Vračaš se rad domov,
to vidim v barvi tvojih oči,
ko skrivajo tisti pogled
kateri te ni nikoli prerastel.
Skozi vse, kar je tu isto,
okušaš Ljubljano drugače,
pod stropom si si lahek
bolj kot nikoli,
čeprav skozi misli se naslanjaš
na nekaj, kar te veže,
nekaj, kar je laže v pogledih
razumeti kot povedati z besedo.
ANONIMNEŽ
Ko me je pogledal
z leskom v očeh,
sem se v njegovem
pogledu počutila doma.
Odhajala sva na najino jaso,
kjer me je krmil kot svojo ptico,
počutila sem se kot njegov dar.
Med nama je bilo tako,
kot bi bila od vedno
in bi premaknila kazalec
na uri v neskončnost.
Skrit je bil v anonimnosti,
a je obstajal.
NOČ
Tako skrivnostna in prežeta
s samoto,
nekaj, kar se prevesi čez,
in nekaj, kar obstaja tu,
kot pobožna misel,
ki v budnosti šepeta brezčasje.
ŠANSON
Tema odseva poglede
z barvo glasu
in vznemirja čas.
Poslušam pesem
iz skrivnosti globin,
ki spominja na šansone
oddaljenosti in bežnosti,
kjer se je včasih
težko spustiti nazaj na zemljo.
Spomnim se na vrhnje obleke besed,
ki si mi jih slekel
in so izgubile svoj vonj
in ko sem mislila, da je vsega konec
si se spet pojavil.
Samo pesem je bila tolmač tvojih skrivnosti.
NOČ NE PRIDE OPOLDNE
Imel si barvo večera,
morebiti si se izmuznil
skozi njene oči
in kar naprej si odhajal
preoblečen v pravljico,
kjer bi jo med stotimi drugimi prepoznal
z zavezanimi očmi,
bila je lepa in resnična
na lice si ji odlagal poljub
in z mislimi božal glas,
jo poslušal, kako se s samoto hrani,
in ji ni nikoli dovolj tišine,
čeprav je vedela, da tvoja noč ne pride
nikoli opoldne
in njen dan ni nikoli tvoj večer.
