Kakšna beštija je šele senat, če senatores niso ravno boni vires, niso trezni, razsodni, pošteni? Tega ne vemo natančno. Ampak trezni, razsodni možje v slovenski skupščini so hoteli toliko občin, kolikor je far. Naj vsak župnik obvladuje po štiri sto ovčic v posebni občini! Slovenci kot rožice v vrtičkih!
Volivci niso razumeli, zakaj naj sto in sto občin ne bi bilo najlepša rešitev!
Japonski pesnik Bašo, potujoči menih in pesnik haikujev iz sedemnajstega stoletja, je napisal prelep haiku: »Hodim med češnjevimi cvetovi in slišim z leve zvonove iz Uenja, z desne zvonove iz Asakuse!«
Ueno in Asakusa sta bila pred tri sto leti vasici v okolici Tokia, v prvi je imel cesar Živalski vrt, v drugem pa gejše.
Vasici sta oddaljeni med sabo kot Ljutomer in Veržej. Ueno ima danes dva in pol, Asakusa pa tri milijone prebivalcev. Obe vasici spadata v občino Tokio. Prebivalec Asakuse se mi je posebej pohvalil: »Prekrasen mir imamo, nobenih politikov, nobenih novinarjev, nobene mednarodne trgovine in nobenih študentov v naši krajevni skupnosti! Samo drobni trgovci in gejše!«
Tako je to. Na koncu nam zgolj ostane zabaviščni park Gardaland, leto 2000. Čakamo v dolgi vrsti pred Hišo groze v Gardalandu. Pred nami čakata dve Tirolki. Petnajstletnici imata obročke v obrveh in nosu, kažeta popek. Kako vem, da sta Tirolki? Nekoč sem videl primer Tirolke na avstrijski znamki. Pa tudi oče moje mame, moj dedek Feri, mi je natančno razložil kakšni so Tirolci. Moj sin pa tega ne ve. Medtem ko se pogovarjamo v angleščini, naredi napako in vpraša punci, od kod sta. Povesta, da sta Tirolki. Kar sem pričakoval. Toda potem ena vpraša, od kod smo mi. »Iz Slovenije!« pove sin navdušeno, saj je bilo tik po osamosvojitvi. Punci se začneta tresti, še bolj kot sta se prej v pričakovanju Hiše groze. Ne vesta kam bi zbežali. Potem pa se ena spomni, ugane, da morda le ni tako hudo in previdno vpraša: »Slovenija - to je Skandinavija?«
Takoj prikimam. Druga si oddahne, pa vpraša: »Sem vam sploh splača hoditi iz Skandinavije v Gardaland?«
Moj dedek Feri je bil iz Murske Sobote. Državi, ki je v njej prebival v mladosti in končal učiteljišče v Szombateju, je pravil »Ogrska«, zase pa je menil, da je »Ogrski Slovan«. Cesarstvo Avstro-Ogrska je bilo razdeljeno na dva dela, tako kot človeški možgani in vmes je tekla meja po tej ali oni reki, tako tudi po reki Muri. Meja je bila administrativna, kot sama meja pa je bila namišljena, ne pa, kot pozneje, žičnata ograja z obmejno vojsko in volčjaki. Moj dedek Feri je ločil prebivalce Ogrske po narodnostih in po pokrajinah zelo natančno in slikovito. Znal je opisati narodne noše, ljudske običaje, pa tudi podrobnosti, ki jih lahko pričakujemo v obnašanju posameznega naroda in manjšine. Vse od Moldavcev do Transilvancev in Dalmatincev mu je bilo lepo znano. Še več, moj dedek Feri je tudi Avstrijce poznal lepo po pokrajinah. Znal je opisati Tirolce, Dunajčane, Vorarlberžane, posebej pa še Korošce, Štajerce, Kranjce, Tržačane. Posebej so ga zanimali tisti Štajerci, Korošci, Kranjci, Primorci in Tržačani, za katere je iz knjig izvedel, da so slovanskega izvora. Sam je dostikrat obžaloval, da samo del Ogrske, Dalmacija, Hrvaška, Slovaška in Prekmurje uporabljajo slovanske jezike, drugi pa ne več. Zato so ga nadvse zanimali Štajerci, Kranjci, in tako naprej, ljudje z one strani Mure. Z železnico je nekajkrat potoval v Maribor in naprej v Gradec, torej