Skale in skale in skale. Samotna drevesa. Zeleni macesni. Neskončno modro nebo nad njimi. Svoboda, kot smrt ostra svoboda. Samotna svoboda. Snežna kraljica, gorska koza nad ledeniki. Zelen sneg. Divje rože. Planike in murke. Samotne stezice, ki se križajo in križajo, se srečujejo, oddaljujejo, vodijo vsaksebi, se ponovno srečajo. In ena pot, pot za dva, edina, kamnita. Ob njej brinovi grmi in ciprese. Mediteran. Šumenje žuželk. Čebele, ki nabirajo med na sivkah. Žgoče nebo nad razdrapanim skalovjem. Bori, bori, bori. Senca in vonj po borih. Izvir v samotnem zalivu. Slano morje in izvir v zalivu. Mir. Noč. Zvezde. Luna. Ogenj gori. Pogovor. Smeh. Na ognju je kotel. V kotlu brbota. Petje v daljavi je zamrlo. Ljudje so odšli spat. Pred spanjem se pogovarjajo pozno v noč. Jutri zarana bodo odšli na njive, orat težko rdečo zemljo. Rdečo kot kri. Odšli bodo navzgor, nabirat sivko, da bi iz nje delali travarico. Travarico, ki je eliksir, in ki zdravi vse bolezni, domače in tuje. Nad zalivom tema, zvezde, zvezde, zvezde. Luna, sama in lepa. Njen soj nad morjem. Nežno valovanje, plivkanje morja. Zvok morja ponoči. V globinah se premikajo živali. Murene iščejo plen. Raki hodijo postrani. Lignji svetijo s fosfornimi tipalkami. Globoko, globoko, globoko.
Pred ognjem odeja. Velika, debela, živo poslikana odeja. Barve so nekoliko obledele. Take odeje so nekoč prodajali indijanskim ženam na trgovskih postojankah ob Misuriju. Ob odeji steklenica vina, pol odprta. In na odeji moški in ženska, objeta, gledata v ogenj pred seboj. On govori. Počasi, mirno in nežno, gotovo, pripoveduje. Govori o daljnih krajih, govori o ladjah in pristaniščih, o ljudeh, ki niso kot ljudje tega rodu. Govori o ljudeh, ki so trdi in kruti; in govori o ljudeh, ki cel dan ne počno drugega kot ubirajo napeve na lutnji. »Praznovanje traja cel dan«, pravi. Žene kuhajo in možje prepevajo, in potem se zamenjajo: možje sedijo in kadijo, žene pojejo svojo pesem. Otroci se igrajo.« Ona posluša zamaknjeno. Njena glava na njegovi rami. Posluša zvok njegovega glasu. Počasi ji govori, hipnotično in monotono. Govori o vračih. Govori o plesalcih dežja in o bobnih. Govori o nevihtah in odmevih, o glasu nakoval in o železnih kačah. Govori o ognju in krvi, o puščavah in stepah, o nežnih izvirkih v skalovju. Vedno znova govori o ljudeh. Govori o njihovi radosti, o krčih žensk, o zanosu moških, o plesu vračev. Tum, tum, tum. Ples plesalcev dežja. Ples duhov. Ples smrti. Ples zadnjega v vrsti. »Pridi, plešiva«, reče. Ona ga gleda v oči, on vstane, drži jo za obe roki. Ogenj plapola v noč. Luna sveti. Počasi se premika. Noga na nogo. Noga z noge. Noga na nogo. Tum ta-ta, tum-ta-ta. Noga, roka, noga, roka, boki, prsti, pas. Počasi pleše, ona mu sledi. Polna luna sveti. Pleše hitreje. Drži jo za obe roki. Boki, prsti, roka, noga, noč, zvezda, sin, gora, otrok, omara. Noč, noč, noč. Tum-ta-ta. Pleše, pleše, pleše za njim. Vedno hitreje, hitreje, počasi in hitreje, počasi hitreje počasi hitreje. Lasje mu vihrajo, on gleda v luno. Luna ga slepi s svojim sijem, luna ga uroči s svojo norostjo, luna ga vabi s svojo modrostjo. Gleda v luno in pozablja na vse, in ona za njim. Plešeta. Razpusti lase, krilo se ji opleta okoli nog. Krohota se. Krohota se v zanosu. Morje plivka. Gleda v Luno, gleda njo. Zaljubljeno, ne ve zase. Stopa proti morju, vabi jo. Voda je slana, slana in žgoča kakor krst. Morje vabi. Temno morje daljnih odsevov. Temno morje norih let. Temno morje neznane prihodnosti. Pleše po vodi. Voda škropi okoli. Slana je, kot solze. Vabi jo k sebi. Zaupa mu. Pozablja. Predaja se. Stopata v morje. Objema jo. Objeta v krču plesa. Plešeta objeta v morju. Poljubi jo. Njegov poljub - žgoč in pust hkrati, daljni spomini so v njem. V njem so vbodi mečev in nezaupanje. Žgejo njegovi poljubi, kot pečati žgejo ko jo poljublja po telesu. Moški, ki jo je zapečatil s poljubi. Govori ji. Nežno, lepo. Prigovarja. »Odvrzi krilo, žena, odvrzi krilo«. Obotavlja se. Ne zaupa. Kdo je ta tujec , mož s tremi srci, nor in lep, a zverižen in pust, brez domovine in brez rok, z nogami ki rastejo iz zemlje? Počasi popušča. In on vzame morsko vodo v svoje dlani in jo poljubi, in vlije ji vodo navzdol po prsih, da jo zazebe in vzburi, in ji teče preko prsnih bradavic in prek srca prek nežnega trebuha, in majcen potoček priteče do špranjice. In potem gleda v Luno in se noro smeji, in vzame drugo polovico vode, in jo pokloni Luni, pusti, da jo obsije s svojim sijem, jo poljubi, šepeta neznane molitve, sklanja se, zaklinja, dela čarna znamenja. In potem jo umije tam, kjer je mokra. Počasi, nežno jo umije. S prsti razpre njeni ustnici in njegov jezik se je nežno dotakne tam, kjer je najbolj nežna. Počasi jo okuša. Liže jo. Pomalo in pomalo zastane. Okuša njen okus. Všeč mu je. In se vzravna in jo poljubi močno, objame jo in skupaj zaplavata v temno morje. Nič strašnega ni več: le temno morje pod njima in on ob njej. Na obali gori ogenj, v kotlu brbota jed, in onadva plavata. Nič več ni morje strašno in ni čuden on, ki plava ob njej. Plavata prsno in se obrneta na hrbet, in ves čas jo poljublja.
