Cena politične spremembe je lahko visoka, lahko pa tudi ne. Če so Srbi res zaradi 50 milijonov dolarjev pripravljeni zapreti svojega nekdanjega predsednika, to kaže samo na dejstvo, da so pripravljeni kupčevati. Če je kdo pripravljen kupčevati, je pač pripravljen na sodelovanje in bo morda še daleč prišel. Ponavlja da bi Srbi zaradi 50 milijonov dolarjev izvedli resnično, pravo in popolno revolucijo svoje družbe, to bi bilo preveč in prehitro! O tem, da Slovenija kupčka z Evropo, in da je pripravljena prodati zdaj to, zdaj drugo nacionalno vrednost ali posebnost, ne moremo dvomiti. Vprašanje je samo cena in pogajanja o njej ter trdnost in klenost Slovencev kot naroda! Tu pride do izraza tudi specifična velikost nekega naroda, ki premore državo, 150. na svetu po velikosti in 140. na svetu po številu prebivalstva. Država ima posebno lastnost: ne zna, ne more in ne upa si vplivati na druge države, narode in manjšine na Balkanu, pa čeprav se je včasih zdelo, da jim je kdaj pa kdaj bila celo za vzor in za ideal!
Združene države Amerike in Evropska unija in Severno atlantska obrambna zveza so se izredno slabo obnesle pri zaustavljanju balkanizacije Balkana. Kako lahko verjamemo, da se bodo obnesle pri varovanju manjšin pred večinami, večin pred manjšinami, posameznih narodov in jezikov pred drugimi narodi in posameznimi jeziki, in pri utrjevanju prava, demokracije in uspešnega gospodarskega razvoja? In kaj naj Slovenija pametnega doseže v Evropi, če tudi na Balkanu ni znala doseči nič pametnega? O čem bom pisal jaz, ko ne bom imel več česa pisati o Slobodanu Miloševiću? Že trinajst let pišem o njem, tako da so mi stari fajli na disketah že propadli, Slobodan pa je še vedno junak svetovnih medijev. Pa naj še kdo reče, da se zločin ne izplača!
SEDMO POGLAVJE
ZADNJIH PETINDVAJSET LET SOCIALIZMA
Podnaslov: »ŠUMI« ALI POZABITI MAMO V SOCIALIZMU
ČEHI. BREŽNJEV. TANKI. Leta 1968 sem posnel kratek film »Lutka« in medtem ko sva ga s Karpom Godino montirala, je Brežnjev zasedel Češkoslovaško in odstavil Dubčka. Bridko razočaranje nad dejstvom, da socializem pač ni postal socializem s človeškim obrazom, se je spremenilo v precej odkrit strah, da so Rusi zasedli tudi Jugoslavijo, čeprav na bolj pritajen, skoraj neopazen način.
Študentske demonstracije, ki so pomladi in poleti tega istega leta divjale tako v Beogradu, Berlinu in Parizu, so vzbujale zelo veliko upanja, da je v Evropi morda mogoče kaj spremeniti in doseči. Nisem se zanesel na študente, študentom ne kaže zaupati. Že vem, po kom vse sem sklepal, da je tako. Takrat so bili študentje, danes so ministri in poslanci.
Leta tisoč devet sto oseminšestdeset je imela Jugoslavija priložnost, da se bistveno spremeni. Vendar ni se spremenila.
Tistega poletja sem odpotoval v Pariz, prišel sem tja kakšen mesec po velikih demonstracijah in ostal sem kakšne tri tedne. Šele desetletje kasneje sem našel na bolšjem sejmu v Ljubljani staro številko revije »Photo«, kjer so bile fotografije, ki so prikazovale, kako izgleda, če po lepo urejenem velemestu demonstrira pol milijona ali milijon mladih ljudi hkrati. In se pretepa s policaji. Tistega leta še nisem redno gledal televizije. Šele dvajset kasneje bom na televizijskih ekranih zagledal milijon ljudi, ki jih je Milošević zbral na sotočju Save in Donave. Ko nimaš televizije, te marsikaj ne moti. Marsičesa ne gledaš v živo. Na primer: politike.
Jeseni leta tisoč devetsto oseminšestdeset ali pa zgodaj spomladi leta tisoče devetsto devet in šestdeset sem srečal drobnega možička z nekakšno bisago ali culico ali vrečko iz blaga. Možiček je postajal po istih lokalih kot jaz in nekaj sto mojih znancev in nenehno je govoril. Izkazalo se je, da je prišel naravnost iz Pariza, da je tam preživel zadnjih štirideset let, da je doma s Krasa, točneje iz Ajdovščine, da je slikar in fotograf in da je bil takoj po vojni scenograf pri Štigličevem filmu »Na svoji zemlji«, ki se je najprej imenoval »V srcu Evrope«, dokler ni prav on, Veno Pilon, predlagal nov naslov.
Če bi mi takrat nekdo rekel, da bo nekoč pisal esej o Venu Pilonu, bi se mi zdelo čudno in neverjetno. Vendar danes moram obnoviti neverjeten vtis, ki ga živahni umetnik naredil name. Ta vtis je bil kratko in malo grozljiv. Vendar zakaj je bil tako grozljiv, je težko zanesljivo opisati. Grozljivost se ni skrivala v drobnem starčku iz Pariza, ampak v predstavi, ki smo jo imeli, jaz in moja zelo obširna generacija, o umetnosti in komunizmu. Posebej pa še o umetnikih našega časa in Ljubljane kot take.
Veno Pilon je deloval idilično. Prijazno in miroljubno se je pogovarjal s komerkoli o slavnih slikarjih in kiparjih, ki jih srečeval v Parizu. Stresal je zgodbe o tem, kaj mu je kateri rekel in kako in kdaj je katerega fotografiral. Kako je srečal na tržnici Picassa in kdo od njiju je koga povabil na kavo. Ves sistem, v katerem smo živeli, je dan na dan trdil, da je z revolucijo mogoče izpeljati veličastne spremembe, doseči in preseči razviti svet, zmagati na vsej zemeljski obli. Veno Pilon pa je odšel iz Ajdovščine po tem, ko je štiri leta vodil očetovo pekarijo. Odšel je leta tisoč devet sto osemindvajset, dve leti po tem, ko so kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev preimenovali v Jugoslavijo.
In Veno Pilon se v štiridesetih letih ni spremenil. Še vedno bi se zlahka ujel s podobo kraških očancev in poljedelcev, seveda tistih iz leta tisoč devet sto osemindvajset. Še vedno je deloval v kričečem nasprotju s kakršnimkoli obiskovalcem bifejem in bistrojev v Ljubljani. Veno Pilon je bil dokaz, da se svet ne spreminja. Da Evropa ostaja vedno ista. Da med Parizom iz leta tisoč devetsto oseminšestdeset in Ajdovščino iz leta tisoč devetsto osemindvajset ni razlike. Še več, da je med njima mnogo stičnih točk.
In da se na primer Pablo Picasso ujema z Venom Pilonom in s kraškimi panoramami izpred štirideset let. Drobni živahni možiček, ki je nenehno govoril o umetnosti, kot da je nekaj naravnega in ne orožje v političnem in revolucionarnem boju, o družbenem sistemu, ki je pač, kakršen je, trd do umetnikov, vendar včasih tudi prizanesljiv in celo nekritično ljubeč, takšen, da jim pušča nekaj svobode! In o umetnikih, da so to povsem navadni fantje, ki hodijo po bifejih in bistrojih in se bratijo z navadnimi ljudmi.
Veno Pilon je bil v popolnem nasprotju z največjim slovenskim pisateljem tistega časa, energičnim Tonetom Svetino, v nasprotju z destruktivnim in tako rekoč družbi nevarnim pesnikom Tomažem Šalamunom, v popolnem nasprotju s študenti,ki so v Beogradu vpili, naj se predsednik Tito umakne, potem pa so se nenadoma pustili prepričati, da pretiravajo in da je bolje, če nehajo demonstrirati in kar naprej vdano študirajo. Sploh pa ni bilo jasno, kako se lahko komunizem vojskuje na Čehoslovaškem za svetovno prevlado in kako bo Jugoslavija zdaj, zdaj znašla brez kronskega dokaza, da ima prav vsaj v eni točki, namreč, da je povsem možen socializem s človeškim obrazom.
V tistem času (leta 1968) je imel Veno Pilon tudi razstavo. Ne tako imenitno, kot jo ima letos leta 2002 v Moderni galeriji. Razstava je še stopnjevala vse tisto, kar nam je umetnik povedal ustno v »Kavi« in »Slonu«. Veno Pilon je naslikal očeta, mamo, sestro, še eno sestro, vse čisto očitno prebivalce majhnega naselja na Krasu. Vendar tudi znani Slovenci in znani Parižani so bili naslikani kot preprosti in zdravi podeželani, s krepkimi potezami, ki so izražale istočasno Pilonov smisel za humor in značajsko čvrstost portretirancev. Na risbah in slikah se pozna, da portretiranci verjamejo predvsem sami vase, nekoliko manj pa v svetovno zgodovino.
Takrat že nekaj let nisem več pisal likovnih kritik, pač pa sem pridno pisal filmske kritike. Filma si nisem predstavljal brez zgodovine in politike, tako kot se to dandanes dogaja mladim režiserjem. Zato mi leta tisoč devet sto oseminšestdeset ni bilo jasno, kako velik slikar je Veno Pilon. Kako je pravzaprav pomemben za razumevanje Evrope. Današnje, združene.
Nikjer namreč ni rečeno, da bi študentje, ki so tistega leta v Parizu klicali na pomoč Marksa in Mao ze donga, razumeli izjemnost Pilonovega brezčasnega in mimo prostorskega občutka za življenje. Veno Pilon je iz vodje očetove pekarne v Ajdovščini napredoval do fotografa znanih umetnikov in njihovih del v Parizu in je slikal samo še ob nedeljah. Najbrž nikoli ni vedel, da je za Slovence iz leta oseminšestdeset tako izjemno fantastična prikazen. Včasih pa se mi je zdelo, da sluti.
Prav prekleto sumničav je postal. Vrtal je in vrtal in hotel zvedeti, kaj na njem je tako strašnega. Tako kot smo se mi zadovoljevali z njegovim zabavnim videzom, z videzom, ki nam je groteskno simboliziral Evropo in ironiziral vse tisto ogromno, kar smo sklenili doseči, Veno Pilon ni verjel, da ne skrivamo tajnih zarotniških naklepov proti čisti umetnosti in proti Evropi kot navadni globalni vasici malomeščanov in poljedelcev.
Pol leta pred tem sem ves honorar za prvo pesniško zbirko potrošil v Parizu in nisem mogel vzeti samo obeh bratov, ker nam niso dali viz kar tako, da bi lahko šli z avtoštopom, vozovnico za vlak pa sem lahko kupil eno samo. In v Parizu sem res videl likovno umetnost nekaj zadnjih stoletij, posebno pozorno sem si ogledal dela ravno tistih slikarjev in kiparjev, ki so bili desetletja Pilonovi znanci in sosedje. Vendar v Parizu nisem srečal Vena Pilona. Tako kot več ali manj nisem opazil sledov velikanskih demonstracij. Srečal sem ga šele v Ljubljani in srečeval sem ga še do leta 1970, ko sem slišal, da je umrl. Vmes so se Američani izkrcali na luni in vojna v Vietnamu je trajala in trajala. In demonstracije proti vojni in razvoj rock en rolla!
Tudi umetnost v Jugoslaviji, posebno še filmska in literarna, je dajala vtis, da pelje človeštvo do novih in novih sprememb. Spomin na Vena Pilona me je spremljal zgolj kot opozorilo, da je potrebno biti previden. Z umetnostjo in politiko človek nikoli ni dovolj previden. Človeštvo pa sploh ne!
Na razstavi v Moderni galeriji leta 2002 zvem, da je Veno Pilon bil tudi vojak v prvi svetovni vojni, ujetnik v Rusiji in da se je takoj po koncu vojne vrnil domov. Tudi v Sibiriji je - po risbah in karikaturah sodeč - doživljal sebe in svet tako kot nekoč kasneje na Krasu in še kasneje v Parizu. Pravice, da je takšen, kot pač je in da upodablja ljudi, kakršni se mu pač zdijo, vsekakor pa takšne, da so podobni njemu samemu, preprostemu miroljubnemu ljubitelju sončnih zahodov in vaških ulic z drevesi.
Kaj tako strašnega je vendar narisal ta Veno Pilon? Narisal je svet brez vojn, revolucij in fašizma. (Kaj šele komunizma in Miloševića!) Narisal je svet ljubiteljev umetnosti, slik, kipov, fotografij.
Kako je mogoče pozabiti mamo v socializmu? Prav podobno mogoče, kot izgubiti se v zanikrnem bifeju »Šumi«. Televizijski dokumentarec Karpa Godine predstavlja prvi kolikor toliko resni poizkus slovenske kulture, da se vsaj simbolično sreča s preteklostjo. Po kulturnem šoku ob spremembi sistema in nastanku nove države, je slovenska kultura kratko in malo crknila. Več ministrov si je sledilo brez posebnih rezultatov, prav tako več generalnih direktorjev na televiziji, vendar nobena zvrst umetnosti, ne književnost, ne gledališče, ne film in posebej ne televizija niso pokazale prav ničesar novega in uporabnega. Tudi Karpo Godina je že prej snemal osladne dokumentarce nadvse podoben temu, ki ga je zdaj posnel o lokalčku, imenovanem Šumi. O Šumiju, skratka. Razlika je samo v preprostem dejstvu, da jih takrat ni snemal v kulturni puščavi in je povrhu vsega pač veljal še za družbeno koristnega, dobrohotnega izzivalca družbe in je prejemal nagrade in bil hvaljen. Vendar tudi tako preprosto nizanje spominov za pripadnike neke generacije nekoliko odpre zatohlo, nekulturno slovensko vzdušje, kjer pač vlada vulgarni prvobitni kapitalizem in za kulturo ni prostora, ker posameznikov, pa če so moški ali ženske, ni mogoče dovoljevati, da bi imeli kakšno posebno, specifično mnenje. Dovoljen je samo korporativizem strank in morda še organizacij civilne družbe. Za kakšno individualno izražanje osebnih mnenj pa ni prostora, ni pravne osnove, ni ne zakonov, ne predpisov. Leta 1999 v Sloveniji ni več umetnikov, ker jih pravni sistem ne dopušča in ker jih z obstoječimi sistemi finansiranja pač ni mogoče finansirati. Ne vem, če sem dovolj jasen. Vendar Hollywood, kakršen že je, ni mogoče uskladiti z Jambrekom, Janšo in slovensko ustavo in Vesno Čopič in statutom RTVja. Po mnenju filmske trdnjave imenovane Hollywood je slovensko pravo neumnost, slovenska ustava in slovenska država pa sta neuporabni za produkcijo kakršnekoli kulturne ponudbe. Slovenija je pač kvečjemu porabnik in plačnik kakšnih dotrajanih opernih zvezd in vesten nakupovalec filmov.
Kakšno zvezo imajo te ugotovitve s televizijskim dokumentarcem Karpa Godine? Mar samo to, da so obiskovalci Šumija imeli deloma status svobodnih umetnikov, kakršnega danes pravzaprav ni več in da so večinoma prejemali denar s pomočjo Kulturne skupnosti, ki jih je pač kolikor toliko redno dobrohotno finansirala pri njihovih avantgardnih početjih? Da. Karpo Godina je socrealistični mislec neke preteklo dobe. Zato se seveda ne vprašuje, kako je nastal Šumi, zakaj je nastal Šumi in seveda mu niti na kraj pameti ne pride, da bi se povprašal, kdo je bil pripravljen leta in leta plačevati mlade ljudi za postopanje ob šanku v precej bedni luknji in jih prenašati takšne, kot so pač bili, čeprav so bili vsekakor smetana družbe, vsaj bodoča, in kako sploh je do tega pojava, imenovanega Šumi, prišlo?
Če se ne motim, se nihče ne vprašuje, ali so iste sile, ki so bile sposobne proizvesti fenomen skupine Laibach, fenomen skupine Avsenik, fenomen Franeta Milčinskega - Ježka, zagrešile še kdaj kakšen podoben neznosen proti-kulturni zločin?
Začeti moram v Mariboru v sivi davnini. Mladeniči iz moje ulice so igrali tenis na Braniku, za leto štirideset so načrtovali uvedbo slaloma in veleslaloma na našem, nemškem Pohorju, ki bi pač pomenilo približevanje pravi, evropski civilizaciji. Posebno so si želeli, da bi slalom vozile ženske, ženske tega časa so pridno igrale tenis, veslale in drsale in sploh bile zelo prilagodljive, vendar smučanje med količki jih je preveč vznemirjalo. Da bi si ga upale privoščiti.
No, pa so fantje z naše ulice odšli pred Moskvo, pa pred Stalingrad, pa nekateri so se vrnili, vendar ne v najboljšem zdravstvenem stanju. Zdaj so seveda pohiteli v eno samo
Nacionalsocialistično stranko, če bi vstopili, prej sploh ne bi prišli na rusko fronto, ker nacisti pripadnikov stranke niso pošiljali na fronto. Kasneje sem dolga leta poslušal jadikovanje raznih mam, ki so jih sinovi padli ali pa zbežali v Nemčijo, kjer so stare borce iz Rusije koristno uporabljali, pa ne za profesorje, ampak pač kot se pač stare borce da uporabiti. Takrat sem spoznal zlovešči stavek: »Pozabiti mamo v socializmu!«
Ta stavek je namigoval na nekaj zelo grdega. Ženica, ki me je ustavila na naši ulici in me prav dolgo gledala, je rekla: »Moj sin, kako strumno je korakal, kako ponosno udaril s petami škornjev, mišica pri mišici, ni bil tak pezde kot ti, čeprav ga niso vzeli v SS, pa je moral h Gestapu, zdaj pa je Maribor poln samih nesnag, kam smo prišli?«
»In kje je vaš sin, » sem vprašal previdno.
»Kje? Avtomobile prodaja v Nemčiji! Ubožec je sam, brez mame!«
V kasnih šestdesetih in sedemdesetih letih je divjala vojna v Vietnamu. Ameriški imperializem je igral svojo umazano igro, kot je to vedel povedati kitajski tisk. Hippiji so puščali mame in očete v Evropi in Ameriki in rinili v Indijo in Tibet. Pustiti mamo v Evropi ali Ameriki je veljalo za primerno in čudovito. Obveljalo je mnenje, da so mame v Zahodnem svetu na toplem in varnem. Tudi je veljalo za primerno, da se mladenič ali mladenka poda v daljen kraje, si privošči nekaj preprostega življenja, etnografije, vegetarijanske hrane in nekaj malega drog. Malomeščani zahodnega sveta so od nekdaj menili, da je običajna zahodna merila potrebno kdaj pa kdaj malo prekršiti, ker se ravno iz takšnih kršiteljev kasneje kot metulji iz bub razvijejo dostojni malomeščani.