po Štajerski deželi, vendar so, sprevodnik v vlaku in natakarji v kolodvorski restavraciji in celo potniki - vsi govorili pretežno nemško. In to zelo grdo nemščino, povsem drugačno, kot se je je bil Feri naučil na učiteljišču v Szombateju. V Budimpešti je bil zgolj enkrat na šolskem izletu, zato se je, ko je napočil čas vojaščine, prijavil v cesarsko gardo, pač v upanju, da spozna prestolnico. Res so ga poslali v gardo, vendar kar na Dunaj. Tam je v cesarsko-kraljevem mestu naredil oficirsko šolo in spoznal številne Štajerce in Kranjce, da o pripadnikih drugih avstro-ogrskih dežel niti ne govorimo. Še štirideset let pozneje, ko je bil direktor ptujskega muzeja, ga je težilo, da se je s Kranjci, Štajerci, Primorci in Tržačani takrat tako težko in tako malo pogovarjal. Njihove slovanščine ni razumel, tudi oni niso razumeli njegove. Njegovi brezhibni, uglajeni nemščini pa so se rahlo nasmihali in veselo krulili svoje povsem neznosne dialekte.
Tako je Feri preživel večino časa z Madžari, končno je v njihovo polovico cesarstva tudi spadal. Komaj se je dodobra vrnil poučevat v Veliko Polano, je izbruhnila prva svetovna vojna. Po dveh mesecih je bil že v ruskem ujetništvu in bivanje v Sibiriji in Mongoliji se mu je precej zavleklo. Vendar, ko so bili vojaki spremenjeni v ujetnike in ko so na vse možne načine skušali preživeti vojno in revolucijo in pot domov, se jim je začela rušiti pokrajinska pripadnost. Če si že deset let v Sibiriji, je precej vseeno ali si Štajerec in Kranjec.
»Na koncu bi lahko vsi postali Kitajci, sam sem se moral prav potruditi, da se mi to ni zgodilo!« ... je večkrat pripovedoval. Ko pa se je vrnil domov v Mursko Soboto in doma ni več našel Avstro-Ogrske, pač pa se je znašel v kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev, jih je pri priči začel preučevati. Od pokrajine do pokrajine, od dialekta do dialekta, pa celo nazaj skozi različna arheološka obdobja vse do neolitika. Na svoje neizmerno začudenje je opazil, da Slovenija ni ravna kot deska in da je Nemcev in Italijanov samo nekaj odstotkov. Zašel je v znanstveno zadrego. Štajerce, na primer, je vedno preučeval kot pretežno nemško govoreče pripadnike zelo velike pokrajine, zdaj pa se je ta nadvojvodina razpolovila. In se spremenila v slovensko.
Če ljudje pripadajo geografskim posebnostim neke dežele, razvijejo značaje v skladu z geografskimi prilikami, potem pa je prav neprimerno, če se politika spomni in jih razdeli na podlagi pripadnosti temu ali onemu narodu, jih razdrobi na manjšine in večine ali celo, jih prežene v pokrajino, kamor sploh ne spadajo. Če pri tem dodamo, da se lahko mimogrede dogodi še mešanje pripadnikov različnih ver, toliko huje. Ko pa se to zgodi tolikim pripadnikom tolikih različnih dežel, kot se je to dogodilo ob razpadu cesarstva, to pusti posledice. Da bi te posledice ublažil, je dedek Feri desetletja pozneje meni in mojima bratoma pripovedoval o čudnih podvrstah Slovencev. Dodal je, zgolj za ilustracijo, še opise nekaterih vrst Avstrijcev in Madžarov, učni predmet je bil zelo podoben kot biologija. Samo da namesto barve perja naštevaš sestavine narodne noše, nekoliko več časa pa je potrebnega za opise, kako se kakšna podvrsta oglaša, kakšne glasove uporablja in kako pogosto, kakšna bivališča si gradi, kakšne ima običaje, kako ravna, kako se je znašla v zgodovini in kako se zdaj obnese v politiki in na splošno kako uspeva.