Potem odrineta nazaj, in počasi se bližata ognju. Prispeta na obalo, on sopiha, kamni pod prsti ga bodejo. Ona se mu smeje in ga škropi z vodo. Malo je neroden, skuša jo škropiti nazaj, pa mu uide. Teče za njo, pa je spretnejša in se mu izmuzne na vrh skale ob zalivu. Kliče jo nazaj in ona noče. Pusti se klicati. Kliče jo dolgo, dokler se ne naveliča. Potem se spravi k ognju in poskrbi za ribji golaž. Ona pa sedi sama na skali, zre v zvezde in v luno in v majhno vasico v daljavi, kjer v oknih ugašajo zadnje luči in tudi tisti, ki so do sedaj pili in kvartali, legajo k počitku. Gola je in mokra, nežen morski veter piha in ji suši nežno kožo. Je kot morska deklica iz onega kipa na Danskem, kot mala ribica, ki je našla svoj sen. Luna nad njo pa se nežno smehlja in jo boža z milimi žarki.
Prisede k ognju. Jesta. On je kot divjak. Ona mu naredi pridigo o manirah. On je naprej, požrešno, in potem pije vino. Pije vino in strmi v ogenj, tu in tam podreza in podkuri. Potem prične peti. Poje pesmi iz daljnih morij, gusarske pesmi in pesmi iz Kantona; pesmi, ki jih je slišal med nabiralci biserov in med pristaniškimi delavci v Daar es Salaamu. Poje pesmi Newyorških klatežev in ciganov z Madeire. Poje divje ruske koračnice in zategle pesmi kanadskih Algonkinov. In ogenj buči in gori, buči in gori. In njej buči v glavi, vzame mu iz rok steklenico in pije in pije in pije. Postane pijana in vstane. Želi ga vzburiti. Sovraži to njegovo zateglost. To njegovo predanost žalosti in melanholiji, to njegovo tujost, ki ji ni videti kraja: bolj temna in tuja kakor morje.
Pleše počasi in z vitkimi gibi, pleše Luni in pleše Soncu, pleše Zemlji in Nebu, pleše vetrovom v zahvalo. Pleše očetu in materi, bratom in sestram, odsevom na gladini jezer in talečim se ledenikom. Pleše ognju in vodi, toploti in mrazu in lepi beli liliji. Pleše gozdu in lesu, in borom in hrastom in vitkim lipam, in brezam in hojam in jelkam in storžem in vsej naravi. In njeni gibi so ljubki in mehki, nežni in pravilni, vabeči in ljubki. Majhna gazela je, ki se pase na obmorski sivki, in on jo gleda z očmi, malce kalnimi od vina. Ne strmi več v ogenj in ne poje več zateglih pesmi, niti ne gleda lune in ne mrmra molitev, očaran gleda njo in ona pleše. Pleše proti morju in ga vabi, in on počasi vstane in stopa za njo, uročen, kot za malo deklico morsko, da ga povede v valove. In morje zadovoljno mrmra in ribe pod morjem se podijo v veselju in raki igrajo s svojimi kleščami na bodice morskih ježkov. Vse morje je en velik orkester, neslišan do sedaj, in on zamaknjeno posluša. Pleše proti morju in proti ognju, nazaj in naprej in okoli njega, z ognjem v sredini. Gre nazaj na odejo, gleda jo, samo gleda. Pleše ob njem, vabi ga, je mačka in vila, je kača in kobra, je čarovnica in svečenica. On postaja nemiren, vidi, da mu trzajo roke in trebuh, in otrdi tam, kjer moški otrdi. In ko to vidi, se mu smehlja prav po kačje in se privije obenj, ob njegovo belo kožo, ob njegov trebuh in prsi. On pa je izgubil pamet, gleda samo še njo in njene oči, in on ga gleda v oči in sta dva žareča vroča oglja, in skloni se nadnjo, jo poljubi in prodre vanjo počasi, nato nežno, nato gotovo, nato silovito, nato divje, nato ekstatično, nato nepopisno… /…./ /…./ /……/ /……./ /…. … … .. .. /.. .. . … .. … /. . .. .
In ležita objeta, ogenj gori počasi in mirno in dim se suka naravnost v temno nočno nebo. Nanju pa sveti luna in njej se zdi, da ju tiho blagoslavlja s svojim sijem.
ENIGMA
Zunaj so se pričeli oglašati golobi.
