Po dogodku s pralnim praškom, se je utrgalo še mami. Listale je družinske albume, kjer so ohranjene čudovite slike dojenčkov v belem, to so bili bratje in sestre babice Josipine. Čudovite fotografije iz sedemdesetih let devetnajstega stoletja. Ena od deklic je umrla in bila pokopana medtem, ko je šla petnajstletna Josipina z nunami na izlet v Alpe. Davica je delovala bliskovito. Hitreje kot vlak.
Trska v nosu. Pralni prašek. Visoka vročina.
Potem smo tudi mi dobili še enega brata in tudi ta je umrl, v porodnišnici so ravno pleskali stene in so mu okužili popek.
Potem je umrla teta Božena. Umrla je približno istega dne kot tovariš Stalin. Ko je ata najel črno kočijo, da bi se vsa družina peljala na pogreb po drevoredu v nekaj kilometrov oddaljeno Kamnico, je nekdo opomnil prevoznika, da bi morda nekaj dni počakal. Teta je medtem morala počakati v zavarjeni pocinkani krsti, ki je stala premoženje. Rekli so, da so takšni predpisi. Ata ni vedel, kaj ga naj bolj pretrese: nenadno slovo drage tete, stanovali smo v njeni hiši, ki nam jo je zdaj tudi zapustila, ali slovo od tovariša Stalina.
To je bil šele začetek.
Nekega dne je pritekla soseda, soseda je imela telefon in če je kdo klical očeta ali mamo, sta morala k sosedi, jasno je, da so bili klici redki. Očeta je klical tovariš Gonzales, tako ime je imel, ker je bil nekoč v Španiji, povedal mu je, da je Roza prišla od nekod, baje z nekega otoka. Tej Rozi je potrebno najti službo.
Mama je ponorela. Z očetom sta sedela pri mizi v kuhinji in ena sama luč je metala senco na steno, po robu plehnatega krožnika, ki je ščitil žarnico, pa se je sprehajala muha… Mama je rekla: »Vedno si telefoniral Gozalesu, kadarkoli je kdo iz moje vasi iskal službo.«
»Res je,« se je spomnil oče. »Mara, popolnoma prav imaš!«
Mama je nadaljevala: »V zadnjih treh letih je Gonzales zaposlil petdeset mojih nekdanjih sošolcev iz osnovne šole in njihovih sorodnikov. Petdesetih in več jih bilo, pa nobeden ni imel ustrezne izobrazbe!«
»Res je, »se je spomnil oče.« Spet je priznal: »Mara, prav imaš!«
Pa je ni prepričal: »Kako potem Gonzales, Branko, saj te je klical sam tovariš Gonzales? Ta Gonzales ne more zaposliti Roze, ki je končala dve fakulteti?«
Ata je priznal, da ne ve. Noben marksizem mu ni pomagal, nobena dialektika.
»Zakaj te ni Gonzales poklical kar v službo? » je vprašala mama.
Tudi to je bilo nenavadno.
Ata pa je razpredal zgodbo, pravzaprav otožne spomine, ko je po študiju medicine in biologije, po kratki in precej neuspešni revolucionarni dejavnosti, prišel leta devetintrideset poučevat v Maribor. Tu se mu je primerilo nekaj nenavadnega, celo izjemnega. Na Prvi mariborski gimnaziji je poučeval razred samih deklet in ta razred je bil naravnost fantastičen, skoraj nepojmljiv. Vsako jutro ob šestih so se deklice zbrale pri maši v mariborski stolnici, nekaj minut so molile za odličen uspeh, potem so tekle v šolo in druga drugi pomagale pri pisanju domačih nalog. Nikoli niso naredile nobene napake in nobena od tridesetih ni dobila nikoli nobene ocene manj kot odlično! No, skoraj nikoli. Takrat je prišel mladi profesor biologije, predaval je o učitelju iz Sečuana. Kako učitelj visoko v gorah v nekakšni votlini načrtuje borbo za osvoboditev svojega naroda!
»Vidiš, Branko, » je rekla mama. »Če bi bil zdravnik, tako kot si najprej nameraval, ne bi imel učencev in učenk, zdaj pa ne bi imel problemov!«
Iz tistega razreda je prišlo nekaj doktoric znanosti, nekaj gospodinj, pet se jih je odločilo za samostan in so zdaj lepo nune, sedem jih je izginilo v revoluciji, nekatere so se znašle na fotografijah v muzeju NOB, druge pa so nekje v mrzli tujini. Zanimivo pa je, da jih je nekaj, ne vemo točno, pet ali sedem, izginilo tudi v letih po revoluciji, vsi vedo, da so nekje, nihče pa ne ve kje. Tudi za Rozo do današnjega dne nihče ni vedel. Zdaj pa je prišla v Maribor in potrebuje službo.Baje se preživlja tako, da piše poljudnoznanstvene članke pod psevdonimom, honorarje pa dobiva na naslov svoje nekdanje sošolke. Kakorkoli, Roza je zdaj tu! »Mogoče Gonzales misli, da se naj z njo sestanem in jo vprašam, kaj hoče?«
»Da, »je rekla mama. »Zakaj se on sam ne sestane z njo in jo vpraša, kaj hoče?«
»Ne vem, mogoče ima preveč dela.«
»Mogoče sploh ne ve več, kaj bi počel?« je rekla mama.
»Kako to misliš?«
»Mogoče se je iztekel čas, ko je lahko počel, kar je hotel? Zdaj samo vije roke v obupu in kliče na vse strani!«
»Ni tako!« je pribil oče. Vedno je rekel »ni tako«, kadar je skušal mami dopovedati, da tudi če revolucija požre vse svoje otroke, čisto vseh ne more požreti. Jih je preprosto preveč.
»Ne bi se zanašala, »je rekla mama.
Čez nekaj dni je telefoniral Gonzales, mama je tekla k sosedi, slušalka jo je čakala. Gonzales jo je lepo poprosil, naj pozabi vse skupaj.
»Oh, da,« je rekla mama. »Tudi pred petimi leti smo jo vsi skupaj pozabili. Pa kaj? Zdaj jo bomo pa spet?«
»Sploh ne gre za Rozo. Sploh ni Roza problem,« je priznal tovariš Gonzales. »Jugoslavija se ne more odločiti, komu bo verjela in po kakšni poti bo šla! Mi vsi smo se znašli v precepu!«
»Kadarkoli začnejo skrbeti za celotno državo, ti je lahko jasno, da bodo jutri skrbeli za celotno človeštvo!« mi je povedala mama, ker sem bil pač slučajno pri roki. »Kadar skrbijo za celotno človeštvo, Franček, takrat nobena medicina ne pomaga! Zgradili so že toliko socializma, da ga bo dovolj za nekaj tisoč let!« To je bil očiten cinizem. Moja lastna mama je dvomila v moja revolucionarna prizadevanja, to me ni zgolj razočaralo, to me je dotolklo!
Popoldne sem dobil visoko vročino, mama me je zavila v tri odeje hkrati in zakurila je sobo. V Prekmurju pravijo, da moraš z vročino nad vročino. Tri dni kasneje sem bledel. Šele ko sem mamo poprosil, naj mi prinese krtačo, da si bom očistil čevlje, je zajokal. »Nikoli v življenju si ni še očistil, namazal in zgladil čevljev, kar je živ mi prinaša tone blata v kuhinjo, zdaj pa takole! Katastrofa!«
Pritekel je doktor Črnivec in spet mi je pregibal tilnik. Tokrat je bil v resnih dvomih. Nekaj čas je tekal po kuhinji, dal mi je konjsko injekcijo, potem je ugotovil: »Heksenšus, čarovničin strel!«
»Pa od česa?« je tulila mama.
