Leva in desna Drava • Zavetišče pri mamici Zofki • Dedek Mraz v koncertni dvorani • Ljubljana – daljna in sama …
Leva Drava, kot jo je več desetletij kasneje imenoval takratni župan, je bila mnogo imenitnejša od desne Drave. Tu se je zgostilo pravo mesto s tržnico, Gosposko ulico, restavracijami, trgovinami, umetnostno galerijo, gledališčem, z muzejem i, starosvetnimi hoteli in kavarnami, šolami, mestno hišo in partijskim komitejem, škofijo in cerkvami; desna Drava je imela velike tovarne, pokopališče, nove bloke, nekaj povsem navadnih gostiln. takih za špricar po šihtu, kopico nizkih hiš z vrtički, visoke akacije na Studencih, ki so ob mostu vsaj teden dni omamno cvetele, v daljavi Pohorje in Pekrsko gorco. V novih blokih so se naselile delavske družine, ki so prišle s podeželja – iz Slovenskih Goric, s Prekmurja, Koroškega, Prlekije. Novi prebivalci se niso trudili, da bi postali meščani, zadovoljni so bili, da je ata delal v tovarni, mama pa je skrbela za otroke, gospodinjila ter klepetala s sosedami. Niso posnemali gosposke govorice, rekli so »dol zapri vrate,« »ne na vem« in »vstala sen se«. Nekateri so najeli celo košček zemlje, za krompir, čebulo in zelje ter pridelke včasih celo prodajali manj pridnim sosedom. Tako jim tudi na tržnico ni bilo treba. Odkar so pri tovarni avtomobilov odprli kino dvorano, ob sobotah niso hodili v mesto, v tovarniški trgovini pa se je tako dobilo vse, od Radiona, nadomestka za poper do blaga na bone.
Leva in desna Drava sta se vedno bolj razhajali. Med njima so križarili dijaki, ki so hodili v mestne šole. Sčasoma niso več vedeli, katera je njihova, domača stran, tista s tovarnami in pohabljenimi drevesi, ali ona druga, z zaprašenim rdečim parterjem v gledališču in prerivanjem na glavnih ulicah.
Lenkina mama Zofka je bila mamica za vse, ki so se kdaj zatekli v visoko staro hišo blizu parka na Krekovi ulici. Pri njih je neprestano zvonilo, prihajali so Danijevi in Lenkini sošolci, če kdo ni našel prenočišča, se je za nekaj časa preselil »na Krekovo««. Menjavali so se tudi stalnejši najemniki, najprej dijaki, mlada zdravnica, jurist, ki je po diplomi dobil v Mariboru prvo službo, medicinska sestra. K njim pa so kot čebele na pašo prihajali tudi njihovi prijatelji – na pogovor, po nasvet, na partijo taroka. Mamica se je vračala iz službe popoldne in se lotila dela, kuhanja in pranja, vsem se je zdelo, da ona pač zmore vse, ne da bi ji kdo pomagal. Nikoli se ni jezila, če so gostje zasedli kuhinjo z mizo vred. Tudi Ana se je zatekala na Krekovo ulico skoraj vsak dan, kar zaneslo jo je tja, vedno si lahko srečal stare znance ali spoznal koga na novo. Včasih sta se z Leo, ki se je rešila profesorske družine in se preselila iz huterbloka, in Lenko tudi učili, zlasti latinščino ali grščino. Tu je bilo vedno toplo in mnogo svetleje kot v njeni sobi. Tam je vladal resnoben molk, tu pa so se vedno pogovarjali, razpravljali o glasbi, književnosti ali o filozofskih vprašanjih. Mamica je potem proti večeru pričarala veliko skodelico čaja ali kakava iz mleka v prahu.
Na drugi strani mize je kot na razgledni točki na svojem velikem stolu posedal Lenkin oče, ki se je moral po kapi upokojiti in je le težko hodil ob palici. Čeprav je bil bolan, se tudi on ni nikdar pritoževal, bil je vedno dobre volje, rad je imel to spremenljivo družbo, dobre šale, glasbo in tarok. Prebiral je časopise, reševal križanke, bil je duhovit in vedno pripravljen za potegavščine, pred zgroženimi dekleti je nekega popoldneva, ko se je že začelo mračiti, zavpil: »Tako, dovolj imam tega življenja!« si nastavil na sence veliko pištolo in sprožil – namesto poka se je zaslišalo brnenje vklopljenega sušilca za lase, ki je velik in črn zares spominjal na smrtonosno orožje. Znal je zapeti vrsto predvojnih kupletov, zlasti šaljivo balado o Japončku, ki je imel nezvesto ženko Šafarenko in je naredil harakiri. Gospod Matija je nekoč pel v opernem zboru, ponorčeval se je, da je bil enkrat tudi solist, in to v operi Rigoletto, ko je igral razbojnika Sparafučila, kar je z globokim basom tudi rad dokazal.