Bolj kot so se vračali mladeniči iz Vietnama, pa naj so bili na vozičkih ali samo berglah, bolj se je v Združenih državah, tej zibelki zahodne civilizacije, razširjal fenomen starih borcev, fenomen veteranov, ki so žrtvovali zdravje za visoke cilje in v boju proti mednarodnemu komunizmu in vedno bolj so ti borci prebujali vest in občutek krivde v srcih brezštevilnih brezskrbnih otrok cvetja.
Tu je prišlo do nekaterih nepremostljivih nasprotij v kulturi. Glasbena in filmska industrija sta izmenično sledili otrokom cvetja, uporniškim študentom in hrabrim vojakom in nadaljevali z invalidi in narkomani in vsi vemo, kako se je Vietnam končal še mnogo bolj sramotno kot v samem Vietnamu, prav tam, kjer je naredil še veliko več škode: na svetovnih filmskih platnih.
Medtem ko so se ameriški mladeniči borili v Vietnamu, je ameriška vlada morala izkoristiti enkratno priložnost in vse civiliste tega sveta prikazati kot slabotne, nemoralne, vprašljive, nedostojne. Ne samo, da so se iz meseca v meseca povečevali trume študentskih protestnikov, povečevale so se trume otrok cvetja, ki so drli na razne kultne točke sveta motit avtohtone kulture.
Tudi Ljubljana je nenadoma postala središče mladih Evropejcev, potujočih proti vzhodu. Najbrž nikoli v zgodovini ni toliko mladih Zahodnjakov zašlo v zaspano in dolgočasno in polizano Ljubljano. Prikazali so se tudi čudni posamezniki, so kar delili razna sintetična omamna sredstva, da trave niti ne omenjamo. Ne vem se spomniti, da bi bilo potrebno kaj prida kupovati - hašiš in lsd sta začela izpolnjevati najdrznejše sanje jugoslovanske delilne ekonomije. Samo razdeliti jih je bilo kdaj pa kdaj potrebno in že je napočil čas popolnega socializma. Mogoče vedno organizatorji tihotapljenja drog na podoben način osvojijo tržišče. Mogoče pa tudi, da se je imperialističnemu tigru bilo potrebno malo potruditi in destabilizirati klena načela sivega socialističnega vsakdana.
Na Češkem, v Pragi, v slavni gostilni »Pri Fleku«, so sedeli tipični bradati hippiji ob pivu in si med debatami nazdravljali, v Ljubljani pa je to v hipu bilo precej drugače. Gostilna Pri Mraku in še bolj gostilna Koper sta se znašli pred nezavidljivimi finančnimi rezultati. Najštevilnejši obiskovalci so si trumoma razdeljevali travo in naročali čaj z limono.
Ko so pri Kopru poskusili z novim natakarjem, je prišlo do resnih zapletov. Recimo, da je bilo takole. Vstopil je Gregor Strniša in ker je bil slučajno prehlajen, je naročil planinski čaj. Novi natakar ni upošteval dolgoletnih zaslug pri uničevanju vina in ga je postavil pred vrata. Prišel je ravnokar ozdravljeni Peter Božič, sveže rožnat v lica in zvest visokim Rugljevim idealom naročil čaj z limono. Slabo se mu je godilo. Prišel je Mate Dolenc, s trdnim namenom, da že predpoldne opije za kaj takega primerno ljubiteljico svetovne književnosti, vendar natakar ga je kar napadel: »Vidva nameravata naročiti čaj ali ne? »In ko je ljubiteljica književnosti zastokala: »Kaj toplega bi se prileglo, aha, morda čaj!« je bilo konec lepe priložnosti. Kako to vem? Ko sem prišel v slavno restavracijo Koper na golaž, so mi kar pri vratih grozili, da ne smem naročiti čaja in ko sem rekel, da bi golaž in liter črnega, kot vedno, je natakar obupano zabevskal: »Vina sploh več ne točimo, ne vem, katere barve je tisto, ki ga imamo na zalogi!« Pa sem se zahvalil in odšel drugam.
Ustanovitev Šumija v mednarodnem hippijevskem sijaju je bil samo poizkus prisiliti množico mladih kadilcev trave, da naj svoje kupčije prirejajo stoje ob čajčkih in šnopčkih in naj ne motijo običajnega prometa v tradicionalnih gostilnah s prti in jedilniki in dostojnimi gosti. Moramo reči, da se je zviti plan zahrbtnih vodstev gostinskih podjetij in njihovih samoupravnih organov kar dobro posrečil. Če izvzamemo, seveda, da je pomanjkanje običajnih normalnih mladih pivcev in jedcev pomembno zmanjšali običajno promet v gostilnah. Šumi kot Šumi se prikaže kot stranski produkt vojne v Vietnamu, agentov CIE, pa seveda tudi UDBE, pa seveda tudi samoupravljanja.
Selekcija med gosti pa je potekala po principu avtohtonosti.
Študentje ali dijaki, ki niso bili iz Ljubljane, so morali kdaj pa kdaj kaj pojesti in jim je zavijanje v lokal s čajem in žganimi pijačami bilo rahlo odveč, se pravi, je Šumi postal drugi dom tipičnih avtohtonih Ljubljančanov, tistih mladih, ki so tudi med študijem živeli pri starših in so se na čajček pač lažje izmuznili kot na popivanje. Šumi se je pokazal koristen pri vseh tistih mladih, ki so si že nadeli zakonski jarem, ubežati soprogi ali soprogu samo za hip, samo za srečanje s prijatelji je pač enostavneje kot reči: zdaj grem na poslovno kosilo.
Še važnejšo vlogo odigra pri vsej stvari Socialistična zveza delovnega ljudstva in seveda nepozabna Kulturna skupnost. V času po vdoru Brežnjeva na Češko leta 1968 in še bolj po zlomu Kavčičevega liberalizma leta 1972 in še bolj po uvedbi Zakona o združenem delu in nove Jugoslovanske ustave leta 1974 je bilo potrebno ponuditi mladim vsaj kulturo in ker je mladim kulturo na razne načine in v raznih oblikah, tudi disidentskih, ponujala vsa Jugoslavija, si je bilo potrebno kaj izmisliti tudi v Ljubljani.
Kaj je bilo lažjega kot gledališke predstave, ki so že dolgo vznemirjale Slovence s prenašanjem francoskih miselnih tokov, nadomestiti s čim lahkotnejšim? Kaj je najnujnejšega kot filme, ki so vseeno prišli še tudi v petdeset tujih držav, če ne to, pa vsaj v vse jugoslovanske republike, nadomestiti z eksperimentalnimi dokumentarci, ki bodo krožili po tujih festivalih in pričali, kako napredna je neuvrščena Jugoslavija, občinstvo pa jih ne bo nikoli videlo, posebno še najštevilnejše televizijsko občinstvo? Pupilija Ferkeverk in sladki in oh, tako otročji mladi pesniki, kako lepo se je to slišalo in kako dobro se je obneslo!
Nič ni lepšega, kot študente, torej bodoče ekonomiste, pravnike, filozofe, politologe pospraviti med alkoholike, klošarje, otroke cvetja, iskalce seksualnih doživetij. Če pa vse tiste, ki bi morda bili sposobni kaj reči o političnem sistemu in njegovi prihodnosti, povežeš s kulturniki, dobro negovanimi in vzdrževanimi, vendar planirano neuspešnimi, si že dosegel dovolj.
Vsaj v Šumiju, v mednarodnem centru Ljubljane, med gostim cigaretnim dimom je leta in leta vladala borza lahkih drog, statiranja v kulturnih dogodkih, izmenjava vedno manj privlačnih in atraktivnih partnerjev, ženitna posredovalnica za nujne primere.
Šumi je postal neznosen. Histeriki so se drli na vsakogar, ki jim ni ustrezal po videzu in smradu. Nekaj izjemno nervoznih natakaric pa je z močnim kričanjem servisiralo precejšnjo gnečo in sililo odrasle ljudi brez denarja, naj vendarle kdaj pa kdaj kaj naročijo. Če si pa hotel kaj naročiti, je takoj deset tipov hotelo kaj proslavljati na tvoj račun. Ker me je vedno zanimalo samo ono drugo, namreč, da jaz proslavljam na račun koga drugega, mi kultna in nadvse patetična podoba Šumija pač ne pomeni kaj drugega kot še eno nepotrebno izmišljotino ameriškega imperializma, ki je »… tako vztrajno, vendar zaman vojskoval gnusno vojno proti svetovnemu komunizmu,« kot je to v svojem govoru na Kongresu Zveze Kitajskih komunistov omenil tovariš predsednik Mao ze dong.
Kdo bi takrat, pred četrt stoletja, pomislil, kako se bodo mili sopotniki in gojenci socializma morali kdaj spreminjati v načelne anti-komuniste ali celo načelne liberalce.
Atila, hunski vladar, je v šestem stoletju vladal vsemu Balkanu in skoraj vsej srednji Evropi. Ker so njegovi ministri in generali pripadali štiridesetim različnim narodom, so se sporazumevali predvsem ustno. Zapisnike in diplomatska pisma in odločbe so pisali grški pisarji. Ti so včasih prejeli kakšno podkupnino in včasih jih je Atila tudi ujel pri tem početju in primerno kaznoval. Ker niso imeli skupnega jezika, niti ne kvalificiranih prevajalcev, niti ne vemo, kakšne zakone so imeli. Država jim je ne samo razpadla, izginila.
Brez zakonov niti pridelovanje in prodaja vina ni možna. Brez zakonov je možen alkoholizem, nikakor pa ne boj proti alkoholizmu! Brez države oblast lahko ljudi ubija, nikakor pa ne more brez nevarnosti uvesti evtanazije! Kolikor nas učijo mediji v zadnjih desetletjih, je biti terorist ne samo nevarno, ampak tudi zelo nezdravo!
OSMO POGLAVJE
ŠE EN MODEL: ŽIVALSKI VRT
Podnaslov: MEDIJI IN OSAMOSVAJANJE SLOVENIJE
Slon v ljubljanskem živalskem vrtu vidi v nedeljo nekaj tisoč ljudi - mladih, starih, celo na stotine dojenčkov. Vendar nikjer ne vidi niti enega slona, ker je v tem živalskem vrtu samo on slon.
Ravno model živalskega vrta je tisti, ki ga mladi starši tako radi kažejo dojenčkom in predšolskim otrokom. Nič ni primernejšega, kot najmlajšim pokazati, da so nenavadne živali lepo skrbno spravljene na varno za rešetke. Poleg tega ni dovolj, da starši otroku kažejo leva in mu govorijo: »Vidiš, velika muca!« Potrebno je stopiti še korak dlje in dokazati, da so živali kot skupnost varno pomanjšane na posamezne vzorčne primerke.
Tu nastopijo razlike. En lev, en slon in en nosorog so pač posledica velikih stroškov nakupa in vzdrževanja. Zgolj varčnost nalaga živalskemu vrtu, da ne prikazuje celih slonjih čred, ampak se raje zadovolji s kakšno čredo kozorogov. Prav je, da otroci opazijo, kako tudi živali živijo v skupnosti, imajo mame in očete in mladičke, ki jih je potrebno nadzorovati, paziti in vzgajati.
Naslednji moment najdem pri medvedih, risih in volkovih. Domače živali iz domačih gozdov lahko živijo tudi v mestu, v Živalskem vrtu, ker je naša civilizacija dovolj sposobna, da poskrbi zanje, jih hrani in napaja in jim omogoča vsakodnevne sprehode. Civilizacija, ki je sposobna poskrbeti za volkove, medvede, rise, lahko mimogrede prepriča še tako trdovratnega otroka, da je sposobna poskrbeti tudi za njega. Še več! Ob tako ganljivih prizorih, ki nastanejo, ko paznik s traktorjem razvaža seno in meso in sadje, otrok zanesljivo spozna, da so kakor velikanske zveri tudi njegovi starši na varnem in preskrbljeni!
Lahko zaključimo, da ljudje ljubimo živalske vrtove, ker se nam v življenjskih sanjah prikazuje ves svet kot skrbno urejen živalski vrt? Je potem podoba raja samo izpopolnjena vizija živalskega vrta?
Prav gotovo je bilo na Noetovo barko mogoče spraviti samo dobre ljudi in dobre živali in tudi za vsak raj in vsak živalski vrt in za Evropsko skupnost in Severno atlantsko obrambno zvezo, je potrebno opraviti neko selekcijo. To ni nič slabega. Šole, športne reprezentance, pevski zbori - vse počiva na selekciji. Ne na naravnem izboru, ampak na premišljenem, skrbno načrtovanem in utemeljenem izboru.
Kaj pa je žival v živalskem vrtu kaj drugega kot radijsko, televizijsko, časopisno poročilo o redki tematiki iz oddaljenih krajev? Tako kot se živalski vrt zastonj trudi, da bi bil podoben prijaznemu stanovanjskemu naselju ali celo letoviškemu naselju, tako se živali zastonj naprezajo, da ne bi bile podobne muzejskim eksponatom, razstavljenim umetninam, radijskim, televizijskim, časopisnim poročilom in seveda ne nazadnje reklamnim oglasom. To vidimo tudi po tablicah z imeni sponzorjev.
Naša kultura, to je, kultura živalskih vrtov, skrbno uporablja model živalskih vrtov tudi in ne samo tudi, ampak predvsem - v svetu medijev. Vedno je v istem času potrebno imeti samo eno vojno in to skrbno izbrano vojno iz še nedotaknjenih, eksotičnih krajev. Ali iz krajev, o katerih po nemarnem dolga desetletja nismo govorili. Tudi ni mogoče kar tako po nepotrebnem vsak dan govoriti o križih in težavah prav vseh narodov. Tudi publiko bi utrujalo. Mediji potrebujejo samo nekaj držav, nekaj narodov in samo nekaj politikov s politične scene takšnega izbranega naroda. Če že mediji usmerijo vso energijo na krizna žarišča, potem jo morajo usmeriti na prave, avtentične posameznike narodov s kriznih območij.
V medijih zlepa ne pridejo na vrsti vsi narodi in vsi politiki, jasno je, da kakšna država, kakšen narod in kakšni politiki zlahka zamudijo svojih petnajst minuta slave. Jasno je, da se ravno novinarji, ti gospodarji medijev in zatorej gospodarji senc, morajo truditi, da velikost, prava barva, izjemna oblika, redkost, čistokrvnost in dragocenost posamezne države pride do izraza. Ker brez države, ki je po srcu dobra, prijazna do otrok, turistov, živali in beguncev, posebej pa še do sosedov in manjšin, tudi ni zanimivih politikov. Takih, da bi se splačalo pisati o njih. Ali jih celo razkazovati.
Pripovedovanje zgodb, opisovanje naravnih katastrof in prometnih nezgod, zločinov in popotovanj se sproti spreminja v književnost, samo, da je dovolj časa in volje za dramatiziranje, komentiranje, izpostavljanje podrobnosti, ilustriranje ali celo zvočno opremljanje. Ne samo, da sta film in televizija nadomestila književnost, ravno film in televizija sta iz književnosti naredila ocean poročil in reklam in senzacij, v katerih se vsak dan utaplja vsak posameznik v razvitih državah. Ko pa je na razpolago toliko posnetkov, toliko sličic in še toliko glasbe, so se mediji spremenili v eno samo prevajanje.
Ljudje hočejo poleg redkih dogodkov videti in slišati tudi največje svetovne politike. Ti politiki odgovarjajo na vprašanja in tu je potrebno prevesti vprašanja in odgovore. Da bo vprašanje na vsakem od različnih medijskih programov zastavljeno v različnem jeziku, torej prevedeno, je jasno. Je pa tudi jasno, da se bo politik prikazal s pravo podobo in del odgovora povedal v svojem jeziku. Vendar, sledili bodo podnaslovi ali prevod, komentar pa bo na koncu zanesljivo že v desetinah tujih jezikov.
Od politika ostane zanesljivo pristna samo še slika v naravnem okolju in morda še nekaj glasu. Tako pa politik (ali kdorkoli od pomembnih) nenadoma ni več daleč od leva v živalskem vrtu, ki ga starši kažejo dojenčku in razlagajo: »Glej, velika mucica! Glej, veliki mjaumjau!«
Če hočeš kakršnokoli izjavo posneti v radijski ali televizijski tehniki, jo moraš najprej kvalitetno prevesti, potem pa jo je potrebno montirati, jasno, odstraniti tiste dele posnetka, ki se niso posrečili, tekst je potrebno zapisati, popraviti morebitne napake, spet prevesti, pregledati in spet popraviti morebitne napake, potem pa spet prebrati in potem vse skupaj spraviti še v program...
Ob vsakem večjem konfliktu, vojni, na primer, postaja radio konkurenčen televiziji ali jo celo prehiteva samo zato, ker vsaka radijska postaja lažje prevaja agencijske vesti v najrazličnejše jezike, jih opremi s komentarji in na ta način razsvetljuje prebivalce majhnih držav in narodov. Ne rečem, da so nenehna prevajanja vprašanj in odgovorov iz velikih jezikov v male in iz malih jezikov v velike, prikrita oblika cenzure. So pa najbrž nenehno iskanje izbranih živali za izbrane kletke v izbranih živalskih vrtovih. Če je vsaka beseda v poročilih stokrat pretehtana, je svet nujno urejen in olepšan in nenadoma so levi, nosorogi in sloni umiti in počesani.
Nekateri narodi pa so nenadoma boljši po srcu in še uspešnejši obenem , drugi narodi pa kar izginejo in se raztopijo in je kvečjemu mogoče rešiti izmed njih kakšne redke, dobre posameznike.
SLOVENSKA POMLAD (članek, objavljen na Valu 202 in v ljubljanskem dnevniku »Dnevnik« 20. 11. 1994).
Odbor državnega zbora za raziskavo afere JBTZ zapravlja čas in denar davkoplačevalcev. Afera JBTZ je bila pač sleparija. Marsikaj v tedanji republiki Sloveniji je bilo pač nekaj takšnega.
Nekega davnega leta o se v znani ameriški organizaciji (CIA?) spomnili, da bi naj postal novi predsednik kakšne socialistične države kakšen dramatik. Vendar moral bi prej vsaj štiri leta trpeti v zaporu.