Dedek Feri ni poročal, kako se podvrste razmnožujejo, vendar je bilo te podatke mogoče iskati po književnih delih tistega časa. Književna dela so vedno govorila o pisateljevi rodni pokrajini; če pisatelj tistega časa ne bi pisal o svoje rodni pokrajini, ne bi bil več povsem prepričljiv. Če pa ne bi govoril o čustvih, ga sploh ne bi prebirali.
Kolektivni karakter Štajercev me je posebej zanimal. Bal sem se, da se mu bom moral prilagoditi, živel sem namreč v Mariboru. Bal sem se tudi, da se bo nekega dne pokazalo, da so Mariborčani Štajerci in se bodo obnašali prav tako, kot je dedek Feri pripovedoval, da se Štajerci pač morajo obnašati. Ker sem se jaz sam rodil v Prekmurju, sem razmišljal ali imam kakšno možnost, da bi preprosto ostal Prekmurec. Vendar so dedkovi standardi v zvezi s Prekmurci prebijali vse skrajne meje. Nenehno je našteval primere najpopolnejših Prekmurcev, prikazoval njihove dosežke in vrline in dokazoval, da so nekaj tako posebnega, izpopolnjenega in imenitnega, da se takim idealom pač ni mogoče niti približati. Pač pa so zvijače in zahrbtnosti prebivalcev Kranjske pomenile drugi del učne snovi. Resno sem se vprašal ali se ne bi Štajerski kazalo odcepiti od tako nevarnih ljudi.
Dedek Feri je Kranjce spoznal takrat, ko je pred drugo svetovno vojno vozil šolske ekskurzije iz Prekmurja na Bled. Izleti so bili po takratnih običajih enodnevni. Zgodaj zjutraj na postajo, potem do Bleda, s pletno do otoka in ponoči nazaj.
Če smo natančni, močno dvomim, da je učitelj iz Lípovcev spoznal kaj več Gorenjcev kot zgolj tiste množice veslačev pleten in sprevodnikov na vlakih.
Še ko je v poznih petdesetih letih hodil na Bled na počitnice, ga je najbolj veselilo, če so natakarji v kavarni znali nemško, madžarsko ali celo angleško, svetovne jezike torej. Edino svetovni jeziki so dedku dajali občutek, da je cesarstvo še živo vsaj v nekaj ostankih, vsaj še kot nekakšna meglena srednja Evropa.
Ker je imel dedek tudi nono Frančiško in ker je Frančiška mladost preživela med Trstom, Sežano, Celovcem in Ljubljano, je vztrajno razlagala, da so značaji Primorcev, Korošcev, Kranjcev in Dolenjcev povsem drugačni, če se jih seveda odpraviš proučevat z drugega konca. Predvsem pa, da je povsem drugače mogoče razumeti značaje pripadnikov držav one druge, ogrske polovice nekdanjega cesarstva.
