Nepremično in zatopljen v svoje misli je sedel šofer Stanta za volanom starega avtobusa in zrl na belo, vijugasto cesto, bleščečo se v dopoldanskem junijskem soncu. Motor je neenakomerno ropotal in šipe v razmajanih okvirih so žvenketale. Suhljata kmetica za njim je neprestano zamolklo pokašljevala. Slišal je glasen prepir in ne da bi se moral obrniti. je vedel, da sta to delavca iz avtomobilske tovarne. Že vse jutro si ni dal opraviti z ničemer drugim, premišljeval je samo o tem, kljub temu da mu je bilo neprijetno in je nagonsko hotel pozabiti in se otresti te misli. Trdovratno je zastrmel na s soncem obsijano cesto in ni nič mislil. Mimo je šinil sivi inozemski avtomobil, dvignil oblak prahu in izginil na ovinku pri gozdu. Nad temnim pasom gozda je zagledal bela poslopja avtomobilske tovarne. Še nekaj minut. Boleče se je zajedlo v Stantove možgane: to je zadnja vožnja. Osem let je vozil starega Mercedesa na progi od mesta do tovarne, dobrih petnajst kilometrov, in nazaj. Osem let! Nikoli mu ni bilo dolgčas na vožnjah, kakor je bilo drugim šoferjem, saj je vedno videl kaj novega, kaj povsem nepomembnega pa vendar zanj silno zanimivega. Nič mu ni ušlo, morda nova kilometrska tablica, sveže prepleskana ograja, popravljen pločnik in še mnogo majhnih čisto vsakdanjih stvari. Zdaj bo vse to minilo in nič več ne bo videl, če so zgradili novo hišo, postavili kilometrsko tablico, popravili pločnik. Stisnil je ustnice in požrl slino. Vpraševal se je – se bom lahko privadil temu, da sem že star in da sem dobil od direkcije nalog o upokojitvi? Na to si ni znal odgovoriti, pa tudi poskušal ni, ker se je bal prihodnosti, pred katero je stal. Šofer Stanta je stresel z glavo, kakor da bi hotel odgnati mračne misli. Le zakaj že zopet misli o tem, saj nima pomena, on ne bo pri tej stvari prav nič spremenil. Upokojeni avtobusni šofer Jože Stanta. To je bilo slišati žalostno in smešno obenem. Sicer pa to je zadnja vožnja in tudi ta bo minila kakor vsaka druga, samo zadnja bo za spremembo. Stanta je krepkeje stisnil za volan in z nogo počasi pritisnil na plinsko ročico. Za hip se je ozrl na odrgnjeno in zvito tablico nad glavo, na kateri je pisalo: Ne moti šoferja med vožnjo! Potem mu je pogled preskočil na cesto in zopet nazaj na sprevodnika Huga, suhljatega možaka z zgrb¬ljenim nosom in vdrtimi ličnicami. Da, Hugo bo še ostal, le on, Stanta bo odšel, čez petdeset jih že ima in desna noga, v katero je bil ranjen v prvi svetovni vojni, mu je zadnji čas močno pobolevala. Pripravil se je do tega, da je odšel k zdravniku, nato pameten nasvet: »Stanta, vložite prošnjo za upokojitev, vaša noga je odslužila!« In tako je prišlo vse hitro in nepričakovano in danes vozi zadnjič starega »Mercedesa« na progi od mesta do avtomobilske tovarne, dobrih petnajst kilometrov in upal bi si priseči, da bodo takrat, ko bo privozili pred tovarno, sirene tulile opoldanski odmor.