Tako sem nekega večera po sestanku društva PEN presenečen opazil, kako nekaj mojih starejših kolegov prepričuje Josipa Vidmarja, člana predsedstva republike Slovenije, naj prepriča slovenski politični vrh, da bi nekoga od penovcev oblasti zaprle. Za štiri leta. Da bi kasneje postal predsednik. Ko sem opazil, da hočejo zapreti kakšnega dramatika, sem se takoj prijavil. Da ne bi kje izbrali Partljiča. Ko nisem uspel, sem omenil Vladimirja Gajška in Tomaža Šalamuna. Ampak so že omenjali mladega časnikarja iz Maribora, mladeniča, ki, kar velja poudariti, takrat sploh še ni pisal dram. Starci se niti imena prvi hip niso spomnili! So rekli, da že vejo, kakšen zločin bo naredil, prinesel bo preko meje knjige o pobitih v Rogu, in so rekli: ime gor, dol, saj poznamo naslov njegove knjige: Balada o bledem hudodelcu. Ko so Draga Jančarja kmalu po tem zares zaprli, se je izkazalo, da nekateri od starejših penovcev niso razumeli, zakaj gre. Začeli so ga reševati iz zapora! Tako kot tega niso hoteli, n.pr.: v primeru Viktorja Blažiča. Ni vsakdo, ki te reši iz zapora, tvoj prijatelj! Če bi Drago Jančar lepo sedel štiri leta, bi zdaj ne bilo sitnosti z drugimi predsedniki! Države, seveda!
Ravno možje iz PENa so se po nalogu takratnega slovenskega vodstva dogovarjali z Dobrico Čosićem, naj prepriča Srbsko akademijo znanosti in umetnosti, posredno pa še srbski vrh, kar je potem zelo kmalu pomenilo samega Slobodana Miloševića, da bo Srbija najboljše in najbolj zanesljivo uničila Hrvaško, če bo Sloveniji dovolila, da se odcepi. Dogovor je uspel. Vendar, ko je nekega dne srbsko vodstvo poročilo slovenskemu vodstvu, naj nemudoma odkrije koga, ki bi izdal kakšno vojno tajno in potem tega človeka zapre, da bo tako sprožen proces demokratizacije, so nalogo podtaknili dobrodušnemu in dobrovoljnemu Jožetu Smoletu. Njegov človek je tekal po Ljubljani in spraševal, koga naj zaprejo. Naletel je name, vprašal me je, kaj menim o projektu številka ena: za rešetkami bi se naj znašli Veno Taufer, Rudi Šeligo, Spomenka Hribar. Iz zapora bi jih pa naj reševala Peter Božič in Tine Hribar. Pobesnel sem. Ne zapirajte pisateljev, spet se jim bo nos dvignil do nebes! Spet se bodo napihovali. Kaj nimate druge variante? Agent je rekel, da je druga varianta resnično bedna. Zaprli bi naj urednika Mladine Roberta Botterija, pa dva urednika spominov Staneta Kavčiča – Igorja Bavčarja in Janeza Janšo. Ampak, je poudaril: Kdo bi se sekiral zaradi teh treh? Tudi te tri bi naj reševal iz zapora Peter Božič, tokrat ob pomoči Spomenke Hribar. Poglobil sem se v vprašanje in svetoval: nikoli ne zapirajte treh, ampak zaprite vsaj štiri. (Banda štirih – zveni lepše)! Tudi naj Božič za božjo voljo nikogar ne rešuje iz zapora! Pač pa naj uglajeni in umirjeni Igor Bavčar organizira večjo, številno skupino občanov, ki se bodo sestajali , prirejali tiskoven konference in pisali proglase! Doovlj je, da zaprete njegovega najboljšega prijatelja Janeza Janšo, to je tako lepo, princip »en prijatelj rešuje drugega prijatelja«, »brat« »brata«. In koga naj zapremo skupaj z Janšo? Je vzdihnil agent. Vedel sem, da je tovariš J.V.Stalin naročil: zapirati je potrebno zgolj in samo revolucionarje in zgolj in samo sodelavce tajnih služb. Izbira ni velika. No, sem rekel, zaprite kakšne provokatorje, vseeno koga, samo, da imajo oči kot veverice ali mladi zajci: to ljudi gane. Agent je rekel, da so mnogi proti zapiranju Janše. Mladenič ima dobre zveze in bi lahko postal nevaren. »Saj ga ne boste dali za obrambnega ministra!« sem rekel. Agent pa v smeh.
No, tri tedne kasneje so Janšo zaprli. Potem še ostale tri, prav zanimalo me je, na koga se bodo vse spomnili. Vojna tajna, za kakršno sem slišal tri tedne prej, se je malenkost spremenila. Dokazi so postali še bolj slaboumni. Ko je divjalo dogajanje na Roški in je Odbor neprestano zasedal, sem na prehodu za pešce pred Turistom srečal Cirila Zlobca. Rekel je: »Kakšen propagandni učinek! Kakšen napredek demokracije! Ves narod pokonci zaradi enega brezveznika!« Potem mi je pojasnil, kako se je za mojo varianto ogrel X, znameniti politik, in kako mu je Y, drugi znameniti politikm prevzel idejo, ker je menil, da je prvotni avtor scenarija kakšen Maček ali Dolanc ali kdo takšen. »Vsi smo bili mnenja,« je rekel Zlobec, da je ta varianta najhujša neumnost, ampak glej, kako lepo uspeva! Vljudno sem pripomnil, da sem ogorčen, ker spet nihče ni hotel zapreti mene. Jaz si pa tako želim postati politik. »Nič ne skrbi,« je rekel Zlobec. »Ko bo demokracija, bo še zabavno!«
Bilo je. Izbruhne vojna. Marjan Jerman mi reče: »Greš z mano na Vrhniko, tanki bodo napadli?«
»Prej moram ženi povedat, da odhajam v ljuti boj, samo trenutek, takoj bo prišla iz zelenjave!«
»Ne morem čakati niti minute, mudi se,« je rekel Marjan Jerman, novinar Vala 202. »Ob štirih bo Zmago Jelinčič, grozni in strahoviti nacionalist, naredil junaško dejanje, uničil bo tank, ne smem zamuditi intervjuja!«
»No, pa nič,« sem rekel. »Bom počakal na naslednjo vojno!«
Kdo bo Hrvatom razložil, da je bilo šest mesecev pred referendumom o osamosvojitvi jasno, da se bo vojna dogajala v Bosni in da nikoli ne bo vojne med Hrvati in Srbi, no, mogoče samo nekaj dogajanja zaradi obeh predsednikov, da sta si utrjevala položaj? Končno bo potrebno povedati, da je bil tudi Vukovar sleparija.
Da je bila vojna v Bosni zgolj slab ameriški humor, zafrkavanje nespametnih Evropejcev, to je morda tudi že komu jasno.
AMERIČANKA. Leta tisoč devet sto devetinosemdeset in v prvih mesecih leta tisoč devetsto devetdeset sem v enajstih mesecih napisal štiri romane in so mi začeli zatekati sklepi na prstih, zato sem se bolj in bolj usmerjal v politiko. Bil sem izvoljen za poslanca v Zbor združenega dela, vendar nisem se še zaposlil v skupščini in nič pametnega se še ni dogajalo, Spomenka Hribar, predsednica poslanskega kluba, je rekla, najprej se moramo sestati, izvoliti vodstvo, potem moramo oblikovati odbore in komisije, da bomo lahko začeli z delom. S pravim delom namreč. S spreminjanjem sistema in družbe. Na kraj pameti mi ni prišlo, da ne bi verjel tistega, kar sem verjel že od malega, namreč, da je najvažnejša naloga politikov spreminjanje sistema in družbe, se pravi, revolucionarna dejavnost.
Nekega lepega dne mi je telefoniral Kaminsky, član izvršnega odbora moje takratne stranke, Slovenske demokratske zveze. Telefoniral mi je, kako je dan prej peljal ameriško novinarko na Ljubljanski grad in ji razkazal panoramo mesta, novinarka pa je izrazila željo, da bi se srečala z mano, znanim piscem člankov.
Naslednji dan sem se sestal za Američanko, v restavraciji hotela Union mi je naročila cocacolo. Spremljala jo je prevajalko, ki pa je govorila srbsko, zato sem pomislil, da gre za zaroto srbskih obveščevalnih služb in sva z Američanko prevajalko poslala na sprehod. Potem sem pomislil, da končno tudi ameriška novinarka lahko dela za znameniti KOS, protiobveščevalno službo ali kako se ji je že reklo, ampak ker sem se odločil, da bom govoril samo tisto, kar tako ali tako vsak mesec pišem za Ljubljanski Dnevnik, sva lahko v miru začela.
Rdečelična novinarka Jenny, bila je iz Teksasa, je izvlekla računalniške izpise raznih tujih agencij. Poročale so, da sem napisal v nekem članku, kako je Milošević fašist in da bo prišlo do vojne na Kosovu in da naj se Slovenija nemudoma odcepi od Jugoslavije. Razložil sem ji torej, kako po mojem mnenju Srbi in Albanci gojijo vsak svoj nacionalizem in kako bo zadeva nujno pripeljala do vojne, ki se bo razširila tudi v Makedonijo in da ne vidim razloga, zakaj bi Slovenci vztrajali v takšni državi.
Američanka se je pošteno razjezila. Rekla je takole: »Vsi vemo, da se bosta Slovenija in Hrvaška osamosvojili, vendar to se bo dogodilo na dovolj miren način. Prišlo bo sicer nekoliko do vojne, vendar ta vojna se bo odvijala v Bosni in Hercegovini. Nikakor ne na Kosovu ali v Makedoniji! Mogoče bo prišlo do kakšnega oboroženega konflikta med Srbi in Hrvati, recimo okoli kakšne strateške točke, na primer Slavonskega Broda ali Vukovarja. Vendar ti spopadi bodo samo zaradi prestiža predsednikov obeh držav. Do prave, resne vojne sploh ne sme priti! Kaj šele, do napada na Slovenijo. No, mogoče, da bi se lahko dogodili kakšni konflikti, veste, kako je to, vojaki so včasih živčni, ampak ti konflikti prav gotovo ne bodo trajali več kot nekaj dni. Toliko, da se bodo lahko mediji razpisali in razgovorili!«
Ko sem jo vprašal »Zakaj bi se naj vendar Slovenija osamosvojila?« je odgovorila: »Jasno, ker čez kakšnih šest mesecev boste razpisali referendum o samostojnosti, referendum bo uspel, potem pa se boste nekje sredi naslednjega leta osamosvojili«. Omenila je, da je tako ali tako vse dogovorjeno, ko sem pa vprašal, med kom je vse to dogovorjeno, se je izrazila nekam nejasno, tako nekako, da vse kar se na svetu dogaja, se dogaja v skladu s tem, kar se dogovorijo velesile. Na moje vprašanje, če so se Američani in Rusi dogovorili s Sadamom Huseinom, da naj kar lepo mirno napade Kuvajt, potem so si pa Američani privoščili Puščavski veter in uvedli blokado Iraka in Iračanom prepovedali izvažati nafto, se je nekoliko izmotavala. Rekla pa je, da pač moram vedeti, kako je to in da je moderna orožja pač potrebno preizkusiti. Nafte pa tudi naj ne bi prav vsi izvažali kolikor se jim pač zdi!
Ker so me nejasnosti utrujale, sva poklicala prevajalko in razgovor smo temeljito poglobili: menil sem, da si Slovenija kljub demokratičnimi volitvam ne sme ničesar izmišljevati. Ko bo prišlo do vojne na Kosovu, lahko Milošević napodi Albance v Bosno, Bosance v Slovenijo, Slovence pa v Avstrijo in Italijo, polovico v Trst, polovico pa v Graz! Da smo takšne predloge že slišali od srbskih politikov, ki so Slovence pošiljali v Graz in Philadelphijo.
Američanka je zagotovila, da nas v Philadelphijo prav gotovo nihče ne bo spravil. Da pa bo v Bosni prišlo do hude vojne in hudih žrtev, tega ni skrivala. »Pač tako mora biti. Ker tako mora biti, zato tudi tako bo!« Omenila pa je, da so z muslimani pač vedno resne težave. Da pa je seveda Evropo potrebno ohraniti demokratično in krščansko.
Kasneje mi je poslala izrezek iz časopisa, omenjen sem bil in pisalo je, da si prizadevam za mir in za osamosvojitev Slovenije obenem , kar pa, seveda, jasno, ne gre skupaj. Od takrat naprej v Teksasu nimajo dobrega mnenja o meni. Vsaj tako kaže.
Leta tisoč devet sto devetdeset je Lojze Peterle, predsednik vlade koalicije Demos, ukazal premestiti marmornat kip Josipa Broza Tita iz skupščinskega avle v muzej. »Marmornati mož v plašču mu ni dovolj!« sem pomislil. »Seveda, zdaj ko smo poslanci, bomo revolucijo zagrabili mnogo resneje!« Nisem stavil na Peterleta, Rupel in Trekman sta se mi zdela ostrejša, ampak upanje, da bom sodeloval pri revolucionarnih spremembah me je očaralo.
Ko je marmorni Tito izginil, je nastala praznina: kdo je merilo vsega, nečesa da je in nečesa, da ni, če ni Tita? Nisem si predstavljal Lojzeta Peterleta v marmorju. Nekakšen kip pa sem potreboval. Menda ne mislite, da so brez marmorja možne revolucije?
Zjutraj sem v skupščinski jedilnici v kleti spil kavo s svojim tajnikom. Prediskutirala sva moje naloge za prihodnje dni. Sklicevala sva sejo komisije za informiranje, vendar ne še tako, šele, ko se bodo nabrali problemi.
Odšel sem v skupščinsko knjižnico prebirat beograjsko Politiko in Neewsweek. V popolni tišini je tam prav vedno posedal kakšen tajnik ali celo poslanec in listal časopise. Ugledno vzdušje, prav nič čitalniško. Oziral sem se okoli sebe, mar poslanec, ko prebere časopis, vstane, kaj vstane, plane pokonci in že se odloči sam pri sebi in že hiti odločat!«
Moj tajnik se je vsake pol ure podal po rdeči preprogi v klet, v čitalnico in me poklical na hodnik. Prišepnil mi je, kje so problemi. O čem bomo v naslednjih dneh odločali.
Na eni strani problemi v časopisih, na drugi strani problemi v skupščinskih gradivih. Človek lahko postane kar malo razdvojen.
Pred skupščino sem srečal Jožeta Pučnika. Pogovarjala sva se s poslanci, ki so kadili na soncu pred portalom iz nagih dečkov in deklic. Bronastih, seveda. Jože Pučnik mi je prijazno omenil, da bo potrebno izpeljati privatizacijo in denacionalizacijo. Začudil sem se: O privatizaciji in denacionalizaciji nisem še ničesar slišal. Skrbelo me je, bomo zmogli takšne velike spremembe? »Mogoče bi najprej spravili Jugoslovansko narodno armijo iz Slovenije? Uredili lastno vojsko? Druge spremembe pa bo najpametneje uvajati usklajeno z drugimi jugoslovanskimi republikami, pa če se bomo osamosvojili ali ne, predvsem se moramo izogniti zmanjšanju medsebojne trgovine in gospodarskega sodelovanja. »Poleg tega, če je država komu kaj vzela, zakaj bi mu vračala, kaj ni boljše, da imamo vsi skupaj bogato in močno državo, posebno še, če se hočemo osamosvojiti?«
Tisti hip sem opazil, da se morda že vse življenje bojim, da bi prišlo do kakšne revolucije.
To me je potrlo. »Se morda bojim revolucij? Sem morda celo proti nasilju? Kaj je to z mano?«
Bilo nas je dve sto sedemnajst poslancev koalicije na oblasti. Koalicija »Demos« je bila sestavljena iz sorodnih, vendar ne podobnih strank.
V dvorani vojaškega vadbenega centra Poljče na Gorenjskem smo se vsi skupaj plenarno lotili osamosvajanje. Jože Pučnik, predsednik Demosa, se je glasno zavzel za osamosvojitev.
Najprej se nihče ni prijavil k besedi.
Potem so nekateri ostro protestirali proti takim idejam.
Nekateri ministri so kar odšli iz dvorane, najbrž vedno, kadar so slišali kaj tako neresnega. Jože Pučnik, predsednik Demosa, je deloval nekoliko samotno in nekoliko smešno.
Nisem se rinil v ospredje. Ker sem vedel, da se bo Slovenija osamosvojila, saj mi je to povedala Jenny, rdečelična ameriška novinarka iz Teksasa, kasneje mi je poslala izsek iz teksaškega časopisa, kjer me omenja, seveda po mojem mnenju preveč na kratko.
V Poljčah me je zelo zaskrbelo. Ne maram biti v manjšini. Tako ali tako se mi prevečkrat dogaja, da zagovarjam nekaj, s čimer se nihče ne strinja. Vedno sem tudi najraje s svojim predsednikom! Kaj pa naj naredim, če so vsi proti njemu? Se morda samo pretvarjajo?
Rekel sem si, če je ameriška novinarka nekje izvedela, da se bomo osamosvojili, potem je gotovo tudi Milošević za to in bo še prav vesel, da se nas bo rešil. Edino, kar me je srbelo in za kar mi je žal, je hrvaška obala. Nihče ni govoril o obali, otokih, morju in ribištvu. Revolucionarno je ne misliti na malenkosti!
Prenašati štiri milijone Hrvatov zaradi tisoč kilometrov obale? Mogoče kdaj v naslednjih sto letih?
REFRENDUM leta 1990. Prišel je čas za referendum in poslanci smo se ure in ure prepirali, kaj če se ga bo udeležilo samo dvaindvajset odstotkov volivcev in jih bo dvanajst odstotkov za odcepitev ali pa proti odcepitvi, kaj bomo naredili potem? No referendum se je posrečil, potem je prišel junij. Zgodili so se Pekrski dogodki, spopad ob kasarni v Pekrah pri Mariboru. Polkovnik Milan Aksentijević je prišel v skupščino neobrit in je povedal, da je bil teden dni brez elektrike in sendvičev zaprt v kasarni sredi Ljubljane in da se ni mogel umivati in da je resno ogrožen. Povedal sem, da pozitivno vem, kako med Srbi in Hrvati ne bo vojne, vojna bo v Bosni in samo tam, da je tako vse zmenjeno. Ponorel je, rekel je, da ne vem, kaj je to vojna (tega se nisi učil v šoli!) in da vojne ne bo! Najbolj zagotovo je pa ne bo v Bosni! Povedal je tudi, da Jugoslavija ne bo razpadla. Trajala bo stoletja in tisočletja! In naj si ne izmišljujem zgodovine, ker si zgodovine ne izmišljujejo pisatelji!
Dal mi je misliti. Nisem se mogel strinjati z njegovo tezo o tem, kdo si izmišljuje zgodovino. Pisatelji se pogosto srečujemo z drugimi pisatelji. Poznal sem srbske akademike, same pisatelje in pesnike in celo slavne pesnice. Večkrat smo se pisatelji srečavali z njimi na Bledu in dvakrat ali trikrat celo na Brdu, so pač hoteli in zahtevali za Srbe tisto, kar hočejo Francozi za Francoze, Angleži za Angleže, Avstrijci za Avstrijce: Etično čisto državo enega samega naroda. Niso se mi pa preveč smilili, ko smo skupaj ugotavljali, da jim zaradi mnogih zgodovinskih posebnosti najbrž ne bo uspelo. Vedel sem, da si narode in zgodovino in celo vojne vedno izmislijo književniki.Taka je pač ta reč. Poglejte samo Novo revijo, kaj vse jim pride na pamet, pa se potem celo uresniči.