Bolj ko smo prepir poglabljali, bolj so dokazi postajali nesmiselni in žaljivi. Prav tako je bilo treba za primerjavo omenjati vedno več različnih vrst Turkov, Romov, Romunov, Rusov in sploh številnih balkanskih in vzhodnih narodov. In to vse zato, da bi razvozlali družbeni in narodni značaj Slovencev, naroda, ki dolga stoletja ni imel svoje države, temveč je bil razdeljen po pokrajinah in pomešan skupaj s številnimi sosednjimi ljudstvi. Zato pa ga nihče na svetu ne more prepoznati in trajno prepoznavati kot enovito celoto, povsem opisljivo, določljivo, za primerjave primerno. Problem večin in manjšin se razblini, kadar jih je toliko, da se jih ne da več niti naštevati. Kaj šele prepoznavati! Ali vsaj načelno opisovati. Nikoli nisem ločil Hrvatov od Srbov, ko pa so me tega naučili, se je pokazalo, da še vedno ne ločim, kaj je hrvaščina in kaj srbščina. Nekoč sem v Lipici na vileniškem srečanju pisateljev bosanskemu pisatelju Abdulahu Sidranu skušal razložiti, da po mojem mnenju med Bosanci in Črnogorci ni opazne razlike. Od razočaranja ni mogel pojesti zajtrka.
OSMO POGLAVJE
SUROV FIŽOL
Podnaslov: MOČ
Zadnje mesece, ki sem jih prebil v parlamentu, sem vsako jutro zavil k Spomenki Hribar na kavo. Hotel sem jo prepričati, na končno ustavi desnico! Nekega dne je vzdihnila in stisnila iz sebe: »Tako sem se jih nažrla kot surovega fižola!« Mislil sem, da je to samo fraza. Čez nekaj tednov je napisala članek »Ustavite desnico« in potem je Demos, koalicija, katere del je bila naša stranka, začela razpadati. Trikrat smo glasovali o raznih možnih mandatarjih, najprej o Voljču, potem o Igorju Bavčarju. Ko je prišel na vrsto Janez Drnovšek, sem se zavedel, da je to svak mojega prijatelja Marka Zorka in da ga moram spraviti na oblast! Opazil sem, da so pred vsakim glasovanjem mladi krščanski demokrati odpeljali pit šahovskega mojstra Kokošineka. Ostro sem prijel kolega poslanca, tokrat se mladim aktivistom ni dal! Bil sem na seji na radiu, niso mi pravočasno prenesli sporočila, da se bo začelo glasovanje. Tako mi je postalo jasno, da bom zamudil. Tisti hip sem skočil pogledat, ali je na razpolago kakšen radijski avto. Nobenega ni bilo, vsi novinarji so šli v skupščino na glasovanje. Takrat je nenadoma nekdo pripeljal mimo in vprašal. »Iščete prevoz?« Čez nekaj minut sem bil v skupščini. Drnovšek je zmagal za tri glasove. Če bi se midva s Kokošinekom zmotila, bi ne bilo nove epohe, ne bilo bi vseh teh dvanajst neponovljivih let Liberalne demokracije!
Tako se naredi zgodovina! Naj bo to primer novim generacijam še sto in tisoč let!
Nekaj o zgodovini sveta: Stari Egipčani so besedo bog zapisali s hieroglifom treh zastavic, takih trikotnih, kakršne dandanes označujejo luknje pri golfu.
Ni res, da bi na začetku bila beseda, tudi ni res , da bi beseda kdajkoli bila pri bogu.
Bog je napisana beseda.
Bog je hieroglif, napisan ali vklesan na dovolj obstojen material.
Ni res, da bi bog ukazoval in sodil in vladal in prepovedoval in dovoljeval. Zakaj neki bi se ukvarjal s takšnimi otročarijami?
Bog je pravilo. Danes bi pravilu rekli nekoliko drugače, rekli bi: zakon.
Stari Egipčani so imeli kakih tri sto bogov.
Toliko jih imajo danes še vedno Indijci in Japonci.
Niso pa imeli zgodovine. Če imaš veliko bogov, ti lahko vsak od teh bogov, če se le obrneš nanj, nariše svet po svoji podobi in tako je seveda jasno, da ima lahko vsaka družina svojega lastnega boga, vsaka občina svojo skupino bogov, vsako mesto pa celo izbor bogov po lastnem okusu.