»Bog je stegnil roko in mu drobi vretenca. Hočem reči, boji se tako, da je povsem trd.« Obmolknil je in se zamislil. »Divja jaga mu je zapičila sekiro med ramena!«
»Ne šalite se!«
»Vi se šalite, » je rekel doktor. »Mali bi rad bil zdravnik, ampak revolucija mu buri domišljijo!«
»Priznam,« je rekla mama. »Prebira Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela, Karla Maya pa noče prebirati. Briga ga Winnetou, samo da ima Lenina!«
Zdravnik je dolgo razmišljal, kakšen recept naj napiše. »Če njegovega očeta ni doma, v Pariz je odpotoval, pravite? Mesec dni ga ne bo? Pa ravno v Pariz je moral? Danes nihče ne more v Pariz, kako to?«
»Ne vem. Dobil je štipendijo. Čez noč. Kar šel je.«
Černivec je svetoval takole: »Ko mu vročina popusti, naj odide k doktorju Bogdanu Belcu.«
»Kaj doktor Belec uporablja zdravila, ki jih vi ne?«
»Jaz sem specialist za oči in ušesa, Belec pa je specialist za fobije!«
»Moj sin ni nor!«
»Seveda je nor, popolnoma: če pri desetih letih razmišlja, kako bo študiral medicino, da bo lažje postal diktator in postrelil vse, ki niso za demokracijo, potem je pač nor! Kaj morem?«
»Moj sin ni nor, gospod doktor. Nikoli ne bom priznala, da je nor. »
»Potem me ne kličite vsak teden, da ima meningitis, lepo vas prosim!«
Mama je zapihala od ogorčenosti: »Če bi vas poklicala nekaj dni prej, bi moj najmlajši ne umrl, sem verjela mladi zdravnici, da ima trebušne kolike in se mu kuhala čaj. Vi ste človek s tridesetletnimi izkušnjami in na vas se lahko zanesem!«
»Trideset let izkušenj z medicino, to ni nič. Resnih zapletov še vedno ne zmorem. Ampak trideset let izkušenj z revolucijami – tu sem profesor, gospa,« se je doktor Černivec potrkal po prsih in se sredi širokega zamaha z rokami tudi poslovil.
HELMUT. V tistem času je umrl moj sošolec Helmut. Pravili so, da se mu je v glavi razvil nekakšen tumor.
Bil je visok in plavolas, lep in prijazen fant, rad je imel deklice in si je od njih sposojal barvice, da jih je potem lahko prinesel nazaj in se vljudno zahvalil. Helmut je rad kdaj pa kdaj koga s pestjo v želodec. V takih primerih je gledal naboksanega strmo v oči in mu govoril: »Ti si Žid!«
Kljub komunizmu v Mariboru tistega časa še nismo bili tako daleč, da bi se takšno izjavo, še tako polglasno izrečeno, lahko kdo v miru požrl. Če ti je kdo povedal, da si Žid, ni bilo dovolj zacviliti, da pač nisi. Pač pa si moral ukrepati na ustaljen način. Zmerjavca si moral prijeti za levi in za desni uhelj in ga z nosom naprej treščiti ob zid. Menda ja ne bi niti v sanjah mogel dopustiti, da bi na koncu še kdo verjel kaj tako neznanskega o tebi?
Helmut je zelo sovražil Žide, včasih ves teden ni našel nobenega, včasih pa tudi po dva v enem samem odmoru! Bil je velik in močan in potem, ko si ga prijel za levi in desni uhelj, če ti je sploh uspelo, si ga moral res nemudoma treščiti z nosom ob zid in zbežati. Če ne, te je rad vrgel na tla in potem skakal po tebi!
Ni mi bilo prijetno. Kakih desetkrat me je pretepel. Kakšnih petkrat pa sem ga res uspel treščiti z nosom naravnost v zid! Enkrat je tekla kri do obešalnikov s plašči na koncu razreda!
No, zdaj ga ni bilo več. Pravega olajšanja pa nisem začutil. V razredu pa je bilo hrupno kot vedno. No, opazil sem Jožeta, drugega sošolca, zamorjen je in nejevoljen. Po nekaj dneh ga vprašam, kaj mu je. Reče: »Helmut je bil dober učenec. Kaj mu morem. Ne vem, zakaj se je vedno spomnil, pa rekel, da sem Žid. Tega nisem mogel prenašati. Treščil sem ga, takole, prijel sem ga za levi in desni uhelj in ga treščil z glavo ob zid! Ne morem vendar dovoliti, da me kdo kar tako ožigosa!«
Takoj mi je odleglo. Takoj mi je bilo nekam lažje pri srcu. Ne vem, od kod je Helmut zvedel, kdo je arijec in kdo ni, ne vem, na podlagi kakšnih zunanjih znakov ali znanstvenih raziskav si je ustvaril mnenje, vendar zdaj, ko sem vedel, da v razredu nisem bil jaz edini njegova žrtev, se mi je posvetilo, da morda le nisem jaz vsega kriv.
Po nekaj dneh se je vrnil v šolo tudi Tonček. Bil je mehak, okrogel, sovražnik košarke in smučanja, kar je bilo na naši šoli povsem nenavadno. Nesprejemljivo. Tončka je nekaj žrlo. Tri odmore zapored je ždel v klopi in zdelo sej, da se bo zdaj, zdaj začel cmeriti.
Ni bil ravno moj prijatelj, ampak vseeno sem ga povprašal. »Kaj ti je? Si bolan'»
Odgovoril je, kot da mu je v olajšanje. »Tale Helmut, velik, lep, močan. Vedno mi je govoril, da sem peder. Peder sem, peder tja! Nisem peder. Ne morem pa prenesti, da me kdo tako kliče!«
Spomnil sem se, kako rad ima Tonček Mihca, kako se pogosto držita za roko, objemata preko ramen in vedno sedita skupaj, če seveda profesorji ne opazijo toplega odnosa in ju vsaj za svojo uro ne presedejo. Raje nisem ničesar rekel. Pač pa je kar Tonček sam povedal. »Zadnjič, pred mesecem dni, ko mi je Helmut rekel »peder!« in me gledal naravnost v oči, sem ga z drsalko po glavi!«
»Kje si dobil drsalko?«
»Mama me sili drsati. Da bom postal športnik in ne bom manjvreden! Preklete drsalke! Zdaj si bom vedno očital!«
»Ne sekiraj se! Nisi bil ti kriv!«
»Kako ne? Kdo drugi bi ga tako treščil? Zakaj? Je mogoče kom ureči še kaj hujšega kot »peder«?«
Nisem vedel, kako mu naj razložim, brez razlage pa ga nisem mogel potolažiti, žal mi je, oddahnil sem si pa vseeno. Je mogoče, da nočem biti morilec? Sem morda preobčutljiv?
Potem sem se še bolj pridno sproti seznanjal z aktualnimi političnimi vprašanji.
ČETRTO POGLAVJE
TENIS, BELI MEHANIZEM
Podnaslov: DVA KITAJCA
Mama je skoraj vsak dan hodila na trg. Na trgu je srečala rojake iz Prekmurja. Kadarkoli je potem doma povedala, kaj prekmurski prodajalci jajc mislijo o zadrugah, Kidričevi težki industriji, ladji Galebu in Kardelju, je ata dobil vročino. Včasih eden dni ni mogel v službo! Nekoč, ko sem atu povedal, da sta bila Mussolini in Lenin ministrska predsednika dveh velik držav približno v istem času, okoli leta štiriindvajset in da sta si torej morala biti precej podobna, je ata ostal doma celih štirinajst dni.