TOKIO LETA 1992. So narodi na svetu, ki preprosto ne prepoznajo beguncev. Pred desetimi leti sem v Tokiu kramljal s predsednikom japonske zveze piscev za radio in televizijo, govoril je nekako takole: »Franček, nas, ki pišemo za radio in televizijo nihče ne ceni, je tako? Vendar, kaj nas to briga, kopljemo se v denarju, to pa je tudi nekaj«.
»Kako to misliš?« sem ga vprašal. Pa je povedal: »Na Filipinih so na črno izdali 700 tisoč kaset moje televizijske soap opere, pa sem jih tožil, za vsak izvod sem hotel sedemintrideset centov, no, saj veš kako je s sodišči, dobil sem štiri in pol cente za vsako kaseto; veš, koliko denarja je to?«
Tam je bil tudi zelo hud novinar japonskega dnevnika, vprašal me je: »Franček, vi pišete za kakšen slovenski časopis, gotovo ima deset tisoč naklade?« Takoj sem pojasnil. Do zdaj, da sem pisal za Dnevnik, milijon in 100 tisoč naklade, potem za Delo, milijon in 300 tisoč naklade, zdaj pa da pišem za Val 202, ki ima dva milijona in 300 tisoč naklade!«
Japonec si je začel puliti lase. Povedal je, da piše za največji dnevnik na svetu, ki pa ima samo štiri in pol milijona naklade! Res pa je, da ga prebira vsa Japonska. Japonska pa, kakor vemo, končno ima nekaj več prebivalcev kot Slovenija!
Nisem se dal zmesti. »Če vsako jutro po trideset Japoncev plane na vsak posamezen izvod vašega dnevnika, se dva milijona izvodov dnevnika Val 202 razleti po vsej intelektualni Evropi. Brez Slovenije in slovenščine si resnega intelektualca v Evropi ni mogoče niti zamisliti, sem poudaril. Pa kaj bi to! Ker smo narod izseljencev, zdomcev in beguncev, je slovenščina izumrla tako kot sanskrt, vendar nekje globoko v drobovju Evropejcev tli civilizacija Venetov. Veneti pa so bili Slovenci, kaj bi skrivali«.
Oba sogovornika sta se silno prestrašila, žulilo pa ju je še nekaj drugega, še strašnejšega, povedala sta, da se ta hip dogaja kriza v Iranu, in da je že nekaj tisoč Irancev vdrlo na Japonsko.
»Včeraj, ko sem šel v živalski vrt, sem jih srečal v parku«, sem jima zaupal. »Grem mimo velikega vodometa in pod cvetočo češnjo stoji Iranec. Nepremično. Bulji nekam v daljavo. Grem mimo jezerca s čapljami in na travi sedi drugi Iranec. Potem sem srečal Iranca še pred stojnico z baloni in še enega Iranca pred javnimi pisoarji«.
Onemela sta. Poklicala sta prevajalko, če morda nista česa prav razumela. Prevajalka je zmagoslavno povzdignila glas: »Kako pa veste, da je nekdo Iranec? Tega vendar ni mogoče vedeti! Ste kdaj bili v Iranu? Je v vašem domačem kraju mogoče najti vse polno Irancev?«
»Ne, pri nas v Ljubljani ne, ampak pri vas v Tokiu jih je vse polno. Kmalu vas bodo izrinili«. Gostitelji so se pošteno prestrašili. Kar tekmovali so, kdo mi bi dokazal, da nimam prav.
Potem pa sem prijaznim Japoncem povedal zgodbo o Švicarjih. Tudi Švicarji ne razpoznajo beguncev. Tudi Švicarji - kdo ve zakaj - so popolnoma etnično slepi. V Montreuxu mi je neki Švicar razlagal, kako je pri njem pet let delal Albanec, bil je zelo priden in vesten, pa mu je našel dvosobno stanovanje, da si pripelje ženo, pa še noseča je bila. Albanec pa je pripeljal nosečo ženo in še šest otrok, in še teto in nečakinjo in dedka, in Švicar je rekel: »Ne more vas deset živeti v dvosobnem stanovanju!« In res je Albanec takoj zmanjšal število družinskih članov. Ni povedal kako, kar izginili so. Potem sem Švicarju razložil, da to ni nič čudnega. Če so Švicarji tako kulturno otopeli, da ne prepoznavajo pripadnikov drugih etnij, potem jim pač ni pomoči. Pojasnil sem mu, kako sem ob sprehodih ob Ženevskem jezeru kar nekajkrat srečal Albance, pa še s tipičnimi belimi kapicami na glavah, pa na nosovih jim je pisalo, da nimajo dokumentov. »Pa kaj? V Švici je že milijon Srbov, zakaj ne bi bilo tam še milijon Albancev. Boste pač novo Kosovo, problemov ne bo zmanjkalo, pa kaj? Bodite srečni, da gredo Turki večinoma kar v Nemčijo!«
»Ampak mi smo urejena država, je stokal Švicar. K nam ne more nihče priti brez papirjev in pri nas ne more nihče živeti brez papirjev!«
»Kje pa! S padali skačejo iz športnih letal na ledenike. Ali pa kaj podobnega. Kaj vi veste, kaj so begunci? Begunci se pač znajdejo!«
»Pač pa«, sem dodal takrat pred desetimi leti v Tokiu obema Japoncema: »Ne vem, kako pridejo Iranci na Japonsko? Mar plavajo čez Tihi Ocean? Jih bog sonca ustvari iz vetra in morske pene?« Doživel sem izbruh panike. Podobnega, kot ga doživljamo dandanes v manjših slovenskih krajih, kamor notranji minister za kakšen teden v kakšno opuščeno šolo preseli begunce.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA. Vrnimo se za pičlo leto v preteklost, v leto 1989. Leta tisoč devetsto devetinosemdeset, sem bil predsednik mestnega sveta Slovenske demokratične zveze, gonilne sile koalicije, imenovane Demos. Na sestanek sem šel nekoliko zaskrbljen, Borut Trekman, moj predsednik Izvršnega odbora mi je sporočil, da je zadržan. Seje pa je vedno vodil prav on. Po petindvajsetih letih urejenega delovanja v Zvezi komunistov Jugoslavije sem se šele s težavo navajal na patetične in sladkobne in rahlo prismuknjene demokrate, ki so pač vedno brbljali drug čez drugega, ne da bi vedeli, kaj je pomembno, obenem pa jim vedno, pa naj so prišli na obisk predstavniki katerekoli od šestih novo nastalih demokratičnih strank, manjkalo jasnega revolucionarnega žara, jasne zavesti, da je najvažnejše spremeniti svet. Tokrat sem se oddahnil. Na sestanek mestnega sveta in mestnega ljubljanskega izvršnega odbora je prišel sam Dimitrij Rupel, predsednik stranke, glavni voditelj stranke, s seboj je pa pripeljal tudi nekaj voditeljev na prihodnjih volitvah zmagovite koalicije Demos.
Tako je seveda voditelj stranke prevzel besedo, na svetlo je potegnil nekakšen dokument v več točkah, zelo zaskrbljeno nam je povedal, da je potrebno sprejeti Majniško deklaracijo. Vljudno sem omenil, da so Majniško deklaracijo sprejeli slovenski poslanci v Dunajskem parlamentu in je potem pač prišlo do razpada Avstro-Ogrske in združitve Slovenije in Hrvaške s Srbijo in da danes pač ni potrebno, da bi Avstro - Ogrska še enkrat razpadla, ne vidim pa tudi pravega smisla, zakaj bi se Dimitrij Rupel in Veno Taufer rada združila s Srbijo in Hrvaško, saj smo s tema dvema republikama že skoraj sedemdeset let trdno in bratsko združeni.
DESETDNEVNA VOJNA, junij 1991. No, potem je jugoslovanska narodna armija začela zasedati mejne prehode z Avstrijo in Italijo. Dogodila se je desetdnevna vojna. Bila je to prva vojna v Evropi po petinštiridesetih letih! Moram reči, še v Mariboru pet ali deset let po koncu druge svetovne vojne je bolj smrdelo po vojni kot v Ljubljani leta tisoč devet sto enaindevetdeset. Bistvo vojne je, da se dva naroda močno sovražita med sabo. Ali pa da se vsaj sovražijo fašisti in komunisti ali zatiralci in zatirani. Ali kaj podobnega. Junijska vojna pred desetimi leti je bila nehumana zaradi vseh tistih novinarjev, ki so jih redakcije poslale na razglasitev neodvisnosti. Novinarji popestrijo športne dogodke, za vojno so pa po mojem skromnem mnenju povsem odveč.
Na radiu Slovenija je bilo zabavno. Leta 1991 sem bil glavni urednik radia in dan na dan so prihajali tuji novinarji. Nemec me je nahrulil: »Do kdaj bo trajala vaša vojna, vi se tu zabavate, urednik hoče, da ostanem tu, jaz pa imam že dva dni sobo rezervirano v Benetkah!«
Italijan je hotel vedeti, kje so tisoči mrtvih in če mu jih lahko kako pokažemo.
Vsaj deset novinarjev je prišlo vsak dan vprašat, če je tisto, kar govori Jelka Kacin, minister za informiranje prav zares res! Kadar sem rekel, da v vojni vsakdo laže kakor ve in zna in da naj raje poslušajo radio ali pa gredo malo po mestu in povprašajo prebivalstvo, so povsem ponoreli. »Če že imate vojno, poskrbite vsaj za novinarje in za odnose z javnostjo«, so kričali!
Drugi dan vojne sva z Marjanom Podobnikom, prvakom Kmečke zveze hitela na zasedanje v skupščino, pa je strmoglavil naš vojaški helikopter. Marjan se je razjezil in je rekel, da bo se mu to sploh ne zdi zabavno. Seveda sem mu zagotovil, da vojne ni in je ne bo, ker mi je ameriška novinarka, ki pa prav gotovo dela še za kakšno tajno službo, če ne za drugo, pa za srbsko, zagotovila, da je ne bo! Potem sva šla v skupščino, kjer smo se tako ali tako že ves mesec nenehno osamosvajali.
Na radiu v studiu so novinarji neutrudno poročali o dogodkih. Dogodke so opisovali dopisniki s vseh koncev Slovenije, tiste najživahnejše s pomočjo radioamaterjev. Radijski programi so bili združeni v enega samega in poslušanost radijskega programa je rasla. Iz ure v uro je bilo razpoloženje bolj podobno vojni. Književnost nikoli ne more opisati vojnega dogajanja. Film še manj. Vojna, to je živahno hkratno delovanje nekaj sto tisoč ljudi. Nenehno in istočasno počnejo vse mogoče, da bi pregnali sovražnika, rešili same sebe ali pa oboje hkrati.
Pri tem bi vse še nekako šlo, če ne bi bilo novinarjev. Novinarji skušajo prav vedno zagotoviti nepretrgan prenos vojne. Novinarji ne ločijo med vojno in športom. Novinarji menijo, da je vojna malo bolj nenavadna olimpiada. Takšna olimpiada z malo več poškodbami. Novinarjev vojne niti najmanj ne spravijo iz tira, novinarji so namreč delovni ljudje, neprestano nekaj pišejo in poročajo. Z vojaki pa je povsem drugače. Neprestano čakajo na ukaze ali pa na sovražnika ali pa se premikajo z ene točke na drugo. Če bi vsak vojak vsak dan ubil tisoč civilistov, bi dva tisoč vojakov v enem dnevu iztrebilo vse Slovence.
Še sreča, da Slovenci v zadnjih stoletjih nikoli nismo imeli poklicne vojske!
Ko je danes, ob deseti obletnici Slovenske osamosvojitve, prišlo tudi do vojne med Albanci in Makedonci v Makedoniji, se je končno začelo dogajati tisto, kar sem napovedoval že pred desetimi leti.
ZVONOVI Z LEVE, ZVONOVI Z DESNE. »Samo Judje verjamejo v tako goljufivo in lažnivo ustanovo kot je to demokracija!« je nekoč izjavil Adolf Hitler. To njegovo izjavo nam posreduje George Lukacz, znameniti madžarski marksist v knjigi »Die Zerstoerug der Vernuft«. ((»Razkrajanje uma« v slovenskem prevodu). Kaj je Hitler menil, da je potrebno narediti z Judi, je jasno. Manj jasno je, pač pa je čisto v skladu z nacistično logiko, da je vse tiste, ki so torej verjeli v demokracijo, lahko že po zaključku iz zgoraj navedene misli proglasil za Jude.
Kako zelo pomemben je bil Emil Milan Pintar? Do leta tisoč devet sto dvainsedemdeset sem vsekakor verjel v marsikaj, v demokracijo pa prav gotovo ne. Tega leta sem srečal v PEN Klubu, znani gostilni na Tomšičevi ulici sredi Ljubljanje, Emila Milana Pintarja, mladinskega politika, ob litru vina me je prepričal, da ne kaže verjeti v Lenina in marksizem-leninizem. Spoznanje me je zelo pretreslo. Seveda mi ni prišlo niti na kraj pameti, da bi Emila Milna Pintarja povprašal, kaj misli o demokraciji. Po letu dvainsedemdeset je napočila doba samoupravljanja. Zelo malo ljudi sem poznal, ki se s samoupravljanjem javno ne bi strinjali. Vsi smo se mu prilagodili. Kaj je Edvard Kardelj dejal o parlamentarni demokraciji? Da je neučinkovita. To je ponavljal že vsa leta po vojni, ni mu bilo potrebno ponavljati, da vanjo verjamejo samo Judje, ker je pač Jude Hitler že skuril.
Ali sem bil kdaj za demokracijo? Da. Najprej že davnega leta 1954, takrat sem pod vplivom člankov Milovana Djilasa sklenil ustanoviti Demokratično stranko Jugoslavije: prvi člen statuta, ki sem ga napisal kar sam, se je glasil: »Vse, ki niso demokrati, se postreli.«
Drugič me je obsijalo spoznanje slavnega leta tisoč devet sto devetinosemdeset: ko je Rupel ustanavljal Slovensko demokratično zvezo, SDZ. Telefoniral sem iz Ljubljane mami v daljni Maribor, a se ji zdi Rupel pravšnji lik klerikalca, in pri priči je izjavila: »Prav popoln primerek!« Ko sem povedal, da sem se pridružil njegovi demokratični stranki, je bila mama nekaj manj zadovoljna, je pa rekla takole. » Dobro je biti klerikalec, ampak komunisti bodo vedno na oblasti!«
Fakulteto, na kateri predava Dimitrij Rupel, je ustanovil znameniti Stane Dolanc, ta Stane Dolanc je bil sekretar Zveze komunistov Jugoslavije, bil je spreten mož in stranko je imel zelo solidno urejeno. Vztrajal je, na primer, na rednem plačevanju članarine. Vendar na fakulteti, ki jo je ustanovil, že desetletja predavajo tipi, ki ravno tako kot on govorijo vse mogoče, v glavnem pa predavajo stvari, ki ne držijo povsem, ali pa se nanje ni mogoče povsem zanesti, pa to me sploh ne moti, moti pa me, kadar voditelji moje stranke ne ločijo kaj je pomembno in kaj ni. Zato sem na tistem sestanku najine takratne stranke Slovenske demokratske zveze Dimitriju Ruplu namignil, da se vendar ne bomo zaradi nekega Slobodana Miloševića, prepotentnega sekretarja srbske partije, šli ločevat od naših naravnih tržišč na Balkanu? Potrebno je vendar samo jasno pokazati Srbom, da Kosovo pač ne more biti najpomembnejša stvar na svetu, pa če je tam še toliko niklja in lignita.
Veste, kako je to s sestanki. Ker so člani mestnega sveta bili v strankarskem zanosu, so pač predlagali, naj deklaracijo kar sprejmemo, nekaj točk o tem, da si Slovenija želi biti samostojna in se samostojno povezovati z Evropo tudi na drugačne načine, kot to hoče Milošević, pač ne more škodovati. Pa smo deklaracijo sprejeli.
Poseben, dodaten vtis je naredil Rupel, ko nas je obvestil, da bo Predsedstvo zveze mladine Slovenije sklicalo javno sejo predsedstva na Kongresnem trgu in bo pesnik Tone Pavček, pravi poslanec iz prave ljudske skupščine, prebral to našo Majniško deklaracijo.
»Zakaj ravno on?« sem vprašal in zvedel, da ima je bi bilo vendar pametno, da se čimveč članov stranke znajde v zaporu in na ta način povečamo revolucionarni interes množic, ni nihče posebej navdušeno reagiral. Veste, kakšni so desničarji, dostojni, vendar nekam medli. Stane Dolanc je vsaj vedno kričal in skakal v zrak, Hubert Požarnik in Janez Janša pa sta pač drugačna.
No, potem sem Ruplu svetoval, kje naj poveča in v barvah kseroksira majniško deklaracijo. Držal sem tudi vrsto v kopirnici, dokler sta Rupel in Peter Volasko majniško deklaracijo grafično oblikovala in popravila napake. Bodoča LDS, takratna ZSMS, je imela tudi zasluge: posodili so ime in prijavili zborovanje, na katerem je Tone Pavček, eden od pesnikov »štirih« in delegat v skupščini, to zadnje je posebno pomembno, ker je imel imuniteto, majniško deklaracijo tudi prebral.
Demokracije ni bilo več mogoče ustaviti.
Tudi ne razpadanja Slovenije na nove in nove občine.
Antonio Gramsci, imenovan tudi italijanski Lenin, je v nekem članku uporabil sedeči latinski citat: »Senatore boni viri, senatus mala bestia.« Če skušamo misel prevesti: »Poslanci poštenjaki, senat divja, slaba, nepredvidljiva žival!«
Domnevam, da je ta isti Gramsci imel predobro mnenje o parlamentarni demokraciji: prebil je nekaj let v Sovjetski zvezi, kjer bi se lahko seznanil s problematiko demokracije, pa seje vrnil v rim, kjer je bil poslanec v parlamentu, v času, ko je bil ministrski predsednik Benito Mussolini, znani predhodnik Silvija Berlusconija. Gramsci je seveda računal na poslansko imuniteto. Tako kot leta 1989 nekateri v slovenskem parlamentu in Slovenski demokratični zvezi. Da, pa je Gramsci petnajst let preživel v internaciji na Liparskih otokih, ki so kasneje postali vzor Auschwitzu in Golemu otoku in tam se je Gramsciju tudi zmešalo.
