Potem se je vrnila hčerka enega do njiju s kamiličnim čajem in oba veterana sta bila kruto ozmerjana. Ko je odšla (in odpeljala podmorničarja), me je oni drugi povprašal ali sem s Primorskega. Razni predniki moje none so bili doma lepo iz raznih krajev na levem in desnem bregu Soče, v prejšnjem stoletju so na vsak način poskušali priti do Trsta, kar jim je nekje pred prvo svetovno vojno uspelo. Zanikal sem kakršnokoli zvezo s Primorci.
Veteran pa je povedal, da je imel hude izkušnje s Primorci. Svojeglavi so, pokvarjeni so in nagnjeni k zločinskosti. Velikokrat ga je zaradi njih bolela glava. No, pa je malo povedal, kako je deloval v gozdovih po Krasu in neki ustanovi v Trstu, ki se je imenovala po rižu ali nekako tako. Na koncu se je pohvalil, da zna celo več besed domorodcev. Naštel je sledeče besedne sklope: »mamma mia«, »majčice mila«, »mamica moja«.
Ko se je vrnil njegov kolega, je kar takoj vedel, da je ta že klepetal o svojih medvojnih uspehih. »Kar žariš! Si mu povedal, packa, da si bil pri Gestapu in da si samo nohte pulil štiri leta? Medtem, ko sem se jaz skrival pred globinskimi bombami...? v nenehni smrtni nevarnosti?«
Oni drugi se je branil, da je pač vsaka vojna svinjarija in da danes pač pri ljudeh prevladuje mnenje, da je res svinjarija, da pa včasih ni bilo tako.
Oba skupaj sta me vprašala ali res vsi ljudje na zemeljski obli sovražimo Nemce, ker so bili taki kot so pač bili?
Vprašal sem ju, zakaj hudiča ju to skrbi?
Pa sta rekla, da zato, ker sta dobra kristjana in se bojita, da jima je bog poslal za kazen raka na grlu in potem lahko pričakujeta še kaj hujšega, recimo, da se bosta cvrla v peklu.
Hčerka (enega do njiju) je poudarila, da vsi upokojenci pridejo v pekel, končno, pravica mora biti, in potem me je vprašala, če menim, da maše pomagajo dušam v vicah.
Odločno sem zatrdil, da vic sploh ni. (Vsaj tako je v pravoslavju). Da vsi vojaki obvezno pridejo v pekel. (Tako pravijo jehovci). In vsi, ki so padli za pravično stvar, v nebesa. (To pravi koran). Vendar, ker oba prisotna nista padla, ju kaj drugega kot pekel zanesljivo ne čaka.
»In so tudi maše metanje denarja skozi okno? Ni nobene možnosti za odrešitev?«
»Vsekakor,« sem zagotovil.
Veterana sta se začela cmeriti. Kaj potapljanje ladjic, kaj puljenje nohtev, pekel, pekel!
Ženska me je odločno nadrla, da sem preveč okruten s starima gospodoma. Da me je vprašala pač zato, da bi povedal kaj vzpodbudnega.
Naslednjih petnajst minut, preden je vlak pripeljal do postaje, na kateri so se vsi trije izkrcali, sem slišal o vsemogočnem in usmiljenem bogu, ki razume borce za domovino, odpušča in vodi k spravi. In da so vsega krivi komunisti in da bodo predvsem komunisti prišli v pekel.
Podmorničar se ni strinjal: »Pa še ti ne, če se bodo pravočasno pokesali in poboljšali!«
Tako sem se srečal s strašnima Nemcema. Nikakor jima nisem mogel razlagati, koliko literature sem bral o njiju in njunih soborcih in koliko partizanskih filmov, polnih Nemcev, sem gledal v preteklih letih.
Dogodilo se je leta enaindevetdeset, gospa s švicarskega radia nam je razkazala Montreux, znamenito turistično mestece, kjer smo se udeleževali kongres o digitalizaciji medijev. Pokazala nam je hišo, kjer se je rodila in kjer živijo njeni starši, vrtec, v katerega je hodila, osnovno šolo na hribu, potem pa tudi lično gimnazijo. Omenila je, da je fakulteto obiskovala v sosednji Ženevi, kjer je tudi zaposlena, vendar je mimogrede pokazala tudi hišo, kamor se bo preselila, ko bo čez nekaj let odšla v pokoj. Naneslo je, da je gost iz ene od evropskih držav dvignil roko in vprašal, kje je pokopališče? Gospa je pokazala in dodala, da imajo tam starši grobnico, vendar si je ona rezervirala že posebno mesto zase in si postavila spomenik. Na željo velike večine gostov se je avtobus ustavil na strmini, da smo si ogledali, kakšen je vrtec, kjer ljudi pripravijo na tako stabilno življenje. Hiša med debelimi zelenimi drevesi je bila res nekoliko starinska, vendar v pravem slogu. Goste je zanimalo, če je tu še dandanes po petdesetih letih otroški vrtec in zvedeli so, da še dandanes deluje tako kot včasih. Prav tisto leto je divjala vojna v Bosni in vsa Evropa se je spraševala ali je res mogoče sto tisoče beguncev raztresti po desetinah držav.
Mogoče je v Indoneziji ali na Novi Gvineji drugače, evropska civilizacija pa ne prenese eksperimentiranja. Življenje mora biti urejeno in postaje, ki jih človek prehodi, ga vrednostno določajo. Za Evropejca je povsem mogoče, da se bo kdaj kam preselil, povsem mogoče je celo, da bo v vrtec in potem v osnovno šolo hodil v dveh različnih krajih, vendar se to ne sme zgoditi po naključju, ali na silo, brez razumnega in koristnega razloga, brez zanesljivih dokazov, da je pustolovščina nekaj pozitivnega prispevala k razvoju osebnosti. Človek v Evropi ni igrača politike in zgodovine, vojn in revolucij, če pa je tako naneslo, potem je to dejstvo izvor trajnih psihičnih zapletov. Razpok v duševnosti, ki so skoraj nepopravljive!
Gospa, ki nam je pokazala stoletno urejenost svojega domačega turističnega kraja, je hotela samo poudariti, da se na domače mesto v resnici spozna. Povsem nehote in mimogrede pa je ponudila misel, da Evropa morda ni celina beguncev in zdomcev in narodov, ki so se mešali, medtem ko so preganjali drug drugega. Zakaj naj človek beži iz kraja v kraj, če ne samo zato, da najde kakšno manj zahtevno šolo in kakšno bolje plačano delo ali pa da si kupi cenejšo nepremičnino? Kdor se v kateri koli smeri oddaljuje od domačega vrtca, samo kaže, da se morda ni razvijal harmonično, zdravo, uspešno. Če z drugimi besedami hočem zapisati program bodoče razširjene in združene Evrope, pa naj bo federacija ali ne, potem lahko zapišem samo: to bo celina učinkovitih in prijaznih otroških vrtcev.
Kolikor so mi povedali in večkrat šli pokazat na kraj dogodkov, sem se v Lipovcih rodil v šoli, ki so jo nekaj mesecev pozneje spremenili v vojaško bolnico in ki je danes že desetletja kulturni dom, ker v vasi ni več šole. No, dve leti pozneje v tisti vasi nisem več živel, pač pa sem hodil v osnovno šolo v Mariboru, ta šola stoji naproti stavbe, kjer sem hodil v gimnazijo. Sam nisem nikoli hodil v vrtec. Ne bi rekel, da me kakšna moja nekdanja šola kaj pretirano gane. Zadnjič sem se mudil na gimnaziji, kjer sem maturiral in še danes ne razumem, kaj lahko mladi ljudje pričakujejo od vegetiranja v tako strogih in mračnih prostorih. Ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo z njenimi ozkimi hodniki in tesnimi predavalnicami in Filozofske fakultete, nabito polne učenih punc, pa se človek tudi zlahka naveliča.
Dvajset let sem obiskoval različne ljubljanske vrtce. Prvi sin tri leta ni prišel v vrtec, ker so takrat prenavljali ljubljanski grad in ni bilo dovolj denarja za vrtce in ni bilo dovolj prostora v vrtcih. Takrat so bile generacije otrok še številnejše. Ko sem malčka spravil v vrtec, me je že po nekaj mesecih začel učiti slovensko. Vztrajal je, da moram govoriti tako kot on in v enem letu mu je za silo uspelo, da sem besede prenehal izgovarjati po štajersko in sem se navadil vsaj osnov ljubljanščine, to je, osrednjega slovenskega dialekta. Nekaj, kar ni uspelo ne založbam, ne gledališčem, ne filmu in niti ne desetinam ljubljanskih lokalov.
Otrok hodi v vrtec vsak dan ob točno določeni uri. Ne sme zamujati. Otrok čaka na dvorišču, da prideš po njega in je vesel, da si prišel. Otrok meni, da si ti ves ta čas, ko je on v vrtcu, prebil v nekem drugem vrtcu in si se igral pod vodstvom vertikalne avtoritete, nekoga, ki je vedel povedati, kdaj se je potrebno pogovarjati, kdaj igrati, kdaj iti spat, kdaj vstati in kdaj počasi oditi domov. Otrok ni nikoli svobodni umetnik in ne razume življenja svobodnih umetnikov, otroci rišejo in pojejo, plešejo in igrajo, vendar nikoli ne pišejo knjig in scenarijev. Otroci nenehno poslušajo pravljice.