– Izstopite, prosim! – Hugo je brcnil ogrizek jabolka s prašnih tal avtobusa in pridušeno zaklel Delavca v modrih kombinezonih sta izginila v množici ljudi proti avtomobilski tovarni. Sirene so še vedno tulile in motor je pritajeno brnel. (Pajac, obešen na nitki pred šipo, se je smešno zibal.) Zunaj se je v čisti zrak dvigal oblak modrih, izgo¬relih bencinski h hlapov. Stanta je trudno izpustil krmilo in si obrisal potno čelo. V avtobusu je bilo vroče, vonjalo je po gnilih jabolkih in bencinu. Vrata avtobusa so se s treskom zaprla. Hugo ,je leno odložil usnjeno torbo in sedel na sedež pri oknu. Zdolgočaseno je zazehal, izvlekel iz predala zavitek češenj in jih začel zobati, peclje je metal skozi okno, jih štel in mislil, kako je dolgočasno na svetu. Čez nekaj časa je pogledal na uro in rekel Stantu, ki je pisal v avtobusni dnevnik: – Ti, zdaj pa lahko greva, četrt je že. – Stanta je prikimal, odložil dnevnik in potegnil za vzvod. Motor je začel škrtati, vendar se avtobus ni premaknil. – Hudič, stari kurnik je odslužil} – (Hugo je avtobus vedno zaničljivo imenoval kurnik.) Stanco je nekaj zbodlo in v grlu je začutil grenkobo. Kurnik! Stisnil je zobe, da ga je zabolelo: »Pojdi k vragu!« – je siknil in močneje potegnil za kovinsko ročico. Hugo je bil` presenečen, hitro je vtaknil nova češnjo v usta. Avtobus je sunkoma potegnil, in zavil po cesti nazaj proti garažam na južnem koncu mesta. . Na tleh je ostal velik oljnat madež in oblak dima, ki ga je veter nosil proti gozdu.
Danes sem zaspan kot … Sprevodnik Hugo stavka ni dokončal, izpljunil je pečko na betonska, z oljem polita tla garaže »Avtoprometa«. (Nekje je bilo slišati škrabljanje stružnice.) Hugo je sproščeno zazehal. Stanta si je brisal roke v mokro cunjo. »Do petih zjutraj sem bil pri teti Lini, saj jo poznaš, sina ima zdaj na letalski akademiji. Hči se je poročila, pa je dobra Lina povabila še mene. Ampak rečem ti, bilo je prijetno.. Danica je imela srečo, ujela je. bančnega direktorja, veš tistega debelega, ki se je na novo leto svinjsko napil in so ga potem, ko je razbil vse kozarce, vrgli iz kavarne. Sreča pravim! No, sicer je pa punca tudi lepa, da, prav srčkana je, toda denar je le denar. To je bila poroka! Žak je rekel, da je ne bo do smrti pozabil. In vino! Jeru¬zalemčan, šampanjec, kapljica, da bi jo angelci pili!« Stanta si je še vedno, ne da bi vedel zakaj, brisal roke in videti je bilo, da pripovedovanja ne posluša preveč pazljivo. Na vsako vprašanje je samo kimal z glavo in tu in tam rekel: – Mhm. – Hugo je utihnil in znova zazehal. »Ti, danes pa nisi nič kaj zgovoren! Kaj pa ti je? Jaz na tvojem mestu bi bil vesel, da se rešim tega starega kurnika.« Stanti je šinila vsa kri v glavo in vse, kar se je v njem nabralo zadnje dni, je zdaj bruhnilo na dan. – Kaj pa ti veš, prekleto! je zakričal na ves glas, da je odjeknilo po prostrani garaži. Mlad mehanik pri bližnjem avtobusu, je začudeno dvignil glavo in položil francoski ključ na blatnik. »Kaj veš, kako garam in se ubijam vsak dan! Žene nimam, to veš, sam sem, po¬polnoma sam. Vsi skupaj ste bedaki, neumni cepci in…« Stanta je zaripel v obraz ,na sredi stavka obstal in ni vedel dalje. Zalučal je mokro krpo po tleh, da je tlesknila ob beton. »Vsi skupaj se pojdite solit!