Odprl je oči. Spet jih je zaprl. Hotel je spati, ni mogel več. V ustih zoprn okus po prekrokani noči, okus po sladicah in šampanjcu, po dragih cigarah, po divjih besedah, po smehu. In obledeli okusi poljubov… Počasi se mu je v glavo vračala zavest, počasi, drugo za drugo, kot bi nekdo prav počasi vrtel filmski trak, je vstajala prejšnja noč v njegovem spominu. Prvo, česar se je zavedel, je bila množica in obrazi v njej.
Nekdo zraven je zasmrčal in se premaknil. Ni ga zmotilo. Neka ženska je nadvse globoko dihala. Navdala ga je nadvse bizarna misel. Pomislil je, kako je prejšnjo noč alkohol skozi želodec prodrl v telo, se razgradil v jetrih in celicah, in sedaj se njegovi razkrojki izločajo s kisikom. Prisluhnil je sopenju. Ni ravno vedel zakaj, toda sam v sebi je bil hvaležen, da je sopenje: da ni smrčanje. Potem se je sprostil, roki je dal daleč proč od sebe, namestil se je v pozicijo med križem in otrokom, in počasi pustil spominom, da so prodrli v zavest.
Množica, obrazi, smeh, pitje, žvenket kozarcev, razgrete oči, pijani poželjivi pogledi, moški, ki nataka ljubici, ljubica, ki si moškega poželjivo ogleduje; moški, ki ne more skriti izbokline na hlačah ... tu se je tok misli na lepem prekinil. Spomnil se je na njen obraz, na njen lep, inteligenten, poseben, tako lepo zasanjan obraz … In potem spet pijača in šale. Sprva duhovite in znosne šale, mnoge celo izvirne in poučne v svojem kontekstu. Potem vse bolj drzne in vulgarne šale. In najprej zadržani smeh žensk, zarotniški pogledi med sabo. Najprej smeh tistih najdrznejših, z največ izkušnjami. Potem počasi smeh vseh, vedno bolj vesel, razigran, sproščen smeh. Smeh na smeh in šala na šalo: seks in kri, kri in seks. V spominu mu je živo vstala ženska, umetnica, ki je ustvarjala – tako so pravili, kajti umetniških razstav se že dolgo ni udeležil, niti ni bral veliko o umetnosti – s konceptualno umetnostjo. Bila je temna zvezda večera, kot prekrasna žival, z gibkimi udi in žametno kožo, z izpiljenimi potezami obraza, s strogostjo, ki jo na obraz vtisne življenje. A poteze okoli njenih ust: krute in poželjive poteze! Ona, ki je vedela vse o umetnosti renesanse – tiste renesanse, ki je nagnjena k ezoteriki – ona, ki je vnašala v sodobno umetnost simbolizem alkimije in ki je požela prva velika priznanja na trenutni sceni, se je po nekaj kozarcih pijače spremenila. Njene oči so žarele bolj in bolj. Postopno se je dihanje poglobilo. Še bolj živo se je udeleževala pogovorov, toda sedaj z razgretimi lici in s široko odrtimi očmi. Potem je tema zanesla h kriminalu (priljubljeni temi družabnih večerov). Na začetku je utihnila. Nato se je počasi vključila v pogovor. Na tihem jo je opazoval. Vedno bolj se je prepuščala pogovoru. Vedela je vse: vedela je o Charlesu Mansonu in Richardu Ramirezu, o forenziki in metodah ubijanja. Poznala je na desetine serijskih morilcev. Njen najljubši film so bile franšize o Hanibalu Lecterju. Kri jo je vzburjala. Bil je razvnet od kokaina in med pogovorom se mu je zdelo, da se spreminja. Govorila je in govorila, družbi je razlagala psihologijo serijskih morilcev. Njeni nosnici sta pričeli plati in se širiti. Vohali sta vonj po krvi in semenu. Gledal je njene roke, njene dolge nalakirane nohte, njeno popolno večerno toaleto. In ona je govorila o morilcih in o tem, zakaj se ženske zaljubljajo vanje. Pozabila je na vse, iz nje je pričela govoriti srednješolska profesorica s pozornostjo za skladnjo in detajl. Pričela je uporabljati strokovne izraze, lica so ji žarela in v oči je postajala podobna tigrici, ki hlepi po kosu krvavega mesa. Vsi so utihnili, prisluhnili so razlagi pred seboj. Pred njo je sedela blondinka, v črni večerni toaleti. Njen obraz je bil mil in lep, oči sinje modre, kot dva akvamarina. Gledala jo je in se vključila v pogovor. Ni se strinjala, a se je ponovno strinjala, in tako je pogovor tekel med njima. Njemu se je ponovno zdelo, da halucinira. Videl je dve samici, pripravljeni na dvoboj, ki pa ju je vendar družilo isto zanimanje: kri. Samici, ki tekmujeta med seboj, a ju druži skupna strast: kri. Kri in seme.
Vzdihnil je in prekrižal nogi. Pred oči so priplavali novi prizori. Videl je pladnje v kotu dvorane, ki so se šibili pod težo jedi in pijač. Na njih sadje: ananas, banane, breskve, češnje; mango in liči, tropsko sadje vseh oblik in velikosti. In poleg njega prigrizki, majhni kanapeji domiselnih oblik, včasih posnemajoč glavo ribe ali majhne miške, z domiselno ustvarjenimi očmi in gobčkom: za oči zeleni poper, za gobček košček redkvice. In zraven seveda biftek, krvavordeče barve. In poleg bifteka siri s plemenito plesnijo. In takoj levo od njih vina dragih znamk: cabernet iz Francije, temni rdeči bordojec, lahka italijanska vina, spet sladka, temna, močna, dalmatinska vina. In zraven roseji iz Perzije. Poleg njih šampanjci. In poleg šampanjcev druge pijače: martiniji, whiskyi, različni aperitivi. Pomislil je, koliko pijače je steklo to noč.