Nehal sem kaditi in piti in nekajkrat sem spremenil področje umetniškega delovanja, preživel sem ločitev in štiri selitve in komaj je prvi sin odšel v šolo, že sem imel drugega, ki je tudi kmalu moral v jasli in potem v vrtec. Marsikaj se je spremenilo, vendar je ura, ko je treba v vrtec, ostajala. Življenje v senci vrtca zahteva red in disciplino. Vsako jutro sem opazoval ženske v visokih petah in s sijajnimi frizurami, kako skušajo parkirati na pločniku, ne da bi butnile ob šipo otroke, privezane na zadnjih sedežih in jih potem pravočasno odvezale in spravile v vrtec, vmes pa jim dež ne bi pokvaril frizure ali z divjim premetavanjem zlomil pete.
Otrok je dogajanje spremljal zelo potrpežljivo. Hotel je samo, da obljubim da pridem pred spanjem po njega. V svetu umetnosti se dogaja vse mogoče in to po večini ni bilo možno. Kadar sem prišel pozno, ko so malčki poležavali na ležalnikih ob zagrnjenih oknih, sem opazil, da otrok ne spi: upal je, da vseeno kdo pride po njega in bo lahko popoldanski spanec opravil doma. Vendar je po nekaj letih postal manj tankočuten. Dostikrat so nama z ženo sporočili, da naj se vrneva pozneje:
»Preveč so divjali in ne bo se še tako hitro prebudil!« je bilo slišati. Vrtec pomeni kompleksen trening, tako kot košarka, če otroka, ki se je v vrtcu upehal, zbudiš prekmalu, potem ves popoldan ne najde pravega ritma. Pač ne more sredi sončnega dneva zaspati še enkrat.
Ko je drugi sin odšel v šolo, smo dobili tretjega, pokazalo se je, da me čaka dvajset let obiskovanja otroških vrtcev in če bo kdaj kaj vplivalo name, bodo to vsekakor otroški vrtci. V tem dejstvu vidim razlog, da sem tako zlahka pozabil na druge šole in mi moji drugače tako dragi študiji ne vzbujajo posebnega veselja po ponovnih srečanjih.
Da bi otrok lažje hodil v vrtec, smo si omislili še psa. Pes je zjutraj veselo čakal, da gre v vrtec. Jasno, ker ga nikoli nismo pustili tam. Pes je pameten, živahen, marsičesa se nauči, vendar ne postavlja sitnih vprašanj, lahko ga samega pustiš v stanovanju, mogoče bo zgrizel kakšen copat, vendar ne bo se igral z elektriko.
Otrok mora v vrtec, mlad pes pa lahko poležava doma v svojem kotu za termoakumulacijsko pečjo. Vendar otrok je v vrtcu našel prijatelje. Ne samo, da ni hotel domov, ko smo prišli ponj, prijatelje si je pripeljal še domov. Otrok je dojemal vrtec kot tisto pravo organizacijo, tajno združenje, politično stranko, versko skupnost, multinacionalno korporacijo, v svojih kolegih iz vrtca pa je doživljal soborce za popolno prevlado vrtcev in vrtčevskega stila življenja na vsem planetu!
Kadar koli sem doma samo pomislil, da bi popoldne lahko otroka navdušil za svetovno zgodovino, biologijo, zbiranje znamk, razgovore v tujih jezikih, osamosvajanje Slovenije ali kaj podobnega, sem vedno naletel na vertikalno avtoriteto mlajšega sredinčka, ki je vztrajal, da mora sebe in svoje vrstnike zaščititi pred vdorom v posvečene igre mlajših sredinčkov. Po skoraj dvajsetih letih proučevanja vrtcev sem naletel še na pokončne osebnosti, kakršne vzgaja vrtec.
Lahko jim vzameš nože, škarje, revolverje, viski in cigare, vendar reči jim ne smeš prav ničesar. Ljudje, ki nismo hodili v vrtce in ki nas niso vzgajale naše skupine tri ali štiri leta starih soborcev, smo morda intelektualno kos ne samo mlajšim ampak tudi starejšim sredinčkom, vendar tistega pravega srca otrok, ki so se nenehno igrali in izpopolnjevali v kopanju peska, risanju, petju, plesu in recitiranju, seveda nimamo.
Kultura vrtcev je kultura horizontalno povezanih generacij. Ne samo, da se ne ukvarjaš z nikomer, ki je deset let starejši ali mlajši, sploh ne poznaš nikogar, ki ni star prav toliko kot ti sam. No, kadar pride do izjem, so potrebna dodatna pogajanja, pojasnjevanja in dolgoletna uvajanja. Kdor je starejši, je najbrž šef in nekoliko oddaljen, kdor je mlajši, je pripravnik in spet nekoliko oddaljen.
Danes seveda vrtcev niti ne opazim. Pravzaprav, kadar od daleč zaslišim otroke, ki vihtijo lopatice in plezajo po igralnih napravah, hitro pohitim mimo, da jih ne bi motil.
Ko pa prebiram časopise in poslušam radio ali gledam televizijo, tri stvari, ki jih počnem od jutra do večera z izjemno kratkimi premori, lahko civilizacijo, ki se razgrinja pred mano opazujem samo s podmeno, da gre za civilizacijo otroških vrtcev. Otroci preživijo v vrtcih toliko časa, da se vse do trenutka, ko se lotijo politike, ne rešijo starih navad. V sedanjosti, ko tudi vojska ne vpliva več na ljudi, je tako rekoč nenehno zagotovljen vpliv vrtcev na gospodarstvo, bančništvo, promet, medije in politiko. Mogoče lahko še dodam: Preden sem šel v prvi razred osnovne šole, sem plezal po drevesih, stikal po omarah in se potepal po okolici, če sem srečal kakšnega brata ali soseda, otroka ali odraslega, sem vedno upošteval, da se mora človek nenehno ukvarjati sam s sabo, s svojimi mislimi in svojimi zgodbami.
Izjema je samo, kadar se je mogoče dogovoriti za partijo kart, šaha ali nogometno tekmo. Dokler se ne naučiš abecede, ni nobene organizacije, šele ko si pismen, postaneš vojak civilizacije.
ŠESTO POGLAVJE
POGOVORI Z MRTVIMI ali REVOLUCIJA JE PIKNIK
Podnaslov: MAO, KALIGULA, CEZAR, MILOŠEVIČ, ATILA
Ko je starogrško mesto zašlo v resne težave, je vprašalo preročišče v Delfih, kaj naj ukrene, in dobilo odgovor: »Posvetujte se prav z vsemi prebivalci vašega kraja!« Grkom je bilo takoj jasno, da se morajo posvetovati s svojimi predniki. Seveda so njihovi šamani takoj začeli klicati mrtve. Ampak - kot se v takšnih primerih dogaja - mrtvi niso bili pretirano zgovorni, pa tudi šamani živim niso vzbujali pretiranega zaupanja. Če so hoteli meščani uresničiti najvišjo stopnjo demokracije in skupaj s predniki sprejeti plebiscitarno odločitev, so si morali sami priklicati v spomin misli, želje in namige svojih prednikov, jih ustvarjalno formulirati in potem lepo urediti, in navsezadnje presoditi celoto. Danes nas kar strese in skoraj ne moremo verjeti, da so že stari Grki vedeli, kako je demokracija eno samo žoganje z mrtvimi dušami. Da nazadnje dobimo predsednike in župane živih!
Vendar pa je misel, da je urejeno vèdenje o preteklosti, se pravi, zgodovina skupaj s svetimi knjigami in primerno količino ideologije točno tisto, kar narodu omogoča odločanje z najvišjo stopnjo demokracije, zares boleča.
Kakor preberemo med vrsticami, se zadnjih deset let Slovenci nenehno posvetujemo s svojimi predniki. Naš dialog z mrtvimi je bistveno živahnejši kot dialog živih generacij. Do neke mere je razumljivo, da so politične stranke danes osladne, obotavljajoče in opravičujoče se, pripravljene na razne koalicije in predvsem izredno blede. In to v deželi, kjer so ideologije vedno šle na nož in večinoma tudi vihtele kruto jeklo!
Naši predniki so se borili proti Turkom, vendar islama niso sprejeli. Prepirali so se z avstrijskimi cesarji, vendar so jim bili do skrajnosti zvesti. Slovence so vedno navduševale mogočne tuje ideologije: katolištvo, protestantizem, nacizem, stalinizem, komunizem, socializem, samoupravljanje, neuvrščenost in na koncu še liberalizem. Čeprav so se jih vedno branili, so se jim predajali, kadar koli je vsaj malo kazalo, da jih bodo dovolj mučile. Ko pa prebiram porumenele časopise in brskam po razpadajočih knjigah, se mi vedno znova prikaže izjemna previdnost naših prednikov: Vedno so na debelo lagali o tem, kaj v resnici mislijo. Vedno so skušali z dvoumnimi formulacijami omiliti usodno surovost velikih ideologij, in jih sami sebi in sodobnikom prikazati kot prijetne in nenevarne.
Ko pa prebiram Edvarda Kardelja, njegove Smeri razvoja socialističnega samoupravljanja, občudujem domiselnost, s katero je Stalina in Kim Il Sunga preoblekel v nekakšno blagohotno krščansko uspavanko. In s samoupravljanjem navdušil Evropo, ki sicer še danes ni našla kakšne enotne ideologije, vendar je socializem že zanesljivo in vsekakor zavrgla.