Ata je pisal za »Večer« članke o kulturi. Nekega dne je gledal skozi okno in zazdelo se mu je, da bi naša cesta lahko bila asfaltirana. To bi bilo zagotovo lepo. Naša cesta se je imenovala Vrbanska in je še danes najdaljša ali skoraj najdaljša cesta v Mariboru, saj se vije v ohlapnem loku vse do hriba sveti Urban. Ata je napisal razmišljanje in objavili so ga. Na kulturni strani, tako kot vedno vsa njegova razmišljanja.
Naslednje dni ga je pred hišo čakala množica ljudi. Drug za drugim so vstopali, vsakdo ga je milo prosil, naj napiše še za njihovo cesto ali ulico, nekatere so bile prav kratke, da jo je potrebno takoj asfaltirati.
Ata ni razumel. »Zakaj vas skrbi, ljudje? Jaz pišem za kulturno stran, kulturna stran ne more pisati o asfaltiranju cest! Na razpolago so še druge strani!«
Ljudje so mu povedali, da so že sto in stokrat napisali pismo časopisu, da bi njihovo cesto asfaltirali. Klical so na pomoč novinarje! Ampak mesto Maribor je kot zakleto! V časopisu Večer ni mogoče pozivati oblasti, naj kakšno ulico asfaltira!
Ata je verjel v svobodo tiska. Naslednji dan je objavil zavit kulturni preblisk in v njej omenil, neko drugo mariborsko cesto, tudi zelo močno potrebno aslfalta. Kulturni urednik ni vedno natančno pogledal vseh prispevkov. Posebno na starega znanca Branka se je zanesel.
Ljudje so drug za drugim prihajali na Večer in težili, zakaj nekdo na kulturni strani lahko piše o ulicah, ki jih je potrebno asfaltirati, drugi pa tega ne smejo! Kje je tu pravica?
Župan je v gledališču srečal mojega ata in mu obljubil, da bo v treh letih asfaltiral cesto, ki pelje mimo njegove hiše. Samo, če ata neha pisati članke!
Ko so po petih letih potem zares asfaltirali Vrbansko, so se odločili, da nam bodo podrli hišo in sezidali nove bloke. Tako so tudi naredili. V zameno smo dobili drugo hišo, vendar stala je na drugem koncu mesta, cesta mimo nje pa ni bila asfaltirana. Ata je hitro napisal članek, na »Večeru« pa so vedeli, da ne smejo podleči skušnjavi. Tudi oni so morali obljubiti, da ata Branko nikoli več ne bo pisal člankov o tem, katere ceste je zaradi kulturnega izgleda mesta potrebno asfaltirati.
Cesto mimo nove hiše so asfaltirali petnajst let kasneje.
Vsaka stvar pa ima posledice. Mama je takrat v tistem trenutku pred tolikimi leti zahtevala, da mi ata kupi kolo. Do takrat je imel kolo samo on, da se je s kolesom vozil v službo. Zdaj sem imel kolo tudi jaz, vozil sem se v krogih po mariborskih drevoredih, to pa ni bilo vse! Lahko sem odnašal članek na pošto in še več, vozil sem urednike spraševat, kaj naj ata napiše. Jasno kot beli dan, da smo poklepetali o aktualnih političnih problemih, o stanju avantgarde in razvoju revolucije, pa kdaj bo ves svet socialističen, kakor je seveda nujno potrebno! Mama je hotela samo to, da ata ne hodi kar sam od sebe po mestu in se z novinarji in uredniki pogovarja o člankih. Kar sem slišal, mi ni izboljšalo razpoloženja: začel sem risati bele konje, vse zvezke sem porisal z belimi konji, kak ose vzpenjajo na zadnje noge, stresajo grivo in hrzajo!
Vse to je bila že bližnja preteklost, ko je napočil čas, da se popoldne odpeljem k Bogdanu Belcu. Imel je ordinacijo v velikem meščanskem stanovanju nekje ob Dravi. Zmeril mi je pritisk, poslušal srce in postavljal skrajno neprijetna vprašanja. Potem mi ni predpisal nobenih tablet. Dal mi je velik paket in rekel, da ga naj odnesem njegovi ženi. Skuhala bo čaj, naj pijeva čaj in ga počakava, čez tri ure pride. Vprašal sem ga, zakaj naj tri ure pijem čas, je morda zdravilen?
»Ne,« je rekel. »Povedala ti bo zgodbo o dveh Kitajcih.«
»Rad imam zgodbo. Ampak meni se tresejo roke in ponoči ne morem spati, hrbtenica se mi krivi. Škripam z zobmi, da sem si jih že rahlo polomil!«
»Nič ne de,« je rekel doktor Bogdan Belec. »Zgodba o dveh Kitajcih je močno zdravilna!«
Doktorjevo stanovanje je bil naravnost čez cesto. Ajda Belec je bila drobna, vendar lepo oblikovana in sploh postavna, kot da bi dalj časa dvigovala uteži in še včeraj je morala biti neznanska lepotica. Njene kretnje so bile mogočne, njen glas pa izjemno prijeten. Ves dan je polagala pasjanso, tudi tokrat. Pasjanso je baje polagala prav vse dni. »Tebe pa poznam,« je rekla. Nisem se mogel spomniti, da bi se že kdaj srečala.
Natočila mi je čaj in naprej polagala karto na karto. »Izrezan oče si. Na jok mi gre, tak je bil on leta triindvajset, štiriindvajset!«
»Takrat, ko je v Zagrebu študiral medicino?«
»Stanoval je pri nas, no, se pravi pri mojih sorodnikih, v tistih časih smo ljudje občutili družine malo bolj na široko. Leta in leta so oddajali dnevno sobo študentom. Imeli so ti moji sorodniki tri hčerke. Zaljubljen je bil v najstarejšo sestro, ni ga marala, zdel se ji je premlad, res je bil premlad. Zanjo vsekakor.«
Tolikokrat sem poslušal zgodbe o študentskem življenju pred nekaj desetletji. Posebno, ker so mi nenehno dajali za vzgled mladeniče, ki so vendar postali znani zdravniki! Vse sem vedel: »Z njim sta stanovala še vaš mož doktor Bogdan Belec in še doktor Ciril Črnivec in še…še eden, še neki Slavko Zrno, babica Josipina mi je povedala.«
Počasi mi je natočila čaj. »Poznam tvojo babico. Zelo dobro sem jo spoznala, odlična gospa, če bi bila ona advokat, bi bilo marsikaj drugače, vojne dobivajo pravniki, zapomni si.«
»Ne verjamem,« sem rekel.
»To je prvo, kar si moraš zapomniti,« je rekla gospa Ajda. »Drugo, kar si moraš zapomniti je, da kdaj lahko komu tudi kaj verjameš.«
»Vsi lažejo,« sem rekel.