V Starem Egiptu so imeli dvanajst svetih trojic in med seboj so se precej razlikovale.
V štiri tisočih letih se jim je dogodilo lepo število vladarjev in vojn in raznih poplav.
Vendar zgodovine si niso napisali. Ko pa pride Mojzes čez Rdeče morje, nenadoma uvede enega samega boga in ko ima enega samega boga, se mu začne kar sama od sebe pisati zgodovina. Zgodovina je odstranjevanje odvečnih zastavic, no, odstranjevanje odvečnih hieroglifov, no, še lahko rečemo, odstranjevanje grbov, simbolov, veličastnih besed. Povejmo normalno: zgodovina je odstranjevanje bogov. Tako Mojzes kot kasneje Mohamed sta trdila, da je bog nad oblaki in vsemogočen in da se ga ne sme narisati. Če ga ne narišeš, ga ne moreš zbrisati. Če zakon ni napisan, ni amandmajev. Če simbola ni na zastavi, kaj boš dal z zastave?
Leta 1992 je na oder v Skupščini pridrvel France Bučar in se obrnil s tihim intimnim glasom: »Zvezda mora dol!« To misel je ponovil še nekajkrat, vedno ostreje in sem medtem močno razburil.
Po prvem glasovanju zvezda ni odletela z zastave in če je na drugem glasovanju ne bi sneli: »Razmislite, potem bo celo leto še na zastavi! Šele čez leto dni bomo lahko ponovno glasovali o njej!«
Izvedli so poskusno glasovanje in zvezda je imela tri glasove premalo. Nastopil je odločilni trenutek za ponovitev prve odločitve.
Zvezda je simbol boginje Nut, boginje neba in vesolja in še česa, kaj bi Slovencem vesolje? Že desetletja dolgo mi je bilo jasno, da zvezda ne sodi na zastavo, vedno sem pa menil, da bi na zastavi morali imeti srp in kladivo.
Ko je postalo jasno, da bo Demos izpeljal revolucijo, mi je tudi bilo jasno, kakšno: v našem stoletju so pač moderne komunistične revolucije. Bilo je seveda žalostno, da se bo treba odcepiti in ob precejšnjem tveganju zapustiti slikovito Jugoslavijo, vendar kako bi naj kdorkoli ob zbirki različnih narodov, verstev in jezikov in ob zmagovitem vplivu dr. Stipeta Šuvarja razvijal pravi komunizem? Ne, sami veste, da ni šlo.
Slovenci v zgodovini nismo nikoli bili posebno opazni. Tudi nismo nikoli dosegali kaj posebnega. Vendar nekaj je, revolucijo smo pa že uspešno začeli daljnega leta 1941. Zdaj, ko smo samostojni, jo bomo izpeljali do konca. Zakaj to pišem? Že od začetka mi je bilo jasno, da nameravata Spomenka Hribar in Janez Janša pripeljati komuniste nazaj na oblast. (Malo manj mi je bilo jasno, zakaj pri tem potrebujeta Rupla in Peterleta). Pri tem mi pa ni bilo jasno, koliko nove revolucije se bomo Slovenci tokrat privoščili. Leta 1941 je bilo vse zelo sramežljivo: Josip Vidmar je dal organizaciji ime Osvobodilna fronta. Že proti imperialistična fronta je boljše, ampak zakaj bi koga osvobajali? Skoraj ni primerov, da bi se kakšen narod boril za svobodo. Tudi za obrambo domovine se redko kdo trudi več kot en teden. Boj proti okupatorju? No, da, gotovo. Nekaterim se to zdi smiselno in včasih se celo obnese. Vendar edina stvar za katero se je vredno boriti je revolucija in to seveda revolucija v pravem pomenu besede: popolna nasilna sprememba družbenega sistema. Prerazporeditev lastnine. Obubožanje ljudskih množic. Uničenje nadležnih intelektualcev. Popolna izolacija pred tujimi vplivi. Potem pa, seveda, pride na vrsto osvajanje sveta. Slovenija, ki je po prvi svetovni vojni dobila za svoje zasluge Jugoslavijo in po