1. marec 2014Letnik XVII
Zakaj v ponižana prosim, kličem tiho, rotim? Mar prihaja čas maščevanja za moj krik!
Naj žareča strela trešči, v kamnito srce, ga razžene v ognjemet in polepša moje slovo!
Saj plavam v reki ledeni, se bojujem s trpljenjem! Zakaj spomini ne najdejo mojega ponižnega obraza?
Zapisala sem prošnje, naj kamnito srce – zagori v ognju ljubezni, ne v maščevanju!
Kaj mi sanje govorijo? Slišim tihe besede – piši! Pisma, pesmi, besede ljubezni …
Sanje so mi rekle – opekla se boš, ko se boš slekla! Priznala boš, da imaš zaklad.
Še tiše so govorile – Sežgalo te bo kot smet, kot travnik v suši, kot sliko v požaru. Le zase boš ostala prelep zaklad!