»To je res, ampak tako je, da ne morejo prav vsi ves čas lagati!«
Zdaj sem si še sam natočil sem si čaja in prigriznil piškote. Drugega za drugim. Skozi okno je bilo videti Dravo, leno je tekla mimo. Gospa Ajda je začela: »Oče mi je dal slovensko ime, ker je hodil smučat v Bohinj in ker je preprosto bil snob. Njegov vzor so bili Gorski Hrvati, trdil je, da so bolj delovni. Zato je tudi mene poslal v odaljeni Maribor, da sem tu hodila v gimnazijo in stanovala pri nunah. Bil je človek načel, moj oče, ko je propadla železarna, tudi njegov delež v tej železarni je izginil, je nehal biti vertikalna avtoriteta in je samo še pil do smrti. Medtem ko je taval po mestu in iskal gostilne, kjer bi lahko spil kakšen brizganec, so se v dnevni v Zagrebu sobi noč in dan učili štirje mladeniči. Takoj s predavanj so pritekli h knjigam. Komaj so se zbudili, so odprli knjige in zaprli so jih samo, če so tekli na vaje in nova predavanja. Ti je oče kdaj govoril o seksu?«
»Govoril je o Ilonki. Kako je bila potrpežljiva.«
»Potrpežljiva? No, da, to zveni kot slaba šala. Tvoj oče je našel hrupne prijatelje in začel z njimi popivati. Bili so njegovi kolegi z medicine, bodoča elita. Izgorevali so za svoj narod, za njegovo čast in prihodnost. Niso jih zanimala čustva nekega mladeniča«.
Moram sem vprašati: »Kakšen narod?«
»Hrvaški. Se razume, hrvaški. Ker jih je bilo veliko, so si v javni hiši izgovorili skupinski popust, tarifo za upokojence. Vsak teden v ponedeljek so imeli rezervirano Ilonko, od sedmih do osmih zjutraj, potem so tekli na predavanja.
»Kaj so pa počeli z njo? Jim je pela in plesala?« sem vprašal.
»Vsak je imel pet minut časa, da jo pofuka. Se pravi, da ona pofuka njega. Ilonka je bila silno mlada, vendar izjemen strokovnjak na svoje področju: vešča svojega posla. Medtem ko si je prvi pred vrati zapenjal hlače, si je tretji v pred prostoru umival tiča, drugi je pa zlezel nanjo. Najbrž ne boš nikoli videl, kakšen je bordel, socializem je sam lep kupleraj in ne potrebuje takšnih hiš, včasih pa je bil tudi seks lepo razumno organiziran, toliko sem poslušala o tem, da se mi včasih sanja o tej čudoviti metodi. Ker so mladeniči veliko pili, je včasih kdo manjkal. Takrat se je tvoj ata Branko, ki ni toliko pil, z Ilonko pogovarjal. Omenil je izkoriščanje žensk in razredni boj in pravico za tlačene narode in podobno. Ni mu ostala dolžna. Vprašala ga je: »Zakaj hodiš s temi tipi? Vidiš, da imajo jasen politični program, še med fukom razpravljajo, koga bodo iztrebili.«
»Kako iztrebili?« sem vprašal.
»Zanimivo, nisi prvi, ki je to vprašal. Tudi tvoj ata Branko je takrat takoj vprašal nekaj takšnega in dobil odgovor: »Sprejeli bodo zakone o čisti rasi.« Ilonka je bila Madžarka in njen poklic ni bil ugleden, pri delu pa je srečaval veliko uglednih ljudi. Je že vedela!«
Začudil sem se: »Kako bi študenti sprejemali zakone? Pa saj niso bili pravniki!«
»Ne, tako hudo ni bilo. Bili so bodoči zdravniki. To je bilo še bolj žalostno!«
»Kaj zdravniki sprejemajo zakone?«
»Zdravniki so najuglednejši. Slovijo kot znanstveniki. Njihov vpliv je v vsakem mestu velikanski!«
»Vedno?«
»Vedno!«
Razveselil sem se: »Zato pa hočem bit zdravnik.«
Ajda se je popraskala po glavi: »Tudi to ti moram razložiti. Počakaj, pride na vrsto!«
»Kaj pa zgodba o dveh Kitajcih?«
»To je zgodba o dveh Kitajcih, začenja se v Zagrebu okoli leta štiriindvajset do sedemindvajset, na Lenina naredijo atentat, neka ženska ga obstreli, Mussolini maršira na Rim, Annunzio zasede Reko, Ilonka pa pove Johannu Francu Branku, študentu medicine, da njegovi prijatelji prezirajo gorske Hrvate in se prepirajo ali jih je potrebno previdno integrirati ali odločno eliminirati. Branko se je zdelo vse skupaj smešno. Medicinci gojijo slab in vulgaren humor. Potem mu je Ilonka namignila, da njegovi prijatelji še najbolj sovražijo Žide. »Pa kaj potem?« jo je vprašal. »Tudi ti si Žid,« je rekla. »V Zagrebu vas je dovolj, Žida takoj prepoznam, samo da ga vtaknem vase!« J.F. Branko je bil ogorčen. »Misliš, moj penis? Bilo je naključje. To so mi naredili iz higienskih razlogov! Ker sem lulal vrtince!« Ilonka je bila neizprosna. »Higienski razlogi gor ali dol. Si upaš to povedati svojim prijateljem?« V naslednji fazi si je Banko rezerviral Ilonko za celo uro in to v petkih ob šestih zjutraj. Popust je bil znaten, ampak kupleraj ne more biti poceni. Branko si je od doma z vlakom vozil jabolka in orehe, ves teden je jedel jabolka in orehe, hranil se ni. V soboto zvečer pa se je odpeljal domov k mami in se prenažiral.«
»Kot kaže, se je zaljubil?« sem vprašal.
»Zaljubil se je. Da.« Natočila je čaj in ponovila: »Čustva so ga preplavila in vpisal se je v budistični krožek, da bi ga duhovno življenje prerodilo in mu povečalo spolno moč. Hotel se je izkazati!«
»A je ljubezen takšna?«
»Običajno. Ni pa to vsa zgodba. Vedeti moraš, da sta se takrat njegova sostanovalca imenoval drugače, kot se danes. Ciril Črnivec se je imenoval Rudolf Schwarz. Moj zdajšnji plešasti doktor Bogdan Belec pa se je pisal Teodor Weiss«.
Zdelo se mi je neverjetno in nesmiselno. »Človek lahko kdaj spremeni ime in celo priimek? Zakaj pa ne?« sem pripomnil.