Vsaka zima teh gimnazijskih let je sicer bila neprijazna, (»meščanska in pusta«) brez opevanih zimskih radosti. Le kadar je zapadlo veliko snega in je nad mestom vse čudno potihnilo, so se prijatelji, ko so se vračali iz gledališča, kepali in se metali po zasneženi ulici.
Oblast je zimske praznike premaknila, razveljavila in celo prepovedala. Nič več ni prihajal Miklavž, malomeščanska obdarovanja na Miklavževih večerih so izginila. V veliki hiši na Teznem so po stopnicah navzgor in navzdol divjali trije pijani parklji, oblečeni v stare cape, namazani s sajami, rožljali so z verigami, ropotali po vratih in na smrt preplašili vse otroke.
Božič je postal navaden delovni dan, le bolj dremav, saj so nekateri vseeno šli k polnočnici. Marsikdo je zadnje dni pred praznikom stiskal pod plaščem kilavo smrečico, skrivaj posekano ob vznožju Pohorja. Velike priprave pa so se začele dan po božiču, po mestu so razobešali bele in rdeče lučke in postavljali okrašene smreke, ki so z novim praznikom spremenile ime, nenadoma so vse postale novoletne jelke. Iz Sibirije je prihajal tudi novi svetnik – Dedek Mraz.
V predmestju, na desni Dravi, ni bilo sledu o prazničnem okrasju. Na koncu ulice, imenovane po ruskem heroju, se je z visokega lesenega nosilca stegovala svetilka z golim vratom in svetila v megleni decembrski dan, ko se je Ana z malima bratrancema napotila v mesto, da bi si ogledali prireditev s slovesnim prihodom dedka Mraza. Veliko, sicer koncertno unionsko dvorano so spremenili v zimski pravljični gozd, obrasel z gostimi smrekami, pokritimi z vato. Povsod pod nogami so se mlele debele plasti razmočene blatne vate. Joj, kaj bo s parketom, je pomislila, saj je v svoji sobi morala večkrat loščiti tla, v plesni šoli pa je učitelj plesalcem pod noge strgal vosek, ki so ga potem koraki tanga ali angleškega valčka vtirali v parket.
Na odru so se pogovarjali zajec, srna, volk in lisica, potem je prišel dedek Mraz s kučmo na glavi, oblečen v starinski, z velikimi rdečimi tulipan obšiti kožuh. Začelo se je, tako kot včasih ob Miklavževem obisku: Pozdravljeni, otroci, ste bili kaj pridni? Angela je nadomeščala bela vila s košarico bombonov, parklja pa velik volk na dveh nogah. Otroka sta stokala, da ju zebe, mali bi moral takoj lulat in novoletna pravljica se je spremenila v glasen jok. »Tu ostani, midva bova takoj nazaj, pa nikamor ne hodi!« je naročila starejšemu in malega vlekla na hodnik iskat stranišče. Ko sta se vrnila, tudi večjega bratranca ni bilo nikjer. Iskala ga je med smrekami, spraševala, če je kdo videl šestletnega fantka z belo kapo, vendar ga nihče ni opazil. Prerivala se je med otroki, ki jim je vila delila skope slaščice, mali se je drl, da hoče bombon, po zvočniku je odmevala pesem o mali srnici in o sivi kučmi – beli bradi – Ana pa je begala z otrokom v naročju po dvorani med majavimi smrekami kot v slabih sanjah. Vladek se je vdrl v zemljo. Obšla jo je groza, kaj če je odšel ven, na cesto, sam ne bo znal domov, lahko se mu kaj zgodi!. Mesta ni poznal, kaj bo, če se je izgubil? Da ne bi padel Dravo! Nikjer ni bilo nobenega miličnika, da bi ji pomagal iskati ubežnika.
Stekla je iz dvorane, malega je vlekla za roko in na ves glas vpila po hodniku »Vladooo, Vladooo!«
»Kaj pa se dereš, si čist nora, « jo je nahrulila starejša ženska, ohomotana v volneno ruto.
»Otrok se mi je izgubil, fantek z belo kapo s cofki … Ste ga mogoče videli?«
» Kaj, tak mlada, pa maš že dva pankrta! Jezus, kam smo prišli!« se je ženska zgrozila. Ana ji ni pojasnila zmote in sorodstvenih vezi, begala je dalje po stopnišču in klicala » Vlado, Vlado!« Pod stopnicami je v mraku zagledala temno kepo, otrok se je stiskal pred kletnimi vrati, se tresel od mraza in jokal. Pravzaprav so potem jokali vsi trije.