« je končal in naglo stopil v avtobus, se sesedel v odrgnjeni usnjeni naslanjač in si zaril prste v redke lase. Možu je bilo hudo. Ta hip se je počutil neznansko utrujenega, osamljenega in nebogljenega. – Star si! – je kljuvalo v njem. Prijelo ga je, da bi zajokal. Nastopila je tišina, ki jo je motilo le brnenje stružnice in nabijanje mehanika pod »Bianchijem«. Mladenič pri drugem avtobusu, je pobral ključ in sklonil glavo nad mehanizmom.– Prava reč! Hugo je v zadregi zmignil z rameni in odšel proti pisarni. Njegovi koraki so močno odmevali pod stekleno streho garaže. Zgubljen sončni žarek je strmo padal skozi odprt preduh na strehi in risal na umazanih tleh svetal pravokotnik svetlobe. Prah se je srebrno svetlikal v zraku. Zunaj na avtocesti so neprestano trobili mimovozeči avtomobili in vse tri črpalke pred garažo so brnele. Kazalec električne ;ure na nasprotni steni se je pomaknil proti dvem. Stanta se je šele ;pozneje zavedel, da je bilo to bedasto dejanje. Saj Hugo ni nič kriv, navajen je reči Mercedesu kurnik, niso krivi pri direkciji„ sam, sam je kriv vsega. Starega šoferja je stisnilo pri srcu. Popravil si je ovratnik in počasi izstopil iz avtobusa. Sklonil se je, pobral cunjo s tal in začel ljubeče brisati prašne, z blatom obri¬zgane robnike starega avtobusa.– Še malo to obrišem, da ne bo tisti, ki pride za mano, rekel, da sem bil lenoba. Blaten si danes, seveda, včeraj je deževalo. Ti, kaj praviš koliko kilometrov sva skupaj prevozila? – je mrmral Stanta in brisal osušeno blato z robnikov. – Rekel bi, da kar precej. Vidiš oba sva stara, jaz grem v pokoj in ti boš tudi kmalu končal v topilnici, starega železa nihče ne ceni. Jutri te bo že vozil nekdo drug. Le glej, da mu ne boš na sredi poti crknil, ker bi te potem klel. Jaz pa ne maram, da bi te nekdo klel Tudi Hugu ne zameri, če ti bo še kdaj rekel, da si star kurnik. Veš, ljudje imajo precej čudne navade, drugače pa je Hugo dober fant. Se spominjaš najine prve vožnje? Sedem¬inštiridesetega. Bil je ravno prvi maj, vse zeleno, vozili so se sami praznično oblečeni Ljudje, bilo je mnogo pesmi, veselja. Čas, mnogo časa je minilo od takrat. – Stanta .se je zatopil v spomine, se tiho smejal pa zopet nerazumljivo mrmral, dokler ni začutil roke na ramenu. S kalnim pogledom se je zazrl v sprevodnikov obraz. Hugo ga je motril z dobrodušnim podganjim pogledom sivih oči. Ne, sprevodnik se ni pretvarjal. (Tako je gledal samo, kadar je bil ganjen.) Okoli oči so se dnu nabrale drobne gubice. »No, saj je vse v redu. Oprosti! Tudi meni Je težko, da greš. Navadil sem se te. Ampak, nekam raznežil si se stari! V redu, jaz grem, pozno je že in Fani bo jezna, če me ne bo domov,« je Hugo hitro preskočil na drugo misel. »Ko boš končal, tam v pisarni na mizi so češnje, kar poskusi jih, zgodnje so. Ključi so v predalu. Jutri … Pravzaprav ključi naj kar ostanejo.« (Navadno je ključe od garaže odnašal Stanta domov.) Sprevodnik se je zmedel. Zdaj pa moram res iti. Srečno!« Hugo je podal žuljavo desnico in obdržal šoferjevo roko v svoji dalje kot po navadi. Potem se je sunkoma obrnil in pohitel proti izhodu. »Srečno!« je zamrmral Stanta in nekaj ga je stisnilo v grlu. Nato je znova pograbil krpo in s hlastno naglico začel brisati že očiščene rodnike.