»Da, zakaj pa ne? Je pa dobro,« je skromno pripomnila gospa Ajda, »da oboje spremeniš pravočasno!«
»Ciril Črnivec in Bogdan Belec sta pohitela?«
»Čez poletje po drugem letniku sta se vrnila in se vpisal pod novim imenom, vere jima ni bilo potrebno zamenjati, tako ali tako nista imela nobene. Potem ju je zaskrbelo, da bosta izgubila sostanovalca: Branko je bil tako bled in zdelan. Naplahtala sta ga, da sta mu našla delo pobiralca žog na teniškem igrišču. Ko pa se je tam prikazal v puloverju z v izrezom in roževinastimi očali in v belih hlačah in belih copatih, je naredil vtis. Od takrat je igral tenis, spoznal je mnogo gospodičen, trudil se je, ampak gospodične so bile dobro zastražena dobrina. Tenis so igrale tudi mlade gospe. Poročene kdaj pa kdaj tudi iz preračunljivosti. Tu je bilo lažje. Branko je pozabil Ilonko, tudi z gospodičnami si ni belil glave, tenis je igral povprečno, tako posamično kot v paru, zato pa so njegovi razgovori o duhovnosti za moške in duhovnosti za ženske, pa o Konfuciju in Lao Tseju, obrodili številne sadove!«
»Preusmeril se je na poročene ženske? Ker drugih možnosti pač ni bilo?« sem se spomnil. »S tem se včasih hvali, kadar sam popije celo steklenico in ni mame zraven!«
»Predvsem je pustil medicino. Njegova mama je jokala. Njegov brat Ivo je takrat še veliko hodil po Zagrebu, hotel je postati specialist kirurgije, pa so mu dovolili doktorirati zgolj iz splošne medicine. Zaman je govoril o stotinah odrezanih udov. Pa s kakšnimi najboljšimi mednarodnimi avtoritetami je operiral na soški fronti. Ko je poizkusil še v Berlinu, jih je na univerzi zmotilo, da je podpolkovnik v rezervi. Vrnil se je v Slovenske Konjice in tam mu je s vsakim dnevom naraščal ugled visoko nad oblake!«
»Sem opazil, » sem povedal. »Na mlajšega brata pa ni mogel paziti?«
»Nanj sta pazila Črnivec in Belec. Nanj sem kdaj pa kdaj pazila tudi jaz, nanj so pazile moje tete in moje sestrične in njihove prijateljice! Nismo hotele, da se mu zmeša. Ampak mlade ženske se takrat nismo smele mešati ne v politiko, ne v seks. To se je spremenilo šele z vojno in kasneje z revolucijo. Branko se je utapljal med svojimi novimi prijatelji in njihovimi navadami! Njegovi prijatelji Hercegovci so umirali drug za drugim, pijača in kurbe te ničijo v nekaj letih. Vsaj takrat je bilo tako.« Zajela je sapo in priznala: »Še vseeno pa jih je preveč preživelo! Kolikor se grdo sliši, če rečem »preveč, precej preveč« povsem zares tako mislim!«
»Kaj so bili tako hudobni?«
»Da. Bili so hudobni. Bili so zelo hudobni. Poslali so pravo zlatolasko, ki naj njihovega prijatelja Branka spravi na pravo stran, nazaj k stari klapi. Lotila se ga je z izjemno navdušenostjo, pogumno in uničujoče! Ker pa je imel že veliko znanstev med Zagrebčankami in nekateri njihovi možje niso bili ravno male ribe, bili so bankirji, tovarnarji, advokati, politiki, so se spomnili tudi komunisti, da bi morda kdaj utegnil biti koristen, poslali so svojo lepotico, imenovala se je Roza. Kako primerno ime za rdečo bojevnico! Bila je drobna in odločna, narodnjaška zlatolaska je izgubila bitko, ni pa se ozrla daleč na okoli, ker se je že navadila hoditi v starinsko vilo in motiti medicince v dnevni sobi, se je zlatolaska preprosto vrgla na Slavka Zrno! Je bil pač pri roki, noč in dan zaprt v isti dnevni sobi! Kako sem ga svarila! In moje tete in sestrične tudi! Nič. Takrat je Slavko Zrno študiral vestno in vztrajno, podobno kot Črnivec in Belec!«
»To je zapleteno!«
»Kadar so ženske v igri, je vse enostavno!«
»Je Zrno pustil medicino?«
»Ne, medicina je pustila njega. Zlatolaska ga je odpeljal med klene Hercegovce, klapa je vedno pristneje spoznavala lokale in kovala načrte za prihodnost Hrvatov, Slavko Zrno je ostal v klapi še dolgo potem, ko zlatolaske nikjer več ni bilo, prišla je vojna, postal je vojak, domobranec, vadil je z rekruti in hodil po zagrebških gostilnah, njegovi prijatelji so nenehno razglabljali o Ciganih, kako, koliko in kdaj jih eliminirati, razgrinjali načrte o uničevanju svetovnega židovstva, razkrinkavali bankirje, advokate, ženske, otroke. Potem je srečal one druge, komuniste, bili so v globoki ilegali, razpravljali so o revoluciji samo na meglen način, kot da bi šlo z šalo, zavzemali so se za zmanjšanje socialnih krivic, za enakost med posestniki in delavci, za odpravo lastnine, za prijateljstvo med narodi… kako bodo zgradili brezrazredno družbo, kjer bo kruha za vse. In predvsem, da nikoli nikogar ne bodo ubili!«
To z ubijanjem mi je zvenelo smešno. Sem se pa spomnil zgodb, bila je pač ena izmed zgodb iz večernih pogovorov med starejšimi družinskimi člani: »Vem, kdo je bil Slavko Zrno. Od kar pomnim, poslušam o njem. Včasih so ga navajali kot razlog za to in ono, včasih, da je s svojim primerom nekaj razjasnil in razrešil, včasih pa obratno. Zdi se, da je bil pomemben. Naredil je nepopravljivo luknjo v zgodovini!«
Ajda Belec se ni strinjala. »Ne, ni prišel v zgodovino. V nobeno knjigo. Bil je postaven kmečki fant, lahko bi bil dober zdravnik. Ni premislil, s kakšnimi tipi skupaj stanuje v naši dnevni sobi! Tudi kasneje ni prav ocenil, s kom vse se pogovarja po gostilnah! Ko je postal domobranski oficir, je vadil s svojo četo, ko so ga poslali na teren, pa je lepega dne svojo četo odpeljal skozi gozd k partizanom, predali so se, partizani so jim pobrali orožje in vezalke na čevljih, ko pa je Slavko Zrno izrazil gorečo željo, da bi ostal pri njih, se skupaj z njimi boril za svobodo, so se zamislili. Vztrajal je, da pozna polno gorskih Hrvatov, predvsem levičarjev in da je navdušen nad njimi. Ko se je natančneje, poimensko pohvalil s svojim prijatelji komunisti, posebej še z Brankom in črnolasko Rozo, so ga ustrelili«.
»Vem!« sem jo prekinil. »Moj ata je med vojno po zapletenih poteh zvedel, da so partizani ustrelili njegovega prijatelja, ker se je skliceval nanj, na J. F. Branka, na njegovo prijateljico Rozo in seveda na nekatere druge skupne prijatelje. Na ljubitelje Kitajske, že, že, vendar nikakor ne na budiste!«
»Kaj vse se zgodi. Kdo bi si mislil!«
»Zato je moj ata vso vojno preždel pri tašči v Prekmurju, kadarkoli so prišli partizani po njega, se je izgovarjal, da bi rad vzel dojenčka s sabo in ali imajo na osvobojenem ozemlju mleko. Na koncu je prišla svoboda in ni mogel prijahati na belem konju, zdaj pa ima namesto politike razstave abstraktnega slikarstva v Umetnosti galeriji! Namesto,da bi bil minister, se ukvarja z razstavljanjem Jacksona Pollocka!«
Gospa Ajda se je zasmejala: »Vse veš. Ni čudno, da rišeš bele konje, ki kakajo konjske fige, velike kot luna in Mars!«
»Rišem bele konje. Stojijo na dveh nogah. Na konjske fige se pa še nisem spomnil!«
Zasmejala sva se. Kot kaže, sva se čisto dobro razumela. Zdaj je prišla na vrsto zgodba o dveh Kitajcih.
