Stojiš na rdečem obzorju.
Postajaš podoben mraku
ki se plazi po ozkih ulicah
in me iščeš
medtem ko puščaš
temne sledi.
Vrgel si sonce
v črno morje svojih občutkov
in zdaj upaš
da ti ga bom znova podarila
ko pride jutro.
Morda te spominjam na zarjo
ki se igra v lesketu jutranje rose.
Res je.
Tudi jaz stojim na obzorju.
Stojiva si nasproti
a se ne vidiva –
izgineš še preden se zbudim
in se pojaviš takoj ko spet zaspim.
Ne pretvarjaj se več!
Predobro poznam vsak tvoj naslednji korak.
Kajti ne znaš skriti
svojih sledi.
In dobil boš svoje sonce nazaj
a od mene ne več.
Zate sem le jutranja zarja
slepo zatopljena v svojo igro
a jaz stojim
na zlatem obzorju.
NEZNANČEVI ČEVLJI
Neznanec vedno znova hodi
po svojih stopinjah.
A vsaka je drugačne barve in oblike.
On pa hodi.
Po nekaj letih
neprestane hoje
se nenadoma spomni
da hodi bos
da je nekje nevede
odložil svoje čevlje
in pozabil njihovo številko.
Zdaj se zmeden ustavi.
Kljub napenjanju možganov
jih ne more več najti
kajti čas teče
in moda se spreminja.
Tako ostane bos
sredi neskončnega morja čevljev
različnih oblik in velikosti.
PRSTI
Utrujeni prsti
se zarijejo v pesek
in obmirujejo.
Rdeč krog
se počasi preoblači
v črne oblake
in pade za okno.
Zdaj se prsti dvignejo
iz posode
in v upanju izlijejo drobce
na rdeč ogenj.
A v plamenih
drobci ostajajo nespremenjeni
ko rdečina počasi pronica
v nič.
TUJE …
Tuje se odbija
od tal in prehaja
skozi debele zidove.
Tuje.
Od daleč in blizu.
Vedno glasneje
se votel odmev
kjerkoli spotika …
V OBJEMU DIMA
Sedem si na koleno …
Moje telo lebdi v dimu
ki se kadi skozi moje oči …
in v dimu zagledam črna krila
ki letijo brez obstanka …
do konca …
in mi padejo v naročje …
zdaj udarim z vso strastjo po njih
čeprav jih ljubim!
Dim pa se vali …
še vedno …
in kar naprej …
počasi …
utrujeno …
zaspano …
zato zaprem oči
in poletim …
s krili v naročju …
s črnim soncem naprej …
počasi …
utrujeno …
zaspano …
v dim …