Kazalec na električni uri se je znova premaknil. Sončni žarek je izginil, stružnica je utihnila. Mladenič pod »Bianchijem« je že odšel, tudi mehanik pri sosednjem avtobusu je ropotal z orodjem in se pri¬pravljal k odhodu. Močno je smrdelo po bencinu. Stanta je truden končal s čiščenjem in odložil mastno cunjo. Nekoliko minut pozneje je že stopal z odrgnjeno aktovko po prazni garaži. Izpod sive, zamaščene čepice, na kateri je pisalo »Avtobusni promet«, mu je pritekla kapljica znoja. Bilo je soparno. Pred vrati ga je od bencinske črpalke sem pozdravil mlad fant in zataknil gumijasto cev na vilice. Stanta je pre¬magalo, še enkrat se je moral ozreti nazaj na garažo in na razcefran reklamni plakat za »Mobil oil«, ki je že od osvoboditve visel nad vhodom. Z naporom vse svoje volje je odtrgal pogled, naredil korak ,pa zopet obstal, kakor da se ne more odločiti, potem še enega in še enega, dokler ni prispel na asfaltno cesto ter nadaljeval pot proti domu. Nekje v središču možganov pa mu je še vedno lebdela pred očmi garaža, reklamni lepak za »Mobil oil« in fant, ki zatika gumijasto cev na bencinsko črpalko. Sonce je še vedno sijalo pošev proti njemu. V očeh ga je zaskelelo in začutil j c, da so mu postale vlažne. Ljudje, avtomobili, cesta in hiše, vse to se je zdaj čudno skrčilo, zatrepetalo, se napelo kot balonček iz milnice ter nazadnje izginilo v svetlem vrtincu senc, barv in svetlobe. Stanta si je hitro z dlanjo obrisal oči in se ozrl po ljudeh.. Nihče ni tega opazil. Stopil je dalje. Niti enkrat se ni več ozrl nazaj proti garaži, hitro, morda malce prehitro kot po navadi, je stopal proti doma in čevlji so še mu nekoliko pogrezali v vroč, mehak cestni asfalt.
NEKI HEROJI IN DETE
Vedeli so, da niso naredili nič velikega, nič tako pomembnega. Bili so samo navadni, vsakdanji ljudje. Niso bili heroji in niso niti hoteli postati. O vsem tem so premišljevali, ko so v poznem oktobrskem dnevu počasi lezli po tistem hribu. In še o marsičem drugem. Misliti ni bilo prepovedano, to je lahko delal vsak, ki še ni postal delček velikega stroja; stroja, imenovanega vojna.
Bili so štirje. Štirje možje v veliki vojni. Naneseni z vseh vetrov sem; z juga in severa. Nepomembni in neznatni, precej neznatni. Ranjenca so nesli na nekakšnih hitro narejenih nosilih. Ven izpod sivega koca, se je videla samo polovica glave z razmršenimi lasmi. Bil je menda hudo ra¬njen, ker je mnogo in venomer ječal. V prav kratkih presledkih je ječal. Oni _štirje se niso dosti zmenili za to. Saje in dim so umazale njihove obraze; pa se je vseeno videlo, da jim res ni bilo mnogo mar za ranjenca. Njihove oči so bile široko, živalsko razprte in nosnice so jim podrgeta¬vale. Vedeli pa so, da bi kdorkoli od njih prav tako ječal, kakor ta mož na nosilih, če bi bili sami tako ranjeni kot on. Čisto nekje globoko v sebi na dnu duše, ki se je skrila za čadastimi obrazi, pa je ležala prav drobna iskrica usmiljenja. Bila je vojna in fronta jih je naplavila na ta pozabljeni košček sveta kakor naplavi morje odpadke na obalo.
Tanki so že popoldne močno ropotajoč oddrveli nekam naprej. Sedaj niti ni več smrdelo po izgoreli nafti in oljnate madeže je popila zemlja. Sledovi tankovskih gosenic v mehki zemlji so se presenetljivo točno, kakor ogromni črni kažipoti, vlekli proti goram na jugu dežele. Nad temi mračnimi gorami so nepremično viseli nakopičeni sivi Jesenski, oblaki in za temi oblaki je nekje moralo biti sonce. Zdaj se ni točno videlo, kje naj bi bilo sonce, ker so bili oblaki enakomerno sivi. Nebo je bilo zelo podobno ogromnemu svodu katedrale. Druga polovica nebesa je bila modra tako jasno modra kakor na kakšni stari renesančni podobi. Včasih se zgodi, da je jeseni nebo tako modro. V tisti modrini so se kakor klobčič srebrne volne previjali sledovi, ki so jih pustili bombniki ob napadu. Letala so odletela, a sledovi so ostali v zraku. Tam na jugu, nekje pod tistimi gorami je moralo biti, je še vedno bobnelo orožje. Tam je bila fronta.