Če je že jasno, da smo Slovenci kdaj kakšno ideologijo sprejeli, je tudi jasno, da je bila to vedno tuja ideologija in ideologija kakšne bistveno večje države in kakšnega bistveno večjega naroda. Zato jo je bilo vedno potrebno lepo omiliti in primerno zapakirati v okrasne papirčke.
Pravzaprav bi rekel, da smo Slovenci naravnost izdelani za Evropo! Nadvse smo vajeni tujih vplivom, vajeni smo jih sprejemati, sposobni smo jih prenašati, in vedno si jih zapomnimo, pa četudi v nekoliko razvodeneli obliki. Če je v Sloveniji že odločala zgodovina, je odločala posebno previdno razložena in pomanjkljivo naučena zgodovina, in seveda tudi vedno znova odrinjena zgodovina.
Narod, ki doživlja veliko burnih sprememb, veliko silnih metamorfoz, mora na vsak način nujno imeti tudi oslabljen spomin. Narod, ki se vedno združuje z mnogo večjimi od sebe, se lahko krčevito drži svojih stališč, ki pa morajo biti dovolj univerzalna, mehka in prilagodljiva. Omrtvičena, torej! Najvažnejše je seveda, skozi katera usta govorijo predniki. Mrtvi se radi naveličajo običajnih medijev in kdaj pa kdaj spregovorijo skozi čisto nove. Kadar govorijo glasno in nenehno, se jih prestrašimo. Kadar pa so preprosti in enostavni, radi nanje kar mimogrede pozabljamo.
Nagnjeni smo k temu, da nekoliko bolj zapletene posameznike raje pošljemo daleč v svet, kot pa da bi jih skušali udomačiti. Da, naši predniki, naši ljubi mrtvi, bi lahko bili zadovoljni: prav tako smo konzervativni, kot so bili oni. Na vsak način se skušamo ohraniti, pri tem pa ohranjamo svoje kulturne spomenike, svoje tradicije in svojo folkloro, svojo ljudsko pesem in svoje nadvse naporne umetnike. Samostojnosti in ekonomske neodvisnosti pa prav pogosto ne znamo ohraniti. Pri tem vedno znova pozabljamo velike ideologije, ki smo se jim tako zlahka predali, ideologije pa nam ostanejo nekje v podzavesti, morebiti zgolj v morečih sanjah. Vedno na novo in na novo izkazujemo in ponavljamo odpor do vseh velikih ideologij, ki so nas kdaj osvojile: vendar z izjemno težavo dokazujemo, da smo se jih osvobodili. Ker vse kaže, da se nikoli ne osvobodimo prav ničesar! Vsaka, še tako bizarna ideja nas samo impregnira. Utrdi za nove katastrofe!
Letos je dr.Tine Hribar na srečanju PEN na Bledu predaval o Antigoni. Povedal je, da kdor nima občutka za mrtve, ga nima niti za žive. Kdor ne pokopava mrtvih, ta bo surov tudi z živimi. Pri tem je poudaril, da so ravno revolucije brez občutka za sveto, torej za svetost mrtvih in za svetost živih.
»Revolucija ni piknik,« je rekel Mao ze dong. In dodal »ali pisanje eseja, slikanje slike ali vezenje prtička.« In še pojasnil: »Revolucija je akt nasilja, s katerim en razred prevlada nad drugim razredom!«
Vendar Sofoklej, njegova dramska junakinja Antigona, dr.Tine Hribar in Mao ze dong so si popolnoma enotni pri bistvenem: politika je tista, ki postavlja načela, uvaja in ukinja obrede, vodi gospodarstvo in seveda tudi življenje vsakega posameznika.
Spravljanje ljudi k večnemu počitku ni samo tehnični postopek: je obred, pri obredih pa so ljudje izrazito nagnjeni k formalnostim in pretiravanju. Šele pokopavanje mrtvih, pa naj bodo naši junaki ali gnusni sovražniki, prinaša spravo. Potrebne so parade, da začnemo z vojno in potrebne so parade ob koncu vojne. Ko pa izbruhne mir, pridejo pesniki in prevzamejo vojne, junake, načela, obrede v svoje roke. Točneje: v svoje verze in v svoje recitacije.
Vojna pomeni neprestano oviranje sovražnika pri njegovih najnujnejših in najelementarnejših pravilih: ko sovražnik ne more niti spati, niti jesti, počasi propade. Vojna prisili ljudi k organizaciji. Če ljudje želijo, da njihovi sovražniki propadejo prej kot oni sami, potem se morajo potruditi in sami sebe tako dobro varovati, da bodo preživeli več časa kot sovražnik. Antigona je rekla, »Ne da sovražim, le da ljubim sem na svetu!« Potem ko izreče takšen stavek, pa žrtvuje svoje življenje in življenje svojega zaročenca in svoje nesojene tašče, da bi njen nesojeni tast dal pokopati njenega brata. General Patton je narobe obrnjena Antigona, rekel je namreč: »Vojaki, ne zahtevam, da umrete za domovino, zahtevam pa, da prisilite nasprotnika, da bo on umrl za svojo!«
Skeptičen sem, kadarkoli prihaja kdo z velikimi idejami, pa naj bo dramski junak, politik ali pesnik. Kadar kdo izreče veliko idejo, to v glavnem pomeni samo to, da so ga pustili do besede. Dati človeku besedo je del modernega obredja, je nekaj, čemur pravimo demokracija. Besedo dajemo tistim, za katere vemo, da ne bodo povedali nič takega, kar bi povzročalo sitnosti. Če pa že kdo pove nekaj takega, s čimer se ne bo mogoče strinjati, potem naj to pove pravočasno, to pa je, preden bi se znaten del posameznikov utegnil strinjati z njimi in bi nastal klasičen problem demokracije, položaj, ko ne vemo, kdo je v večini.
Če bi Antigona živela v demokratičnih časih, bi pač mestni svet glasoval o obeh možnosti (pokopati - ne pokopati) in večina bi odločila. Človek lahko sledi lastnim načelom in se žrtvuje za načela, če upa, da bo še pravočasno prišel do večine. Splača se stavkati, če meniš, da si komu potreben. Antigona je pravzaprav predstavnica civilne družbe. Še več: ker terja pravico za vsakogar, čeprav samo pravico do spodobnega pogreba, kar niso ravno veličastne stavkovne zahteve, pravzaprav ni razloga, da se prebivalstvo Teb zanjo ne bi ogrelo! Res se tako dogodi, ampak šele, ko se je Antigona, živa zazidana, že obesila.
Dva tisoč osem sto let kasneje šestdeset pesnikov na Bledu razpravlja o Antigoni, eni pravijo, da je njen problem usoden problem, posebno v Bosni, drugi pravijo, da problema sploh ni.
Problem je tisto, kar smo določili, da je problem in dali na dnevni red. Če je na dnevnem redu Antigona, je pač problem. Če je na dnevnem redu vprašanje vojne, je pač vojna problem. Pesniki na Bledu so temo o Antigoni nadaljevali še s temo: »Si vis pacem, para bellum!« - »Če hočeš mir, pripravljaj vojno.«
»Enotna revolucionarna partija je pogoj za prevzem oblasti in za razvoj gospodarstva«, tako nekako je večkrat zatrdil Mao ze dong.
Slovenija je sestavljena iz kopice majhnih, med hribe stisnjenih krajev, ki se nimajo kam razvijati. Ukvarjajo se pa ti kraji s tem, kar mislijo v Ljubljani, v Ljubljani pa politiki vneto razmišljajo o marsičem, o promociji države, o Evropi, o tem, katera stranka naj s katero stranko deli oblast, o načelih, o pravu, o privatizaciji in denacionalizaciji, o prodaji zemljišč Evropejcem, vendar je veliko vprašanje, če se kdaj spomnijo na vse tiste smešne majhne kraje po Sloveniji, stisnjene med hribčke in tako zelo dolgočasne.
Pesniki so primerni, da opevajo vojne, pa tudi, da opevajo mir. Obojega se je lotil že Homer. Pesniki opevajo ljubezen, in potem ljudje mislijo, da so pesnitve reklama za seks. Pesniki opevajo naravo in potem ljudje mislijo, da morajo hoditi v hribe, plezati po skalah, padati v prepade. Kakršenkoli izdelek, kraj ali posameznik hoče postati znan in slaven, vedno je najprej nujno potreben obred reklamiranja.
Vendar država, ki se je odločila, da se vse začne s politiko, da politika določi načela, obrede, pravila in česa se bo kdo lotil in kaj bo imelo vrednosti in kaj ne bo imelo vrednosti in kaj se bo smelo razvijalo in s čim ne bomo izgubljali denarja, takšna država pač sledi načelom revolucije v najbolj žlahtnem Mao ze dongovem smislu, da se vse, prav vse mora začeti z »enotno revolucionarno stranko«. Pri tem je seveda nekoliko težko reči, kateri od slovenskih strank bo najprej uspelo dokazati, da je zares enotna in potem še uničiti vse druge kar bi seveda bilo revolucionarna.
Je še druga možnosti: da pobude začnejo prihajati od spodaj navzdol in da se najprej pesniki, potem pa še vsi ostali, začnemo pogovarjati o njih.
Če so stavke edina možnost, da se razgovori začenjajo, potem je morda že prepozno.
