Včeraj srečanje
z bežečo Srno
nepredvidljiv trenutek
hitre
otrple začaranosti
Žal mi je,
da nisem imela fotoaparata
ki bi ujel bliskovito
gibanje zraka
in nenavaden preskok
videnja
Morala bom biti
bolj pazljiva
ko bom naslednjič
nastežaj odpirala
okno nesmrtnosti
Morala bom biti
bolj neusmiljena
do osvobojene igre
neizprosno lačnih
delfinov
Vse to imeti v rokah
gibljivost prezračenih besed
In vrtoglave višine
rasti
na halštatski gomili
Biti vidno nevidnemu
In utripati
kot neukrotljiva svetloba
tiho in dokončno
razprta
nad smrtno pokrajino
živega substrata
FOTOGRAFIJA
Vrv, vrv, vrv
v nezavednem
bombaš Anton Podbevšek
prasketa v zanki.
Lepo sploščena melodija
zmrznjene Krke
vsrka vase
vsa telesa mrtvih rib.
Kaj bi s to svetlobo
hinavske Himalaje?
Kličem se
iz mrtvega dialoga
skritih ozelenelih šanc.
Vse prestolnice poezije
ustoličene
na nepravi strani.
Postanem tretje oko
potepuške mačke
toliko tujega je
v lastnem znanju.
Vseeno kričim
z zmrznjenim glasom
globoko v krvi.
Moje mesto
vzhaja
razžarjeno
nad gorjanskimi previsi
digitalnih globin
MILI KAČIČ
Draga Mila,
tisto, kar si nam dala
je še vedno z nami.
Potuje.
Ne odteka.
In se množi.
Je silovito
strastno
pogubno
in iskreno.
Je zavezujoče.
Vsi objemi
poljubi
vsa bližina
sega globoko v znano in neznano.
Tudi čez smrt.
In tvoj glas,
ki silovito in skrivnostno
odpira
zastrte pokrajine naših duš
je živ.
Doni in odmeva
v vsakem
tankočutnem
trepetu
dotiku
sozvočju
vzvalovi
neukrotljivo morje
tvojih gorečih src .
Poezije, ki je tvoje
razkošno
in trajno
darilo večnosti.