Ajda Belec jo je pripovedovala nekako takole: »Leta dvainštirideset sta se v tej isti ordinaciji, kjer še zdaj moj mož pregleduje in zdravi Mariborčane, oglasila Robert Dol Ling Schengg in Daniel Dol Ling Schengg. Povedala sta, midva sva Kitajca, doma iz Sanghaja. Ni se jima preveč poznalo, gledala sta nekam bolj rumeno, skuhala sem jima čaj, prav tu in jedla sta kekse prav iz te posodice. Čaj jima ni ugajal. Čudila sta se, kako mora kaj takšnega biti kitajski čas? Z ladjo sta pripotovala do Trsta in se s precejšno težavo prebila do Maribora. »Se pozna, da je vojna,« sta rekla. »Vlaki imajo zamude!«
Robert je povedal: »V težkih trenutkih sva se odločila pomagati svojemu narodu. Nemci ne smemo propasti! Midva veva, kaj so to komunisti!«
Daniel je pojasnil: »Danes sva se prijavila v nemško vojsko, upam, da naju nemudoma pošljejo v Stalingrad! Oba dva sva inženirja, lahko veliko pomagava!«
»Vem, kako je to bilo,« sem nadaljeval. »Njun oče je bil pripravnik pri mojem dedu v Slovenskih Konjicah, moji teti Zori je pomagal, ko je nadzorovala mlin, kjer so med prvo vojno mleli moko, da so nekako preživeli. Bila je stara dvanajst let, zelo ji je ugajal postavni pripravnik, ona pa njemu še bolj. Vendar ko hodijo ženske v mlin, se je malo pogovoril z njimi, veliko mož je bilo na fronti in dogajalo se je to in ono, nekega dne se je zapletlo, prišel je nekoč ljubosumen mož in vihtel sekiro v roki. Dolinšek je zagrešil umor v samoobrambi. Moj ded Ivan mu je svetoval naj pobegne v Ameriko in mu posodil denar za pot. Dolinšek je v Ameriki študiral medicino, pravnikov iz Avstrije niso potrebovali, potem pa se je preselil vedno bolj proti zahodu, in na koncu je pristal v Šanghaju, se tam poročil in dobil dva sinova. Dve desetletji je pošiljal znamke in slike na svili, gejše ali pa pokrajine in drobne slonokoščene kipce in redno je pisal teti Zori.«
»Nekaj pred zgodbe poznaš, ampak takrat je bila vojna in oba Kitajca sta spravila v resno nevarnost celo vrsto ljudi. Izzvala kaos v industrijskem mestecu, ki je pokalo od nasprotij med Nemci in Slovenci!« Ajda Belec je nadaljevala: »Vojaške uradnike je zmotil dekliški priimek Dolinškove prve žene, pisala se je Rosenstein, pa čeprav je umrla že v Teksasu in si je njen mož moral kasneje v Šanghaju poiskati novo ženo, seveda Kitajko. Moj mož doktor Belec, takrat še ni bil moj mož sva se pa poznala, pomagala sem mu pri administrativnih opravilih, no Belec je takoj stekel k doktorju Črnivcu, ta je bil ravno takrat obtožen tihotapljenja zdravil partizanom, grozilo mu je obglavljanje zaradi veleizdaje, vendar šef kriminalne policije je bil njegov prijatelj in to je ostal, čeprav so iz Berlina od njega nenehno zahtevali, da najde čim več Židov, tako da bi mu, če bi ujel še dva Žida s Kitajske, gotovo koristilo. Svetovali smo onima dvema navdušenim prostovoljcema, naj gresta raje k partizanom, osupnila sta: bila sta pripravljena dati življenje za Nemce, nikakor pa ne za kakšen drug narod, posebno takšne, ki govori podoben jezik kot Rusi! Bila pa sta tudi odločno proti komunistom, nista se dala prepričati. Na koncu smo ju poslali pobirat žogice na tenis. Stanovala sta v hotelu, se hodila pritoževat na vojaški urad, ves ostali čas sta pobirala žogice. Posebno, kadar sta igrala oba zdravnika Belec in Črnivec! Kadar je igral šef policije, sta morala na sprehod! Mariborčanke so bile navdušene. Igrale so v parih z obema Kitajcema, čuvale so mladenke pred morebitno napačno izbiro, nekatere gospe pa so imele može na daljnih frontah, druge pa može nenehno zaposlene z industrijo, ki je delovala kot namazana! Robert si je našel prijazno gospo Novak, okultistko, ki kliče mrtve in iz steklene krogle številnim strankam prerokuje prihodnost. Njene krivoverske vizije Evrope, v kateri se bodo končno spoprijateljili Francozi, Nemci in Poljaki, so vzbujale srh in občudovanje! Danijel si je našel gospo Berger, navdušeno budistko, pridno je sodelovala z budističnimi krožki na Dunaju, pač pa je kdo ve zakaj sovražila Dalaj lamo. Danijel ji je zaman razlaga, da je pravi Nemec in dober katoličan. Iskala je vendar nekaj eksotičnega in vsa iz sebe je bila, ko je nekaj eksotičnega našla na teniških terenih pri pobiranju žogic!«
RJAVOOKA ČRNOLASKA. »Potem je srečal Kitajec Daniel rjavooko črnolaso deklico s kitami. Gospodični je bilo ime Roza in Daniel je začel razmišljati o poroki, ideali so ga minili, umirati se mu ni prav nič več mudilo, najraje bi se odjavil kot prostovoljec za reševanje armad izpred Stalingrada! Samo nekaj sprehodov in potem nekaj malega intimnejših srečanj je bilo potrebno in Daniel se je počasi omehčal, navdušil se je za boj za zmago delavskega razreda, pa seveda za permanentno komunistično revolucijo, njegov novi načrt je bil, da se bo vrnil na Kitajsko in zamenjal tako Čangkajška kot Mao ze donga in uvedel komunizem s človeškim obrazom, tako na Kitajskem, kot potem še v Nemčiji, seveda, ko bo slednja premagala Sovjetsko zvezo. Roza mu je položila na srce, da se mora zavzemati tudi za Neodvisno Hrvaško in Neodvisno Slovenijo, ker imajo vsi narodi, tudi če niso ravno Nemci, pravico do samostojnih držav in lastne kulture!
Robert in Daniel sta se zaradi političnih nazorov gospodične Roze divje sprla in se potem sta se pritoževala obema zdravnikoma in nazadnje celo šefu policije. Različne Mariborčanke so se pritožile svojim možem. Tudi okultistka in budistka.
Tako je končno zmagala pravilna pravna razlaga: »Oba Kitajca sta vendar prava in čistokrvna Nemca! Roberta in Daniela so nemudoma vpoklicali v vojsko in ju poslali v Rusijo!«
Ko se je šef mariborske kriminalne policije nekoč ob dveh ponoči v Celovcu sprehajal po nezavarovanih železniških tirih, je spregledal prihajajoči vlak. Kdo bi si mislil, takšna nesreča! Oba doktorja, Belec in Černivec sta na sprehodu v parku ob ribniku srečala gospodično Rozo. Šele zdaj sta jo prepoznala! Nista je pa prav nič spraševala! Kar mimo nje sta šla, tako sta se je prestrašila! Takšen vtis je naredila nanju, da sta kar stekla mimo ribnika z labodi in se potem poizkušala izgubiti med ulicami! Tekla sta proč! Pomisli, moj prihodnji mož je kot norec tekel pred mano in se skušal skriti!«
Zdaj sem moral vprašati. »V čem je pomen te zgodbe? Je kaj v zvezi s študijem medicine?«
Gospa Ajda je razložila: »Nič takšnega. Mogoče zgolj majhen nauk: Vedno premisli, za kaj se boriš in premisli, če ti katere ženske niso podtaknili!«
Dovolj mi je bilo. Takoj se mi je posvetilo: »Vi ste Roza ali ne?« Kar naravnost sem vprašal. »Ostali ste v Mariboru?«
Zavzdihnila je in nekaj časa ji je bilo nerodno. »Branko mi zameri še danes. Kako šele mi je zameril! Njegov ponos, da se spozna na ženske in ga ne morejo prevarati! Ves čas je mislil, da sem nekje v Zagrebu globoko v ilegali in potem najbrž kje v divjih gorah Balkana in je sicer malo možnosti, da se kdaj še srečava, ampak da nekaj upanja vseeno je, ga bom pričakala! On pa se je medtem poročil, dobil otroka, najbrž tebe, po tem še tvoje brate! Ni razumel, da so me zgolj v organizaciji potrebovali, da sem ga preusmerila na našo stran! No, potem so me pa potrebovali, da sem preusmerila še koga drugega!«
»Tudi Bogdana Belca ste preusmerili?«
»Zapleteno je bilo. Gnusno, nevarno, zadušljivo. Da, kazalo je, da bodo Černivca obglavili. To so Nemci navadno izvedli v Grazu, v zaporih. Črnivčevega lekarnarja so tudi zares obglavili! Tako je to. Nismo mogli ostati brez zdravnika. Brez kakršnegakoli zdravnika. Tako sem se morala lotiti Bogdana Belca. Medtem je Černivec že pisal nemškim oficirjem lažna zdravstvena spričevala. Da imajo čire na dvanajsterniku, novotvorbe na jetrih in podobno. Naenkrat so se stvari spremenile. Preveč koristen se jim je zdel. Mesto ne more brez doktorjev in receptov! Tako sta lahko Belec in Černivec v miru zdravila vse tiste, ki bodo in vse, ki vojne ne bodo preživeli in igrala tenis! Še dane, toliko let po vojni, sta v dobri kondiciji!«
»Kako naj vem, da si ne izmišljujete?«
»Tega seveda ne moreš vedeti!«
Vedel sem.