Avstrijska cesarica Marija Terezija je ustanovila Kikindo. Ta ista cesarica je pristala na to, da imajo otroci v osnovnih šolah na Kranjskem pouk v slovenščini. Zakaj je ustanovila Kikindo, je jasno: njen vojskovodja princ Eugen je zavzel Beograd, in ni bilo nobene druge možnosti, kot da v avstrijski Vojvodini zrasejo mogočna mesta. Kdo bi namreč vedel, ali bodo Srbi s svojimi prihodnjimi državnimi formacijami zadostovali za boj proti Turkom. Ker je bilo turško cesarstvo takrat še imperij, še ni bilo govora o nevarnosti arabskih teroristov, ampak zgolj o turški nevarnosti.
Tudi zgodba s šolami na Kranjskem je zgodovinskega pomena. Prebivalci Kranjske so bili preveč neizobraženi, zato obrt in trgovina nista uspevali, in ni bilo mogoče pobrati dovolj davščin, praktična cesarica pa se je vprašala, zakaj vendar? Ker se otroci v nemških šolah pač niso dovolj naučili! Zato so dobili slovenske. Od tistega trenutka naprej je potekala borba za slovenske šole še v raznih drugih avstrijskih vojvodinah, na Štajerskem, Koroškem, na Tržaškem in Goriškem. Za to, da je cesarstvo dobilo več davkov, so se morali Nemci organizirati v obrambna društva in se boriti za mrežo nemških šol in za nemške napise in nemške privilegije. Povsod niso uspeli.
Drobna vest v časopisu sporoča, da koroški deželni glavar Haider sicer ne bo kandidiral na zvezni ravni, da pa so vsaj Heimatdienst in druge brambovske organizacije prvič v zgodovini dobile državno pomoč. Veste, kako je s tem v pravno urejenih državah. Če država kaj podpira, potem seveda meni, da je tisto nadvse koristno in podpiranja vredno. In potem se bo tisto seveda razvijalo in bo cvetelo. Če že ne tako kot cerkev, pa vsaj podobno. Oktober je mesec, ko v sosednji Avstriji praznujejo zmago na plebiscitu, ki je Koroške Slovence rešil pred Slovenci in tudi Hrvati in Srbi, in sploh pred Balkanom kot kulturnim pojavom. Takšno rešitev je vsekakor potrebno proslavljati. Vprašanje pa je, zakaj naj Slovenci praznujejo priključitev tistim, ki se še vedno morajo braniti pred njimi. Jutri, čez leto ali dve ali več, bomo združeni z Evropsko unijo, in seveda tudi z Avstrijo. Pri tem se moramo vprašati, ali imajo Avstrijci društva, ki na primer Dunajčane ščitijo pred Srbi, ki jih je, na primer, na Dunaju več kot v Sarajevu? Tudi se moramo vprašati ali imajo Avstrijci dovolj društev, da jih ščitijo pred Turki, Kitajci, Hrvati in Palestinci. Pripadnikov teh narodov je na Dunaju znatno več kot Slovencev. Vemo, da Avstrijci dandanes nimajo več društev, ki bi jih ščitile pred Židi. V tem primeru nam je lahko zgolj v slabo tolažbo, da je Židov ostalo samo še zelo malo. Komaj kaj več kot Slovencev!
Ste kdaj bili v Čedadu? Čedad leži sredi ravnine. Vendar: vas kaj spominja na Kikindo? Se vam morda zdi, da so Udine, kamor hodite nakupovat, podobne Kikindi? Trst leži ob obali Jadranskega morja, tako kot Novi Bečej leži ob obalah Tise, in tako kot Novi Sad leži ob obalah Donave. Če primerjate vsa ta mesta, se vam takoj pokažejo razlike. Cesarica Marija Terezija je vladala pokrajinam, ki se razprostirajo tja do Benetk, in so danes seveda italijanske. Marija Terezija Furlanom ni dovolila šol v furlanskem jeziku. Zato so danes Furlani brez svojega jezika in brez svoje države, čeprav jih je bilo nekoč vsaj toliko kot Slovencev. Uradniki Marije Terezije in njenih naslednikov pač niso mislili, da Italijani predstavljajo nevarnost. Bali so se samo Turkov.
Državne administracije se pogosto kruto zmotijo. Ena takšnih zmot je Kikinda. Če primerjamo glavno alejo v Parizu, znamenite Elizejske poljane, z glavno cesto v Kikindi, lahko takoj opazimo, da sta cesti enako široki. Le da so Elizejske poljane vsaj za tretjino krajše. Potrebno jih je bilo sekati skozi labirint srednjeveškega Pariza. Kikinda pa je nastala v dobi absolutističnega razsvetljenstva in na velikanski ravnini. Marija Terezija je gledala daleč naprej v prihodnost Evrope, ki bo seveda Evropa brez Turkov in še kakšnih nepotrebnih manjšin. Tudi ko v Kikindi zavijemo z glavne prometne žile, se znajdemo na široko zasnovanih bulvarjih, ki vzdržijo zalet nekaj hišnih vogalov - potem pa se nikakor ne spremenijo v zvezdaste prometne povezave tako kot v nekaterih evropskih velemestih. Zasnova, arhitekturni idejni projekt, državniška volja - to je enako v Muenchenu in Parizu kot v Kikindi, samo izvedba je v Kikindi zaradi zgodovinskih nepravilnosti nekoliko opešala. Pravzaprav bi bilo v Kikindi potrebno zamenjati skoraj vse hiše in jih pri tem še dvigniti za nekaj nadstropij, da bi dobili tisto, kar je Marija Terezija zares hotela. Da ne omenjam trgovskih in gostinskih lokalov!
Kaj povezuje Čedad, Udine, Gorico, Trst, Gradec, Celovec, Reko, Ljubljano, Maribor in celo Zagreb? Prebivalci so se samo trudili po svojih plebejskih močeh in s svojo trgovsko pametjo, da bi naredili kaj veličastnega in močnega, odpornega na zgodovino. Pa ni bilo nič iz tega! Nobenih pravih bulvarjev. Nobenih pravih prometnih žil. Nobenih pravih promenad, vsaj takšnih ne, da bi po njih drvele četverovprege. Avstrijsko cesarstvo je pazilo, da so kraji na cesarskem obrobju, se pravi na obali in na sončni strani Alp težko prehodni, nekoliko premajhni, nekoliko zanikrni, taki, da ne privabljajo turških množic. In sploh ne vzbujajo neustavljive želje azijskih množic, da bi si tu postavile milijonska predmestja. Dandanes tudi avtoceste ne morejo več popraviti bednega vtisa!
Avstrijsko cesarstvo je stavilo na Kikindo. Beograd in Novi Sad naj bi bila obrambni trdnjavi. Do tja bi Turki kdaj pa kdaj še lahko prišli. Tam nekje prek Donave in za Petrovaradinsko trdnjavo pa naj bi se začenjala Evropa. Kakor koli obračamo Evropo - Evropa, to so bulvarji, to so tisoči srednješolcev, ki se učijo in učijo, da bi nekoč lahko postali študentje, in tisoči in tisoči študentov, ki se klatijo po bulvarjih, da bi nekoč dozoreli v prave, prosvetljene evropske uradnike. Samo na bulvarjih lahko cvetijo gostinstvo, turizem, demokracija in prostitucija!
Evropa bi se lahko obranila pred Turki in Rusi in sploh Aziati samo z desetinami novih Parizov in Muenchenov in Berlinov! Vendar nekdanjemu avstrijskemu cesarstvu ni uspelo, na koncu ni ostalo od vseh teh prizadevanj prav nič!
Slovencev je sicer zanemarljivo malo. V zadnjih dveh stoletjih so se nenehno selili v Ameriko, pa se Ameriki sploh ne pozna. Je pa res: če ne bi bilo Slovencev, bi Hrvati segali do Vrbskega jezera. Kdo ve, kje v Poertschachu ali Krumpendorfu bi potem imeli Piranski zaliv! In potem sledi še vse ostalo: če bi med Hrvati in Bosanci ne bilo razlike, je morda ne bi bilo niti med Srbi in Hrvati in Bosanci, in če vseh teh nesrečnih Balkancev ni mogoče razlikovati med sabo, potem bomo na koncu imeli Evropo, ki bo imela eno samo manjšino, balkansko-turško namreč. Tako kot imajo v Združenih državah Amerike Hispano-Američane. Če se braniš proti Slovencem, se nikakor še ne ubraniš Bolgarov, Makedoncev, Čečenov in Kazahstancev, Kurdov in Iračanov. Ne, Balkan mora biti kot Slovenija - sladek in neopazen. Samo v širitvi alpske idile leži prihodnost Slovenije in Evrope! Rimska država je sto let pred Julijem Cezarjem osvojila in priključila Makedonijo. To omenjam samo zato, ker nihče danes ne prišteva Makedonije k najbolj starodavni Evropi. Kaj šele, da bi Makedonce in Albance prištevali k Evropejcem. Vendar to se bo najbrž še kdaj spremenilo.
Že Julij Cezar se je ukvarjal s preseljevanjem narodov. Zelo odločno je ustavil Helvete, ko so skupaj še s šestimi narodi poizkušali prodreti na italski polotok. Dogodke je sam popisal v svoji knjigi »O galski vojni«, originalno »De bello Gallico«. Navaja, da je od tri sto šestdeset tisoč Helvetov bitko preživelo sto deset tisoč in ti so ga prosili, da bi se lahko vrnili, od koder so prišli. Dal jim je celo nekaj žita za na pot, ker lastne zaloge so pred odhodom sami uničili, da ne bi komu prišla na misel kakšna vrnitev. V naslednjih stoletjih Rim in Evropa s priseljenci nista imeli takšne sreče kot s Helveti, ki so se mirno vrnili k Ženevskemu jezeru.