Napol se je dvignil in pogledal po dvorani. Videl je stene, na katerih so bile razstavljen drage slike, dela znanih mojstrov. V kotu dvorane je stal klavir, pred njim stol. Okna so prekrivale temno rdeče brokatne zavese. Za njimi so bile nežnejše zavese, svetlo modre barve, iz dragocene svile. Po dragih preprogah iz Orienta so na tleh križem in drug čez drugega spali ljudje, dihali, smrčali in sopli. Po preprogi na tleh je bil polit šampanjec; ob njem so bili madeži od bruhanja in (vsaj tako se mu je zdelo) posušene kaplje moškega semena.
V kotu sobe, nekoliko odmaknjen od ostalih pa je stal kavč, neke vrste zofa. Bil je sinjemodre barve, žameten, mehak in lep. Nad njim se je pela zavesa in ga rahlo zastirala. Zaveso, ki je bila prav tako sinjemodra, le da je bil odtenek za spoznanje temnejši, se je dalo potegniti preko kavča, tako da je sredi dvorane nastal intimen kotiček.
Na kavču je ležala ženska in mirno dihala. Eno roko je imela spodvito podse, in druga ji je prosto ležala na boku. Oblečena je bila v večerno obleko, v krilo sinjemodre barve in v belo bluzo, z nabranimi čipkami. Mehki, svetli, rahlo rdečkasti lasje so ji polzeli po licih. Ustnice je imela rahlo razprte.
Zavedel se je, da je lepa. Vzdignil se je in jo gledal. Mrak je spolzel z njegovega obraza. Pozabil je na dogodke prejšnjega večera in gledal njo, edino. Zavedel se je, da jo ljubi.
Ulegel se je nazaj. Poiskal je cigaret na tleh in ga prižgal. Petnajst let ni kadil – po petnajstih letih je spet prižgal. Potegnil je aromatični dim globoko v pljuča, ga izdihnil malo skozi usta in malo skozi nos. Prijal mu je, in prebudil ga je. Značilna vrtoglavica mu je zbistrila možgane in kri je zaplala po njegovem mlahavem, od celonočnega pijančevanja uničenem telesu.
Potem so ga preplavili spomini.
Videl jo je na zabavi, pomešano med množico. Prišla je med prvimi, govorila je in se smejala, toda nikdar vulgarno. Pila je izbrano pijačo, toda v njej ni bilo sledu oholosti. Namesto tega ji je bral v očeh ljubko zasanjanost, pomešano z rahlo žalostjo. In zdelo se mu je – in imel je tih, a gotov občutek, da je to opazila – da je samo on, edini v tej množici, opazil to tiho žalost. Drugi so govorili z njo, se smejali, pogovarjali; videl je moške, ki so ji dvorili, včasih zelo odkrito in neposredno. To so bili postavni moški, umetniki in intelektualci, šarmantni moški s temno poltjo in z lepo negovanimi bradicami, dišeči po kolonjski vodi in po dragih parfumih. Pogovarjala se je z njimi, pila je z njimi, smejala se jim je, jih izzivala – toda v srcu je bila žalostna in sama. To ni bil obup, ki se počasi, skozi leta nabira v človeku in ga razjeda od znotraj. V njej ni bilo zagrenjenosti in niti malo se ni zdela obupana. Niti ni bila prirojena melanholija. Poznal je tip žensk, ki so bile nagnjene k melanholiji, in tudi tisti tip žensk, ki so iz tega ali onega razloga polzavestno ali nezavedno – ali pa na tihem celo namerno – gojile melanholijo. Pri njej ni bilo tako. Niti ni bila žalost zaradi kakega dogodka ali izgube. Bilo je nekaj globjega. Čutil je to, čeprav tega ni povsem razumel. Čutil je in zato se mu je zdela lepa. (Na misel mu je prišel izraz »sveta«, toda zavrnil ga je. Ni ustrezal. Niti malo ni ustrezal – pa vendar je bila ta žalost nekje v tej smeri. Žalost, ki ne misli nase. Žalost, ki pozablja nase. Žalost, ki se daje, ne da bi terjala kaj v zameno. Žalost, vedno znova razočarana, a vedno znova odpuščujoča. Žalost, ki se smeje – smeje ljubko in iz srca.) Tako nekako je premišljeval med zabavo. Tako nekako mora biti, si je mislil, ko je videl, kako je k njej pristopil znan pisatelj in popotnik, ji govoril o novi knjigi, ki jo piše, o motivu, ki ga namerava razviti, o tem, kako si dela zapiske in kako hodi na ulice gledat brezdomce, da bi našel zanimivo snov za svojo knjigo. Poslušala ga je in zanimalo jo je. Pogovarjala se je z njim in nekaj časa sta govorila, še kar vneto – toda na koncu je obsedela sama. Pila je, kokaina pa se ni dotaknila, čeprav so se posamezniki in skupinice – tako moški kot ženske – vedno pogosteje zadrževali pri srebrnem pladnju, na katerem so se svetlikale snežno bele grudice.