Veliki kozolec, nedaleč od veleposestva, je še vedno gorel z jasnim plamenom. Gorel je že od opoldneva in je bil najbrž poln žita. Nizko nad zemljo se je vlekel modrikast dim. Edino kar je bilo čudno, da ta dim ni vonjal po zgorelem žitu. Zdaj so se že trudoma vlekli po majhni vzpetini, med drevesi sadovnjaka. Zgoraj na vrhu je stala kmetija, okoli katere je raslo nekaj od drobcev granat okleščenih topolov, žalostno štrlečih v prazen zrak. Možje so se spotikali ob grudah zemlje na robovih bombnih lijakov in so si želeli, da bi že bili zgoraj pri kmetiji. Kadar se je kdo spotaknil, so se nosila močno nagnila. Ranjenec je takrat še močneje zaječal in glava mu je mrtvo omahnila. Vedno, kadar se je to zgodilo, je rekel .visok mož zadnjima dvema: »Pazita!« Onadva nista od-vrnila ničesar in sta le v mislih preklinjala otrdele grude rjave prsti. V sadovnjaku je bilo mnogo sivih postav vojakov. Kopali so tiste majhne, smešno plitve jarke, v katere lahko ob napadu vtakneš glavo in si misliš, da prav` tebe ne bo zadelo. Kopali pa so jih z veliko vnemo. Nekaterim se še kopati ni ljubilo. Ti so negibno ležali ob skrivenčenih drevesnih deblih in nanje je jesenski veter nasipal mnogo suhega listja. Če ne bi kdaj pa kdaj dvignili noge in se presedlí, bi kdo utegnil pomisliti, da so zares mrtvi. Ležali so ob deblih in nepremično strmeli v neko nevidno točko na nebu.
Potem je iznenada jedko pribrenčala prva granata, kakor nadležna osa, in se zamolklo razpočila nekje spodaj ob rečici. Nekdo je živalsko zakričal in sive postave v sadovnjaku so kot na povelje zlezle v sveže izkopane, plitve jarke. Sadovnjak je naenkrat postal prazen in nasipi rjave izkopane zemlje so mu dajali videz zapuščenega vaškega poko¬pališča. Topovske granate so začele pogosteje padati. Oni štirje vojaki so samogibno pričeli hitreje lesti navkreber. Nekoliko so se bali, da jih ne bi kdo prehitel na poti proti kmetijí, ali pa da bi jih zadela granata. Druge možnosti so se mnogo bolj bali. Kadarkoli je pisnila granata nad njihovimi glavami, so se ustavili, hitro sklonili glave in se skrčili vase. Mižali so in niso mislili ničesar. Potem, ko je granata padla kje vstran od njih, so bili veseli, da jih nobeden od njih ni izkupil. Nekateri so se potem celo posmehovali lastni strahopetnosti. Zdelo se jim je, da je kme¬tija na vrhu vzpetine že zelo blizu. Dolgin je pogledal na uro in je videl, da je bila peta ura popoldne. Kozolec je počasi dogoreval kakor ogromna karnevalska. bakla, ko se izrabi. Mrak se je spuščal. Še enkrat so` se ozrli nazaj. Videli so, kako so se eksplozije prižigale po hribu kakor male, svetle lučke. Od tod se jim je videlo to zelo zabavno.