Nekega dne mi je ata naročil, naj vzamem kolo, oba sva se odpeljala nekam po dolini Drave do nekega gradu. V napol zapuščeni stavbi je v ogromni kuhinji, veliki za dva šolska razreda, gorela ena sama žarnica, tako kot pri nas doma. Ženska je imela štiri otroke, dva sta bila starejša, dva mlajša od mene. Kadila je cigareto za cigareto in po njeni odrezavosti je bilo videti, da je pomembna in nadvse ugledna. Ženska je pripovedovala, kako so sovražniki ujeli njenega moža in ga živega odrli. Tako zelo se jim je bil zameril. Ata nikakor ni mogel razumeti, »Zakaj ga niso naši malo bolje varovali? Kako se je lahko med maršem izgubil in zataval v roke sovražnikov? To ni bilo naključje?«
»To pravijo vsi, razen mame,« je rekel najstarejši deček.
Najmlajša deklica je prišla in me pogledala prav od blizu: »A prijatelje tvojega očeta pogosto razsekajo na kose?« je vprašala najmlajša deklica.
»Zdaj ne več,« sem rekel. »Neprestano pa poslušam, kako so jih!«
»Tudi mi,« je rekla srednja deklica. »Revolucija je strašna reč!«
Takrat je ata žensko povprašal, kje je Roza.
Ženska je postala nemirna: »Vedeli smo, kako jo imaš rad. Bilo nam je hudo. Tudi ona te je imela. Verjemi mi. Bila je človek iz mesa in krvi, čeprav je požrtvovalno sprejemala najtežje naloge!«
»Ne to,« je rekel ata. »Eno so moja čustva, eno so njena. Ampak zakaj ste ji ukazali, da me zapusti? Me je…« tu se je ta zdrznil: »…partija nehala šteti za svojega, me niste več imeli za vojaka revolucije, vi, ste me vi nehali ljubiti? Nismo več tovariši?«
Ženska se je zakrohotala, pljunila je in izrekla nekaj izjemnih srbskih folklornih izrazov. »Ti si nor kot Kocbek, ti si pravi krščanski socialist, no, da, budistični socialist! Rozo smo potrebovali za drugega, tisti hip pomembnejšega tovariša. Zakaj bi ti naj lagala in te spravljala v blaznost z ljubosumjem? Je pač odšla!«
»Ampak bila je noseča! Poročiti bi se morala z mano!«
Ženska se je zdrznila. Potem je prižgala novo cigareto. »Revolucija se ne ukvarja z otroci. Naj so mali ali veliki.«
»Včasih pa ji tudi požre!« je rekel ata. »Revolucija žre svoje otroke, kaj ne?«
»Dosti je bilo,« je rekel najstarejši deček in se sprehodil po kuhinji, do tal zakajeni, kuhinji veliki za dva šolska razreda, pod oboki na pol zapuščenega gradu.
Ko sva se z atom pripeljala domov, je čutil olajšanje. Deset pred vojno, štiri leta med vojno in deset let po vojni si je žrl jetra, ker je mislil, da ga partija ne ljubi več! Zdaj je končno doživel tisti trenutek, ko je zvedel, da se partija požvižga nanj. Važen ji je toliko kot toaletni papir! Po uporabi zavrzi.«
Ata se je oddahnil in brundal je od sreče.
Ta brundanje mi je omogočilo, da sem pri pitju čaja lažje aktivno sodeloval s poglobljenimi pripombami! Gospa Ajda pa je povedala: »Do letos sem bila v Beogradu, v prestolnici. Na pomembnih dolžnostih. Zdaj pa sem spet tu, v Mariboru. Tvojega očeta Branka sem že petkrat srečala, na kolesu se pelje kot popoln blaznež. Krili z rokami in govori sam s sabo! Še srečo ima, da ga tovornjakarji opazijo! No. Ni me spoznal.«
Razmišljal sem, če ji naj povem, potem sem se odločil: »Pred nekaj meseci je telefoniral tovariš Gonzales. Trdil je, da ste vi, tovarišica Roza, prišli z nekega otoka. Ne vem, kakšnega, nekje z jadranske obale, da pišete poljudnoznanstvene članke pod psevdonimom in da potrebujete službo in naj vam, jo moj ata in to ravno on! najde!«
Zasmejala se je: »Nekateri ljudje so neverjetno hudobni. Močno pretiravajo. Kar ne morejo nehati s pretiravanjem! Odslužila sem svoje. Hej, slišiš, spreobrnila sem se! Zamenjala sem vero! Nič več ne verjamem v Stalina kot nekoč! No, Kitajcema to ne pomaga, Kitajca sta pred Stalingradom padla že prvi mesec! Kaj morem, če sem verjela v tisto, kar nam je tvoj ata predaval na gimnaziji v Mariboru, leta tisoč devet sto štirideset? O učitelju iz Sečuana? Kako ga kmetje zamaknjeno poslušajo! Kako iz gorske votline vodi delavski boj za svobodo in kruh? Kaj morem! Ugajalo mi je!« Za hip je pomolčala: »Kaj človek res nikoli ne sme ničesar verjeti?«
Potem mi je povedala, da sem idealist in bi se najbrž zlahka dal križati za katerokoli idejo. Celo preveč kar tako mimogrede. »To pa ne pomeni, da nisi iz testa, ki iz njega mesijo psihopate! Postani politik, naj ti bodo zvezde naklonjene! Ampak tvoja babica Josipina, tvoj stric doktor Ivo, oba nekdanja kolega tvojega očeta doktorja Črnivec in Belec, zdravnika z dolgo prakso v razumevanju revolucij in jaz, jaz samo poznam vse naštete, pa sem povzela njihova razmišljanja, dve stvari te prosimo: nikoli ne poizkušaj postati zdravnik in nikoli ne poizkušaj nikogar zdraviti! Nikoli!«
Streslo me je. Pošteno me je razočarala. »Hočem postati samo oče naroda? Kaj to ni dovoljeno? Če hočem biti dober oče naroda, moram biti revolucionar in revolucionar bom lažje, če bom zdravnik, tak povprečen, podeželski? Mogoče najprej zgolj minister za zdravje? Kaj to ni dovoljeno?«
Roza je odkimala. »Dovoljeno je. Samo ti nisi najboljši zato. Psihopat si. Preveč si sposoben! Zdi se, da si se izobrazil v tisti vojni, proti koncu katere si se rodil. Zdaj boš samo napredoval iz vojne v vojno!«
»Premislil bom,« sem vljudno pristavil in ji stisnil roko. »Kar se medicine tiče – mogoče imaš prav, ne zanimajo me posamezniki. Samo človeštvo. Še države komaj, kvečjemu celine!«
»Kako lepo,« si je vidno oddahnila.