Spominjal se je, da je stopil k pladnju, kjer je bil kokain, in da ga je opazila. Videl je, kako je z zanimanjem spremljala njegove gibe, in bral je v njenih očeh naklonjenost. Stopil je nonšalantno k pladnju, zavihal je rokav svoje srajce in potegnil na dan umetelen srebrn naprstnik za snifanje kokaina. Naredil si je črto, posnifal, si natočil martinija in se usedel tako, da ni mogla videti, ali gleda njo ali množico. In tako je lahko gledal obe. Tako ga je opazil kdo iz množice, je mislil, da mu prija nekoliko samote; če pa bi ga gledala ona, se je lahko pretvarjal, da opazuje množico.
In jo je na tihem gledal, ker ga je zanimala in ker ga je vleklo k njej. Čutil je nekaj…ni znal opisati. Samo gledal jo je.
Gledal je njene pametne oči, kako so zvedavo motrile množico in prostor. Videl je, kako se s pogledom sprehaja po prostoru, videl je, kako se sama pri sebi zadovoljno nasmehne, ko opazi kaj lepega ali nasploh kaj, kar je vzbudilo njeno zanimanje. Videl je, kako je gledala slike po stenah. Pri vsaki se je ustavila nekaj časa. Gledala jo je pozorno, in pri vsaki ji je na obrazu zatrepetal rahel zadovoljen smehljaj.
Rada je bila sama. Udobno in lepo se je počutila v samoti, in drugi so se tega že tako navadili, da je niso več nadlegovali. Zabava se je namreč razživela. Starim plešastim bankirjem, oblečenim v srajce in kravate, je vino pordečilo lica in zameglilo oči; in umetnice so pod vplivom hašiša, ki je stal na pladnjih poleg kokaina v obliki majhnih rjavih srčkov, zvezdic in podobno, pomešan z medom, v starih gospodih zagledale mlade postavne mladeniče. Na zabavi so bili namreč vsakovrstni ljudje, povečini bogati in slavni: bili so voditelji podjetij, uspešni menedžerji in trgovski potniki na dolge razdalje; predvsem pa je bilo veliko umetnikov in intelektualcev.
On je stal ob pultu s kokainom in hašišem, držal v roki kozarec z martinijiem in opazoval njo. Ona pa je sedela na kavču, držala v roki kozarec in gledala prostor in zabavo.
II.
Spomnil se je, da jo je gledal in je kar naenkrat opazil, da tudi ona pije martini. Presenetilo ga je in pogledal je bolj pozorno ter ujel njen pogled. Zmedlo ga je in tudi ona je bila videti malo nervozna, toda smehljala se je naprej. Dvignil je kozarec in nazdravil preko sobe. Čisto rahlo se je nasmehnila, pokimala in privzdignila kozarec. Videl je, da nosi temno modre salonarje, zelo temno modre – skoraj vijoličaste oziroma indigo. In šele sedaj se je zavedel, kako svetlo, belo in mehko polt ima dama. Njena polt ga je spominjala na barvo mleka.
Ni vedel, kako dolgo je sedel tam ob klavirju in ob pladnjih s kokainom – moralo je biti zelo zelo dolgo, kajti ljudje so se začeli obnašati nesramno. Ženske so pričele otipavati moške, in moški niso skrivali, da jim je to všeč. Videl je stare gospode, ki so bili ponosni, ko so dame pod svojimi finimi prsti zatipale, da korenjak stoji. Videl je ponosne nasmehe dedcev, in pohotne poglede dam. Bili so pogledi, ki bi zažigali, če bi jih nekdo usmeril v les, in če bi se hkrati zavedli svoje pohote. V njih je bil ogenj, ogenj, ki je požigal vse. Za hip se mu je zazdelo, da bo soba vzplamtela. Videl je, kako so človeške oči zakurile nešteto majhnih ognjev, kako se ognji širijo, požigajo zavese in pohištvo, kako cela soba gori v uničujočem požaru in kako v njem gorijo ljudje. Vizija je postajala vse bolj pošastna, ni več zdržal in si je natočil še en martini. Moral je usmeriti pogled proč od ljudi, na zavese, na sinjemodre nežne zavese zadaj za debelimi brokatnimi, da se je lahko spet zbral in gledal mirno. Sedaj je videl tudi jasneje. Ljudje so se mu sedaj zazdeli kakor majhni prašički, ki iščejo ugodje in pri tem zadovoljno krulijo. Videl je damo, ki je otipavala postavnega rektorja univerze, in naenkrat se ji je zdelo, da iz nje prihaja zadovoljno kruljenje. In rektor je odvrnil s krulečim glasom močnega prašičjega samca, ki se zaveda svoje moči in položaja v družbi prašičev. Krulil je in hohnjal, in si odpenjal zadrgo, in videl je debel krepak penis, ki je vstal izza zadrge in zanihal pred obrazom dame. Ta se je razveselila, zakrulila je v zadovoljstvu in se lotila sesljanja penisa. Sesljala je prav z užitkom, močno in vešče, zagledalo je, da to ni bil njen prvi samec in tudi ne eden prvih.
Zdrznil se je. Zadnja misel ga je zmedla. Kar nenadoma se je vrinila. Naenkrat so bili ljudje pred njim spet ljudje. Gledal je kitastega, žilavega moškega z debelim tičem, kako ga obdeluje dama srednjih let, umetnica ali intelektualka, saj ni bilo važno. Ljudje so stali okoli in nazdravljali in to je bil uvod v vsesplošen razvrat. Z rokami so segli drug po drugem, se znebili oblek, jih odvrgli prekprek in se lotili parjenja. Moški so z debelimi kurci tepli po ritih porednih žensk, ki so zadovoljno vzdihovale, porivali so jim debele prste v češpljo med nogami, in kak perverzen samec je kaki novodobni dami prste porinil kar v rit, češpljo in v usta hkrati, tako da je golčala od zadovoljstva in ji je kar prihajalo, še preden jo je nasadil. Toda to mladega moškega ni motilo, pustil je ženski njen užitek, nato pa se je zavihtel nadnjo, jo prijel za vrat in za eno roko (in ona je pričela sopihati in sopsti, tako da ga je za hip oplazila nadvse komična misel, kako podoben zvok daje od sebe lokomotiva) ter se zasadil vanjo. Fukal je, potil se je in fukal, in njegove oči niso bile več ognjene, pač pa kalne od poželenja.