Cena politične spremembe je lahko visoka, lahko pa tudi ne. Če so Srbi res zaradi 50 milijonov dolarjev pripravljeni zapreti svojega nekdanjega predsednika, to kaže samo na dejstvo, da so pripravljeni kupčevati. Če je kdo pripravljen kupčevati, je pač pripravljen na sodelovanje in bo morda še daleč prišel. Ponavlja da bi Srbi zaradi 50 milijonov dolarjev izvedli resnično, pravo in popolno revolucijo svoje družbe, to bi bilo preveč in prehitro! O tem, da Slovenija kupčka z Evropo, in da je pripravljena prodati zdaj to, zdaj drugo nacionalno vrednost ali posebnost, ne moremo dvomiti. Vprašanje je samo cena in pogajanja o njej ter trdnost in klenost Slovencev kot naroda! Tu pride do izraza tudi specifična velikost nekega naroda, ki premore državo, 150. na svetu po velikosti in 140. na svetu po številu prebivalstva. Država ima posebno lastnost: ne zna, ne more in ne upa si vplivati na druge države, narode in manjšine na Balkanu, pa čeprav se je včasih zdelo, da jim je kdaj pa kdaj bila celo za vzor in za ideal!
Združene države Amerike in Evropska unija in Severno atlantska obrambna zveza so se izredno slabo obnesle pri zaustavljanju balkanizacije Balkana. Kako lahko verjamemo, da se bodo obnesle pri varovanju manjšin pred večinami, večin pred manjšinami, posameznih narodov in jezikov pred drugimi narodi in posameznimi jeziki, in pri utrjevanju prava, demokracije in uspešnega gospodarskega razvoja? In kaj naj Slovenija pametnega doseže v Evropi, če tudi na Balkanu ni znala doseči nič pametnega? O čem bom pisal jaz, ko ne bom imel več česa pisati o Slobodanu Miloševiću? Že trinajst let pišem o njem, tako da so mi stari fajli na disketah že propadli, Slobodan pa je še vedno junak svetovnih medijev. Pa naj še kdo reče, da se zločin ne izplača!
SEDMO POGLAVJE
ZADNJIH PETINDVAJSET LET SOCIALIZMA
Podnaslov: »ŠUMI« ALI POZABITI MAMO V SOCIALIZMU
ČEHI. BREŽNJEV. TANKI. Leta 1968 sem posnel kratek film »Lutka« in medtem ko sva ga s Karpom Godino montirala, je Brežnjev zasedel Češkoslovaško in odstavil Dubčka. Bridko razočaranje nad dejstvom, da socializem pač ni postal socializem s človeškim obrazom, se je spremenilo v precej odkrit strah, da so Rusi zasedli tudi Jugoslavijo, čeprav na bolj pritajen, skoraj neopazen način.
Študentske demonstracije, ki so pomladi in poleti tega istega leta divjale tako v Beogradu, Berlinu in Parizu, so vzbujale zelo veliko upanja, da je v Evropi morda mogoče kaj spremeniti in doseči. Nisem se zanesel na študente, študentom ne kaže zaupati. Že vem, po kom vse sem sklepal, da je tako. Takrat so bili študentje, danes so ministri in poslanci.
Leta tisoč devet sto oseminšestdeset je imela Jugoslavija priložnost, da se bistveno spremeni. Vendar ni se spremenila.
Tistega poletja sem odpotoval v Pariz, prišel sem tja kakšen mesec po velikih demonstracijah in ostal sem kakšne tri tedne. Šele desetletje kasneje sem našel na bolšjem sejmu v Ljubljani staro številko revije »Photo«, kjer so bile fotografije, ki so prikazovale, kako izgleda, če po lepo urejenem velemestu demonstrira pol milijona ali milijon mladih ljudi hkrati. In se pretepa s policaji. Tistega leta še nisem redno gledal televizije. Šele dvajset kasneje bom na televizijskih ekranih zagledal milijon ljudi, ki jih je Milošević zbral na sotočju Save in Donave. Ko nimaš televizije, te marsikaj ne moti. Marsičesa ne gledaš v živo. Na primer: politike.
Jeseni leta tisoč devetsto oseminšestdeset ali pa zgodaj spomladi leta tisoče devetsto devet in šestdeset sem srečal drobnega možička z nekakšno bisago ali culico ali vrečko iz blaga. Možiček je postajal po istih lokalih kot jaz in nekaj sto mojih znancev in nenehno je govoril. Izkazalo se je, da je prišel naravnost iz Pariza, da je tam preživel zadnjih štirideset let, da je doma s Krasa, točneje iz Ajdovščine, da je slikar in fotograf in da je bil takoj po vojni scenograf pri Štigličevem filmu »Na svoji zemlji«, ki se je najprej imenoval »V srcu Evrope«, dokler ni prav on, Veno Pilon, predlagal nov naslov.
Če bi mi takrat nekdo rekel, da bo nekoč pisal esej o Venu Pilonu, bi se mi zdelo čudno in neverjetno. Vendar danes moram obnoviti neverjeten vtis, ki ga živahni umetnik naredil name. Ta vtis je bil kratko in malo grozljiv. Vendar zakaj je bil tako grozljiv, je težko zanesljivo opisati. Grozljivost se ni skrivala v drobnem starčku iz Pariza, ampak v predstavi, ki smo jo imeli, jaz in moja zelo obširna generacija, o umetnosti in komunizmu. Posebej pa še o umetnikih našega časa in Ljubljane kot take.
Veno Pilon je deloval idilično. Prijazno in miroljubno se je pogovarjal s komerkoli o slavnih slikarjih in kiparjih, ki jih srečeval v Parizu. Stresal je zgodbe o tem, kaj mu je kateri rekel in kako in kdaj je katerega fotografiral. Kako je srečal na tržnici Picassa in kdo od njiju je koga povabil na kavo. Ves sistem, v katerem smo živeli, je dan na dan trdil, da je z revolucijo mogoče izpeljati veličastne spremembe, doseči in preseči razviti svet, zmagati na vsej zemeljski obli. Veno Pilon pa je odšel iz Ajdovščine po tem, ko je štiri leta vodil očetovo pekarijo. Odšel je leta tisoč devet sto osemindvajset, dve leti po tem, ko so kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev preimenovali v Jugoslavijo.
In Veno Pilon se v štiridesetih letih ni spremenil. Še vedno bi se zlahka ujel s podobo kraških očancev in poljedelcev, seveda tistih iz leta tisoč devet sto osemindvajset. Še vedno je deloval v kričečem nasprotju s kakršnimkoli obiskovalcem bifejem in bistrojev v Ljubljani. Veno Pilon je bil dokaz, da se svet ne spreminja. Da Evropa ostaja vedno ista. Da med Parizom iz leta tisoč devetsto oseminšestdeset in Ajdovščino iz leta tisoč devetsto osemindvajset ni razlike. Še več, da je med njima mnogo stičnih točk.
In da se na primer Pablo Picasso ujema z Venom Pilonom in s kraškimi panoramami izpred štirideset let. Drobni živahni možiček, ki je nenehno govoril o umetnosti, kot da je nekaj naravnega in ne orožje v političnem in revolucionarnem boju, o družbenem sistemu, ki je pač, kakršen je, trd do umetnikov, vendar včasih tudi prizanesljiv in celo nekritično ljubeč, takšen, da jim pušča nekaj svobode! In o umetnikih, da so to povsem navadni fantje, ki hodijo po bifejih in bistrojih in se bratijo z navadnimi ljudmi.
Veno Pilon je bil v popolnem nasprotju z največjim slovenskim pisateljem tistega časa, energičnim Tonetom Svetino, v nasprotju z destruktivnim in tako rekoč družbi nevarnim pesnikom Tomažem Šalamunom, v popolnem nasprotju s študenti,ki so v Beogradu vpili, naj se predsednik Tito umakne, potem pa so se nenadoma pustili prepričati, da pretiravajo in da je bolje, če nehajo demonstrirati in kar naprej vdano študirajo. Sploh pa ni bilo jasno, kako se lahko komunizem vojskuje na Čehoslovaškem za svetovno prevlado in kako bo Jugoslavija zdaj, zdaj znašla brez kronskega dokaza, da ima prav vsaj v eni točki, namreč, da je povsem možen socializem s človeškim obrazom.
V tistem času (leta 1968) je imel Veno Pilon tudi razstavo. Ne tako imenitno, kot jo ima letos leta 2002 v Moderni galeriji. Razstava je še stopnjevala vse tisto, kar nam je umetnik povedal ustno v »Kavi« in »Slonu«. Veno Pilon je naslikal očeta, mamo, sestro, še eno sestro, vse čisto očitno prebivalce majhnega naselja na Krasu. Vendar tudi znani Slovenci in znani Parižani so bili naslikani kot preprosti in zdravi podeželani, s krepkimi potezami, ki so izražale istočasno Pilonov smisel za humor in značajsko čvrstost portretirancev. Na risbah in slikah se pozna, da portretiranci verjamejo predvsem sami vase, nekoliko manj pa v svetovno zgodovino.
Takrat že nekaj let nisem več pisal likovnih kritik, pač pa sem pridno pisal filmske kritike. Filma si nisem predstavljal brez zgodovine in politike, tako kot se to dandanes dogaja mladim režiserjem. Zato mi leta tisoč devet sto oseminšestdeset ni bilo jasno, kako velik slikar je Veno Pilon. Kako je pravzaprav pomemben za razumevanje Evrope. Današnje, združene.
Nikjer namreč ni rečeno, da bi študentje, ki so tistega leta v Parizu klicali na pomoč Marksa in Mao ze donga, razumeli izjemnost Pilonovega brezčasnega in mimo prostorskega občutka za življenje. Veno Pilon je iz vodje očetove pekarne v Ajdovščini napredoval do fotografa znanih umetnikov in njihovih del v Parizu in je slikal samo še ob nedeljah. Najbrž nikoli ni vedel, da je za Slovence iz leta oseminšestdeset tako izjemno fantastična prikazen. Včasih pa se mi je zdelo, da sluti.
Prav prekleto sumničav je postal. Vrtal je in vrtal in hotel zvedeti, kaj na njem je tako strašnega. Tako kot smo se mi zadovoljevali z njegovim zabavnim videzom, z videzom, ki nam je groteskno simboliziral Evropo in ironiziral vse tisto ogromno, kar smo sklenili doseči, Veno Pilon ni verjel, da ne skrivamo tajnih zarotniških naklepov proti čisti umetnosti in proti Evropi kot navadni globalni vasici malomeščanov in poljedelcev.
Pol leta pred tem sem ves honorar za prvo pesniško zbirko potrošil v Parizu in nisem mogel vzeti samo obeh bratov, ker nam niso dali viz kar tako, da bi lahko šli z avtoštopom, vozovnico za vlak pa sem lahko kupil eno samo. In v Parizu sem res videl likovno umetnost nekaj zadnjih stoletij, posebno pozorno sem si ogledal dela ravno tistih slikarjev in kiparjev, ki so bili desetletja Pilonovi znanci in sosedje. Vendar v Parizu nisem srečal Vena Pilona. Tako kot več ali manj nisem opazil sledov velikanskih demonstracij. Srečal sem ga šele v Ljubljani in srečeval sem ga še do leta 1970, ko sem slišal, da je umrl. Vmes so se Američani izkrcali na luni in vojna v Vietnamu je trajala in trajala. In demonstracije proti vojni in razvoj rock en rolla!
Tudi umetnost v Jugoslaviji, posebno še filmska in literarna, je dajala vtis, da pelje človeštvo do novih in novih sprememb. Spomin na Vena Pilona me je spremljal zgolj kot opozorilo, da je potrebno biti previden. Z umetnostjo in politiko človek nikoli ni dovolj previden. Človeštvo pa sploh ne!
Na razstavi v Moderni galeriji leta 2002 zvem, da je Veno Pilon bil tudi vojak v prvi svetovni vojni, ujetnik v Rusiji in da se je takoj po koncu vojne vrnil domov. Tudi v Sibiriji je - po risbah in karikaturah sodeč - doživljal sebe in svet tako kot nekoč kasneje na Krasu in še kasneje v Parizu. Pravice, da je takšen, kot pač je in da upodablja ljudi, kakršni se mu pač zdijo, vsekakor pa takšne, da so podobni njemu samemu, preprostemu miroljubnemu ljubitelju sončnih zahodov in vaških ulic z drevesi.
Kaj tako strašnega je vendar narisal ta Veno Pilon? Narisal je svet brez vojn, revolucij in fašizma. (Kaj šele komunizma in Miloševića!) Narisal je svet ljubiteljev umetnosti, slik, kipov, fotografij.
Kako je mogoče pozabiti mamo v socializmu? Prav podobno mogoče, kot izgubiti se v zanikrnem bifeju »Šumi«. Televizijski dokumentarec Karpa Godine predstavlja prvi kolikor toliko resni poizkus slovenske kulture, da se vsaj simbolično sreča s preteklostjo. Po kulturnem šoku ob spremembi sistema in nastanku nove države, je slovenska kultura kratko in malo crknila. Več ministrov si je sledilo brez posebnih rezultatov, prav tako več generalnih direktorjev na televiziji, vendar nobena zvrst umetnosti, ne književnost, ne gledališče, ne film in posebej ne televizija niso pokazale prav ničesar novega in uporabnega. Tudi Karpo Godina je že prej snemal osladne dokumentarce nadvse podoben temu, ki ga je zdaj posnel o lokalčku, imenovanem Šumi. O Šumiju, skratka. Razlika je samo v preprostem dejstvu, da jih takrat ni snemal v kulturni puščavi in je povrhu vsega pač veljal še za družbeno koristnega, dobrohotnega izzivalca družbe in je prejemal nagrade in bil hvaljen. Vendar tudi tako preprosto nizanje spominov za pripadnike neke generacije nekoliko odpre zatohlo, nekulturno slovensko vzdušje, kjer pač vlada vulgarni prvobitni kapitalizem in za kulturo ni prostora, ker posameznikov, pa če so moški ali ženske, ni mogoče dovoljevati, da bi imeli kakšno posebno, specifično mnenje. Dovoljen je samo korporativizem strank in morda še organizacij civilne družbe. Za kakšno individualno izražanje osebnih mnenj pa ni prostora, ni pravne osnove, ni ne zakonov, ne predpisov. Leta 1999 v Sloveniji ni več umetnikov, ker jih pravni sistem ne dopušča in ker jih z obstoječimi sistemi finansiranja pač ni mogoče finansirati. Ne vem, če sem dovolj jasen. Vendar Hollywood, kakršen že je, ni mogoče uskladiti z Jambrekom, Janšo in slovensko ustavo in Vesno Čopič in statutom RTVja. Po mnenju filmske trdnjave imenovane Hollywood je slovensko pravo neumnost, slovenska ustava in slovenska država pa sta neuporabni za produkcijo kakršnekoli kulturne ponudbe. Slovenija je pač kvečjemu porabnik in plačnik kakšnih dotrajanih opernih zvezd in vesten nakupovalec filmov.
Kakšno zvezo imajo te ugotovitve s televizijskim dokumentarcem Karpa Godine? Mar samo to, da so obiskovalci Šumija imeli deloma status svobodnih umetnikov, kakršnega danes pravzaprav ni več in da so večinoma prejemali denar s pomočjo Kulturne skupnosti, ki jih je pač kolikor toliko redno dobrohotno finansirala pri njihovih avantgardnih početjih? Da. Karpo Godina je socrealistični mislec neke preteklo dobe. Zato se seveda ne vprašuje, kako je nastal Šumi, zakaj je nastal Šumi in seveda mu niti na kraj pameti ne pride, da bi se povprašal, kdo je bil pripravljen leta in leta plačevati mlade ljudi za postopanje ob šanku v precej bedni luknji in jih prenašati takšne, kot so pač bili, čeprav so bili vsekakor smetana družbe, vsaj bodoča, in kako sploh je do tega pojava, imenovanega Šumi, prišlo?
Če se ne motim, se nihče ne vprašuje, ali so iste sile, ki so bile sposobne proizvesti fenomen skupine Laibach, fenomen skupine Avsenik, fenomen Franeta Milčinskega - Ježka, zagrešile še kdaj kakšen podoben neznosen proti-kulturni zločin?
Začeti moram v Mariboru v sivi davnini. Mladeniči iz moje ulice so igrali tenis na Braniku, za leto štirideset so načrtovali uvedbo slaloma in veleslaloma na našem, nemškem Pohorju, ki bi pač pomenilo približevanje pravi, evropski civilizaciji. Posebno so si želeli, da bi slalom vozile ženske, ženske tega časa so pridno igrale tenis, veslale in drsale in sploh bile zelo prilagodljive, vendar smučanje med količki jih je preveč vznemirjalo. Da bi si ga upale privoščiti.
No, pa so fantje z naše ulice odšli pred Moskvo, pa pred Stalingrad, pa nekateri so se vrnili, vendar ne v najboljšem zdravstvenem stanju. Zdaj so seveda pohiteli v eno samo
Nacionalsocialistično stranko, če bi vstopili, prej sploh ne bi prišli na rusko fronto, ker nacisti pripadnikov stranke niso pošiljali na fronto. Kasneje sem dolga leta poslušal jadikovanje raznih mam, ki so jih sinovi padli ali pa zbežali v Nemčijo, kjer so stare borce iz Rusije koristno uporabljali, pa ne za profesorje, ampak pač kot se pač stare borce da uporabiti. Takrat sem spoznal zlovešči stavek: »Pozabiti mamo v socializmu!«
Ta stavek je namigoval na nekaj zelo grdega. Ženica, ki me je ustavila na naši ulici in me prav dolgo gledala, je rekla: »Moj sin, kako strumno je korakal, kako ponosno udaril s petami škornjev, mišica pri mišici, ni bil tak pezde kot ti, čeprav ga niso vzeli v SS, pa je moral h Gestapu, zdaj pa je Maribor poln samih nesnag, kam smo prišli?«
»In kje je vaš sin, » sem vprašal previdno.
»Kje? Avtomobile prodaja v Nemčiji! Ubožec je sam, brez mame!«
V kasnih šestdesetih in sedemdesetih letih je divjala vojna v Vietnamu. Ameriški imperializem je igral svojo umazano igro, kot je to vedel povedati kitajski tisk. Hippiji so puščali mame in očete v Evropi in Ameriki in rinili v Indijo in Tibet. Pustiti mamo v Evropi ali Ameriki je veljalo za primerno in čudovito. Obveljalo je mnenje, da so mame v Zahodnem svetu na toplem in varnem. Tudi je veljalo za primerno, da se mladenič ali mladenka poda v daljen kraje, si privošči nekaj preprostega življenja, etnografije, vegetarijanske hrane in nekaj malega drog. Malomeščani zahodnega sveta so od nekdaj menili, da je običajna zahodna merila potrebno kdaj pa kdaj malo prekršiti, ker se ravno iz takšnih kršiteljev kasneje kot metulji iz bub razvijejo dostojni malomeščani.
