Ko Je na zadnja skoraj tri desetletja Svojega življenja pogledala z današnjimi očmi, Je videla, da so bila pravzaprav drugačna, kot pa jih Je v resnici doživljala. Če Je v otroštvu, potem ko se Je o nečem nekaj naučila, naredila povzetek ter v njem zajela bistvo in se je v preverjanju znanja to pokazalo kot prava pot in posledično kot pričakovano znanje, čemur je sledila nagrada v obliki učiteljičine dobre ocene Njenega izdelka, pa tega ni mogla trditi za povzetek in pogled čez Svojo partnersko zvezo, trajajočo tako mnogo let.
Nobene nagrade ni bilo, nobene zunanje pohvale. Ne aplavza ne priznanja. Je pa bilo védenje in zavedanje ter dejstva.
Dejstva, za katera Se Je morala šele naučiti, kako operirati z njimi, kam jih umestiti v smislu pomembnosti in teže, in kako Si z njimi kot sestavinami – ki so Ji bile vsiljene s strani resnice in življenja, ne da bi Si jih bila sploh kdaj želela ali zmogla predstavljati – zamesiti nov kruh, da bi z njim zmogla zapolniti trebuh za naslednja desetletja. Ali pa morda zgolj za kakšen mesec, leto?
Kajti, če se Ji je že doživeto nizalo v povsem drugačni luči, kot ga Je v resnici doživljala, pa čeprav Je bila neposredno prisotna kot ena glavnih igralk, kako naj potem ve, kaj naj Jo vodi vnaprej?
Katere substance naj določajo kemijo tega, kar je šele pred Njo?
Na kaj se opreti, ko te odnaša, kje je rogovila, ki se v godlji, v kateri brodiš in te vleče navzdol, pokaže kot rešilna?
Kako se ustaviti v vrtincu in določiti točko, ki se ji reče tukaj in zdaj, ko pa se je vse, kar je, kar je bilo in kar šele bo, zgostilo v neprepoznavno kepo zmede, čudenja, absurda, nejevere, ničevosti, malodušja, agonije?
Vse to Jo je prevevalo ves čas trajanja tega čudnega stanja. Morda, Si Je mislila, je dobro najprej najti rogovilo. Začeti z enozložnimi povedmi. Kratkimi. Vprašalne povedi pa morda skrčiti na zgolj eno in ji dati čas, da zaživi šele na koncu.
Na koncu Njene poti.
To je dober začetek za zgodbo, se Ji je zdelo. Da Si – morda – s ključno vprašalno povedjo dovoli priti na plan šele, ko bo Njena zgodba, ki bo mnogo širša kot bo tale, ki je tukaj zapisana, pri kraju. Takrat Si ga bo zastavila, to vprašanje: JE PRAV ZARES VSE TO TUDI V RESNICI – RES?
Nemara se bo takrat krog končno sklenil in bodo odgovori preprosti, jasni, enozložni. Močno si Je želela, da je temu tako. Ker, v čem bi bil sicer smisel vse centrifuge, metanja iz orbite, padanja kometov naravnost na nas, če ne v tem, da se nam bo nekoč razodel in razprostrl odgovor v vsej svoji preprostosti in da bo uvid tehtnejši od vseh dosedanjih.
Globlji in – pravilen.
Do takrat pa – najti rogovilo in se je oprijeti, se dvigniti nad gladino godlje, se je očistiti ter si jo ogledati od daleč, kot bi gledal film, v katerem so ti akterji znani, to pa je tudi vse, kar veš ali je treba vedeti.
Naj bo Njena rogovila Njeno srce? Kajti, kot že tolikokrat poprej, se Je tudi sedaj najprej spomnila nanj, nepogrešljivega v nasvetih, saj jima je šlo kar dobro. Do sedaj.
ZLOMLJENO SRCE
Poslušati srce pa je bilo v tistih trenutkih, kot je vse kazalo, nevarno, kajti raztrgano srce ima dovolj dela že sâmo po sebi in ni ne primerno ne zmožno bruhati relevantnih napotkov.
Bruhati?
Da, razbolela duša potrebuje vulkan napotkov, pravih, takih, ki bi dušo pobožali do te mere, da bi se spet začenjala smehljati in se zlagoma zasmejala na glas. Tako pa je urejen sistem črpanja in izmenjavanja krvi porušen, iz ran štrlijo potrgane nosilke prej prečiščenih čustev, ki pa so zdaj, ko nimajo več pravega domovanja in rutine, ki jim je dajala varnost in posledično omogočala zanesljivost, zgolj skupek zmede, neurejen klobčič vsega mogočega.