Omahnili so v nizko in temno vežo. Zadnji je hitro zapahnil vrata za seboj. Obstali so v temi in so se zelo oddahnili. Žvižg in grom izstrelkov je zdaj imel neki daljni in neresnični zvok. Šele zdaj so jim klecnila kolena v nekem zapoznelem strahu. Šele zdaj so postali samo mali prestrašeni ljudje, Nekdo je s čelado butnil ob leseni strop. Zaslišala se je jezna kletvica. Ranjenec je nerazločno mrmral. Potem so se zopet pre¬maknili, se dotipali do nekih nevidnih, v `temi skritih vrat in se prerinili v očrnelo kuhinjo. Pohlepno so vdihnili duh po ožganem tramovju, da bi za vedno pozabili duh smodnika. Na stenah so visele štiri preproste podobe, izrezane iz otemnelega :lesa. Največja od njih je prikazovala čredo ovac s pastirjem. Te podobe so bile značilne za to severno deželo. Na odprtem ognjišču Je še slabotno plapolal ogenj. Odblesk vzbuhov granat je trepetaje osvetljeval strop s slepečo, modro svetlobo. V tem svitu se je zdelo, kakor da se čreda ovac na leseni podobi enakomerno giblje. Na klopi pred pečjo je sedel rdečelas, krepak fant in se nemirno oziral po vojakih. Pravkar jih je hotel povprašati, kaj bi radi, pa se je premislil. »Kam naj ga damo?« je hripavo vprašal vojak in z glavo po¬kazal na ranjenca. Fant je naredil prostor pri peči in zdaj so ranjenca previdno položili tja. Vojaki so utrujeni posedli za široko, prazno kmečko mizo in odložili orožje nanjo. Na sredi mize je ležal velik kos črnega kruha in okrog tega kruha, ki ga nihče od vojakov kdo ve zakaj ni hotel vzeti, se je grmadilo orožje. Brkati vojak je jezno zalučal spored nabojev po tleh. »Til« mu je grozeče rekel dolgin z nekimi našitki na prsih. »Pazi se človek! Mi smo vojaki.«
»To mi je prekleto malo mar!« je zamrmral oni.
Potem je nastal zlovešča tišina. Nekje blizu je padla granata. Košček ometa se je odluščil in padel s stropa. Neslišno.. Ranjenec pri peči je zastokal: »Vode…« V tej besedi je bilo mnogo, mnogo trpljenja. Dolgin je pristopil k njemu in mu nerodno nastavil čutaro na razpokane, suhe ustnice. Voda je zaklokotala. Iz sosednje sobe se je zdaj zaslišalo pri¬dušeno stokanje: Vojaki so napeto prisluhnili. »Gospodinja rodi,« je dejal fant v kotu, ki je bil najbrž hlapec na posestvu. »Jaz imam doma štiri otroke,« je kdo ve zakaj rekel krepak možak z močno povešeno spodnjo ustnico in se poigraval z jermenom puške. Mislil je na svoje otroke. Pod nizkim stropom je brlela sajasta petrolejka in metala na tla pramen svetlobe. Plamenček je ob eksplozijah nemirno trepetal. Obrazi so bili obliti z motno rumeno lučjo. To so bili za vse brezbrižno, voščeno otrdeli obrazi. Stokanje v sobi ni več prenehalo. Rdečelasi hlapec je ,nemirno pogledoval proti vratom. Samo enkrat je prišla neka stara ženska ven in zašepetala besedo hlapcu na uho. Po vojakih se ni ozrla. Potem sta oba izginila v sobí. Pritlikavi vojak z zalitim obrazom je menda hotel pogledati skozi ključavnica. »Ne bodi tako vražje radoveden, sinko! To so čisto naravne stvari,« se je oglasilo iz kota. Debeluh se je lokavo na¬smehnil. »Zdi se mi, da bomo dobili novega državljana,« je rekel. »Če ne boš takoj tiho; ti razbijem tvoj predrzni gobec,« je grozeče zapretil tisti, ki je prej omenil, da ima štiri otroke. »Le počasi. Ime mi je Emil in . pred vojno sem bil boksar, ti tam.« Debelušasti vojak je postal smešen v svoji jezi. Nekdo se je kratko zasmejal. »Kaj takega pa še ne! Emil, vojaček, spodaj v jarkih pa nisi bil tako zgovoren. Zaradi kakšne nič¬vredne granate se je skoraj podelal v hlače, naš boksarček. Ne, spodaj pa res nisi bil tako zgovoren.« Dolgin z našitki je molče gledal kos papirja, na katerem je bil okorno narisan postaven vojak. Pod vojakom je z neošiljenim svinčnikom pisalo: »Bodimo hrabrí!