»Ali gremo nazaj k dedku Mrazu?«
»Ne, gremo domov!« sta zatulila oba. Mokra od solz in od snega sta mala dva lizala vsak svoj bombon – darilo dedka Mraza. Tekli so na avtobusno postajo, se vsi trije stisnili na enem sedežu in komaj čakali, da bodo v varni topli kuhinji, kjer jih je na božičnem drevesu čakalo še nekaj piškotnih srčkov.
»Joj, saj ste čisto mokri! No, kako je bilo v mestu pri dedku Mrazu,« je otroka takoj začela spraševati mama.
»V redi,« je odgovoril Vladek. Ana mu je bila hvaležna za ta jedrnati odgovor. Bratrancema je slekla premočena plaščka in se na hitro poslovila, da je pri tovarni ujela avtobus, ki jo je spet odpeljal v zasneženo mesto, in se vrnila »domov« v mrzlo sobo pod Piramido.
S februarjem je skozi rešetke na dvorišču počasi curljala pomlad. Temni kupi snega ob pločnikih so se krčili, debeli sneženi mož pred šolo je čez noč shujšal do metle in do večera odtekel v podzemlje. Iz plesnive trate v parku so bruhnili zvončki, še zanemarjeno grmovje nad ribniki je pokazalo svojo boljšo stran z drobnimi mačicami in rumenimi popki. V Jemčevi vrtnariji na drugi strani ulice, nasproti Anine sobe, so začeli presajati rože, doslej nemi ptiči v drevoredu so se spet razgovorili, skozi odprta okna so uhajale radijske melodije in opotekave lestvice klavirskih vaj po Bayerju.
Šola je učenjaško vztrajala in odrejala pravila o redu in doslednosti. V krožku so tekle žive razprave z načrti: kam bomo šli gostovat, kdaj bomo priredili naslednji literarno- glasbeni večer, kaj je še treba postoriti za naslednjo številko Brstja … Postavljali so si kratke roke, vsako popoldne so se sestajali, brali, kritizirali, načrtovali. Ana je pisala ponoči, kadar »se je odprlo, « je morala izkoristiti trenutek, ki se je iztekal v pozne ure.
Po neki taki neprespani noči, ko je nastalo kar nekaj pesmi, je v šoli pri slovenščini dobila cvek iz metrike, seveda je bil profesor H. zelo zmagoslaven, ker mu je uspelo zmesti šolsko pesnico ( da si ne bi kaj domišljala!!) Menda se je ob tej novici zabavala vsa zbornica.
Obisk Ljubljane je bil vedno zanimiv dogodek v sivini šolskih dni. Včasih so dijake peljali v galerijo, tudi na grafični bienale, ogledali so si balet Pina Mlakarja Goslač na strehi – Ana je bila zagledana v Gogolja, očarale so jo njegovi Večeri blizu Dikanjke, v Mrtvih dušah pa je iskala vzporednice z živečimi sodobniki, tako je Gogoljev svet vseboval romantično poetiko starožitnosti, ki je še tlela v spominih njene stare matere, in spoznavanja posameznikov brez sidra in kompasa, z mečem satire. Tak se ji je zdel tudi njen takrat najboljši prijatelj Stanko, ki so ga ravno takrat zaradi ostrega peresa izključili najprej iz mladinske organizacije, malo kasneje pa tudi iz gimnazije, še preden se je začelo njegovo preseljevanje od gimnazije do gimnazije – med Mariborom, Celjem, Ravnami in Ljubljano, kjer je čez nekaj let maturiral.
Ko so se popki v kostanjevem drevoredu začeli razpirati, je Stanko povabil Slavka in Ano s seboj domov, kar pa je pomenilo skoraj izlet nekam med vrhove Kozjanskega—Stankova domačija, posestvo njegovega deda, kjer so takrat živeli, se je razprostiralo po vsem hribu, z goricami, sadovnjakom, njivami, vrtom, gospodarskimi poslopji in prostorno hišo, Za hišo so že cvetele češnje, razgled se je odpiral v dolino proti Dravi, vse do Pohorja. Mesto je bilo videti kot kup belo-črnih domin, ki jih otroci niso pospravili. Ano je bogastvo novih nepričakovanih lepot očaralo in ni mogla razumeti, zakaj Stanko ni zadovoljen s svojim domom in se ga skoraj malo sramuje. V bistvu je ostal mestno dete, saj je pred vojno preživljal brezskrbno otroštvo v Bjelovaru.
»Rad bi te videl, kako bi ti bilo všeč, če bi morala vsako jutro s teh hribov v šolo, zvečer pa nazaj, samo spat, in to pozimi po snegu in ledu!« je Stanko pridušil njeno navdušenje.