Julij Cezar je Helvete ustavil s štirimi rimskimi in dvema galskima legijama, vse skupaj trideset tisoč mož. To mu verjamemo. Pri tem pa nas skuša prepričati, da je v nekaj dneh pobil dve sto tisoč Helvetov, toliko, kot jih je Slobodan Milošević v Bosni v desetih letih. Če pomislimo, da je na vsak legionar moral pobiti sedem posameznikov, med njimi pa so bili le nekateri bojevniki, ostalo pa ženske in otroci, se nam stvar zdi verjetna. Ko pa pomislimo, kako je vsaka stotnija - ki je štela dve sto mož - pred sabo nagrmadila tisoč štiri sto trupel, se stvar zaplete. Kako je izgledal bojni položaj legije, ki je štela od štiri do šest tisoč mož, recimo pet tisoč, ki je v gozdičku pred sabo nakopičila petintrideset tisoč trupel?
No in ko pomislimo na šest različnih legij, ki operirajo druga od drugi, se nam zdi dve sto tisoč trupel vseeno prevelik zalogaj. Tudi če je šlo za slavnega Julija Cezarja.
Ne mislite, da se tu sprašujem, kaj bo George Bush naredil z enaindvajset milijoni Iračanov. Ki se prav gotovo ne bodo mogli razbežati po gozdovih. Tako kot se je mogoče Cezarju razbežalo sto tisoč Helvetov.
Iz Cezarjeve knjige o galski vojni pač lahko sklepamo, da je kdaj pa kdaj nekoliko pretiraval. Razumemo ga lahko. Senat rimske republike mu je nenehno gledal pod prste. Da bi stroški bili v sorazmerju z izdatki. In tudi, da ne bi kakšne legije po nepotrebnem zapravil. Še dobro, da ameriški senat ni tako natančen, če gre za Georga W. Busha.
Odgovor, kaj vse se da vseeno narediti, pa nam spet ponuja sam Cezar na drugem mestu v isti knjigi. Tako Cezar poroča, da je, ko je premagal Venete, takoj dal pobiti njihov svet starešin, vendar samih Venetov ni uničil. Ker se je izkazalo, da so bili večinoma spretni obrtniki, jih je lepo prodal za sužnje po različnih provincah. Kasneje jih je celo zasledoval v močvirja, kamor so se zatekli, da bi jih spet nekaj nalovil za prodajo, seveda. Vendar izkazalo se je, da so nemudoma obnovili verske, sodne, vojaške in komunalne strukture, čeprav v močvirju niso imeli mest, so že ustanovili prihodnje mestne uprave. Zato jih je Cezar raje pustil pri miru.
Ko je Cezar, predhodnik vseh cesarjev na čelu vseh cesarstev v naslednjih dva tisoč letih, še kot vojskovodja osvajal Galijo, je torej moral imeti komisijo za ocenjevanje strokovne usposobljenosti ujetnikov, potem podjetnike za prevoz sužnjev in seveda trgovce, ki so te sužnje v daljnih in različnih provincah ugodno prodali. Če je že imel takšno strukturo, potem nas preseneča lahkota, s katero se je na raznih mestih v prej omenjeni knjigi znebil nekaj deset tisoč ujetnikov. In se o tem še hvalil lastnemu senatu in narodu, ki ga je ta senat predstavljal.
Ne omenjam Venetov, ker so menda naši davni predniki. Spomnil sem se na Afganistance in Pakistance, ujetnike, ki so doživeli žalostni konec zaprti v kontejnerjih. Pa tudi nanje sem se spomnil zaradi petih Kurdov, ki jih je pobralo, medtem ko so jih zaprte v kamionu tihotapili v Italijo.
Ne moremo izgubljati časa s Slovenci. Narod, ki se tako zelo otepa cesarjev in njihovih cesarstev, ne razume dediščine velikih svetovnih osvajalcev in policajev. Kako naj kakšen slovenski politik dojame, kaj je pravzaprav hotel Aleksander Makedonski, kaj sta hotela Julij Cezar in cesar Avgust in kaj pravzaprav hoče George W. Bush? Še več! Kako naj slovenski politiki sploh dojamejo, kaj hoče Sadam Husein, tisti, ki ga Bush proglaša za svojega nasprotnika in torej za absolutno zlo, ko niti Hrvatov ne razumemo in njihove potrebe po sovražnikih in hudobnih tujcih s severa!
Če bi Slovenci bili Veneti malo bolj, kot morda celo zares smo, bi razumeli, da samo narodi, ki razvijejo hierarhijo in elite in oblast, ki temelji na večnih vrednotah, dosežejo vključitev v velika svetovna cesarstva, ki pišejo zgodovine na novo in ki si sproti izmišljujejo pravo in ustave in moralo za čim večje število sosednih držav, ker si le tako lahko zagotavljajo večnost.
Človeštvo lahko poskuša še kakšni novi milijardi prebivalcev planeta zagotoviti čisto vodo. Vendar takšni poizkusi ne spremenijo dejstva, da svet temelji na nenehnem razglašanju in utrjevanju slovesa vsake velesile, ki hoče biti ali ostati ali postati svetovno cesarstvo pravice, resnice in miru. Za slavo pa so poleg vojakov in vojn potrebni tudi pesniki in novinarji in sodobni mediji. Narediti je potrebno dober vtis.
Tako je bilo že pred dva tisoč leti. Kot vse kaže, bo tako še naprej. Samo dandanes je potrebno tudi zmagati na volitvah. Kar velja tudi za tiste, ki se bodo (ali pa morda celo ne bodo) strinjali z Georgom W. Bushem in Amerikanci.
Avgustov vnuk , cesar Kaligula je vladal rimskemu imperiju tri leta in deset mesecev. Proglasil se je za boga. Vendar senat bi moral izdati nekaj podzakonskih aktov. Na primer, kakšne velikosti naj bo kip boga Kaligule, v katerih templjih vse mora stati, kdaj ima bog Kaligula svoj praznik, ali ima procesijo ali ne, mu je potrebno žrtvovati golobe ali celo gosi ali koze, skrbijo za njegov kult device ali profesionalni intelektualci. Ko se je senat obotavljal sprejeti podzakonske akte, je Kaligula iz besa imenoval svojega konja Ekscitatusa za senatorja. Konj se je baje v senatu nepravilno obnašal. Posebno moteče je bilo njegovo sodelovanje pri glasovanjih. Nič ni pomagalo. Vseeno se čaščenje boga Kaligule nikoli ni uveljavilo.
Namesto njega so v naslednjih dve sto letih zvijačno uveljavili nekoga drugega, ki sploh ni bil cesar, poleg tega je bil še usmrčen zaradi širjenja nepreverjenih naukov, si je pa prilastil praznik mladega Herakleja, tistega, ki je rojstni dan proti koncu decembra, takrat, ki imamo Slovenci praznik osamosvojitve.
Leta devetdeset sem mlajšemu sinu, takrat je imel pet let, pokazal puljsko areno. Bilo je predpoldne, bila je prazna in ko je veselo plezal med debelimi zidovi v dnu znamenite stavbe, se sploh ni zmenil za veličastne oboke in za veličastne kroge, namenjene posedanju gledalcev. Govoril sem o levih, kako so jih spuščali nad ujetnike ali nad gladiatorje, razlagal sem, kako je bila puljska arena znamenita po pomorskih bitkah: bilo jo je mogoče zaliti z vodo in potem so se spopadli gladiatorji na ladjah na vesla… Takrat je sin opazil filmsko platno in nenadoma je vzkliknil od veselja: »Kakšen krasen kino!«
Ko pa sem začel pripovedovati, da je tu bil včasih vsako leto festival jugoslovanskih filmov, da je trajal dober teden, da smo vsak večer v areni opazovali nebo in prisluškovali grmenju, vedno je grmelo…kadar pa je bil na vrsti film, pri katerem si sodeloval, je zanesljivo tudi bliskalo. Če se je usulo neurje, se je dvanajst tisoč glava množica razbežala in predstavitev filma je propadla. Tu me je sinček, drugače že od malega vnet obiskovalec kinematografov, prekinil in podučil: »V kinu ne dežuje!«
Puljska arena je starodaven kontejner: v njem so v polkrožnih vrstah zbrali dvanajst in več tisoč ljudi in jih z nekaj potezami spremenili v ne moremo reči urejeno, ampak v usmerjeno ali v usmerjano množico.
Dirigent dirigira orkestru, arena pa dirigira občinstvu.
Arena je določene vrste filmov tako rekoč v hipu naredila slavne. Arena je določene vrste filmov s s smehom in žvižgi preprosto priskutila kritikom in morda celo avtorjem samim. Predvajanje v enem izmed puljskih kinematografov je bila običajna festivalska kazen za tiste filme, ki se niso prebili v uradno selekcijo. Vendar ko so se pojavljali novi avtorji in ko so nastajali nekakšni eksperimentalni in celo disidentski filmi, se je pokazalo, da je marsikdaj za režiserje ugodneje predvajati film izbranemu občinstvu v kinematografu, pa še predpoldne, so pač odšli na kopališče vsi tisti, ki jih film ni zanimal, kot pa tvegati mrmranje in žvižganje množice in seveda dež.
Najhujši sovražnik jugoslovanskega filma je bil dež, znamenite poletne plohe, drugače tako simpatično sredstvo naravnega hlajenja, dež je spreminjal filmske usode!