drugi svetovni vojni poleg Jugoslavije še Istro in Dalmacijo, se ni odrekla tolikim ozemljem iz kakršnegakoli drugega vzroka kot pač zato, ker namerava osvojiti Evropo, čisto možno pa, da tudi nekaj Azije. Središče revolucije je vedno tudi središče sveta. Svetu vladajo ideje, svetu vladajo pojmi, svetu vladajo bogovi, spretno in natančno vklesani v kamen. Slovenija daje Evropi vzgled dežele tri sto petdesetih samostojnih občin. Ne samo, da bi naj ozemlje Evrope, tako zahodne kot vzhodne, nemudoma razpadlo na tri sto petdeset dva milijonskih držav približno velikosti Slovenije, tudi prav toliko novih jezikov bo uvedenih. Kanadski teoretik Marshall MacLuhan pravi, da je dva milijonska država ravno prav za en sam učinkovit televizijski program. Tudi bodo vse države Evrope, vse tako velike kot današnja Slovenija, razdeljene vsaka na najmanj tri sto petdeset občin. Tri sto petdeset krat tri sto petdeset (držav krat občin) pomeni Evropo sestavljeno iz sto dvaindvajset tisoč petsto neodvisnih in samostojnih občin. Kolikor zatrjujejo na ministrstvu za kulturo, bo imelo po šest občin skupaj enega pol profesionalnega referenta za kulturo. Že res, da bomo v tej zadnji revoluciji Slovenci izginili: vendar nič ne de, upamo lahko, da bodo prebivalci tako Evrope kot Azije v naslednjem tisočletju samo še čisto navadni Slovenci. (In imeli bodo sto dvaindvajset tisoč pet sto različnih komunizmov, ker komunizem prinaša pestrost). »Vsi Slovenci bodo volili našo stranko, ko bo na vseh programih slovenske televizije samo še popularni Mito Trefalt!« je izjavil znameniti slovenski politik. Kitajski filozof Konfucij pa je pred dvema tisočletjema zapisal: »Kadar se otroci igrajo v peskovniku, posebno, če pri tem uporabljajo kanglice in lopatke, se zgodi, da jim pride kaj peska v usta. Ne dovolite, ljubi starši, da bi ga kasneje otroci izpljunili v notranjosti vaših cenjenih papirnatih hišic!«
1992 smo v Ljubljani volili župana, napisal sem članek o nekem županu z začetka stoletja: »Ljubljanski župan Ivan Hribar je napisal spomine v dveh delih. Dosegel je, da so se v Ljubljani na hišah prikazala slovenski napisi. Poleg nemških, seveda.
Ko je italijanska divizija leta enainštirideset na biciklih osvojila Vič in potem še Ljubljano, je bil star devetdeset let, vzel je sprehajalno palico in klobuk in se šel utopit v Ljubljanico. Ali lahko upamo, če italijanske divizije na biciklih najkasneje do četrtega decembra zasedejo Ljubljano, da bomo srečali ob Ljubljanici vse bivše župane, s Strgarjem na čelu? Ali lahko upamo vsaj, da bo v tem primeru sedem kandidatov za novega župana, vsem neverjetno godijo primerjave z dr. Ivanom Hribarjem, poskakalo v razpenjeno valovje?«
EPILOG
UPORABA BESEDE »REVOLUCIJA«
To se je pa dogodilo v imenu besede »revolucija« leta 1990. Še pred znamenitimi volitvami, je na kongresu Slovenske demokratične zveze v Mariboru učitelj iz okolice Ljubljane v dolgem govoru naštel vse zlorabe besede »revolucija« in predlagal, da stranka v svoj program zapiše, da se bori za trajno prepoved besede »revolucija«. Predsednik stranke, dr. Dimitrij Rupel, je nekaj časa potrpežljivo razlagal, da stranka tega ne more narediti, potem pa je vzrojil, češ, politična stranka ne more prepovedovati določenih besed. Učitelj, zagnan aktivist, je takoj zapustil stranko.