Srce, utrujeno od prečrpavanja krvi, poškodovano od ran in zmedeno od čustev.
»Deluj samodejno,« je nagovarjala in prosila Svoje srce.
»Ne pusti se motiti, bodi stalnica, tako zelo potrebna v tem kaosu, poleg vsega tudi nenehno spreminjajočem se. Ko te bo obliž časa začel celiti in ko se boš zacelilo,« Si je mislila, »bom vesela zate, če se tkivo ne bo zabrazgotinilo. Ne bi ti jih mogla, veš, srce, z roko masirati, tvojih zabrazgotinjenih mest. Zato se potrudi zase, kajti potrebujem tvoj doprinos, tvoj delež, da bom nekoč, na koncu, zmogla zastaviti tisto končno in poglavitno vprašanje nad vprašanji. Nisi, namreč, zgolj eden izmed mnogih v navezi; gonilna sila karavane si, zato računam nate, srce,« mu Je prigovarjala.
In še: »Ne polagam pa vate vseh upov, ne nalagam ti nemogočega bremena. Dajem ti čas, toliko, kolikor ga potrebuješ, da mi nekoč spet miru nasnuješ v sen. Redno kukam vate, pritajim se in se neopazno pomešam v tvoj dom, samo toliko, da vidim, da si še. In da vidim, če je tvoj svet morda že kaj podoben staremu, znanemu, prijetnemu in nenevarnemu.«
Tu in tam, tako se kmalu vendarle zazdi, so včerajšnji kraterji le še struge in naslednjič samo še kot razpoke v suhi, žejni zemlji.
Dobro je tako.
Da bi se le vzporedno z njimi vedno znova ne trgala prosojna povrhnjica in se spet ne ustvarjale nove jame in brezna … Solze se ujamejo vanje in jih samo še poglobijo in v breznih zrastejo jezera, ki jim vodo izsuši šele ogenj! »Tega pa, srce moje,« mu je rekla, »moj vodja karavane, nimam zate.«
Šele izginula in presahla voda bi sôli solz dala pot in moč, da bi se rana brezna zacelila, samo solze in njihova sol bi manjšala in izsušila zevajočo mokro luknjo, da bi zlagoma postala luknjica in na koncu spet nič.
»Zato ti dajem solze, ranjenec moj, to je moj zvarek, da bom nekoč lahko poslušala čustva, ki jih boš, zdrav, zvaril zame ti, ko boš, tako upam, znova cel in boš spet sam prižigal ogenj in ga razpihoval do gorečega, da boš sproti izsuševal jezerca, nastala iz mojih solz. Do tedaj pa se vidiva le ob mojem tihem in skorajda neopaznem mimobegu skozi tvoje domovanje. Pritajeno in sklonjeno se smukam in te opazujem, ko trpeče brizgaš dragoceno tekočino, ko jo, nemočen kot si, nehote razlivaš naokoli in razsipavaš z njo, kot da je nevredna. Pa ti nič ne zamerim. Svoj čas potrebuješ, tako kot ga potrebuje vsak, ki je ranjen, razcepljen, razdeljen in raztrgan,« ga je opogumljala.
Tako kot ga, svoj čas – to Je že dolgo zelo dobro vedela – , potrebuje mnogo stvari na tem svetu, predvsem pa vsako živo bitje, ki je iz takšne snovi, kot je Njeno srce in je obenem tudi del Njenega srca. Ali pa od tam vsaj prihaja.
Toda, nekaj je skorajda že popolnoma uničeno srce. Otrok pa …
RAZODETJE
Strta otroška duša predstavlja še večji in še bolj trpek zalogaj ter ga potrebuje morda neskončno mnogo, tega ranocelnika, časa.
Sploh, če je duša mlada, ter zaradi tega še bolj nepripravljena in presenečena ob občutku, kot da jo je – ter tudi njeno mamo in še dva majhna – zadela vojna, pri čemer se je zdelo, kot da gre za vojno brez vojne napovedi; zaradi načina ter njene vsebine in udeleženih v napadu pa za – bratomorno.
Tako nekako se je namreč ob krutem spoznanju, ki jo je doletelo, odzvala ta mlada duša, dasiravno tudi že s svojo vsebino in ne zgolj kot povsem nepopisan list papirja.