Bolj kot so se vračali mladeniči iz Vietnama, pa naj so bili na vozičkih ali samo berglah, bolj se je v Združenih državah, tej zibelki zahodne civilizacije, razširjal fenomen starih borcev, fenomen veteranov, ki so žrtvovali zdravje za visoke cilje in v boju proti mednarodnemu komunizmu in vedno bolj so ti borci prebujali vest in občutek krivde v srcih brezštevilnih brezskrbnih otrok cvetja.
Tu je prišlo do nekaterih nepremostljivih nasprotij v kulturi. Glasbena in filmska industrija sta izmenično sledili otrokom cvetja, uporniškim študentom in hrabrim vojakom in nadaljevali z invalidi in narkomani in vsi vemo, kako se je Vietnam končal še mnogo bolj sramotno kot v samem Vietnamu, prav tam, kjer je naredil še veliko več škode: na svetovnih filmskih platnih.
Medtem ko so se ameriški mladeniči borili v Vietnamu, je ameriška vlada morala izkoristiti enkratno priložnost in vse civiliste tega sveta prikazati kot slabotne, nemoralne, vprašljive, nedostojne. Ne samo, da so se iz meseca v meseca povečevali trume študentskih protestnikov, povečevale so se trume otrok cvetja, ki so drli na razne kultne točke sveta motit avtohtone kulture.
Tudi Ljubljana je nenadoma postala središče mladih Evropejcev, potujočih proti vzhodu. Najbrž nikoli v zgodovini ni toliko mladih Zahodnjakov zašlo v zaspano in dolgočasno in polizano Ljubljano. Prikazali so se tudi čudni posamezniki, so kar delili razna sintetična omamna sredstva, da trave niti ne omenjamo. Ne vem se spomniti, da bi bilo potrebno kaj prida kupovati - hašiš in lsd sta začela izpolnjevati najdrznejše sanje jugoslovanske delilne ekonomije. Samo razdeliti jih je bilo kdaj pa kdaj potrebno in že je napočil čas popolnega socializma. Mogoče vedno organizatorji tihotapljenja drog na podoben način osvojijo tržišče. Mogoče pa tudi, da se je imperialističnemu tigru bilo potrebno malo potruditi in destabilizirati klena načela sivega socialističnega vsakdana.
Na Češkem, v Pragi, v slavni gostilni »Pri Fleku«, so sedeli tipični bradati hippiji ob pivu in si med debatami nazdravljali, v Ljubljani pa je to v hipu bilo precej drugače. Gostilna Pri Mraku in še bolj gostilna Koper sta se znašli pred nezavidljivimi finančnimi rezultati. Najštevilnejši obiskovalci so si trumoma razdeljevali travo in naročali čaj z limono.
Ko so pri Kopru poskusili z novim natakarjem, je prišlo do resnih zapletov. Recimo, da je bilo takole. Vstopil je Gregor Strniša in ker je bil slučajno prehlajen, je naročil planinski čaj. Novi natakar ni upošteval dolgoletnih zaslug pri uničevanju vina in ga je postavil pred vrata. Prišel je ravnokar ozdravljeni Peter Božič, sveže rožnat v lica in zvest visokim Rugljevim idealom naročil čaj z limono. Slabo se mu je godilo. Prišel je Mate Dolenc, s trdnim namenom, da že predpoldne opije za kaj takega primerno ljubiteljico svetovne književnosti, vendar natakar ga je kar napadel: »Vidva nameravata naročiti čaj ali ne? »In ko je ljubiteljica književnosti zastokala: »Kaj toplega bi se prileglo, aha, morda čaj!« je bilo konec lepe priložnosti. Kako to vem? Ko sem prišel v slavno restavracijo Koper na golaž, so mi kar pri vratih grozili, da ne smem naročiti čaja in ko sem rekel, da bi golaž in liter črnega, kot vedno, je natakar obupano zabevskal: »Vina sploh več ne točimo, ne vem, katere barve je tisto, ki ga imamo na zalogi!« Pa sem se zahvalil in odšel drugam.
Ustanovitev Šumija v mednarodnem hippijevskem sijaju je bil samo poizkus prisiliti množico mladih kadilcev trave, da naj svoje kupčije prirejajo stoje ob čajčkih in šnopčkih in naj ne motijo običajnega prometa v tradicionalnih gostilnah s prti in jedilniki in dostojnimi gosti. Moramo reči, da se je zviti plan zahrbtnih vodstev gostinskih podjetij in njihovih samoupravnih organov kar dobro posrečil. Če izvzamemo, seveda, da je pomanjkanje običajnih normalnih mladih pivcev in jedcev pomembno zmanjšali običajno promet v gostilnah. Šumi kot Šumi se prikaže kot stranski produkt vojne v Vietnamu, agentov CIE, pa seveda tudi UDBE, pa seveda tudi samoupravljanja.
Selekcija med gosti pa je potekala po principu avtohtonosti.
Študentje ali dijaki, ki niso bili iz Ljubljane, so morali kdaj pa kdaj kaj pojesti in jim je zavijanje v lokal s čajem in žganimi pijačami bilo rahlo odveč, se pravi, je Šumi postal drugi dom tipičnih avtohtonih Ljubljančanov, tistih mladih, ki so tudi med študijem živeli pri starših in so se na čajček pač lažje izmuznili kot na popivanje. Šumi se je pokazal koristen pri vseh tistih mladih, ki so si že nadeli zakonski jarem, ubežati soprogi ali soprogu samo za hip, samo za srečanje s prijatelji je pač enostavneje kot reči: zdaj grem na poslovno kosilo.
Še važnejšo vlogo odigra pri vsej stvari Socialistična zveza delovnega ljudstva in seveda nepozabna Kulturna skupnost. V času po vdoru Brežnjeva na Češko leta 1968 in še bolj po zlomu Kavčičevega liberalizma leta 1972 in še bolj po uvedbi Zakona o združenem delu in nove Jugoslovanske ustave leta 1974 je bilo potrebno ponuditi mladim vsaj kulturo in ker je mladim kulturo na razne načine in v raznih oblikah, tudi disidentskih, ponujala vsa Jugoslavija, si je bilo potrebno kaj izmisliti tudi v Ljubljani.
Kaj je bilo lažjega kot gledališke predstave, ki so že dolgo vznemirjale Slovence s prenašanjem francoskih miselnih tokov, nadomestiti s čim lahkotnejšim? Kaj je najnujnejšega kot filme, ki so vseeno prišli še tudi v petdeset tujih držav, če ne to, pa vsaj v vse jugoslovanske republike, nadomestiti z eksperimentalnimi dokumentarci, ki bodo krožili po tujih festivalih in pričali, kako napredna je neuvrščena Jugoslavija, občinstvo pa jih ne bo nikoli videlo, posebno še najštevilnejše televizijsko občinstvo? Pupilija Ferkeverk in sladki in oh, tako otročji mladi pesniki, kako lepo se je to slišalo in kako dobro se je obneslo!
Nič ni lepšega, kot študente, torej bodoče ekonomiste, pravnike, filozofe, politologe pospraviti med alkoholike, klošarje, otroke cvetja, iskalce seksualnih doživetij. Če pa vse tiste, ki bi morda bili sposobni kaj reči o političnem sistemu in njegovi prihodnosti, povežeš s kulturniki, dobro negovanimi in vzdrževanimi, vendar planirano neuspešnimi, si že dosegel dovolj.
Vsaj v Šumiju, v mednarodnem centru Ljubljane, med gostim cigaretnim dimom je leta in leta vladala borza lahkih drog, statiranja v kulturnih dogodkih, izmenjava vedno manj privlačnih in atraktivnih partnerjev, ženitna posredovalnica za nujne primere.
Šumi je postal neznosen. Histeriki so se drli na vsakogar, ki jim ni ustrezal po videzu in smradu. Nekaj izjemno nervoznih natakaric pa je z močnim kričanjem servisiralo precejšnjo gnečo in sililo odrasle ljudi brez denarja, naj vendarle kdaj pa kdaj kaj naročijo. Če si pa hotel kaj naročiti, je takoj deset tipov hotelo kaj proslavljati na tvoj račun. Ker me je vedno zanimalo samo ono drugo, namreč, da jaz proslavljam na račun koga drugega, mi kultna in nadvse patetična podoba Šumija pač ne pomeni kaj drugega kot še eno nepotrebno izmišljotino ameriškega imperializma, ki je »… tako vztrajno, vendar zaman vojskoval gnusno vojno proti svetovnemu komunizmu,« kot je to v svojem govoru na Kongresu Zveze Kitajskih komunistov omenil tovariš predsednik Mao ze dong.
Kdo bi takrat, pred četrt stoletja, pomislil, kako se bodo mili sopotniki in gojenci socializma morali kdaj spreminjati v načelne anti-komuniste ali celo načelne liberalce.
Atila, hunski vladar, je v šestem stoletju vladal vsemu Balkanu in skoraj vsej srednji Evropi. Ker so njegovi ministri in generali pripadali štiridesetim različnim narodom, so se sporazumevali predvsem ustno. Zapisnike in diplomatska pisma in odločbe so pisali grški pisarji. Ti so včasih prejeli kakšno podkupnino in včasih jih je Atila tudi ujel pri tem početju in primerno kaznoval. Ker niso imeli skupnega jezika, niti ne kvalificiranih prevajalcev, niti ne vemo, kakšne zakone so imeli. Država jim je ne samo razpadla, izginila.
Brez zakonov niti pridelovanje in prodaja vina ni možna. Brez zakonov je možen alkoholizem, nikakor pa ne boj proti alkoholizmu! Brez države oblast lahko ljudi ubija, nikakor pa ne more brez nevarnosti uvesti evtanazije! Kolikor nas učijo mediji v zadnjih desetletjih, je biti terorist ne samo nevarno, ampak tudi zelo nezdravo!
OSMO POGLAVJE
ŠE EN MODEL: ŽIVALSKI VRT
Podnaslov: MEDIJI IN OSAMOSVAJANJE SLOVENIJE
Slon v ljubljanskem živalskem vrtu vidi v nedeljo nekaj tisoč ljudi - mladih, starih, celo na stotine dojenčkov. Vendar nikjer ne vidi niti enega slona, ker je v tem živalskem vrtu samo on slon.
Ravno model živalskega vrta je tisti, ki ga mladi starši tako radi kažejo dojenčkom in predšolskim otrokom. Nič ni primernejšega, kot najmlajšim pokazati, da so nenavadne živali lepo skrbno spravljene na varno za rešetke. Poleg tega ni dovolj, da starši otroku kažejo leva in mu govorijo: »Vidiš, velika muca!« Potrebno je stopiti še korak dlje in dokazati, da so živali kot skupnost varno pomanjšane na posamezne vzorčne primerke.
Tu nastopijo razlike. En lev, en slon in en nosorog so pač posledica velikih stroškov nakupa in vzdrževanja. Zgolj varčnost nalaga živalskemu vrtu, da ne prikazuje celih slonjih čred, ampak se raje zadovolji s kakšno čredo kozorogov. Prav je, da otroci opazijo, kako tudi živali živijo v skupnosti, imajo mame in očete in mladičke, ki jih je potrebno nadzorovati, paziti in vzgajati.
Naslednji moment najdem pri medvedih, risih in volkovih. Domače živali iz domačih gozdov lahko živijo tudi v mestu, v Živalskem vrtu, ker je naša civilizacija dovolj sposobna, da poskrbi zanje, jih hrani in napaja in jim omogoča vsakodnevne sprehode. Civilizacija, ki je sposobna poskrbeti za volkove, medvede, rise, lahko mimogrede prepriča še tako trdovratnega otroka, da je sposobna poskrbeti tudi za njega. Še več! Ob tako ganljivih prizorih, ki nastanejo, ko paznik s traktorjem razvaža seno in meso in sadje, otrok zanesljivo spozna, da so kakor velikanske zveri tudi njegovi starši na varnem in preskrbljeni!
Lahko zaključimo, da ljudje ljubimo živalske vrtove, ker se nam v življenjskih sanjah prikazuje ves svet kot skrbno urejen živalski vrt? Je potem podoba raja samo izpopolnjena vizija živalskega vrta?
Prav gotovo je bilo na Noetovo barko mogoče spraviti samo dobre ljudi in dobre živali in tudi za vsak raj in vsak živalski vrt in za Evropsko skupnost in Severno atlantsko obrambno zvezo, je potrebno opraviti neko selekcijo. To ni nič slabega. Šole, športne reprezentance, pevski zbori - vse počiva na selekciji. Ne na naravnem izboru, ampak na premišljenem, skrbno načrtovanem in utemeljenem izboru.
Kaj pa je žival v živalskem vrtu kaj drugega kot radijsko, televizijsko, časopisno poročilo o redki tematiki iz oddaljenih krajev? Tako kot se živalski vrt zastonj trudi, da bi bil podoben prijaznemu stanovanjskemu naselju ali celo letoviškemu naselju, tako se živali zastonj naprezajo, da ne bi bile podobne muzejskim eksponatom, razstavljenim umetninam, radijskim, televizijskim, časopisnim poročilom in seveda ne nazadnje reklamnim oglasom. To vidimo tudi po tablicah z imeni sponzorjev.
Naša kultura, to je, kultura živalskih vrtov, skrbno uporablja model živalskih vrtov tudi in ne samo tudi, ampak predvsem - v svetu medijev. Vedno je v istem času potrebno imeti samo eno vojno in to skrbno izbrano vojno iz še nedotaknjenih, eksotičnih krajev. Ali iz krajev, o katerih po nemarnem dolga desetletja nismo govorili. Tudi ni mogoče kar tako po nepotrebnem vsak dan govoriti o križih in težavah prav vseh narodov. Tudi publiko bi utrujalo. Mediji potrebujejo samo nekaj držav, nekaj narodov in samo nekaj politikov s politične scene takšnega izbranega naroda. Če že mediji usmerijo vso energijo na krizna žarišča, potem jo morajo usmeriti na prave, avtentične posameznike narodov s kriznih območij.
V medijih zlepa ne pridejo na vrsti vsi narodi in vsi politiki, jasno je, da kakšna država, kakšen narod in kakšni politiki zlahka zamudijo svojih petnajst minuta slave. Jasno je, da se ravno novinarji, ti gospodarji medijev in zatorej gospodarji senc, morajo truditi, da velikost, prava barva, izjemna oblika, redkost, čistokrvnost in dragocenost posamezne države pride do izraza. Ker brez države, ki je po srcu dobra, prijazna do otrok, turistov, živali in beguncev, posebej pa še do sosedov in manjšin, tudi ni zanimivih politikov. Takih, da bi se splačalo pisati o njih. Ali jih celo razkazovati.
Pripovedovanje zgodb, opisovanje naravnih katastrof in prometnih nezgod, zločinov in popotovanj se sproti spreminja v književnost, samo, da je dovolj časa in volje za dramatiziranje, komentiranje, izpostavljanje podrobnosti, ilustriranje ali celo zvočno opremljanje. Ne samo, da sta film in televizija nadomestila književnost, ravno film in televizija sta iz književnosti naredila ocean poročil in reklam in senzacij, v katerih se vsak dan utaplja vsak posameznik v razvitih državah. Ko pa je na razpolago toliko posnetkov, toliko sličic in še toliko glasbe, so se mediji spremenili v eno samo prevajanje.
Ljudje hočejo poleg redkih dogodkov videti in slišati tudi največje svetovne politike. Ti politiki odgovarjajo na vprašanja in tu je potrebno prevesti vprašanja in odgovore. Da bo vprašanje na vsakem od različnih medijskih programov zastavljeno v različnem jeziku, torej prevedeno, je jasno. Je pa tudi jasno, da se bo politik prikazal s pravo podobo in del odgovora povedal v svojem jeziku. Vendar, sledili bodo podnaslovi ali prevod, komentar pa bo na koncu zanesljivo že v desetinah tujih jezikov.
Od politika ostane zanesljivo pristna samo še slika v naravnem okolju in morda še nekaj glasu. Tako pa politik (ali kdorkoli od pomembnih) nenadoma ni več daleč od leva v živalskem vrtu, ki ga starši kažejo dojenčku in razlagajo: »Glej, velika mucica! Glej, veliki mjaumjau!«
Če hočeš kakršnokoli izjavo posneti v radijski ali televizijski tehniki, jo moraš najprej kvalitetno prevesti, potem pa jo je potrebno montirati, jasno, odstraniti tiste dele posnetka, ki se niso posrečili, tekst je potrebno zapisati, popraviti morebitne napake, spet prevesti, pregledati in spet popraviti morebitne napake, potem pa spet prebrati in potem vse skupaj spraviti še v program...
Ob vsakem večjem konfliktu, vojni, na primer, postaja radio konkurenčen televiziji ali jo celo prehiteva samo zato, ker vsaka radijska postaja lažje prevaja agencijske vesti v najrazličnejše jezike, jih opremi s komentarji in na ta način razsvetljuje prebivalce majhnih držav in narodov. Ne rečem, da so nenehna prevajanja vprašanj in odgovorov iz velikih jezikov v male in iz malih jezikov v velike, prikrita oblika cenzure. So pa najbrž nenehno iskanje izbranih živali za izbrane kletke v izbranih živalskih vrtovih. Če je vsaka beseda v poročilih stokrat pretehtana, je svet nujno urejen in olepšan in nenadoma so levi, nosorogi in sloni umiti in počesani.
Nekateri narodi pa so nenadoma boljši po srcu in še uspešnejši obenem , drugi narodi pa kar izginejo in se raztopijo in je kvečjemu mogoče rešiti izmed njih kakšne redke, dobre posameznike.
SLOVENSKA POMLAD (članek, objavljen na Valu 202 in v ljubljanskem dnevniku »Dnevnik« 20. 11. 1994).
Odbor državnega zbora za raziskavo afere JBTZ zapravlja čas in denar davkoplačevalcev. Afera JBTZ je bila pač sleparija. Marsikaj v tedanji republiki Sloveniji je bilo pač nekaj takšnega.
Nekega davnega leta o se v znani ameriški organizaciji (CIA?) spomnili, da bi naj postal novi predsednik kakšne socialistične države kakšen dramatik. Vendar moral bi prej vsaj štiri leta trpeti v zaporu.