Česar neko obdobje ne razreši, se ponovi.
Zakon o grobiščih ponuja napis »Žrtve vojne in revolucije«. Dr. Spomenki Hribar se tudi v letu dva tisoč štiri zdi kar primeren. Danes se torej kar več strank trudi za ponovno uporabo besede »revolucija«, nekaj strank pa je odločno proti takšni uporabi. Beseda se bo vsekakor znašla v parlamentarnem metežu!
Besede niso tako zelo nedolžne. Ideologije prodirajo v politiko skozi besede, lahko zgolj skozi posamezne. Besedo revolucija je uporabljal tudi Adolf Hitler: »Tudi marksistični delavci so spoznali, da je naša nacionalno socialistična revolucija edina prava revolucija!« je zapisal leta 1933. Tega izraza se je kasneje nekoliko naveličal. To pa ne spremeni dejstva, da so se domobranci borili na strani Hitlerjeve revolucije, partizani pa hote ali nehote tudi na strani Stalinove. Težko je priti do svoje lastne revolucije.
Težave se začnejo s francosko revolucijo. Zakaj so Francozi iznašli nasilno nasilnega spreminjanje oblasti? Šlo je za davčni sistem. Plemiči in cerkev niso plačevali davkov, vse davke je plačevalo delovno ljudstvo. Proračun pa je Ludvik Šestnajsti delil v obratnem sorazmerju: trideset odstotkov kralj in administracija, sedemdeset odstotkov vojska, od teh vojaških stroških jih je devetdeset odpadlo na plače oficirjev, ti pa so po zakonu lahko bili samo plemiči. Razne verzije te ureditve so se in se še kar naprej ponavljajo tu in tam po svetu. Kar kaže, da celo francoska revolucija ni povsem zalegla.
Revolucije so spopadi za kolikor toliko demokratično razdelitev denarja. Vojne so pa posledice revolucionarnih in proti revolucionarnih zahtev pri razdelitvi oblasti, ki seveda pomeni vpliv na sprejemanje proračuna.
Nas je Evropska unija za vse čase rešila revolucije? V evropskem merilu morda že. V svetovnem pa ne bi rekel. Vseeno: Ne morem spati, ko razmišljam, kako je prav vsak Slovenec, upokojenec ali šolar, odvisen od modrih politikov, ki bodo ali pa ne bodo znali izpuliti iz evropskih virov toliko denarja, kot politiki drugih evropskih držav. Majhna država, majhni politiki. Velike besede, ampak nekoliko manjše možnosti.
Vroča jesen prihaja. Čaka nas izbiranje poslancev, seveda ne bodo vpili, da so revolucionarji in upamo, da ne bodo zakuhali kakšne nove revolucije, četudi kakšne zgolj kulturne revolucije. Ukvarjali se pa bodo prav zanesljivo tudi z revolucionarnimi temami in s preobračanjem revolucionarnih besed. Pri Slovencih česa drugega ne moremo pričakovati.
