilo – kot sem že zapisal – lahko veliko bolj literarno, če bi šlo skozi uredniške roke. Vse namreč ni v izobraževanju (delavnicah in srečanjih), nekaj je tudi na uredniku. Vsak avtor bi mu bil za to zelo hvaležen. A čas bi že tudi bil, da zbornik LIKUS dozori in da ni več »naplavina« (kakor je poimenoval svoja zbrana besedila eden od pesniških kolegov) tistega, kar ljudje pač dajo v objavo. Novo, sveže vodstvo LIKUS namreč najbrž več ne misli, da se »starih volov ne da pripraviti na nove poti« (izraz sem slišal na srečanjih teh avtorjev, ni moj), literatura so namreč samo nove poti.