Spoznanje, da njen najljubši, očka, kar naenkrat ni več narejen iz sanjske snovi, je zarezalo v dušo osuple srednješolke zelo globoko.
Pregloboko.
Njeni kratki temni lasje so se odzvali, kot da bi bili bodice ježka, ko so se vidno postavili pokonci ob spoznanju, da gre zares, da – kot je kričala skozi režeča se usta, polna slin, ki so nekontrolirano silile na vse strani – njena družina razpada, in da njen dom to nikoli več ne bo v pravem pomenu besede.
Grozljiv občutek Jo je obšel, ko jo Je vnovič videla prizadeto – sicer na povsem drugačen, a prav tako nepotreben način – in znova do obisti.
To dete pa, nekoč majhno in v Njenih očeh majhno tudi še pri šestnajstih, je iz svojega srca z muko in velikim naporom privleklo zrcalo, staro, a še zmeraj odličnega odseva in držala Mu ga je, to zrcalo, iz katerega se je Vanj zastrmel On sam in zdelo se je, da Mu prav nič ni bilo po godu, da je kaj takega sploh storila, saj soočenje s samim seboj zmeraj prinese velike in nemalokrat težke uvide.
Dete pa Mu ni prizanašalo.
Očitala mu je toliko stvari!
Mu držala zrcalo z besedami modrosti, za katere bi Ona, njena mama – če bi ne vedela, koliko modrosti je v tem mladem bitju, ki je bilo obenem že stara duša – mislila, da jih je potegnila kdo ve od kod.
Iz knjig, nemara; na televiziji takih reči namreč ne učijo.
Tako pa Je vedela – kajti samo mama ve o hčerki toliko; vse – , da so ti uvidi del nje same. Kako bi tega tudi ne vedela, ko pa Je bila dnevnik, v katerega je hči redno in neumorno pisala, prav Ona sama.
Toliko Njenih listov je hči že popisala, pa vendarle so se zanjo v Njej vsak dan rojevali novi, beli, pa vseeno takšni, za katere drevesom ni treba pasti. Kupila ji je sicer že pred časom bogato izvezeno beležnico, a otrok je za liste papirja vedno znova raje izbral Njo. Mamo.
Njo in še dve nežni dekliški duši, ki sta bili njen steber, ko ji je življenje ponagajalo in jo že v času, ko so druge deklice šivale oblekice svojim punčkam, prisililo v življenje med belimi stenami bolnišnice, ko še ni mogla razumeti – če ljudje to sploh kdaj zmoremo -, čemu in zakaj nekega jutra na sosednji posteljici njene najljubše bolnišnične prijateljice ni več in je pri tem tudi ostalo …
Dete – leta po odhodu bolezni še zmeraj kratkih temnih ježkovih las – je v tistih časih, ko je v njem pustošila bolezen, svoje dolge temne kodre puščalo na tujih blazinah dolgo, predolgo, tako da so ga zapustili prav vsi in so kdo ve katerim smetem s svojo lepoto bili v uteho, da se je torej preostala vsebina koša počutila bolje in nemara celo osmišljeno zaradi sobivanja s prelepim temnim predivom; pa čeprav v košu ...
Mnogokrat je jokala za njimi in kot kaže, dovolj glasno, saj so ji zrasli novi, čeprav nikoli več spiralastih zvitkov, temveč ravni in štrleči, sprva zgolj kot nežen puhek. Mladi ježek je bila torej, nato pa so pridobivali na drznosti in kmalu kot kapa barve črne čokolade obrobljali obraz s temnimi očmi, očetovimi, kot se je vedno rada pohvalila, ko se je kdo zazrl vanje in osupel vprašal po njihovem izvoru.
Čudovite in velike rjave oči sta imela, On in Njuna prvorojenka.
Lasje pa … Nikoli več ni dovolila, da bi prekrili vsaj ušesa, vedno so jih škarje obiskale že mnogo prej. Ko v telo tako mladega človeka zareže skorajda usodna bolezen, čas za dolgolaske, kot je kazalo, mine. Ta vlak je – za zdaj že odraščajočega ježka – odpeljal za zmeraj.
V dnevih, ko Je trepetala za njeno življenje, za življenje Svojega otroka, se Je odločila za kupčijo; ponudila Se Je vesolju.
Prošnja matere
Če bi bilo mi dano, če zmogla bi in znala,
dih bi svoj ji dala.
In pri tem tako mala, majcena bi postala,
da res le dih bi ostala.
