vstopil si v srce drevesa
v oko besede v dotik človeka
odprl si vrata v hišo sanj
kjer ogenj v kaminu
boža dušo še nerojenega otroka
2.
vstopil si v odsev obzorja
v tišino zaklenjeno v skrinjo
potopljene ladje
da na dnu nahraniš temo
s svetlobo bisera v školjki
3.
vstopil si v odmev glasu
da lahko potuje po nevidni žici
speljani med oblaki
da se sliši glasba iz globin
kjer molk rojeva neskončno pesem
4.
vstopil si v zibelko življenja
v besedo ki odklepa vrata
s ključem iz poljuba
da se lahko zaklene pot
ki pelje v brezno niča
5.
vstopil si v smrt da bi ustavil uro
v prsih umirajočega telesa
da lahko še zadnja solza zdrsi
v nevidno morje
kjer ni dna da bi tam okamnela
6.
vstopil si v šepet besed
ki blodijo v zaprti zagrajeni temi
da bi preskočile zid
vgrajen v zavest razuma
ki razlaga resnico maternice v telesu duše
7.
vstopil si v njegovo dlan kjer so zarisane ceste
s križišči brez smerokazov
pot do resnice vodi mimo njih
le na prstnih odtisih duše je zapisana koda
kjer si lahko vsakdo prebere odgovor
8.
vstopil si v sliko brez okvirja
v barve ki rišejo mavrico
za obzorjem zunanjega sveta
da lahko slikarji rišejo neskončno sliko
da lahko pesniki pišejo neskončno pesem
9.
vstopil si v objem matere ko doji otroka
da bi shodil s krili v nogah
se dotaknil ptic na nebu
ko zapustijo svoja gnezda spletena v krošnjah dreves
njim je dano stati le na enem mestu
10.
vstopil si v zemljo da bi rodila kruh
in vino z okusom znoja in ljubezni
da se človek lahko nasiti in napije
z darovi svojega dela ne da bi beračil
za hlebec kupljen za brezčuten denar
11.
vstopil si v smisel življenja
prijatelj z neskončnim imenom
da se človek ne izgubi v labirintu samote
ko išče pot do človeka kajti šele takrat
ko jo najde se lahko resnično razodeneš
POT DO IZVIRA
tavala sva po labirintu izgubljenih duš
po dnu mrtvega morja
besede so naju zapustile
v nemem praznem prostoru
sva iskala nevidno svetlobo
v hiši brez oken vrat
sva kopala grob
da bi pokopala smrt neke ljubezni
le sence izgubljenih duš
so nama sledile
kdor še ni bil tam
ne pozna resnice teme
tavala sva po labirintu izgubljenih duš
da bi našla ključ
ki odklepa vrata v poljub
brezmadežnega spočetja
in glej zbudila sva se v zibelki
ki se večno ziblje
med spodnjim in zgornjim robom življenja
tam se lahko dotakneš praga
ki povezuje vstop z izstopom
na poti v Skrivnost
tavala sva po labirintu izgubljenih duš
da bi jih osvobodila iz krempljev
okamnele ptice zaprte v kletko
kjer se je čas ustavil na robu sveta
tam noseča beseda rojeva svetlobo studenca
tavala sva da bi se našla v objemu
ki ga čuti le otrok ko pije materino mleko
ko se dotika resnične ljubezni
