(*19. februar 1932, Zbelovo – 26. december 2011). Oče Irene Kragelj je bil Primorec iz kraja Prvačine pri Šempetru pri Gorici (takrat še ni bila Nova Gorica). Tako kot mnogi Primorci je tudi on zaradi nasilja italijanskih fašistov pribežal iz rodnega kraja na Štajersko, se tam poročil z Irenino mamo Stanislavo (rojeno Kosirnik) in 19. februarja 1932 se jima je v Zbelovem pri Poljčanah rodila hči Irena, njun drugi otrok. Prvega se je rodil leta 1929 sin Božo. Leto dni po Ireninem rojstvu pa sta dobila še eno deklico Metko. Pesnico Ireno Kragelj so že v rani mladosti zaznamovale rane vojne, katere trpkost je spoznala v štiri letnem izgnanstvu iz domovine. V vas Čipuljić pri Bugojnu so jo iz Maribora, kjer so takrat živeli, kot devetletno deklico skupaj s celotno družino prisilno izgnali nemški vojaki 17. julija 1941. Mama je ves čas verjela v zmago partizanov, ki pa je ni dočakala. Umrla je v izgnanstvu 17. marca 1943. Hudo pomanjkanje, ki so ga trpeli, je ob izgubi mame, ljudske zdravilke, doseglo svojo najtemnejšo točko. Z mlajšo sestro sta morali zdaj prevzeti vsa gospodinjska opravila, starejši brat Božo pa je pred tem že odšel. S še nedopolnjenimi 13 leti se je pridružil partizanom, ki so takrat napadli Bugojno in ga zavzeli.
Lakota, vsesplošno pomanjkanje, ki je trajalo ves čas izgnanstva, in izguba matere so pustili trajne brazgotine v nežni dekliški duši, ki je morala prehitro dozoreti. Povsem obubožani so se 1. junija 1945 z očetom vrnil v domovino (brat pa je ostal v vojski). Po koncu vojne je bilo treba marsikaj nadoknaditi, tudi izobrazbo. Nekaj osnovne izobrazbe sta si s sestro pridobila v osnovno šoli v Bugojnu pri nunah, kamor sta hodili v času izgnanstva. Ker oče po koncu vojne ni imel ne stanovanja ne dovolj finančnih sredstev za preživljanje preostanka svoje družine, sta s sestro odšli v internat v Maribor in se vpisali najprej na nižjo klasično gimnazijo, ki je trajala tri leta, nato šolo nadaljevali na Srednji kmetijski šoli v Mariboru, jo po treh letih dokončali in odšli za eno leto na kmetijsko prakso v Pekre. Na Irenino pobudo sta se nato vpisali še na mariborsko Učiteljišče in obe pridobili izobrazbo učiteljice. Od tu naprej pa sta se njuni poti ločili.
Tako je Irena kot učiteljica pričela s poučevanjem na osnovnih šolah v več krajih na Koroškem in ostala zvesta pedagoškemu poklicu. V Gortini pri Dravogradu je spoznala prvega moža Ivana Vlahoviča, prav tako učitelja. Ko sta se po nekaj letih razšla, se je preselila v Velenje in tam zaživela z drugim možem, Milanom, s katerim pa tudi ni našla pretirane sreče in ta odnos jo je gnal v pisanje pesmi, skozi katere je izpovedovala svojo bolečino in tudi izrazito senzibilnost do sveta in njegovih krivic. Zanimalo jo je tudi slikarstvo. Leta 1974 je svojo izobrazbo nadgradila še z diplomo za učiteljico ortopedagoškega usposabljanja duševno prizadetih in se zaposlila na šoli s prilagojenim programom v Velenju, kjer je ostala do upokojitve. Obe s sestro sta leta 1997 dobili status žrtve vojnega nasilja.
Irenine pesmi so se dolga leta kopičile kot zapiski v blokih, leta 2002 pa so postale del slovenskega literarnega prostora v zbirki USEDLINE ŽIVLJENJA, ki je izšla pri Studiu Rebernik, Velenje. Kot naslov sam pove, vsebuje zbirka šopek pesmi, ki zaokrožujejo njeno zgodbo skozi odnos do sveta in narave, spomine na vojno, čudenje nad lepoto življenja in nikoli potešeno lakoto po ljubezni, ki pa je našla svoj izraz v poeziji. Morda sama sreče, ki jo je iskala, ni uspela najti, vendar pa je znala osrečevati druge. Njen dober prijatelj Marjan Salobir ji je v svojem poslovilnem pismu zapisal, da je »človeka osvojila s svojo elegantno kretnjo, s svojim jasnim, živahnim govorom v osvajajočem altu…tako značilnim bogatim besednjakom… in z elegantno, zelo elegantno pisavo.« V pismu, ki ga je objavil po njeni smrti v velenjskem lokalnem časopisu Naš čas, jo je prvoosebno nagovarjal in zapisal tudi, da je bilo v njej »nekaj kraljevskega. Bila je plemenitost, obžarjena s poživljajočim temperamentom.« In še: »Vse to je kar zasijalo v hiši, kadar si prišla k nam na obisk…in ni ugasnilo, ko si se čez uro ali dve poslovila. Ostalo je v naši hiši. Res si prinašala Svetlobo v hišo, v naša srca.« In bralci Locutia on line, bodo lahko njene pesmi brali zdaj po celem svetu. Vse pesmi so iz zbirke Usedline življenja.