Nekaj časa je gledal to. Ni ga pretirano presenetilo, kajti vajen je bil takih prizorov in redkokaj ga je vrglo iz tira. Kar je bilo zanimivo, je bilo to, da je ta dan gledal tako, kot da vse vidi prvič. Kmalu pa so mu oči zašle k modremu kavču, kjer je sedela ona.
Tudi ona je gledala ta prizor in tudi nje ni presenetil. Morda ji je bilo rahlo komično in morda si je celo predstavljala, kako se počutita moški ali ženska pod njim. Toda njene zelene oči so gledale prej z zanimanjem, s treznim, naklonjenim zanimanjem kot s pravim poželenjem.
Dojel je, da ga od vseh žensk zanima le ta edina.
V tem trenutku je vstala in se približala. Hodila je počasi, ljubko, kot antilopa, a nekoliko bolj nerodno. Videlo se je, da na takih srečanjih ni prvič, da pa se jih ne udeležuje prav pogosto. Prihajala je k njemu. Vstal je in ji podal roko. Povedal ji je svoje ime in tudi ona ga je povedala njemu: Enigma.
Nekaj časa sta govorila neumnosti, kot je običajno pri ljudeh, ki se ne poznajo. Videl je, da je rahlo zbegana, in da je nanjo napravil vtis. Povedal ji je, kje je študiral, in povedal ji je, kje je delal. Predlagala mu je, da gresta na kavč. Šla sta in govorila. Govoril ji je o svojem burnem življenju, govoril ji je o času, ki ga je prebil v Mehiki in drugih deželah juga, in o ekspedicijah na polarni sever. In ves čas, ves čas je govoril o puščavah, o mrzlih neskončnih puščavah osrednje Azije. O divjih peščenih viharjih, o dnevih, ko se sonce stemni, ko vstane šum, in prične namesto dežja padati mrzli pesek, raznaša ga povsod naokrog, zaletava se v hiše, v skednje, v karavane, mori, pobija, uničuje: pa je vendar droban pesek, nič drugega. In govoril je o majhnih trgovskih karavanah, ki se prebijajo prek kotline Takla Maklan, prek tarimske puščave in prek puščave Gobi, od step Turkmenistana do gorskih dolin Karakoruma, od majhnih oaz do oaz. In je govoril tudi o teh oazah, o majhnih rajih sredi puščav. In je govoril o ljudeh osrednje Azije, ki niso kakor ljudje tega sveta: bolj otožni in mili kakor cvet, in bolj kruti in divji kakor rezilo, ki prereže vrat konju. In o starih mestih, ki živijo svoja življenja pod prevleko modernizacije. O majhnih trgovinicah, kjer čez dan delajo majhni plešasti starci z značilnimi čepicami. Sklanjajo se nad kaftane in nad hlače, in šivajo ob svetlobi štiridesetvatne žarnice. Ko pa pade noč, odložijo svoje delo in pospravijo trgovino. Tedaj pridejo na obisk drugi moški. Odidejo v gornje prostore ali na streho, posedejo po tleh pod zvezdnatim nebom, in se pogovarjajo. Govorijo o časih, ki so bili in jih ni več, a pridejo. Govorijo o zvezdah in o luni, o starih junakih, ki so odšli v temo Zahoda. O neskončnih bitkah, o ljubkih nevestah, o deklicah z ustnicami kot kri. O divjih krutih možeh na konjih, s sabljo v Damasku skovano, uvoženo prek svilnate ceste. O njih, o njih, o samotnih jezdecih v puščavi. In o plemenskih shodih, o praznovanjih in popivanjih, o smehu, smehu, smehu. Govorijo si šale, smejejo se, pijejo in se smejejo, starci brez zob. In nekdo potegne saz (=glasbilo, podobno lutnji), in prične igrati. Sprva igra nežno in milo. Na strune govori o svoji pogubni strasti, o tem, kako je ljubil žensko, njo, edino. O tem, kako mu je razparala srce. O krutosti in lepoti življenja. O prvem poljubu. O strastnih nočeh pod zvezdami. O hrepenenju, divjem sladkem hrepenenju…in o tem vedno znova, in vedno znova… Govoril ji je o skrivnostih Buhare, o temnih knjižnicah, ki se baje skrivajo pod medresami, o knjigah, prepovedanih za ta svet. In o vaseh Tadžikistana. O gorah v daljavi, na katere zre konjenik s svojega konja, ko se svita dan ali ko sonce zahaja: gore v daljavi, oaze v gorskih dolinah. V oazah ljudje gojijo čaj. In tam so samostani, tu se stikajo tri velike vere sveta: staro krščanstvo, ki se je v teh odmaknjenih kotičkih ohranilo od najzgodnejših časov; budizem, ki je še starejši, in je ostal tu, ni ga vzelo krščanstvo niti ga ni preplavil islam, stopilo se je s starimi plemenskimi verovanji, vsrkalo prvine krščanstva in kasnejšega islama: lepa, nenasilna, čarobna vera – bolj vednost kot vera, vednost, ki jo je učil Sidharta Gotama v dobro vseh ljudi. In nazadnje islam: vera enega Boga in njegovega preroka, vera obrezanih mož s temnimi očmi, s sabljo za pasom in knjigo v roki. In žena v čadorjih, ki se molče sklanjajo nad svoje delo. »Tja me vleče«, jo je gledal. »V soteske Pamirja in v Karakorum.«
Gledal jo je v svetle, jasne, lepe, mehke oči. In ko je bila v njegovem objemu, so se te oči še omečile. Soba je pričela izginjati. Videl je samo njeno belo polt. Prislonil je svoje ustnice k njenim. Začutil je prav rahel, mehak puh na zgornji ustnici. Šel je z ustnicami čez lica in bilo je, kot bi pil zdravilno mleko. Trepetala je v njegovih rokah in se mu prepuščala. Zgrabila ga je strast. Položil jo je na moder kavč, zagrnil je modro zaveso. Bila sta v sobi – a vendar nista bila: ločil ju je sinje moder baldahin. Odložil je suknjič, si slekel majico. V njegovih rokah je postala voljna in mehka, kakor postanejo ženske, ko prično zaupati moškemu in čakati na tisto, kar jim lahko da samo on. Nežno jo je božal, izmenjavala sta si nežne poljube.