Desetletja so me utrujale jugoslovanske kulturne revolucije. Srednje velika balkanska država je izgorevala v prizadevanjih, da bi v svetu veljala za kulturno in napredno. Ravno skrb za videz in za pravo umetnost sta jo tolikokrat zapeljali iz ene pravovernosti v drugo in tretjo in tako naprej. Današnja Slovenija se ne niti z videzom, niti s kulturo ne trudi kaj preveč. Ideološka prizadevanja političnih strank so čiste farse: samo še cerkveni krogi si prizadevajo za verouk v šoli, pa svetnik Jarc se je nekaj razburjal zaradi džamije, to je pa tudi vse. Politične stranke seveda živo zanima prerazporejanje davčnih obremenitev in umetniško kreiranje proračuna, ko pa opozicija vlaga interpelacijo proti poziciji, niti pozicije niti opozicije ne zanima kvaliteta nastopanja v medijih. Kako naj umetniki razgrajujejo ideologije, eksotična verstva, znanstvene zablode, internetno navlako, če niti političnih strank, starih in novih gospodarjev proračuna, (zato pa tudi revolucij in proti revolucij!), ne skrbi za medije in za lastno sliko v medijih? Državljani bi se naj razdelili na leve in desne, politične stranke pa se nočejo. Ali pa se vsaj delajo, da se nočejo. Rad bi slišal, kdo je zame! Mogoče je še kdo takšen!
Vsi smo žrtev vojn in revolucij, brez vojn in revolucij ne bi bilo demokracije in pravne države. Torej smo vsi žrtve demokracije in pravne države! Ampak kdaj bom doživel, da bo kakšna napihnjena politika postala žrtev demokracije in prava?
BEETHOVEN. Še nekaj velikega skladatelja za konec : V devetnajstem stoletju zelo znameniti romantični dunajski dramatik Franz Grillparzer opisuje v svojih spominih, kako je bilo, ko ga je nekoč, ko je bil star komaj šest let, oče vzel na koncert v enega dunajskih salonov. Stari Grillparzer je bil drugače dobavitelj opreme za glasbene sobe, ki so bile takrat v središču pozornosti. Na koncertu sta se prikazala dva slavna moža tistega časa Ludvig van Beethoven in Cherubini (operni pevec?) Kolikor lahko sledimo opazkam Franza Grillparzerja, je bil Beethoven oblečen v črno, zelo umetniškega videza, naredil je vtis kot bi ga danes na primer Magnifico ali Vinci Vogue Anžlovar. Seveda je moral Beethoven tudi nekoliko zaigrati na klavir. Potem se je razvil zanimiv razgovor o glasbi. Francoski abbe, drugače misionar iz Afrike, je nenadoma začel navdušeno pripovedovati o afriški glasbi in potem se je kar usedel h klavirju in začel preigravati afriške ritme. Gostiteljica je nekoliko zgrožena takoj rešila problem, prišel je služabnik in sporočil, da je kosilo na mizi. Vsi gostje so izginili. Ob klavirju so ostali samo Beethoven, Cherubini in mali Grillparzer. Poslušali so, kako se francoski misionar trudi pričarati, kako zamorčki tolčejo po bobnih, kako zamorkljice prepevajo in sploh, kakšni ritmi vladajo v črni Afriki. Znani umetniki Cherubini je izginil na kosilo. Še desetletja kasneje se je Grillparzer osuplo spominjal, kako sta nekaj časa ostala sama z velikim Beethovnom kot poslušalca v velikem salonu in kako sta zamaknjeno in vztrajno poslušala nenavadna glasbena sporočila. Vendar francoski misionar je bolj slikovito pripovedoval in prepričeval, kar je bil končno njegov poklic, kot pa rokoval s tipkami, in že malce naglušni Beethoven se ni mogel odločiti, da je napočil čas, ko se bo klasika končala in bodo svetu zavladali latino ritmi, pa je dečku Grillparzerju namignil, da se bo juha morda shladila in bi kazalo vsem ostalim slediti v jedilnico.
Tako se Dunaj proti koncu osemnajstega stoletja ni spremenil ne v Havano, ne v New Orleans ne Buenos Aires. Tudi Ljubljana in Maribor sta ostala Ljubljana in Maribor in Slovencem je ostala samo ena možnost: da se čim bolj privadijo na alpsko glasbo. In slovenske popevke.
