(*25. 10 1658, vas Tand-zia, Gruzija–†26. 1. 1725, Moskva, Rusija – po julijanskem koledarju 4.11. 1658– 6. 2. 1725), gruzinski pisatelj, znanstvenik in politik. Rodil se je v družini vrhovnega sodnika Kartli (zgodovinska pokrajina vzhodne Gruzije) in vzgajali so ga pri stricu, carju Kartli Arčila II. V prvem zakonu je bil poročen s kneginjo Daredžan Bagration-Muransko in v drugem s Tamaro, hčerko Ham-paše Atabaga. Bil je pristaš prosvetljenega absolutizma. Bojeval se je za osvoboditev Gruzije izpod tuje okupacije. Po porazu Georgija XI v boju proti Iranu leta 1698 je postal menih in prevzel ime Saba. Vendar je leta 1703. obnovil svojo politično dejavnost. Sodeloval je pri mnogih iniciativah: izgradnji prve tiskarne (1703), gradnji misionarskih šol itd. Leta 1713 je spremljal svojega učenca Vahtanga VI, carja Kartli, v Iran. Od leta 1713 do 1719 je bil na diplomatski misiji v Parizu in Rimu. Leta 1724 je skupaj z Vahtangom VI emigriral v Rusijo. Razvejana literarna in znanstvena dejavnost Orbeliana je vplivala na napredne družbene ideje v Gruziji. Je avtor zbornika basni in pripovedk O modrosti izmišljije (ali O modrosti laži), ki se prevaja kot Knjiga modrosti in laži in je eden od osnovnih literarnih besedil predhodnika romana. Napisal je tudi knjigo Romanje v Evropo, vrsto del verske vsebine (Nauk) in sestavil stvarni slovar gruzinskega jezika, katerega del je tudi članek Azbuka za prvi pouk otroka. Z literarno dejavnostjo Orbelianija je povezan začetek novogruzinskega literarnega jezika.