Zagledala je njegov trebuh in njegove prsi in zakričala. Hotela se je umakniti, pa jo je nežno poljubil. Njegove prsi in trebuh so bile polne brazgotin. Tu so bile sledi vbodov z noži, bile so usekline od mačet in luknje od krogel. Gledala je trebuh in zdelo se ji je, da je človeka pred njo prestrelil mitraljez. Je padel, je bil zažgan, je bil utopljen, obešen? Je bil mučen, zaklan, raztegnjen na natezalnici? Slačil se je in vse njegovo telo, ki je bilo poprej zakrito z obleko, je kazalo sledove udarcev in mučenj. Na nek nenavaden način se je zdelo, kot da je moški pred njo vsaj polovico teh udarcev, vbodov, ureznin – povzročil sam. Tega ni še nikdar videla. Skoraj ni bilo mesta na njem, ki bi bilo zdravo. Morda okoli prsnih bradavic … nekoliko … in na vratu … in na obrazu.
Vendar jo na nek nenavadni način vse to ni motilo, kajti bil je nežen in pozoren, in ves čas je govoril. Božal je njeno mehko svileno kožo, ji šepetal o daljnih krajih. In o tem, da ga njena koža spominja na mleko. Pozabila je na brazgotine, in se prepustila njegovemu dotiku.
Tudi njemu je bila všeč. Spominjala ga je na neko divjo žival, morda na gorsko kozo. Mehka je bila in naravna, brez ostrih linij, zaobljena in mehka. Sprehajal se je z ustnicami po njeni beli koži, poljubljal jo je, se ustavljal, jo spet poljubljal. Spoznal jo je z dotikom in ustnicami, in zavedala se je, da je moški umetnik. Z ustnicami in prsti, z vsemi deli telesa pravzaprav, je igral nanjo kot na glasbilo … Razmišljala je: kitara? Saz? (Na misel ji je prišel synthesizer, pa je misel odvrnila). In še preden je zmogla odgovoriti, se je sklonil k njenemu ušesu in je on povedal besedo: harfa.
Preplavil jo je občutek toplote in lepote. Umrla bi zanj. In čutila je, da čuti isto. Izginil je spomin na brazgotine, vzela jih je kot del njega. Ležal je ob njej in jo ljubkoval in počasi je potovala s prstom čeznje. Najprej ga je streslo, kot bi ga prebodlo tisoče hladnih nožev, nato pa se je umiril in se prepustil njenemu dotiku. Vzdrhteval je, ko je šla čez brazgotine na rokah in nogah, in ko se je počasi bližala tistim na ključnici in na prsih, ter na trebuhu. Vzdrhteval je, trepetal in se ji zahvaljeval z očmi. Gledala je ta njegov obraz, in ga poljubljala. Po dolgem času je bil prvi moški, ki si ga je res želela.
Potem se je počasi dvignil in jo gledal. Gledal jo je z bolečino in ljubeznijo, kot gleda brat sestro, kot gleda oče hčerko, kot gleda otrok mater. Poljubil jo je na čelo in stopil izpod baldahina. Pomešal se je med množico in izginil. Bila je jezna. Prvič po dolgem času res jezna. Prisegla bi, da se je želel, in brazgotine so se ji zdele tako postranske. Izdal jo je. Grizla bi in pihala. Oblekla se je in naličila, klela je sama pri sebi. Stopila je izpod baldahina, ošinila s pogledom pladenj s kokainom in stopila k pijači. Natočila si je martini in whisky. Ni bilo dovolj. Poiskala je večji kozarec, zlila skupaj martini, whisky in gin ter pila. Orgija je bila na samem vrhuncu, moškim je prihajalo vsevprek. Po preprogi so se kazale dolge bele črte iz nabrizganega semena. »Fuck!« »Fuck!« je govorila sama pri sebi. Sedla je nazaj na modri kavč in ga gledala iz daljave, kako je potegnil veliko črto kokaina. Obenj se je zadela neka ženska, pogledal jo je, jo prepoznal, govoril z njo. Kazal ji je stvari, ji razlagal, se razživel, in jo objel … peljal jo je k stranski sobi.