« – Bodimo hrabri! Bodimo hrabri! Bodimo hrabri! in je vsiljivo kljuvalo v glavi. Letak je bil močno zmečkan: V dolginovih rokah je nekoliko trepetal. Na obraz mu je metal veliko senco. Brkati se je poigraval z naboji, kakor da bi ga to ne vem kako zanimalo. Debeli vojak se je usedel na konec klopi. Od nekod je privlekel majhno fotografijo in jo pokazal dremajočemu sosedu. »Vidiš, to je moja hiša. Tista punca pred hišo je moja žena. Njen stari me je nekoč vrgel iz te hiše. Rekel je, da ne bo dal hčere takemu revšetu, kot sem Jaz. Poslušaj, revše mi je rekel! Starega je pozneje zadela kap in punca je bila moja. Enostavno, kaj? Včasih sem bil boksar. Po vojni…« je žlobudral vojaček. Zaspani vojak se je zdramil iz nemirnega dremeža. »Ti, če mi ne boš tiho, te počim pa si mi lahko brat! Pojdi k vragu sitnoba!« Mali vojak se je užaljen umaknil. »Barabe,« je pre¬vidno rekel. Nihče ga ni slišal. Možak v kotu je imel čelado močno po¬tisnjeno na čelo in je tolažeče tiho in mrmral popevčico o pijanem grenadirju s svetlo sabljico. Mlad fant poleg njega je že nekaj časa molče in utrujeno poslušal in videlo se je, da pri tem nekako trpi. Končno je možak pesmico o grenadirju končal. Mladi fant je rekel: »Poslušaj to. V noči čvrčijo črički v lesovih. Kdo je, ki se počasi bliža mojim durim in narahlo trka? Komaj vidim obraz, beseda ni izgovorjena, tišina neba je vsepovsod. Odgnati svojega gosta ne morem. Zrem v njegov obraz in ure sanj minevajo,« je končal mladenič. Možak s čelado, glo¬boko potisnjeno na oči, je zaničljivo zmrdnil z ustnicami. Videlo se je, da je malo manjkalo pa bi pljunil.
»Tagore,« je pojasnil fant.
»Ja, toda pesmica o grenadirju je lepša. Stara mati me jo je, naučila, ko sem bil še smrkavec.«
»Študiral sem na univerzi. Tam smo se učili take stvari.«
»Jaz nisem študiral nikjer. Pred vojno sem bil delavec v avtomobilski tovarni. Ti ne veš, kje leži vplinjač v avtomobilu? No, vidiš. Na učene stvari ne dam dosti. Meni je pesmica o pijanem grenadirju mnogo bolj všeč kot ta tvoj Tagore ali kako že.«
»Indijski pesnik, zlata duša, ti pravim,« mu je še vedno hotel do¬povedati tisti, ki je nekoč študiral na univerzi. Delavec je samo pomembno zamahnil z roko. »Tudi Shakespeara znam na pamet,« je požrtvovalno poizkusil študent vnovič, ki je hotel najbrž pozabiti. da okoli kmetije treskajo granate.
»Kdo je to?«
»Neki Anglež, ki je znal dobro pisati igre. Razumeš? Hočeš, da ti recitiram?« »Hvala, ni treba, sinko. Presneto slab čas si si izbral za te reči.« – Študent se je končno vdal. Kaj misliš ti o vojni?« je spremenil pogovor. »Jaz? Vse skupaj je ena velika svinjarija, sinko, to si zapomni. Mi preprosti ljudje smo dobri kakor kruh. Ti tega še ne razumeš, ker si mlad. Zdaj pa bodi tiho!« je zaključil delavec in krcnil krušno drobtino na mizi. Molk se je pritajeno splazil po sobi.
Ženska v sobi je kar iznenada močno zakričala: »Jezus Kristus!« Brkati je rekel: »Zdaj se je začelo,« in je odprl usta v velikem pričakovanju. Ostali vojaki so bili tiho. Emil je z nožičkom hlastno strgal osu¬šeno blato s čelade. Ženska v sobi je kričala. Ranjenec je stokal. Zunaj so padale granate in plamenček v petrolejki se je potuhnil. Tudi štirje vojaki so se potuhnili in so pričakovali, da jih ruševine kmetije zmeljejo pod sabo. To so bile neprijetne misli. Čakanje na smrt jim je bilo vsem neznosno. Nekdo si je. trdovratno mislil: »Mi nismo heroji. Mi sivo siti vojne do grla in še čez.« To so mislili vsi štirje, a so molčali. Nekdo je gledal ranjenca ob dogorevajočem ognju in je mislil: »Tako lahko tudi mene zmelje., Naenkrat. Kar na lepem nas lahko zmelje.« Ranjenca pa so gledali vsi štirje in so približno enako mislili. Kadar je zunaj zažvižgala granata, so se močneje skrčili vase in pobledeli, takoj nato pa so zopet olajšano ugotovili, da so še tu, in da jih še ni vzel hudič. Tega pa so bili neznansko veseli vsi. Bili so samo štirje navadni vojaki v veliki vojni.