Kar nekaj desetletij je trajalo, preden smo slovenski filmarji odkrili, da slovenski film v areni pravzaprav ne more uspeti. Tudi če ima srečo z vremenom. Vse samo zaradi jezika.
Zdaj pa k stvari: Slovenska država je nastala na dveh znamenitih ljubljanskih parkiriščih na Kongresnem trgu in Trgu republike. Eden od njiju se je pred tem imenoval Trg revolucije. Država je nastala na preprost način: odrček, mikrofon in različni govorniki. Tone Pavček je prebral v Majniško deklaracijo, ki je zahteval samostojnost Slovenije, France Tomšič, takrat voditelj socialdemokratov, pa je zelo ostro in odločno razstavil Jugoslavijo. Pomislil se kaj bi bilo, če bi padal dež? In kaj bi bilo, če bi delavci pospravili mikrofon, ali ga vsaj izključili, kot se je to v filmu dogodilo Forrestu Gumpu?
Ob drugi priložnosti je prišlo do spopada spektakla in vremenskih razmer: Deževalo je, celo sneg je padal, množica je odpirala dežnike. Množica je vztrajala, ker Igor Bavčar je reševal Janeza Janšo in njegove sotrpine iz zapora. Milo se mi je storilo: takšni so Slovenci, noben dež jih ne ustavi.
Še huje je bilo z nepopisnim doživetjem demokracije: to se pravi, nekdo govori, da je nekoga potrebno spraviti iz zapora, ljudje pa se identificirajo z njim, ne pa z državo, ki je vendar tista, ki zapira.
Pa pride peta obletnica osamosvojitve in državnosti in Matjaž Berger nam sporoči, da je gnoj zlato in da je zlato gnoj.
Padalci padajo na isti trg, kjer so se nekoč v sneženi plundri drenjale marele. Tudi tokrat dežuje in tudi tokrat je polno dežnikov. Ljudje z dežniki bežijo pred padalci. Še več: že pred tem je parkirišče omejeno z ograjami, ki so ostale od papeževega obiska. Tako sploh ni prostora za gledalce.
Po zvočniku slišimo nekaj o mimohodu kamel z zvončki in slonov z venci iz orhidej, potem zagledam od daleč predsednika države, stoji nekje visoko, vidim ga v hrbet, menda celo govori, pred petimi leti ga je bilo mogoče celo slišati, tokrat je dež preveč intenziven. Ali pa je množica prehrupna. Ali pa je preveč zvočnikov.
Moj mlajši sin razume, da če si sposodimo film v videoteki, to stane in ga zato mora pogledati vsa družina. Kadar pa gleda kakšno posebno risanko, vso družino napodi iz dnevne sobe, ker filmi so danes tisto, kar je bila nekoč knjiga; gledaš jih sam. Kako bi bilo, da bi ti nekdo če ramo gledal, kako bereš najljubšo knjigo poezije.
Obletnice države so seveda predstave: vemo, da pesnikov in pisateljev ne vznemirja obsežnost publike. Vendar če je že filmarjem vseeno ali kdo gleda filme ali ne, če je že gledališču vseeno ali kdo vidi predstavo ali ne, če je celo televiziji vseeno ali kdo gleda njene izdelke ali ne, država se mora pokazati.
Nič ni bolj narcisoidnega od povprečnega slovenskega poslanca. Tudi če jih kamere snemajo nepretrgoma skozi vse seje, pred dnevnikom pride na vrsto montaža. V montaži je vsak od politikov samo material.
Beseda »arena« pomeni pesek. Pesek kot komunikacijsko sredstvo. Pesek, ki ga mečeš nasprotnikom v oči. Ali ga sam poizkušaš izjokati iz lastnih. Če rečemo, da sta mobitel in internet pesek - ali mogoče ne pretiravamo?
Dež lahko izprazni vsako areno. K sreči je malo verjetno, da bi dež še tako nespretnih proslav uničil kakšno državo.
Pesek je tisto, kar otroci premetavajo z lopatkami in mečejo drug drugemu za vrat. Opozoriti pa moramo, kadar so otroci na peskovniku nenadoma tihi in nekam zbrani, potem so si morda začeli basati pesek v usta. Takrat je potrebno ukrepati.
Ljudje opazijo vsako drobceno napako velikega voditelja. To opazijo tembolj, čim večje načrte ima voditelj in čimbolj ustreza legendarni in starodavni vlogi cesarja. Rimski cesarji mi služijo zgolj kot model sodobnih politikov. Vsega, kar je napisal Salust o vsakem izmed njih, sploh ne verjamem. Ker se ponavlja. Vsi so bili grozni, krvoločni, neusmiljeni, prostaški. Ne zgolj perverzneži, pač pravi psihopati. Tu je tista druga možnost: ker je vsakemu cesarju mogoče pripisati krivdo za prav ve, je prav vsakega cesarja brez težav mogoče proglasiti za pošast in če je tako, je najbolj praktično in torej najboljše, da vedno pride na krmilo cesarstva posameznik, ki dejansko ustreza običajnim predstavam o psihopatih in pošastih. To je posebno vznemirljivo, če vemo, da je prav cesar najvišje merilo morale, pa tudi spodobnosti in lepega obnašanja. Kaj je ljudem ljubše? Prijeten ali neprijeten samodržec? Okruten zločinec na čelu države ali razsoden in ljudstvu prijazen zmagovalec na volitvah? Kakšne možnosti bi imela dandanes Kaligula ali Neron? Nobeden od njiju najbrž ne bi imel možnosti na volitvah, če bi ga tepel sloves enega od njiju že v času predvolilne kampanje. Vendar, ker se včasih ne da vsega niti vedeti niti slutiti, lahko ugibamo samo, kdaj se v današnjih časih, na začetku tretjega tisočletja, ljudje naveličajo kakšnega skrajneža.
Upam sicer, da so civilizirani Evropejci sposobni trezne in predvsem lastne presoje in bi se skrajneža znebili. Če je to res, pa ne vem.
Ko se je cesar Avgust nekoč vojskoval nekje v naših krajih, je opazoval debelo rit svojega posinovljenca in naslednika, bodočega cesarja Tiberija. Izjavil je: »In tak lenuh bo moj naslednik!« Vendar Tiberij je bil vojskovodja tako kot Avgust in pred njima veliki Julij Cezar in se je kot cesar še kar znašel. Ko pa je Tiberij že zelo star in nezaupljiv razmišljal o svojem nasledniku, je baje izjavil nekako takole: »Nasledil me bo Gaj Germanik Kaligula. Bodo Rimljani že videli, kaj so si nakopali na glavo. Se bodo vsaj mene, Tiberija, spominjali kot modrega in dobrega vladarja!«
Tiberijeva misel se je uresničila. Čeprav na čuden način. Tiberij je kot vojščak obvladal oskrbo in prehranjevanje svojih enot. Znal je gospodariti. Znal je izterjevati davke. Ko je umrl, je zapustil mlademu Gaju Germaniku Kaliguli izjemno velike prihranke. Lahko je biti cesar s prihranki!
Kaligula je preživel mladost v vojaških taborih, z očetom se je dolga leta mudil v današnji Nemčiji, pa tudi v današnji Siriji. Torej je bil pravi Evropejec! Vendar sam je postal cesar v mogočnem imperiju, ki so ga varovale legije, sestavljene tudi iz Galcev in Germanov. Če prav pomislimo, se niti ni imel priložnosti s kom vojskovati. No, ta Kaligula je v enem letu zapravil vse Tiberijev prihranke in zapadel je v težke dolgove. Tudi cesar ni najlažje biti, če imaš dolgove! Kaligula je kar na banketih rotil prijatelje, da so ga vnesli v testament in mu zapustili celotno premoženje, takoj ko so to naredili, ker so si pač obetali kakšno proti-uslugo ali pa ker so se ga bali, jim je takoj sporočil, naj naredijo samomor, da bo on, Kaligula, kaj podedoval. Če niso ubogali, jim je uslužno pomagal. Pri samomoru, seveda.
Kaligula si je izmislil turizem in davek na dodano vrednost. Nerodno je bilo samo, da v tistih davnih časih ni imel prave predstave o tem, kako prijeten mora biti turizem in še manj, kako spretno je potrebno izterjevati davek na dodano vrednost! Kaligula je poslal mobilne ekipe po vsem Rimu, te ekipe so kuhale juhico. Vsakdo, ki je prišel v Rim, je moral pojesti skledo Kaliguline juhe. Ta juha ni bila zastonj. Ta juha se je pojedla še bolj vroča, kot se je skuhala! Za vsak krožnik juhe je Kaligula zahteval stokratno plačilo! Obiskovalci Rima so pretepali prodajalce juhice. Pretepeni prodajalci Kaliguline juhice so postali še bolj napadalni in so skušali izterjati ne samo stokratno, ampak tisočkratno plačil za juhico! Vmešala se je takratna policija in seveda tudi sodni sistem. Ker je bil v ozadju kuhanja in prodajanja juhice skrit sam cesar, je bil omajan pravni sistem! Pravo, in to: rimsko pravo! je bilo ogroženo!
Če pomislimo, kako so kasneje nekateri rimski cesarji mirno preživeli čas svoje vladanja z obdavčevanjem prostitucije in javnih pisoarjev, se nam kar milo stori pri srcu: Kaligula je preveč vizionarsko gradil na obdavčevanju hitrih toplih obrokov!