Vendar je blestel ta dan v Aninem spominu kot cekin v kupu sivih kovancev drobiža, vseh tistih mestnih dni, polnih odrekanja.
»Naj bo tu,
kdor je nor,
mi pa gremo
nazaj v Maribor.«
so peli vsakič, ko so se vračali iz Ljubljane, po melodiji ruske pesmi »Nas ulica šumom vstrečala, zvenela bulvaram Moskva«. Ljubljano so zaužili vsak po svoje, ko so se raztepli po mestu, na grad, v park Tivoli, na nebotičnik, k znancem. Ana je šla obiskat svojo prijateljico Galjo, ki se je z družino pred letom dni preselila iz Maribora v Ljubljano, kjer je oče – ugleden zdravnik – dobil službo. Ana je dve leti mlajšo prijateljico boleče pogrešalala. Galja je izvirala iz emigrantske ruske družine, in pri petnajstih letih je bila odrasla in tako izkušena, kot da je preživela že več rodov. Do Ane se je vedla pokroviteljsko, malo naveličano, kadar sta se pogovarjali o ljubezni. Povezalo ju je pisanje, Galja je pisala zgodbe o ruskih družinah in o čudaških ženskah, ki jih je spoznavala na domačih sprejemih – imitacijah srečanj v nekdanjih salonih. Veliko sta si dopisovali, Galja vedno z zelenim črnilom in z oglatimi črkami, Ana pa v konzervativni, na desno nagnjeni pisavi. Sproščeno Galjo je vseeno po svoje pritegnila Anina zamaknjena čustvenost, ki je bila zanjo čudna novost. Zadnji obisk pri Galjini družini se je slabo iztekel. Povabili so jo na kosilo kot vedno, kadar je prišla v Ljubljano. V lepem meščanskem stanovanju se je nekaj spremenilo. Na belo pogrnjeni mizi v jedilnici je prijazna Galjina mama postregla juho v belem porcelanastem jušniku. Galjin oče je bil na smrt bolan. Le stežka je še sedel za mizo. Ana ni mogla jesti in se je opravičevala, gospod je bil razdražljiv in nestrpen. Komaj je čakala, da se poslovi in zadiha. Kolodvor s sošolci, ki so se zbirali na večernem vlaku, se ji je zdel kot prijazen brezskrben dom z žvižgi in klici : Daja, Ksenja, Joško, Boris! Tu je dihalo življenje, Galja pa je morala na hitro odrasti in preživljati najhujše. Morda ji pomaga ljubezen, s fantom, glasbenikom, sta hodila že od otroštva, kadar je Ani omenjala Jana, se je zdelo, kot da govori rahlo naveličano o nečem, kar je samo po sebi razumljivo in trajno kot dolgoleten zakon.
Kmalu zatem je Galjin oče umrl, pisma so se redčila, srečali sta se komaj še kdaj. Med njunima svetovoma se je nakopičilo preveč žalovanja in nekakšnega srda nad življenjem. Ana se je počutila otročjo in nebogljeno. Kljub knjigam, ki jih je prebirala vsevprek, gledališču in koncertom je v življenju zaostajala. Prihodnost s študijem, ljubezen ali celo poroka – vse to je bilo neskončno daleč. Njena sedemnajstletna sestrična se je poročila in je že rodila sina, nekdanja sošolka pa je svojega nezakonskega otroka utopila; a bolj prepričljiva in je bila nesrečna Margareta v Faustu.
Ona pa je imela svojo drugačno, veliko zaljubljenost, ne da bi vedela, zakaj, in brez vsakih pričakovanj. Ničesar drugega si ni želela, samo, da bi jo imel vsaj malo rad. Nekega večera je pred hišo, v kateri je on igral Rahmaninova, stala tako dolgo, dokler ni klavir utihnil. To glasbo je sprejela kot dragoceno darilo, čeprav ni bilo namenjeno njej. Olje na ogenj čustvovanju je prilil še film o Chopinu in romantični ljubezni z George Sand. Zatem so vsi, ki so vsaj malo obvladali klavirske tipke, kar naprej skušali zaigrati Valse triste, kak Nocturno ali celo Polonezo.
Ameriški filmi, ki so se polagoma pritihotapili v mestne kinodvorane, so kot znanilci bleščečega življenja in zabave pljuskali v sivino vsakdanjosti z veselimi, bogatimi revijami. Tako je v Anino življenje iz Plesa na vodi priplesala Esther Williams. Nekje je vendar obstajal drugačen, lepši svet, ki pa je bil obdan z železnim zidom. Vrata vanj so se odpirala le v knjigah in filmih. Kako bi bilo zares potovati v druge dežele?