In šla bi v nič, da bi – na drugi strani –
iz mojega ugasnjenega diha
zanjo zrasel nov in z njim – nova Fani.
Če bi bilo mi dano, ponudila bi se, predano,
se cela dala bi, dala vsa.
In čas bi k sebi potegnila, níkdar ga ne izpustila,
da mir v njej trajal bi in trajal,
nikoli njene brezskrbnosti omajal …
Nikoli nje noga na kraj bi ne stopila,
kjer tudi kos svojega srca za vedno sem pustila.
Daj zdaj ji moč, vesolje milo,
da zmogla bo, da bi se – zacelilo!
Če hočeš, vzemi mene.
Plesala bom s teboj, vesolje milo,
samo da bi se to, kar jê se, nikoli ne zgodilo!
Prosim te, vesolje milo,
prosim te goreče in z vso silo,
da bi ji, ki je bolna, se sonce podarilo!
Če hočeš, vzemi mene.
Vzemi, kolikor pač potrebuješ,
le da mojemu otroku znova mir in spôkoj v sen nasnuješ …
Toda – danes so se borili z novo boleznijo.
Z razvezo.
Fantka sta jo sprejela manj dramatično; še vedno jih bo družil šport, sta se tolažila, in najbrž je bila njuna starost tista, ki jima je bila zaveznica; v vrtcu so se veliko in odkrito pogovarjali o razvezi in življenju, povezanim z njo, srednji izmed Njunih treh majhnih pa je v šoli imel najboljšega prijatelja, katerega starši so že zdavnaj bivali vsak na svojem bregu.
Poleg tega sta bila – fanta; kar so mnogi, ki so sočustvovali z družino, razumeli kot prednost, Ona pa jim ni oporekala niti kimala.
Zanjo je bilo dejstvo – da so tisti, ki so še naprej ostajali treznih glav menili, da vsaj mlajšima otrokoma ni tako zelo težko, kot pa se je to zdelo Njej, mami – dragocen obliž na rano.
Uteha.
Čeprav sta jokala, dolgo jokala in so bila lica mokra, ne le solzna, pa so solze vendarle presahnile, kot slednjič tudi pri ježku.
Le da je ježek pokazal svoje bodice ne le s poprejšnjim držanjem zrcala.
Za dolge trenutke se je namreč odtegnil od svojega najljubšega, dokler ni – leta za tem – dovolil, da se njegovim bodicam očka znova približa.
Sprva Ga je z bodicami še bodel, zbadal in odganjal, slednjič pa se je izvil iz klobčiča, v katerega se je bil zvil še kot odraščajoči, da bi, v odraslosti, zaceljen, spet zmogel pokazati tudi trebušček, ki je pri vsakem ježku in nato tudi že ježu – mehak.
Šele, ko je dete postalo mama, Mu je namreč odpustilo, očku.
Toda, zdaj smo šele pri začetku, šele najstnica je in zanjo, mlado dušo ježka – in še to takšnega s samo navideznimi bodicami – , si Je Ona želela, da bi se v njeno knjigo bila zapisala drugačna zgodba. Ni Se še zmogla nagibati k temu, še manj pa Se sprijazniti ali vzeti v zakup; da nemara pri vsem skupaj vendarle gre za darilo.
Ni ga videla, darila.
Ne še.
Nikjer.
Morda nekoč, Si Je mislila, a šele tedaj zagotovo zgolj pogojno.
Darilo, porojeno iz bolečine, ob njej ali v njej, se namreč zgodi le ob rojstvu novega življenja. Le tam je bolečina osmišljena, vsaka druga je le opozorilo, nauk, udarec, prebujenje.
Opozori, nauči, udari ali prebudi pa nas lahko vse kaj drugega, kot pa ravno bolečina, ki je bila – kako nepotrebno! – zdaj zadana Njej in Njunim otrokom.
MAMA
Dobro desetletje nazaj se je Zanjo prvič dogajala in končno zgodila ta, poprej opisana, osmišljena bolečina.
Lahko bi rekli, da so ji bile, novorojeni mladi duši, Njeni hčerki, zvezde naklonjene kot v pravljici.
Za nekaj časa.
Vsaj astrološki prerez njene novonastale osebnosti je bil – izrisan sicer nekoliko kasneje, ko so iz dlesni že pokukali beli biseri – takšen, da ni kazal več kot le ene temne pege na njeni poti skozi življenje, ko se je, sicer ne več povsem mladi – pa vendarle še čisto dovolj – prvesnici, rodil v pravzaprav – tako Zanjo, kot za otroka in vesolje – najbolj primernem trenutku, ta mali veliki čudež.