Sedaj ni mogla več. Padla je na kavč, medtem ko so okoli nje izzvenevali pohotni stoki. Zarila je roke v kavč, trdno ga je zgrabila s prsti, lasje so ji padali razpuščeni na rame in čez oči, in je jokala. In ko je čez njeno lice spolzela prva kaplja, je prek zaves zaslišala, da je zunaj zagrmelo. Skrila je obraz in jokala, jokala, jokala … in solze, ki so bile sprva vroče, so postajale nežni potoki, ki so odnašali blato preteklih let. Jokala je in zunaj je padal dež, namočil je zemljo in jo zrahljal, tekel je po listih in po deblih. Solze pa so kapale na kavč in naredile velik moker madež, ki je na sinjemodrem kavču zgledal temnejši.
Ni vedela, kako dolgo je jokala. Zavedela se je, da je pozna noč, da so skoraj vsi že pospali, le posamezni parčki so se med seboj ljubimkali in se prepuščali dremavici. Nežno so ljubkovali drug drugega, pohota jim je izginila z obrazov. Nek par je smehljaje vstal in stopil h klavirju. Moški se je usedel ob klavir in ženska ga je gledala, usedla se je obenj in mu položila roko na rame. Oglasili so se prvi toni: mehki in lepi, rahlo otožni, pa spet veseli … Drseli so mimo njenih ušes kot nežna reka, kot potok, ki teče čez kamne, kot majcena rečica. V polsnu je videla majhno gorsko dolinico, kjer so rasli gozdovi. Mir je vladal. Oglašali so se ptiči, nežno žvrgoleli, glasovi so tvorili majcen orkester. Po sredi doline je tekla rečica. Kamni so bili obrasli z mahom, voda bistra in čista, mrzla, da je kar rezala v roke. Sem in tja je v apnenec izdolbla kotanje, in nastali so majhni tolmunčki. V njih so plavale gorske postrvi. Tiho in mirno je žuborela voda, tekla čez kamne … Zdelo se ji je, da je tako, kot mora biti. Tako je bilo tisočletja in tako bo, vedno. In pritekel je majhen srnjaček. Pritekel je k vodi, opazoval. Povohal je zrak. Stresel je z ušeskom, ni bilo nevarnosti. Povohal je vodo. Nato je vanjo pomočil majhen gobček in pil. Za njim je izza goščave pokukala srnica. Počasi, oprezno je prišla za njim. Nekaj časa je stala, in ker je srnjaček mirno pil naprej, je v vodo gobček pomočila tudi ona. Pila sta. Potem ko se je srnjaček napil, se je z gobčkom nežno dotaknil srnice. Pomel je svoj gobček ob njenega, nekajkrat udaril z repkom in stekel nazaj v gozd. Srnica mu je počasi in kot malo užaljena sledila. In potem je zaspala.
III.
Sedel je na tleh, kadil je cigaret in jo gledal. Zdela se mu je čista in mila, kot bi jo opral pomladni dež. Lasje so ji zakrivali obraz, eno roko je podvila pod sabo, druga ji je ležala na boku. Čipke okoli vratu je imela pomečkane. Zavedel se je, da je njen obraz drugačen. Na njem ni bilo več tiste žalosti, ki jo je bral na njem v jutru. Bil je kot obraz mlade vile, nežen in lep. Oči z dolgimi trepalnicami je imela zaprte, nanje je padal koder njenih mehkih svetlih las. Smehljala se je. Očitno je nekaj sanjala – nekaj lepega in zanimivega. »Kaj sanja?«, je pomislil.
Počasi je vstal. Ljudje so ležali drug na drugem kot trupla, hropli, smrčali. Spomnil se je vizij prejšnjega večera, a se ga niso dotaknile. Bili so le ljudje. »That’s how the world goes«, si je mislil. In na misel mu je prišla srednjeveška pesem o Fortuni: Sreči. Takole je šla:
O Fortuna,
Velut Luna:
Statu variabilis,
Semper crescis
Aut decrescis…
(O Fortuna,
Si kot Luna
Spremenljiva
Zdaj se dvigaš
In spet padaš…)
Sprehodil se je med telesi na tleh. Ozrl se je na njo, ki je ležala na kavču. Tako je stal kake pol ure, neodločeno. Gledal je njen nasmeh, močno brado, nos, smehljajoče se ustnice. In zaprte oči z dolgimi trepalnicami.
Razmišljal je, kaj sanja.
Čez čas je vstal. Pogledal jo je še enkrat. Ni več zdržal. Stopil je prek teles, prestopal jih je po dva hkrati. Šel je dol po stopnicah, in prišel do vhodnih vrat. Odprl jih je. Zunaj so ščebetale ptice, asfaltna cesta se je vila proti gozdu. Postal je za trenutek. Nato se je spustil v tek. Tekel je in tekel, in groza v njem je naraščala. Tako je tekel kako uro, in nato je tekel samo še počasi. Tekel je, in pred njim je vstajalo sonce v vsej svoji krasoti, silno in mogočno. Razsvetlilo je pokrajino, razsvetlilo griče in doline, in tudi najtemnejšo senco gozda. Ker naenkrat se je zavedel, da je v gozdu. Okoli njega ni bilo več ljudi. Bile so samo ptice, ki so pele milo. Dlje je šel, bolj divji je bil gozd in manj so se ga bale živali. Ptice so mu sedale na roke, prihajale so srne in risi.
Prišel je pod mogočno drevo. Dolgo je čakal, počasi se je pomiril. Vzhajalo je sonce in razsvetljevalo dan.
