Cvetoči tulipani
v pomladnih dneh
zvesto me čakajo
ob vseh poteh.
Stojé in čakajo in ne bežé!
Le človek vztrajno nekam gre
za cilji, upi, ki pred njim žaré.
Kolo življenja pa jih vztrajno tre,
dokler poslednja želja v srcu ne zamre.
IMPRESIJA
Bele meglice kot pajčolani
mehko zakrivajo veje dreves.
Zarja poletnega dne se prebuja.
V nizu dni spet nov dan!
Par samotnih vran se na nebu črni.
V brezbrižnem letu
plava čez prazno nebesno plan.
BELE NOČI
Svetloba, luč, kje si?
Nemo kričim v duši, ko črni zven noči
tegobno obvisi nad omrtvelo zemljo.
In temne, mrzle sence neusmiljeno kotí.
Zgubljena sredi noči, ki težko se vali
v naročje jutru.
Čakam na prvi svit, na petelinji klic,
ki beli dan prikliče,
na zgodnji ptičji spev, ki nežen, blag odmev
v duši mi vzbudi.
In čakam, čakam željno, da dan bi že prišel,
da mrak, ki gloda dušo, bi kakor noč odšel.
In temne, mrzle sence bi kot meglé razvel.
BIČANJE
Ura je pet, dan se pričenja.
Zunaj siv dan že odriva noč.
Sen se poslavlja,
zavest se prebuja,
kot kače, misli že sikajo bes.
Pečejo, grizejo, kruto me karajo,
stiskajo v primežu lastne vesti,
ki tenkočutno
presoja dejanja,
misli in čustva
preteklih dni.
V možganih vrve atomi, ioni,
z blazno hitrostjo se skozme pode.
Oj, misli črne, ej, misli krute,
Od kod ste privrele?
V duši razbičani
rane so drobne,
rane pekoče zakrvavele.
USEDLINE ŽIVLJENJA
Na usihajočem trsu življenja
vise le grozdi spoznanj.
A to so grozdi brez sokov:
»Vse, vse je bilo zaman!«
Spoznanja niso pregnala temé
na poteh blodnih iskanj.
Potolažilo ni srce,
hrepenenje rojeno iz sanj.
Kar srce je želelo,
roké niso nikoli objele.
Zato so svetle zvezde želja
že davno potemnele.
Žejna ob virih življenja
dolgo hodila sem.
Nikogar odžejala nisem,
le tujka sem vsem ljudem.
Brez plodov to edino življenje
samó za smrt dozoreva:
»Vse, vse je bilo zaman!«
Grenko v duši odmeva.
NA BAJONETIH
Najine besede so kot bajoneti z žlebom,
kjer lahko odteka kri.
Najine besede so kot strup na bajonetu,
njegov dotik v srcu zaskeli.
Strup s kaljene konice prodre v žile,
v možgane, v srce.
Zato težke, rdeče kaplje, bolesti polne,
v srcu zakrvave.
Zakrvavijo tudi v možganih
in jih razžarijo v divji bes.
A v resnici se razbolijo v srcu,
ko bes preplavita žalost in kes.
Ljubi bog, imaš za naju še kapljo
razuma?
Pomagaj, da rešiva se iz zanke,
v kateri sva obvisela!
Ljubi bog, daj nama še ščepec poguma,
da strgava mrežo, ki sva si jo splela.
Saj sva samo za nesrečo rojena,
naju bo rešila le hladna bela žena
in njena neusmiljena kosa jeklena.
Prah se bo končno povrnil v prah.
In vse, kar žgoče boli
bo hladno pogasila
- in naju - vsa raztrgana in
razbolela potolažila in umirila.
DEKLICE
Tri deklice, tri kresnice
- ob ognju ljubezni prižgane,
mlade kot brstje,
a kot življenje stare
od pradavnih sokov življenja,
stare kot prva celica,
v uri božjega stvarjenja,
čiste kot solze,
žive kot bister potok, kot gorska jezera.
Rastejo in zore za sadove.
Za daritve na oltarju življenja.
VRBA
Samo vrba sem:
golo, skrivenčeno drevo.
Ali morda le grm?
Toda živa stvar, ki zna le to: živi!
S stoterimi življenji
vzniknem iz zemljé:
kisle, trpke, močvirnate.
Kot vrba sem!
Vzniknem v življenje,
kjer se dotaknem zemlje,
poženem brstiče,
čeprav do kosti porežejo me.
Ozelenim, četudi se do srca osušim.
Ozelenim nenadno ob žarku z neba.
In pohitim z vejami rasti
proti soncu ljubezni,
kajti po njej
nenehno in neutešno hrepenim.
NA OSANKARICI
V spomin Pohorskemu bataljonu
Iskala grobove sem
skrite med drevjem
na vrhu planin.
Mrtvi junaki klicali so me
iz grobnih temin.
Dolgo, dolgo so me vabili na kraj,
kjer tišino in mir
pregnala je nekega zimskega dne
- razbrzdana nemška zver.
Zdaj v gozdu našla sem spet
samo mir in tišino.
A nad grobovi drevesa mogočno se vpno
v višino.
Širijo svoje veje - prežete s
hrepenenjem:
vzpeti se kvišku, k soncu,
k toploti, ki vse ogreje.
Kadar zima prežene sonce,
viharji grozeče besnijo.
Vendar na pomlad gozdovi ozelenijo!
Najglobljih, najtišjih struj življenja
zatreti nikomur ni moč.
Skrivnostna in mogočna sila
vedno premaga noč.
