skozi kristalne solze po komaj vidnih poteh, nekoč
z odtisi tačk in radostjo najboljšega prijatelja, v
nedeljo zjutraj sam, brez vezi. sledi v duši počasi
bledijo in spomini so kot pekočina v grlu; žgejo,
ko se sprehajam ob reki, kjer sva samevala v
zaspanem mestu.
ko je prišel trenutek, sem se ti približal, da bi
vdihnil zadnjo sapo. morda bi se naselil v mojih
pljučih in žilah in koži in duši, da bi sledi postale
kamnite. morda bi te delil z nekom v sebi. nekom,
ki bi razumel, zakaj si tako ljubil in zakaj sem bil
sebičen, da si trpel, ko si me želel zapustiti.
ko ljubiš, kar ljubiš, ti ne more biti odvzeto. in
žalost je čudovita, saj spominja, da sem te imel
rad.