Tako sem nekega večera po sestanku društva PEN presenečen opazil, kako nekaj mojih starejših kolegov prepričuje Josipa Vidmarja, člana predsedstva republike Slovenije, naj prepriča slovenski politični vrh, da bi nekoga od penovcev oblasti zaprle. Za štiri leta. Da bi kasneje postal predsednik. Ko sem opazil, da hočejo zapreti kakšnega dramatika, sem se takoj prijavil. Da ne bi kje izbrali Partljiča. Ko nisem uspel, sem omenil Vladimirja Gajška in Tomaža Šalamuna. Ampak so že omenjali mladega časnikarja iz Maribora, mladeniča, ki, kar velja poudariti, takrat sploh še ni pisal dram. Starci se niti imena prvi hip niso spomnili! So rekli, da že vejo, kakšen zločin bo naredil, prinesel bo preko meje knjige o pobitih v Rogu, in so rekli: ime gor, dol, saj poznamo naslov njegove knjige: Balada o bledem hudodelcu. Ko so Draga Jančarja kmalu po tem zares zaprli, se je izkazalo, da nekateri od starejših penovcev niso razumeli, zakaj gre. Začeli so ga reševati iz zapora! Tako kot tega niso hoteli, n.pr.: v primeru Viktorja Blažiča. Ni vsakdo, ki te reši iz zapora, tvoj prijatelj! Če bi Drago Jančar lepo sedel štiri leta, bi zdaj ne bilo sitnosti z drugimi predsedniki! Države, seveda!
Ravno možje iz PENa so se po nalogu takratnega slovenskega vodstva dogovarjali z Dobrico Čosićem, naj prepriča Srbsko akademijo znanosti in umetnosti, posredno pa še srbski vrh, kar je potem zelo kmalu pomenilo samega Slobodana Miloševića, da bo Srbija najboljše in najbolj zanesljivo uničila Hrvaško, če bo Sloveniji dovolila, da se odcepi. Dogovor je uspel. Vendar, ko je nekega dne srbsko vodstvo poročilo slovenskemu vodstvu, naj nemudoma odkrije koga, ki bi izdal kakšno vojno tajno in potem tega človeka zapre, da bo tako sprožen proces demokratizacije, so nalogo podtaknili dobrodušnemu in dobrovoljnemu Jožetu Smoletu. Njegov človek je tekal po Ljubljani in spraševal, koga naj zaprejo. Naletel je name, vprašal me je, kaj menim o projektu številka ena: za rešetkami bi se naj znašli Veno Taufer, Rudi Šeligo, Spomenka Hribar. Iz zapora bi jih pa naj reševala Peter Božič in Tine Hribar. Pobesnel sem. Ne zapirajte pisateljev, spet se jim bo nos dvignil do nebes! Spet se bodo napihovali. Kaj nimate druge variante? Agent je rekel, da je druga varianta resnično bedna. Zaprli bi naj urednika Mladine Roberta Botterija, pa dva urednika spominov Staneta Kavčiča – Igorja Bavčarja in Janeza Janšo. Ampak, je poudaril: Kdo bi se sekiral zaradi teh treh? Tudi te tri bi naj reševal iz zapora Peter Božič, tokrat ob pomoči Spomenke Hribar. Poglobil sem se v vprašanje in svetoval: nikoli ne zapirajte treh, ampak zaprite vsaj štiri. (Banda štirih – zveni lepše)! Tudi naj Božič za božjo voljo nikogar ne rešuje iz zapora! Pač pa naj uglajeni in umirjeni Igor Bavčar organizira večjo, številno skupino občanov, ki se bodo sestajali , prirejali tiskoven konference in pisali proglase! Doovlj je, da zaprete njegovega najboljšega prijatelja Janeza Janšo, to je tako lepo, princip »en prijatelj rešuje drugega prijatelja«, »brat« »brata«. In koga naj zapremo skupaj z Janšo? Je vzdihnil agent. Vedel sem, da je tovariš J.V.Stalin naročil: zapirati je potrebno zgolj in samo revolucionarje in zgolj in samo sodelavce tajnih služb. Izbira ni velika. No, sem rekel, zaprite kakšne provokatorje, vseeno koga, samo, da imajo oči kot veverice ali mladi zajci: to ljudi gane. Agent je rekel, da so mnogi proti zapiranju Janše. Mladenič ima dobre zveze in bi lahko postal nevaren. »Saj ga ne boste dali za obrambnega ministra!« sem rekel. Agent pa v smeh.
No, tri tedne kasneje so Janšo zaprli. Potem še ostale tri, prav zanimalo me je, na koga se bodo vse spomnili. Vojna tajna, za kakršno sem slišal tri tedne prej, se je malenkost spremenila. Dokazi so postali še bolj slaboumni. Ko je divjalo dogajanje na Roški in je Odbor neprestano zasedal, sem na prehodu za pešce pred Turistom srečal Cirila Zlobca. Rekel je: »Kakšen propagandni učinek! Kakšen napredek demokracije! Ves narod pokonci zaradi enega brezveznika!« Potem mi je pojasnil, kako se je za mojo varianto ogrel X, znameniti politik, in kako mu je Y, drugi znameniti politikm prevzel idejo, ker je menil, da je prvotni avtor scenarija kakšen Maček ali Dolanc ali kdo takšen. »Vsi smo bili mnenja,« je rekel Zlobec, da je ta varianta najhujša neumnost, ampak glej, kako lepo uspeva! Vljudno sem pripomnil, da sem ogorčen, ker spet nihče ni hotel zapreti mene. Jaz si pa tako želim postati politik. »Nič ne skrbi,« je rekel Zlobec. »Ko bo demokracija, bo še zabavno!«
Bilo je. Izbruhne vojna. Marjan Jerman mi reče: »Greš z mano na Vrhniko, tanki bodo napadli?«
»Prej moram ženi povedat, da odhajam v ljuti boj, samo trenutek, takoj bo prišla iz zelenjave!«
»Ne morem čakati niti minute, mudi se,« je rekel Marjan Jerman, novinar Vala 202. »Ob štirih bo Zmago Jelinčič, grozni in strahoviti nacionalist, naredil junaško dejanje, uničil bo tank, ne smem zamuditi intervjuja!«
»No, pa nič,« sem rekel. »Bom počakal na naslednjo vojno!«
Kdo bo Hrvatom razložil, da je bilo šest mesecev pred referendumom o osamosvojitvi jasno, da se bo vojna dogajala v Bosni in da nikoli ne bo vojne med Hrvati in Srbi, no, mogoče samo nekaj dogajanja zaradi obeh predsednikov, da sta si utrjevala položaj? Končno bo potrebno povedati, da je bil tudi Vukovar sleparija.
Da je bila vojna v Bosni zgolj slab ameriški humor, zafrkavanje nespametnih Evropejcev, to je morda tudi že komu jasno.
AMERIČANKA. Leta tisoč devet sto devetinosemdeset in v prvih mesecih leta tisoč devetsto devetdeset sem v enajstih mesecih napisal štiri romane in so mi začeli zatekati sklepi na prstih, zato sem se bolj in bolj usmerjal v politiko. Bil sem izvoljen za poslanca v Zbor združenega dela, vendar nisem se še zaposlil v skupščini in nič pametnega se še ni dogajalo, Spomenka Hribar, predsednica poslanskega kluba, je rekla, najprej se moramo sestati, izvoliti vodstvo, potem moramo oblikovati odbore in komisije, da bomo lahko začeli z delom. S pravim delom namreč. S spreminjanjem sistema in družbe. Na kraj pameti mi ni prišlo, da ne bi verjel tistega, kar sem verjel že od malega, namreč, da je najvažnejša naloga politikov spreminjanje sistema in družbe, se pravi, revolucionarna dejavnost.
Nekega lepega dne mi je telefoniral Kaminsky, član izvršnega odbora moje takratne stranke, Slovenske demokratske zveze. Telefoniral mi je, kako je dan prej peljal ameriško novinarko na Ljubljanski grad in ji razkazal panoramo mesta, novinarka pa je izrazila željo, da bi se srečala z mano, znanim piscem člankov.
Naslednji dan sem se sestal za Američanko, v restavraciji hotela Union mi je naročila cocacolo. Spremljala jo je prevajalko, ki pa je govorila srbsko, zato sem pomislil, da gre za zaroto srbskih obveščevalnih služb in sva z Američanko prevajalko poslala na sprehod. Potem sem pomislil, da končno tudi ameriška novinarka lahko dela za znameniti KOS, protiobveščevalno službo ali kako se ji je že reklo, ampak ker sem se odločil, da bom govoril samo tisto, kar tako ali tako vsak mesec pišem za Ljubljanski Dnevnik, sva lahko v miru začela.
Rdečelična novinarka Jenny, bila je iz Teksasa, je izvlekla računalniške izpise raznih tujih agencij. Poročale so, da sem napisal v nekem članku, kako je Milošević fašist in da bo prišlo do vojne na Kosovu in da naj se Slovenija nemudoma odcepi od Jugoslavije. Razložil sem ji torej, kako po mojem mnenju Srbi in Albanci gojijo vsak svoj nacionalizem in kako bo zadeva nujno pripeljala do vojne, ki se bo razširila tudi v Makedonijo in da ne vidim razloga, zakaj bi Slovenci vztrajali v takšni državi.
Američanka se je pošteno razjezila. Rekla je takole: »Vsi vemo, da se bosta Slovenija in Hrvaška osamosvojili, vendar to se bo dogodilo na dovolj miren način. Prišlo bo sicer nekoliko do vojne, vendar ta vojna se bo odvijala v Bosni in Hercegovini. Nikakor ne na Kosovu ali v Makedoniji! Mogoče bo prišlo do kakšnega oboroženega konflikta med Srbi in Hrvati, recimo okoli kakšne strateške točke, na primer Slavonskega Broda ali Vukovarja. Vendar ti spopadi bodo samo zaradi prestiža predsednikov obeh držav. Do prave, resne vojne sploh ne sme priti! Kaj šele, do napada na Slovenijo. No, mogoče, da bi se lahko dogodili kakšni konflikti, veste, kako je to, vojaki so včasih živčni, ampak ti konflikti prav gotovo ne bodo trajali več kot nekaj dni. Toliko, da se bodo lahko mediji razpisali in razgovorili!«
Ko sem jo vprašal »Zakaj bi se naj vendar Slovenija osamosvojila?« je odgovorila: »Jasno, ker čez kakšnih šest mesecev boste razpisali referendum o samostojnosti, referendum bo uspel, potem pa se boste nekje sredi naslednjega leta osamosvojili«. Omenila je, da je tako ali tako vse dogovorjeno, ko sem pa vprašal, med kom je vse to dogovorjeno, se je izrazila nekam nejasno, tako nekako, da vse kar se na svetu dogaja, se dogaja v skladu s tem, kar se dogovorijo velesile. Na moje vprašanje, če so se Američani in Rusi dogovorili s Sadamom Huseinom, da naj kar lepo mirno napade Kuvajt, potem so si pa Američani privoščili Puščavski veter in uvedli blokado Iraka in Iračanom prepovedali izvažati nafto, se je nekoliko izmotavala. Rekla pa je, da pač moram vedeti, kako je to in da je moderna orožja pač potrebno preizkusiti. Nafte pa tudi naj ne bi prav vsi izvažali kolikor se jim pač zdi!
Ker so me nejasnosti utrujale, sva poklicala prevajalko in razgovor smo temeljito poglobili: menil sem, da si Slovenija kljub demokratičnimi volitvam ne sme ničesar izmišljevati. Ko bo prišlo do vojne na Kosovu, lahko Milošević napodi Albance v Bosno, Bosance v Slovenijo, Slovence pa v Avstrijo in Italijo, polovico v Trst, polovico pa v Graz! Da smo takšne predloge že slišali od srbskih politikov, ki so Slovence pošiljali v Graz in Philadelphijo.
Američanka je zagotovila, da nas v Philadelphijo prav gotovo nihče ne bo spravil. Da pa bo v Bosni prišlo do hude vojne in hudih žrtev, tega ni skrivala. »Pač tako mora biti. Ker tako mora biti, zato tudi tako bo!« Omenila pa je, da so z muslimani pač vedno resne težave. Da pa je seveda Evropo potrebno ohraniti demokratično in krščansko.
Kasneje mi je poslala izrezek iz časopisa, omenjen sem bil in pisalo je, da si prizadevam za mir in za osamosvojitev Slovenije obenem , kar pa, seveda, jasno, ne gre skupaj. Od takrat naprej v Teksasu nimajo dobrega mnenja o meni. Vsaj tako kaže.
Leta tisoč devet sto devetdeset je Lojze Peterle, predsednik vlade koalicije Demos, ukazal premestiti marmornat kip Josipa Broza Tita iz skupščinskega avle v muzej. »Marmornati mož v plašču mu ni dovolj!« sem pomislil. »Seveda, zdaj ko smo poslanci, bomo revolucijo zagrabili mnogo resneje!« Nisem stavil na Peterleta, Rupel in Trekman sta se mi zdela ostrejša, ampak upanje, da bom sodeloval pri revolucionarnih spremembah me je očaralo.
Ko je marmorni Tito izginil, je nastala praznina: kdo je merilo vsega, nečesa da je in nečesa, da ni, če ni Tita? Nisem si predstavljal Lojzeta Peterleta v marmorju. Nekakšen kip pa sem potreboval. Menda ne mislite, da so brez marmorja možne revolucije?
Zjutraj sem v skupščinski jedilnici v kleti spil kavo s svojim tajnikom. Prediskutirala sva moje naloge za prihodnje dni. Sklicevala sva sejo komisije za informiranje, vendar ne še tako, šele, ko se bodo nabrali problemi.
Odšel sem v skupščinsko knjižnico prebirat beograjsko Politiko in Neewsweek. V popolni tišini je tam prav vedno posedal kakšen tajnik ali celo poslanec in listal časopise. Ugledno vzdušje, prav nič čitalniško. Oziral sem se okoli sebe, mar poslanec, ko prebere časopis, vstane, kaj vstane, plane pokonci in že se odloči sam pri sebi in že hiti odločat!«
Moj tajnik se je vsake pol ure podal po rdeči preprogi v klet, v čitalnico in me poklical na hodnik. Prišepnil mi je, kje so problemi. O čem bomo v naslednjih dneh odločali.
Na eni strani problemi v časopisih, na drugi strani problemi v skupščinskih gradivih. Človek lahko postane kar malo razdvojen.
Pred skupščino sem srečal Jožeta Pučnika. Pogovarjala sva se s poslanci, ki so kadili na soncu pred portalom iz nagih dečkov in deklic. Bronastih, seveda. Jože Pučnik mi je prijazno omenil, da bo potrebno izpeljati privatizacijo in denacionalizacijo. Začudil sem se: O privatizaciji in denacionalizaciji nisem še ničesar slišal. Skrbelo me je, bomo zmogli takšne velike spremembe? »Mogoče bi najprej spravili Jugoslovansko narodno armijo iz Slovenije? Uredili lastno vojsko? Druge spremembe pa bo najpametneje uvajati usklajeno z drugimi jugoslovanskimi republikami, pa če se bomo osamosvojili ali ne, predvsem se moramo izogniti zmanjšanju medsebojne trgovine in gospodarskega sodelovanja. »Poleg tega, če je država komu kaj vzela, zakaj bi mu vračala, kaj ni boljše, da imamo vsi skupaj bogato in močno državo, posebno še, če se hočemo osamosvojiti?«
Tisti hip sem opazil, da se morda že vse življenje bojim, da bi prišlo do kakšne revolucije.
To me je potrlo. »Se morda bojim revolucij? Sem morda celo proti nasilju? Kaj je to z mano?«
Bilo nas je dve sto sedemnajst poslancev koalicije na oblasti. Koalicija »Demos« je bila sestavljena iz sorodnih, vendar ne podobnih strank.
V dvorani vojaškega vadbenega centra Poljče na Gorenjskem smo se vsi skupaj plenarno lotili osamosvajanje. Jože Pučnik, predsednik Demosa, se je glasno zavzel za osamosvojitev.
Najprej se nihče ni prijavil k besedi.
Potem so nekateri ostro protestirali proti takim idejam.
Nekateri ministri so kar odšli iz dvorane, najbrž vedno, kadar so slišali kaj tako neresnega. Jože Pučnik, predsednik Demosa, je deloval nekoliko samotno in nekoliko smešno.
Nisem se rinil v ospredje. Ker sem vedel, da se bo Slovenija osamosvojila, saj mi je to povedala Jenny, rdečelična ameriška novinarka iz Teksasa, kasneje mi je poslala izsek iz teksaškega časopisa, kjer me omenja, seveda po mojem mnenju preveč na kratko.
V Poljčah me je zelo zaskrbelo. Ne maram biti v manjšini. Tako ali tako se mi prevečkrat dogaja, da zagovarjam nekaj, s čimer se nihče ne strinja. Vedno sem tudi najraje s svojim predsednikom! Kaj pa naj naredim, če so vsi proti njemu? Se morda samo pretvarjajo?
Rekel sem si, če je ameriška novinarka nekje izvedela, da se bomo osamosvojili, potem je gotovo tudi Milošević za to in bo še prav vesel, da se nas bo rešil. Edino, kar me je srbelo in za kar mi je žal, je hrvaška obala. Nihče ni govoril o obali, otokih, morju in ribištvu. Revolucionarno je ne misliti na malenkosti!
Prenašati štiri milijone Hrvatov zaradi tisoč kilometrov obale? Mogoče kdaj v naslednjih sto letih?
REFRENDUM leta 1990. Prišel je čas za referendum in poslanci smo se ure in ure prepirali, kaj če se ga bo udeležilo samo dvaindvajset odstotkov volivcev in jih bo dvanajst odstotkov za odcepitev ali pa proti odcepitvi, kaj bomo naredili potem? No referendum se je posrečil, potem je prišel junij. Zgodili so se Pekrski dogodki, spopad ob kasarni v Pekrah pri Mariboru. Polkovnik Milan Aksentijević je prišel v skupščino neobrit in je povedal, da je bil teden dni brez elektrike in sendvičev zaprt v kasarni sredi Ljubljane in da se ni mogel umivati in da je resno ogrožen. Povedal sem, da pozitivno vem, kako med Srbi in Hrvati ne bo vojne, vojna bo v Bosni in samo tam, da je tako vse zmenjeno. Ponorel je, rekel je, da ne vem, kaj je to vojna (tega se nisi učil v šoli!) in da vojne ne bo! Najbolj zagotovo je pa ne bo v Bosni! Povedal je tudi, da Jugoslavija ne bo razpadla. Trajala bo stoletja in tisočletja! In naj si ne izmišljujem zgodovine, ker si zgodovine ne izmišljujejo pisatelji!
Dal mi je misliti. Nisem se mogel strinjati z njegovo tezo o tem, kdo si izmišljuje zgodovino. Pisatelji se pogosto srečujemo z drugimi pisatelji. Poznal sem srbske akademike, same pisatelje in pesnike in celo slavne pesnice. Večkrat smo se pisatelji srečavali z njimi na Bledu in dvakrat ali trikrat celo na Brdu, so pač hoteli in zahtevali za Srbe tisto, kar hočejo Francozi za Francoze, Angleži za Angleže, Avstrijci za Avstrijce: Etično čisto državo enega samega naroda. Niso se mi pa preveč smilili, ko smo skupaj ugotavljali, da jim zaradi mnogih zgodovinskih posebnosti najbrž ne bo uspelo. Vedel sem, da si narode in zgodovino in celo vojne vedno izmislijo književniki.Taka je pač ta reč. Poglejte samo Novo revijo, kaj vse jim pride na pamet, pa se potem celo uresniči.