Če bi Kaligula osvajal daljne kraje, bi bili morda vojaki manj zahtevni. Veste kako je, nekateri vseeno zbolijo ali celo padejo. Nekateri pa so v vojnah tako daleč od doma, da sploh ne opazijo, če kakšna plača ne pride pravočasno. Samo da si lahko sami postrežejo s kakšnim plenom! Kaligula je imel vse preveč vojakov v neposredni bližini in znašel se je pred istimi problemi, kot večina generalnih direktorjev slovenske Radiotelevizije. Masa, namenjena plačam, je ovirala vsakodnevno ustvarjanje!
Kaligula je poizkusil z raznimi zvijačami. Poslal je nekaj legij, da so na morski obali nabirale školjke. Poslal je nekaj legij, da preplavajo morje in mu prinesejo mesec in mesečino. Zelo se je jezil, ker se noben vojak ni vrnil! Potem je iznašel še sledečo zvijačo: Galce in Germanov, ki so tvorili nekatere njegove legije, je ukazal, naj odložijo oklepe in se namažejo z blatom in maskirajo z zelenjem. Ko so to naredili, je ukazal njihovim preostalim kolegom, naj jih napadejo! Ti so seveda napadli in naleteli na eksotične tujce! Prišlo je do pokola. Na koncu je Kaligula zahteval od senata, da mu odobri triumf! Vendar niso mu ga odobrili.
Pač pa se je Kaligula izjemno izkazal tudi v cirkuški areni: Timotej, kralj iz afriškega mesta Ceute, se je prikazal v Koloseju v čudoviti škrlatni togi. Rimljani so občudovali togo in Timoteju navdušeno ploskali. Kaligula je opazil, da njega, Kaligule, nihče ne opazi in je dal Timoteja pri priči umoriti. Kakršenkoli namen je Kaligula že imel, Rimljani so opazili, da je njihov cesar pripravljen moriti zaradi mode! To še ni bilo vse: ko sta se gladiatorja po spopadu obrnila na cesarja s vprašanjem ali jima podari življenje, je Kaligula podaril življenje poražencu, zmagovalcu pa ne!
Gladiatorji nenadoma niso vedeli ali se jim sploh še splača zmagovati in ali ni boljše biti poražen! Kaligula, ta vertikalna moška avtoriteta starih Rimljanov, se je obnašal kot nezanesljiv in muhast! Lastnosti, ki so, če gre za povprečne državljane, nesprejemljive, za cesarje pa utegnejo včasih biti koristne. Vendar ne, če so brez denarja.
Kaligula se je na različne načine trudil, da bi prišel do denarja. Zredčil je legije na obrambni črti in tako vedno bolj odpiral imperij raznim primitivnim narodom, željnim preseljevanja. Kljub temu, da je bilo dela vedno več, je zniževal plače policijskim silam. Ko je skušal večje število vojakov upokojiti, je legijam prekipelo. Kaligula ni preživel. Mirno lahko rečemo, da je Kaligula žrtev neprevidnega ravnanja z denarjem!
Tako smo prišli do epohalnega odkritja: cesar ne sme biti pretirano zapravljiv. Komur zmanjka denar za podkupnine, je prav hitro žrtev te ali one mafije! Kaj ti pomaga, če se prikupiš najširšim ljudskim množicam? Kaj ti pomaga, če si cesar, ki nenehno dela dober vtis, ko pa nezadovoljstvo med vojaki in administracijo povsem zadostuje, da izgubiš glavo! Temelj zadovoljstva je pa vedno povezan z višino osebnega dohodka!
Cesar Neron, tisti, ki so ga tolikokrat obtoževali, da je preganjal kristjane, je bil prepričan, da mora zmagovati na pevskih tekmovanjih, na festivalih popevk in še mu ni bilo zadosti, hotel je zmagovati tudi na olimpiadah! Književne kritike je bilo takrat - tako kot danes - mogoče prepričati. Neron je nabiral lovorov venec za lovorovim vencem. Na festivalih popevk je bilo že malo težje, posebno še, ker je publika ob Neronih nastopih postajala nestrpna in sitna. Neron je imel največje težave vsakokrat, ko je hotel osvojiti »nagrado občinstva«!
Vse se je zapletlo na olimpiadah. Komaj se je Neron pripeljal v Grčijo, že je zvedel, da je bila olimpiada pred dvema letoma! Zakaj niste počakali na mene? je zarohnel. Kasneje pa se je pomiril in je ukazal takoj prirediti še eno olimpiado. Seveda so mu ustregli. Takoj so nastopile težave s tekmovalnim sporedom. Neron je hotel nastopiti v vseh disciplinah, pa tudi zmagati v prav vseh! Tiste discipline, ki mu niso ustrezale, je za leto dni prepovedal! Bilo je dovolj težko prepričati tekače, da morajo zamuditi že na štartu in da ne smejo prehitevati. Ker Neron je moral voditi vse do cilja! Tudi pri skoku v daljavo so se težko zmenili, da velja pač tista daljava, ki so jo namerili Neronu! Prišlo je do resnega zapleta, ko se je debelušni Neron prevrnil s tekmovalnega voza, ki je tako odpeljal brez njega! Četverovpreg se ni dalo več ustaviti! Neron je dosegel diskvalifikacijo prav vseh nasprotnikov in ponovitev dirke, v kateri je nastopil zgolj on sam! Ker je slišal nekaj pripomb, je ukazal zmetati v latrino vse kipe in oljne portrete do takratnih zmagovalcev!
Značilno. Uničevanje dokumentacije in spreminjanje zgodovine, to je prej ko slej nujna usoda vseh cesarjev, samodržcev, diktatorjev! Vseeno je dovolj pozitivno vsaj to, da je Neron mislil o sebi zgolj samo, da je največji pevec in največji pesnik! Ni napisal nobenega priročnika o samoupravljanju. Ni napisal nobene znanstvene razprave o ekonomiji. Ni uvedel nobene nove religije!
Sploh je poglavitna težava rimskega imperija bila v žalostnem dejstvu, da so pesniki na veliko opevali mirno življenje na vasi, hvalili kmetovalce in živinorejce, celo vinogradnike in sadjarje! Celoten imperij so preplavili vitezi, ki so hoteli življenje preživeti v podeželskih vilah, daleč od političnih spletk in sodišč in davkarije! Nobene pohvale borcev za obrambo domovine niso zalegle, tudi ne nenehno hvaljenje moralnih kvalitet prejšnjih, zdaj že ostarelih generacij! Čeprav se je v imperiju razvila že prav imenitna mednarodna trgovina, je prišlo do znatne devalvacije skupne valute. In potem naenkrat ni bilo več plač za uradnike in vojake in imperij je propadel!
Dokler ni napočilo devetnajsto in potem še dvajseto stoletje, so cesarstva v Evropi pravzaprav tekmovala med sabo. Nobeno ni preplavilo vse Evrope. V takšnem ozračju je cesarja vedno mogoče primerjati s kakšnim drugim cesarjem. Če pa je preveč hudoben ali zmeden, pa ga je najboljše nekoliko odmakniti od javnosti. Šele takrat, kadar je narod res navdušila čisto določena ideologija, se je diktator lahko pokazal v vsej bleščavi!
Tako kot je Napoleon ponesel v svet nekatere skrbno prebrane ideje francoske revolucije, tako je Franc Jožef skušal v eno samo osebo usmerjeno moč cesarja izvoziti vsaj v Nemčijo in vsaj raztegniti čez vso Evropo. Vendar se je moral odreči priložnosti, da bi tako kot njegovi številni predniki, postal poleg avstrijskega še nemški cesar. Avstrija, katere del smo bili tudi mi, Slovenci, je kot ena najmogočnejših evropskih držav na koncu lahko izvažala zgolj cesarski absolutizem. Franc Jožef pa svojega brata Maksimiljana za cesarja Mehike!
Še v Mehiki se ni obneslo. Na koncu je ideja cesarstva krenila v Bosno in Srbijo, zgolj na romanje po Balkanu, po nekdanjih delih vsega hudega navajenega turškega cesarstva! Vendar se tudi tu ni prijela, Francu Jožefu so posamezni nacionalizmi razbili cesarstvo. In tako je Hitler uspel povzdigniti nacionalizem šele skupaj z rasizmom in silnim strahom pred komunizmom in Slovani. Kako bi dandanes rekli državi, ki ji je vladal Stalin drugače kot cesarstvo? Vendar komunistična cesarstva so trajala in trajala in nekatera v delno spremenjenih oblikah trajajo še naprej!
Potem, ko je v Iranu zmagal Homeini in je islamski fundamentalizem krenil v osvajanje sveta, se je prikazala nova možnost za Sadama Huseina, pa tudi, kot se je v zadnjem času pokazalo, za Georga W. Busha. Niso problem teroristi. Teroristi lahko razstreljujejo ljudi po pizzerijah, potnike v avtobusih, šolarje in študente, vendar vse to ni tisto ta pravo. Kaligule in Neroni morajo zrasti na višji ravni. Cesarji v vlogi klovnov so možni samo na primerno visokih položajih. Cesarji zahtevajo vsak svoje solidno cesarstvo! Srbija ali Črna Gora ali Tadžikistan ne zadostujejo!