Nič se ne ve koliko časa je minilo letak z narisanim vojakom je zdrsnil iz dolginovih rok in je ležal zdaj na zelo umazanih in prašnih tleh. Dolgin se ni pripravil do tega, da bi se sklonil in ga pobral. Brez¬brižen za vse drugo je mislil: »Marija. Moj dom. Moja družina.« Nekje je tiktakala ura, vsaj zdelo se je tako. Lahko, da so bile puške. Nekje zelo daleč. Slišalo se je precej zabrisano. Granate so še vedno padale v sadovnjak in ubijale vojake v tistih smešno plitvih luknjah. Morda je minila ena ura. Prej je bil ranjenec miren. Zdaj je nenadoma začel nočno ječati in je z roko kazal možem, naj pridejo k njemu. Dvignili so se in okorno odštorkljali preko sobe. Ustavili so se ob njem in nekdo je prav neumno vprašal: »Kaj bi rad?« Morda se je potem ugriznil v jezik. Beseda pa je bila že izgovorjena in se ni več dala izbrisati. Prav tako se ne bi dal izbrisati blaten madež vojaškega čevlja na letaku na tleh. Okoli so treskale granate. Zelo močno. Oni so stali okoli ranjenca in še vedno niso vedeli, kaj bi. Ranjenec je z roko še segel v žep in privlekel ven neko okrvavljeno fotografijo. Vsi. so dobro videli, da je bila precej krvava. Čelo ranjenega se je svetilo v mnogih znojnih kapljicah. Premaknil se je in se nekako začudeno ozrl po vojakih. Potem je mukoma zasopel: »Dajte materi … velika neumnost … ta vojna.« Dolg zategel ah! se mu je utrgal iz prsi. Prsi so se mu močno napele, padle in se umirile, kakor da se je oddahnil. Vsi pa so vedeli, da je umrl: Ranjenčeva roka je počasi zdrsnila po hrapavem kocu in mrtvo zanihala nad tlemi kakor ustavljeno nihalo pokvarjene stenske ure. Videli so belino mrtvečevih oči. Delavec je pristopil, mu zaprl odprte veke in rekel: »Eh, sinko…« Ranjenčev obraz je bil zdaj umirjen in tog. Polovica obraza je bila obsenčena. Prsti so krčevito stiskali zmečkano fotografijo. »Mrtev je,« je končno spregovoril dolgin in potegnil siv koc čez mrtvečev obraz. Vsi so mu bili hvaležni za to. Potem je hotel previdno vzeti fotografijo iz otrplih prstov, pa ni šlo. »Jaz mislim, da mu jo bomo morali iztrgati iz rok. Prav zares mislim, da bomo morali storiti tako,« je rekel z oblo¬ženim glasom. Nekaj je bilo občutiti v tem njegovem glasu. Takoj za tem je od nekod prižvižgala izgubljena granata in tresnila bliže od vseh ostalih. Odbila je polovico stene in razbila šipe na oknih: Steklo je veselo zažvenketalo po tleh. Omet se je vsul po štirih vojakih, da so bili naenkrat beli kakor mokarji. Prah se je polegel. Skozi nastalo odprtino v zidu se je videl teman obris oddaljenega hriba in velike svetle zvezde na nočnem nebu. Ena od zvezd je bila posebno velika. Takoj za tem, ko se je že vse umirilo, je v sosednji sobi močno zavekalo dete. Neko pravkar rojeno dete. Obrazi vojakov so bili doslej trdi in togi, zdaj pa so se nenadoma razlezli v nekem neslutenem, toplem in veselem pričakovanju in vsi so kakor na povelje pogledali proti vratom, izza katerih se je slišalo predirljivo kričanje rojenega človeka