Zagotovo se skoraj vsaka ženska boji te bolečine, zadane s strani evolucije, dvomi o potrebnosti njenega obstoja in posledično tudi prisotnosti v njenem lastnem telesu. Tako zelo se jim zdi nepotrebna! Že skorajda nujno zlo, ki ga sprejmejo kot nekaj, zaradi česar je potrebno stisniti zobe in ji poskušati uiti, čeprav babice in tiste, ki znajo in že vedo, porečejo, da se ji je nesmiselno upirati, saj se ji je najbolj modro zgolj – predati in zaplesati skupaj z njo, ki je znanilka nečesa novega, obetajočega, izvornega, prvobitnega, unikatnega.
Porodna bolečina, ki ima svoj piedestal v poeziji, ne pa vedno tudi v glavi porodnice; v kateri se odraža kot nekaj, čemur se je bolje izogniti, pobegniti, se morda pred njo vsaj začasno umakniti v nek skrivni kotiček, kjer te ne bi – vztrajno in pretanjeno, v časovno logičnem zaporedju – zopet našla.
Vedno znova in znova, vse do trenutka, ko izgine neznano kam, bojda še isti hip pozabljena, ko se rodi novo življenje.
Morala Je reči, da temu ni vedno tako, kajti trikrat se Ji je zgodilo, da občutki, kot jih popiše večina mamic, niso bili tudi Njeni lastni.
Njeno doživljanje vseh porodov je glede porodne bolečine, ki ji ne uide skoraj nobena, podoben večini le do točke, da je bila vsakič res prisotna. Da pa bi jo v trenutku, ki je z besedami neopisljiv, ker ga v slovarjih ni jezika ne besednih zvez, ki bi zmogle ponazoriti stanje duha ob doživljanju poroda in pričakovanju novega življenja ter končno rojstva le – tega, pozabila takoj, ko se je v prvo in tudi v drugo ter nato še v tretje razlegla najlepša melodija iz ustec otrok?
Ne.
Osmišljena, kot je vedno bila, se je zapisala in shranila v Njeno bit tako globoko, da jo je bilo in jo je še vedno moč tam skorajda zatipati kot pomemben dokaz, da se je trikratni čudež v razmaku nekaj let prav zares zgodil, čeprav potrdila v dokaz temu ne potrebuje. Vidi ga, ta prelep dokaz namreč, pred seboj.
Vidi ga vsak dan in vedno znova Je hvaležna, ker Ji je bilo dano biti njihova mama, ker je zmogla in znala takrat in ker zmore tudi zdaj, čeprav zrušena.
Kaže, da bo še kako znala in zmogla, predvsem pa hotela biti mama tudi vnaprej.
Ne glede na vse.
Sploh pa, tudi če bi kdaj po kakršnemkoli, Njej sicer doslej povsem neznanem ključu, mislila ali čutila drugače, ne bi mogla nikoli izstopiti iz tega vlaka, kajti materinstvo, ko se zgodi, traja vse do konca naše poti, ki jo slutimo tam nekje, daleč naprej, v pozni starosti, če imamo srečo, da odidemo prvi in nam vesolje ne pokaže zob že prej ter nas – prosim, nikar! – oropa čudeža, ki se mu reče otrok.
Morda je bilo to, da je bil trikratni čudež rojstev in posledično Njeno doživljanje teh dogodkov kot najlepših trenutkov Njenega življenja – in ne poročni dan, kot menda meni in čuti večina ljudi – krivo, da se je zakon sesul na drobne kose, Njeno življenje pa, posledično, na nemara nikoli znova povsem sestavljive razbitine.
Kdo ve, kje je bil začetek konca.
Prav gotovo ga ne gre iskati tam, kjer bi se lahko iskanje spridilo v absurd, saj je rojstvo otroka vzvišeno dejanje, ki si nedvomno zasluži poseben piedestal in mu nikakor ne gre dajati naziva grešnega kozla, kajti, dogodek kot tak in lepota, ki raste iz njega, je sam po sebi popolnoma plemenit in je imel Zanjo vsakič najmočnejšo težo v Njenem čustvenem doživljanju in odzivu.
Zato poroka, čeprav nedvomno čustven obred, Zanjo ni mogel nositi teže, kot jo ima lepota poroda.