Tretje tisočletje se začenja z velikimi šalami. Nič več ne gre za spopad gladiatorjev z žirafo ali leopardom! Nič več ne gre niti za pevsko tekmovanje, niti za olimpiado! Mediji so že v devetnajstem stoletju uničevali cesarje, ko so odkrivali njihove privatne slabosti! Zato v enaindvajsetem stoletju niso več v ospredju senzacije iz cesarskega družinskega življenja! Končno nam sodobna tehnologija omogoča sestavljati vedno večja in vedno mogočnejša cesarstva, vedno bolj zapletene povezave držav in narodov in verstev in ideologij!
Če se je pojem »cesarstva« razvil do novih dimenzij, pač potrebujemo tudi nove in še bolj presenetljive vojskovodje, da izbojujejo to ali ono neizogibno vojno. Vendar, čeprav se tako zelo ves svet trudi za mir in čeprav ta tako zelo zaželeni mir tako redkokdaj napoči, še bolj kot velikih in strogih vojskovodij potrebujemo še bolj nujno nove Kaligule in Nerone. Nove zgovorne pripovedovalce starih šal! Nove kockarje z usodami povprečnih državljanov! Nove učitelje cinizma! Nove pedagoge moralnega relativizma!
Nenehno spremljanje vrhunskih svetovnih politikov, da bi vedeli, kdaj se šalijo in kdaj bodo zares potegnili kakšno potezo, vredno vsaj Kaligule in Nerona, če že ne več Cezarja ali Avgusta, postaja nadvse utrudljivo. Če se vmešajo še kandidati za predsednike vlad ali republik v tej ali oni države, je hladen piš, ki veje iz dva tisočletne evropske zgodovine še smrtonosnejši. Še pred kratkim Hrvati niso znali živeti brez Tuđmana, dandanes ne znajo živeti brez Slovencev! Slovenci jim postajamo neobhodno potrebni! Kar še nikoli v zgodovini nikomur nismo bili!
Američanom in njihovemu predsedniku Georgu W. Bushu je Sadam Husein že tako nujno potreben, tako odlično predstavlja vso zlo, dvoličnost in ekološko nevarnost za ves svet, da bo moral ves svet posebej diskretno poskrbeti za Sadamovo zdravje. Lahko se mu kar samo od sebe kaj zgodi in potem najmočnejša država na svetu sploh ne bo imela več sovražnika, ki bi jo silil k budnosti in novim izjemnim naporom!
Nerodno je, da se Evropska unija še ni spojila s kandidatkami za članice, nerodno je, da je še vedno Amerika tisti najmočnejši član Nata, ki pravzaprav kot starejši brat bedi nad Evropo. To pomeni same paralele z nekdanjo Sovjetsko zvezo in njenim Varšavskim paktom! Ne samo George W. Bush, tudi vsak prihodnji ameriški predsednik nenehno tvega, da ga bo zgodovina pomešala med velike svetoven diktatorje, novejše, kot so to bili Hitler, Stalin, Mao, Kim Il Sung ali pa kar med tiste na pol pravljične: Kaligula, Neron.
Cesarstva imajo svoje zakonitosti, cesarstva se vedno znova obnavljajo in to, ko jih najmanj pričakujemo in na najbolj nenavadnih delih sveta. Posebna znamenitost cesarstev pa so cesarji, pa naj so dobri ali hudobni. Če so nori pa lahko samo upamo, da niso nori preko še sprejemljive povprečnosti.
Slobodan Miloševič se je prikazal, ko nihče več ni verjel, da je takšen diktator sploh še možen kjerkoli na zemeljski obli. Takrat, ko smo se končno že navadili na varljivo upanje, da bomo vseeno nekako preživeli vsaj še nekaj svetovnih spopadov in vsaj nekaj propadov raznih imperijev.
Namreč, če pravo in demokracija in Severno atlantska obrambna zveza potrebujejo toliko let, da ustavljajo vojne, pri tem pa celo pri največji zvezdi dogajanja, pri samem Miloševiću, ne morejo doseči, da bi ga sodišče zaprlo zaradi pravih razlogov, pač pa ga lovijo samo zaradi finančnih prekrškov, potem se na takšno pravo in demokracijo ne moreš pretirano zanesti. Tako kot je lažje kaznovati iraške otroke kot Sadama Huseina, je bilo že vseh deset let mogoče na Balkanu ene obtoževati in obsojati, drugi pa so bili na ta ali oni način kaznovani, če že ne pokončani. Bistvo vojne je vedno samo to, da so eni krivci in zločinci, drugi pa so zaradi njihovih odličnih idej kruto kaznovani.
Ko niti Miloševića ni mogoče zapreti zaradi pravih zločinov, je seveda malo verjetno, da bodo demokracija, pravo in NATO izpeljali družbeno revolucijo na Balkanu. In vzpostavili solidno demokratično oblast za vse narode in vse manjšine. Prav je, da bo končno kaznovan tudi Milošević, toda ker za zdaj ni bil niti obtožen pravih prekrškov, je tem manj verjetno, da bi že v istem hipu ne nastajali novi osvajalci njegovega tipa. Zaščitniki manjšin in borci za njihove pravice!
Ker je kaznovanje Miloševića vendarle samo obračun s politikom, ki si je zadal nalogo skrbeti za eno samo niti ne posebej številčno manjšino, lahko v bodočnosti pričakujemo lov na politike, ki so se zavzeli za kakršno koli večjo manjšino ali celo za kakšen manjši narod. Pa četudi po številu pripadnikov komaj dosega večje evropske manjšine. In se je spremenil v narod samo zato, ker si je priboril državo!
Slovenija nas je že davno nehala spominjati na Kosovo. Na Makedonijo nas spominja samo takrat, kadar jo najdemo na seznamu držav sveta in opazimo, da sta Slovenija in Makedonija po velikosti in številu prebivalstva primerljivi. Tolažimo se, da smo bliže Evropi in NATU kot Makedonija ali Jugoslavija. Ko začnemo primerjati med sabo vse kandidatke za Evropsko unijo, si lahko takoj zagotovimo, da so v prednosti tiste, ki nimajo na grbi kakšne lokalne vojne. Takoj za njimi pa tiste, ki niso dovolj blizu tistim, ki imajo na grbi kakšne lokalne vojne.
Kolikor je že Slovenija daleč od Makedonije in Kosova, še vedno nas vsako poročanje o vojnah na Balkanu z njim in z njegovo tradicijo ter zgodovino avtomatično poveže. Pa četudi je svetovni problem samo še obleganje vile na Dedinju ali ostrostrelec nad albansko vasjo na makedonski meji s Kosovom. Kar šokantno je, kako lahko v elektronskih medijih zaradi takšnih stereotipnih dogajanj zbledijo velikanski slovenski športni uspehi, pa kako mirno lahko pozabimo na probleme z inflacijo in proračunom in mediji in gospodarskim razvojem.
Kot vse kaže, se vojskujejo države, ki si želijo spremeniti sistem izobraževanja, ki potrebujejo kakšno novo univerzo v narodnem jeziku, in ki bi rade imele nacionalni kulturni program in nacionalne medije. Tiste države, ki vseh teh reči ne potrebujejo, pa se lahko v miru potegujejo za članstvo v Severno atlantski obrambni zvezi in za vstop v Evropsko unijo, kjer se bo narod, ki si je po tisočletjih priboril lastno državo, imel priložnost spreminjati se v narod, ki bo pravzaprav malo večja manjšina.
V tem komentarju bi rad opozoril na trenutno dogajanje v slovenskem državnem zboru. Če sledimo sprejemanju zakona o medijih in spreminjanju zakona o javni radioteleviziji, opazimo, da gre za ponavljanje tipičnih balkanskih problemov. Slovenske lokalne radijske in televizijske postaje ne verjamejo, da bi nacionalka lahko smiselno uporabila naročnino v narodovo in tudi v njihovo korist. Ne zaupati nacionalki je isto, kot ne zaupati univerzi, vendar do zdaj še nisem slišal, da bi skušala vsaka občina ustanoviti svojo univerzo samo zato, da bi lahko nadzorovala kvaliteto pridobljenih kadrov. Če ne zaupaš nacionalki, ne zaupaš niti pravnemu sistemu in državi, to pa utegne biti nevarno. Medtem ko zakon o medijih prav nič ne okleva pri liberalizaciji lastnine nad mediji, (kot da je čisto vseeno, v čigavi lasti so časopisi, založbe, radijske in televizijske postaje, pa četudi v lasti multinacionalk iz sosednjih držav, samo da je vse skupaj komercialno uspešno), je težnja po razdelitvi RTV prispevka naravnost neuničljiva, pri tem pa nihče ne načenja vprašanja ali ima narod, ki so mu temeljni problem samo še športni prenosi, sploh še kakšno prihodnost.
Vprašali bi se lahko tudi ali ima sploh še kakšno sedanjost (razen športne). Če naredimo še primerjavo: Milošević je z Albanci začel vojne zaradi srbske manjšine na Kosovu; danes v Makedoniji Albanci začenjajo spopade zaradi albanske manjšine, obdane z Makedonci in Srbi. Vojna je divjala, ker Milošević ni pustil Slovenije in Hrvaške iz Jugoslavije v Evropo; zdaj se je Milošević znašel v zaporu in mogoče pride celo v Haag! Toda ali to pomeni, da bo veliko prej prišel v Evropo kot Slovenija, kaj šele kot Hrvaška? Česa vsega bosta še obtoženi Slovenija in Hrvaška, preden ju bo mogoče dokončno obsoditi na so-bivanje z državami Evropske unije in še morebitnimi novimi članicami?