TOKIO LETA 1992. So narodi na svetu, ki preprosto ne prepoznajo beguncev. Pred desetimi leti sem v Tokiu kramljal s predsednikom japonske zveze piscev za radio in televizijo, govoril je nekako takole: »Franček, nas, ki pišemo za radio in televizijo nihče ne ceni, je tako? Vendar, kaj nas to briga, kopljemo se v denarju, to pa je tudi nekaj«.
»Kako to misliš?« sem ga vprašal. Pa je povedal: »Na Filipinih so na črno izdali 700 tisoč kaset moje televizijske soap opere, pa sem jih tožil, za vsak izvod sem hotel sedemintrideset centov, no, saj veš kako je s sodišči, dobil sem štiri in pol cente za vsako kaseto; veš, koliko denarja je to?«
Tam je bil tudi zelo hud novinar japonskega dnevnika, vprašal me je: »Franček, vi pišete za kakšen slovenski časopis, gotovo ima deset tisoč naklade?« Takoj sem pojasnil. Do zdaj, da sem pisal za Dnevnik, milijon in 100 tisoč naklade, potem za Delo, milijon in 300 tisoč naklade, zdaj pa da pišem za Val 202, ki ima dva milijona in 300 tisoč naklade!«
Japonec si je začel puliti lase. Povedal je, da piše za največji dnevnik na svetu, ki pa ima samo štiri in pol milijona naklade! Res pa je, da ga prebira vsa Japonska. Japonska pa, kakor vemo, končno ima nekaj več prebivalcev kot Slovenija!
Nisem se dal zmesti. »Če vsako jutro po trideset Japoncev plane na vsak posamezen izvod vašega dnevnika, se dva milijona izvodov dnevnika Val 202 razleti po vsej intelektualni Evropi. Brez Slovenije in slovenščine si resnega intelektualca v Evropi ni mogoče niti zamisliti, sem poudaril. Pa kaj bi to! Ker smo narod izseljencev, zdomcev in beguncev, je slovenščina izumrla tako kot sanskrt, vendar nekje globoko v drobovju Evropejcev tli civilizacija Venetov. Veneti pa so bili Slovenci, kaj bi skrivali«.
Oba sogovornika sta se silno prestrašila, žulilo pa ju je še nekaj drugega, še strašnejšega, povedala sta, da se ta hip dogaja kriza v Iranu, in da je že nekaj tisoč Irancev vdrlo na Japonsko.
»Včeraj, ko sem šel v živalski vrt, sem jih srečal v parku«, sem jima zaupal. »Grem mimo velikega vodometa in pod cvetočo češnjo stoji Iranec. Nepremično. Bulji nekam v daljavo. Grem mimo jezerca s čapljami in na travi sedi drugi Iranec. Potem sem srečal Iranca še pred stojnico z baloni in še enega Iranca pred javnimi pisoarji«.
Onemela sta. Poklicala sta prevajalko, če morda nista česa prav razumela. Prevajalka je zmagoslavno povzdignila glas: »Kako pa veste, da je nekdo Iranec? Tega vendar ni mogoče vedeti! Ste kdaj bili v Iranu? Je v vašem domačem kraju mogoče najti vse polno Irancev?«
»Ne, pri nas v Ljubljani ne, ampak pri vas v Tokiu jih je vse polno. Kmalu vas bodo izrinili«. Gostitelji so se pošteno prestrašili. Kar tekmovali so, kdo mi bi dokazal, da nimam prav.
Potem pa sem prijaznim Japoncem povedal zgodbo o Švicarjih. Tudi Švicarji ne razpoznajo beguncev. Tudi Švicarji - kdo ve zakaj - so popolnoma etnično slepi. V Montreuxu mi je neki Švicar razlagal, kako je pri njem pet let delal Albanec, bil je zelo priden in vesten, pa mu je našel dvosobno stanovanje, da si pripelje ženo, pa še noseča je bila. Albanec pa je pripeljal nosečo ženo in še šest otrok, in še teto in nečakinjo in dedka, in Švicar je rekel: »Ne more vas deset živeti v dvosobnem stanovanju!« In res je Albanec takoj zmanjšal število družinskih članov. Ni povedal kako, kar izginili so. Potem sem Švicarju razložil, da to ni nič čudnega. Če so Švicarji tako kulturno otopeli, da ne prepoznavajo pripadnikov drugih etnij, potem jim pač ni pomoči. Pojasnil sem mu, kako sem ob sprehodih ob Ženevskem jezeru kar nekajkrat srečal Albance, pa še s tipičnimi belimi kapicami na glavah, pa na nosovih jim je pisalo, da nimajo dokumentov. »Pa kaj? V Švici je že milijon Srbov, zakaj ne bi bilo tam še milijon Albancev. Boste pač novo Kosovo, problemov ne bo zmanjkalo, pa kaj? Bodite srečni, da gredo Turki večinoma kar v Nemčijo!«
»Ampak mi smo urejena država, je stokal Švicar. K nam ne more nihče priti brez papirjev in pri nas ne more nihče živeti brez papirjev!«
»Kje pa! S padali skačejo iz športnih letal na ledenike. Ali pa kaj podobnega. Kaj vi veste, kaj so begunci? Begunci se pač znajdejo!«
»Pač pa«, sem dodal takrat pred desetimi leti v Tokiu obema Japoncema: »Ne vem, kako pridejo Iranci na Japonsko? Mar plavajo čez Tihi Ocean? Jih bog sonca ustvari iz vetra in morske pene?« Doživel sem izbruh panike. Podobnega, kot ga doživljamo dandanes v manjših slovenskih krajih, kamor notranji minister za kakšen teden v kakšno opuščeno šolo preseli begunce.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA. Vrnimo se za pičlo leto v preteklost, v leto 1989. Leta tisoč devetsto devetinosemdeset, sem bil predsednik mestnega sveta Slovenske demokratične zveze, gonilne sile koalicije, imenovane Demos. Na sestanek sem šel nekoliko zaskrbljen, Borut Trekman, moj predsednik Izvršnega odbora mi je sporočil, da je zadržan. Seje pa je vedno vodil prav on. Po petindvajsetih letih urejenega delovanja v Zvezi komunistov Jugoslavije sem se šele s težavo navajal na patetične in sladkobne in rahlo prismuknjene demokrate, ki so pač vedno brbljali drug čez drugega, ne da bi vedeli, kaj je pomembno, obenem pa jim vedno, pa naj so prišli na obisk predstavniki katerekoli od šestih novo nastalih demokratičnih strank, manjkalo jasnega revolucionarnega žara, jasne zavesti, da je najvažnejše spremeniti svet. Tokrat sem se oddahnil. Na sestanek mestnega sveta in mestnega ljubljanskega izvršnega odbora je prišel sam Dimitrij Rupel, predsednik stranke, glavni voditelj stranke, s seboj je pa pripeljal tudi nekaj voditeljev na prihodnjih volitvah zmagovite koalicije Demos.
Tako je seveda voditelj stranke prevzel besedo, na svetlo je potegnil nekakšen dokument v več točkah, zelo zaskrbljeno nam je povedal, da je potrebno sprejeti Majniško deklaracijo. Vljudno sem omenil, da so Majniško deklaracijo sprejeli slovenski poslanci v Dunajskem parlamentu in je potem pač prišlo do razpada Avstro-Ogrske in združitve Slovenije in Hrvaške s Srbijo in da danes pač ni potrebno, da bi Avstro - Ogrska še enkrat razpadla, ne vidim pa tudi pravega smisla, zakaj bi se Dimitrij Rupel in Veno Taufer rada združila s Srbijo in Hrvaško, saj smo s tema dvema republikama že skoraj sedemdeset let trdno in bratsko združeni.
DESETDNEVNA VOJNA, junij 1991. No, potem je jugoslovanska narodna armija začela zasedati mejne prehode z Avstrijo in Italijo. Dogodila se je desetdnevna vojna. Bila je to prva vojna v Evropi po petinštiridesetih letih! Moram reči, še v Mariboru pet ali deset let po koncu druge svetovne vojne je bolj smrdelo po vojni kot v Ljubljani leta tisoč devet sto enaindevetdeset. Bistvo vojne je, da se dva naroda močno sovražita med sabo. Ali pa da se vsaj sovražijo fašisti in komunisti ali zatiralci in zatirani. Ali kaj podobnega. Junijska vojna pred desetimi leti je bila nehumana zaradi vseh tistih novinarjev, ki so jih redakcije poslale na razglasitev neodvisnosti. Novinarji popestrijo športne dogodke, za vojno so pa po mojem skromnem mnenju povsem odveč.
Na radiu Slovenija je bilo zabavno. Leta 1991 sem bil glavni urednik radia in dan na dan so prihajali tuji novinarji. Nemec me je nahrulil: »Do kdaj bo trajala vaša vojna, vi se tu zabavate, urednik hoče, da ostanem tu, jaz pa imam že dva dni sobo rezervirano v Benetkah!«
Italijan je hotel vedeti, kje so tisoči mrtvih in če mu jih lahko kako pokažemo.
Vsaj deset novinarjev je prišlo vsak dan vprašat, če je tisto, kar govori Jelka Kacin, minister za informiranje prav zares res! Kadar sem rekel, da v vojni vsakdo laže kakor ve in zna in da naj raje poslušajo radio ali pa gredo malo po mestu in povprašajo prebivalstvo, so povsem ponoreli. »Če že imate vojno, poskrbite vsaj za novinarje in za odnose z javnostjo«, so kričali!
Drugi dan vojne sva z Marjanom Podobnikom, prvakom Kmečke zveze hitela na zasedanje v skupščino, pa je strmoglavil naš vojaški helikopter. Marjan se je razjezil in je rekel, da bo se mu to sploh ne zdi zabavno. Seveda sem mu zagotovil, da vojne ni in je ne bo, ker mi je ameriška novinarka, ki pa prav gotovo dela še za kakšno tajno službo, če ne za drugo, pa za srbsko, zagotovila, da je ne bo! Potem sva šla v skupščino, kjer smo se tako ali tako že ves mesec nenehno osamosvajali.
Na radiu v studiu so novinarji neutrudno poročali o dogodkih. Dogodke so opisovali dopisniki s vseh koncev Slovenije, tiste najživahnejše s pomočjo radioamaterjev. Radijski programi so bili združeni v enega samega in poslušanost radijskega programa je rasla. Iz ure v uro je bilo razpoloženje bolj podobno vojni. Književnost nikoli ne more opisati vojnega dogajanja. Film še manj. Vojna, to je živahno hkratno delovanje nekaj sto tisoč ljudi. Nenehno in istočasno počnejo vse mogoče, da bi pregnali sovražnika, rešili same sebe ali pa oboje hkrati.
Pri tem bi vse še nekako šlo, če ne bi bilo novinarjev. Novinarji skušajo prav vedno zagotoviti nepretrgan prenos vojne. Novinarji ne ločijo med vojno in športom. Novinarji menijo, da je vojna malo bolj nenavadna olimpiada. Takšna olimpiada z malo več poškodbami. Novinarjev vojne niti najmanj ne spravijo iz tira, novinarji so namreč delovni ljudje, neprestano nekaj pišejo in poročajo. Z vojaki pa je povsem drugače. Neprestano čakajo na ukaze ali pa na sovražnika ali pa se premikajo z ene točke na drugo. Če bi vsak vojak vsak dan ubil tisoč civilistov, bi dva tisoč vojakov v enem dnevu iztrebilo vse Slovence.
Še sreča, da Slovenci v zadnjih stoletjih nikoli nismo imeli poklicne vojske!
Ko je danes, ob deseti obletnici Slovenske osamosvojitve, prišlo tudi do vojne med Albanci in Makedonci v Makedoniji, se je končno začelo dogajati tisto, kar sem napovedoval že pred desetimi leti.
ZVONOVI Z LEVE, ZVONOVI Z DESNE. »Samo Judje verjamejo v tako goljufivo in lažnivo ustanovo kot je to demokracija!« je nekoč izjavil Adolf Hitler. To njegovo izjavo nam posreduje George Lukacz, znameniti madžarski marksist v knjigi »Die Zerstoerug der Vernuft«. ((»Razkrajanje uma« v slovenskem prevodu). Kaj je Hitler menil, da je potrebno narediti z Judi, je jasno. Manj jasno je, pač pa je čisto v skladu z nacistično logiko, da je vse tiste, ki so torej verjeli v demokracijo, lahko že po zaključku iz zgoraj navedene misli proglasil za Jude.
Kako zelo pomemben je bil Emil Milan Pintar? Do leta tisoč devet sto dvainsedemdeset sem vsekakor verjel v marsikaj, v demokracijo pa prav gotovo ne. Tega leta sem srečal v PEN Klubu, znani gostilni na Tomšičevi ulici sredi Ljubljanje, Emila Milana Pintarja, mladinskega politika, ob litru vina me je prepričal, da ne kaže verjeti v Lenina in marksizem-leninizem. Spoznanje me je zelo pretreslo. Seveda mi ni prišlo niti na kraj pameti, da bi Emila Milna Pintarja povprašal, kaj misli o demokraciji. Po letu dvainsedemdeset je napočila doba samoupravljanja. Zelo malo ljudi sem poznal, ki se s samoupravljanjem javno ne bi strinjali. Vsi smo se mu prilagodili. Kaj je Edvard Kardelj dejal o parlamentarni demokraciji? Da je neučinkovita. To je ponavljal že vsa leta po vojni, ni mu bilo potrebno ponavljati, da vanjo verjamejo samo Judje, ker je pač Jude Hitler že skuril.
Ali sem bil kdaj za demokracijo? Da. Najprej že davnega leta 1954, takrat sem pod vplivom člankov Milovana Djilasa sklenil ustanoviti Demokratično stranko Jugoslavije: prvi člen statuta, ki sem ga napisal kar sam, se je glasil: »Vse, ki niso demokrati, se postreli.«
Drugič me je obsijalo spoznanje slavnega leta tisoč devet sto devetinosemdeset: ko je Rupel ustanavljal Slovensko demokratično zvezo, SDZ. Telefoniral sem iz Ljubljane mami v daljni Maribor, a se ji zdi Rupel pravšnji lik klerikalca, in pri priči je izjavila: »Prav popoln primerek!« Ko sem povedal, da sem se pridružil njegovi demokratični stranki, je bila mama nekaj manj zadovoljna, je pa rekla takole. » Dobro je biti klerikalec, ampak komunisti bodo vedno na oblasti!«
Fakulteto, na kateri predava Dimitrij Rupel, je ustanovil znameniti Stane Dolanc, ta Stane Dolanc je bil sekretar Zveze komunistov Jugoslavije, bil je spreten mož in stranko je imel zelo solidno urejeno. Vztrajal je, na primer, na rednem plačevanju članarine. Vendar na fakulteti, ki jo je ustanovil, že desetletja predavajo tipi, ki ravno tako kot on govorijo vse mogoče, v glavnem pa predavajo stvari, ki ne držijo povsem, ali pa se nanje ni mogoče povsem zanesti, pa to me sploh ne moti, moti pa me, kadar voditelji moje stranke ne ločijo kaj je pomembno in kaj ni. Zato sem na tistem sestanku najine takratne stranke Slovenske demokratske zveze Dimitriju Ruplu namignil, da se vendar ne bomo zaradi nekega Slobodana Miloševića, prepotentnega sekretarja srbske partije, šli ločevat od naših naravnih tržišč na Balkanu? Potrebno je vendar samo jasno pokazati Srbom, da Kosovo pač ne more biti najpomembnejša stvar na svetu, pa če je tam še toliko niklja in lignita.
Veste, kako je to s sestanki. Ker so člani mestnega sveta bili v strankarskem zanosu, so pač predlagali, naj deklaracijo kar sprejmemo, nekaj točk o tem, da si Slovenija želi biti samostojna in se samostojno povezovati z Evropo tudi na drugačne načine, kot to hoče Milošević, pač ne more škodovati. Pa smo deklaracijo sprejeli.
Poseben, dodaten vtis je naredil Rupel, ko nas je obvestil, da bo Predsedstvo zveze mladine Slovenije sklicalo javno sejo predsedstva na Kongresnem trgu in bo pesnik Tone Pavček, pravi poslanec iz prave ljudske skupščine, prebral to našo Majniško deklaracijo.
»Zakaj ravno on?« sem vprašal in zvedel, da ima je bi bilo vendar pametno, da se čimveč članov stranke znajde v zaporu in na ta način povečamo revolucionarni interes množic, ni nihče posebej navdušeno reagiral. Veste, kakšni so desničarji, dostojni, vendar nekam medli. Stane Dolanc je vsaj vedno kričal in skakal v zrak, Hubert Požarnik in Janez Janša pa sta pač drugačna.
No, potem sem Ruplu svetoval, kje naj poveča in v barvah kseroksira majniško deklaracijo. Držal sem tudi vrsto v kopirnici, dokler sta Rupel in Peter Volasko majniško deklaracijo grafično oblikovala in popravila napake. Bodoča LDS, takratna ZSMS, je imela tudi zasluge: posodili so ime in prijavili zborovanje, na katerem je Tone Pavček, eden od pesnikov »štirih« in delegat v skupščini, to zadnje je posebno pomembno, ker je imel imuniteto, majniško deklaracijo tudi prebral.
Demokracije ni bilo več mogoče ustaviti.
Tudi ne razpadanja Slovenije na nove in nove občine.
Antonio Gramsci, imenovan tudi italijanski Lenin, je v nekem članku uporabil sedeči latinski citat: »Senatore boni viri, senatus mala bestia.« Če skušamo misel prevesti: »Poslanci poštenjaki, senat divja, slaba, nepredvidljiva žival!«
Domnevam, da je ta isti Gramsci imel predobro mnenje o parlamentarni demokraciji: prebil je nekaj let v Sovjetski zvezi, kjer bi se lahko seznanil s problematiko demokracije, pa seje vrnil v rim, kjer je bil poslanec v parlamentu, v času, ko je bil ministrski predsednik Benito Mussolini, znani predhodnik Silvija Berlusconija. Gramsci je seveda računal na poslansko imuniteto. Tako kot leta 1989 nekateri v slovenskem parlamentu in Slovenski demokratični zvezi. Da, pa je Gramsci petnajst let preživel v internaciji na Liparskih otokih, ki so kasneje postali vzor Auschwitzu in Golemu otoku in tam se je Gramsciju tudi zmešalo.