Zaupal sem ji: »Vseeno bi rad bil takole en majhen, skromen, zmerno demokratičen diktator! Kako bi naj drugače razvil socializem s človeškim obrazom? Ki mora poleg tega še zmagati na vsem planetu?«
PETO POGLAVJE
PARIZ, SKOPJE, MONTREAUX, LJUBLJANA
Podnaslov: TURISTI, ZDOMCI, BEGUNCI
Minilo je leto. Ata je spet odpotoval v Pariz. Tokrat za tri mesece. Tiste čase je bilo takšno potovanje za prebivalce Jugoslavije ne samo nenavadno, bilo je redkost. Ko se je ata vrnil iz Pariza, je resno zbolel. Bolehal je tedne in tedne, vsak teden sta prihajal tako Črnivec kot Belec. Očetu so razpokale dlani po življenjskih črtah. Vse sosede so trdile, da je zastrupljen. Zastrupljen ali ne, bilo je jasno, da bo umrl. Iz Pariza je prišel brez očal, pravzaprav tam so mu naredili zasilna. Imel je dioptrijo minus sedem. Spoznam se na očala. Ko sem stara polomljena našel na dnu kovčka, sem takoj, da si jih ni razbil, ko se je zaletel v steklena vrata, ampak mu jih je nekdo snel z nosa in jih vrgel pravokotno na beton. Stric Ivo, zdravnik iz slovenskih Konjic, se je pripeljal pogledat, na prvi pogled mu je bilo vse jasno: zastrupitev s kovinami. Najprej je ukazal očetu, da nažene Črnivca in Belca. Težko je bilo. Bila sta njegova najboljša prijatelja, edina, ki jima je zaupal! Nagnal ju je. Kasneje smo stvar razvozlali, ne brez pomoči skrivnostnih govoric še bolj skrivnostnih tipov. Oba sta bila zadolžena, da ga zavajata toliko časa, da ga bo pobralo. Zagrozili so jima, če ne uspeta, bomo enemu ubili ženo, drugemu ljubico. Tako je Belec ostal brez Ajde, ki se je nekoč imenovala Roza, Črnivec pa je imel mlado medicinsko sestro, ko jo je nenadoma pobralo. Pa si je takoj spretno poiskal novo in jo celo pripeljal na obisk k nam domov. Moja mama se je zelo grdo držala, nikoli v življenju pa ni na glas ozmerjala nobenega zdravnika, vsaj v njegovi prisotnosti ne. Ata je pil mleko in dva meseca poležaval, počasi mu je krenilo na bolje.
Potem smo šli letovat na Bled, stanovali smo v gradu Grimšče pri Bledu, občina ga je dala v uporabo muzealcem, grad se je podiral, posebej eno krilo, mi smo dobili nekaj prostorov v temačnem, razpadajočem nadstropju, na tem gradu je prebival baron Schlegel, nekoč je bil avstro ogrski diplomat, veleposlanik v eksotičnih državah, za časa stare Jugoslavije je bil prav tako diplomat v Združenih državah. Poznal je Eisenhowerja. Takrat, v njegovih časih, je bil Eisenhower baje še major in baje ni veliko obetal. Na Grimšče sta nenadoma prišla letovat dedek Feri in nona Frančiška. Končno je bil dedek Feri direktor muzeja. Dedek Feri pa je bil nekoč ogrski oficir, baron Schlegel se je takoj razumel z njim. Ure in ure sta se sprehajala, baron je imel ogromen trebuh in kakih devetdeset let. Nekega dne je prišel jugoslovanski veleposlanik iz Indije, menil se je z Brankom, zamišljeno sta se sprehajala po travnikih, moj ata je mahal z obema rokama, veleposlanik pa samo z eno, ker imel je samo eno, druga je bila proteza. Ata Branko pa se je menil s svojim tastom dedkom Ferijem. Tako so po ovinku skušali nekaj izpeljati. Kaj? Trst je bil izgubljen. Rusi so imeli atomsko bombo. Veleposlanik iz Indije je hotel na vsak način za veleposlanika v Anglijo, to mu v Beogradu niso dovolili. Poslali so ga v Združene države. Neprestano so nekaj govorili o predsedniku Titu.
Moj ata je trdil, da gremo v Kalifornijo, kjer bo na inštitutu raziskoval črto pobočnico pri ribah. Črta pobočnica pri ribah je bila v tridesetih letih, potem ko je ata končal biologijo, tema njegovega doktorata. Medtem je pa proučevanje te črte postalo pomembno za ravnotežje podmornic. Ata znanstvene naloge ni zaključil, baje ga je pičila kost človeške ribice, preparirane v formalinu in potem je nekaj let bolehal za zastrupitvami. Človeška ribica sicer ima nekakšno okostje, rad bi pa videl, kako se lahko njeno okostje komu po nerodnosti kamorkoli zapiči!
Ata ni šel v Kalifornijo. Zdi se mi, da se je nečesa bal. Preprosto ni verjel, da tudi v strašnih Združenih državah ni nikogar, ki bi ga hotel uničiti.
Ta je v naslednjih letih odpotoval na Švedsko in se seznanil z Astrid Lindgren, avtorico Pike Nogavičke. Iskal je v gledališču tudi Ingmarja Bergmana, pa je ta imel vajo, Bergman ga je poslal v slaščičarno s svojo najljubšo igralko, ki je bila baje tudi njegova četrta žena. Ata Branko se je še leta jezil: »Fotoreporterji so se metali po tleh? Pa koga so slikali? Punco s prifrknjenim nosom, ne pa mene, gosta iz Jugoslavije!«
Peter Zobec pravi, da je četrta žena Ingmarja Bergmana bila Bibi Anderson, igralka s prifrknjenim nosom, ampak kdo bi se zanesel na Petra Zobca?
Ata je v kasnih petdesetih letih v Mariboru priredil razstavo Norvežana Edvarda Muncha, neznosno je hvalil njegovo sliko »Krik«, potem razstavo japonskih grafik in razstavo ameriške »action painting«, kar vpil je, ko je vodil nezaupljive Mariborčane mimo platen Jacksona Pollocka, tudi neki mu je s slikami, polnimi razmetanih barv omogočil, da je iz dneva v dan med vodstvi po Umetnostni galeriji dražil Mariborčane.
Pred kratkim mi je učenec višjega razreda osemletke napisal pismo in me vprašuje, kaj je za mene najpomembnejše v življenju in obljublja, da bo moj odgovor objavil v šolskem glasilu in ga tako posredoval sošolcem in sploh vrstnikom.
Saj res, kaj je najpomembnejše? Najbrž zame osebno je najpomembnejše, da ne pozabim dihati. Ker pa človek diha samodejno, dokler pač diha in samodejno tudi nekoč preneha z dihanjem, je najvažnejše vprašanje uredila že mati narava. Je že vedela zakaj. Ljudje smo neresni. Včasih se nam zdi pomembno nekaj, včasih spet nekaj drugega, včasih spet nekaj tretjega. Ko sem hodil v šolo, sem bil prepričan, da je najvažnejše, da izdelam in pridem v naslednji razred. Vse drugo se mi je zdelo nepomembno. Razen, seveda, dokončne zmage socializma na našem planetu!
Poleti leta tisoč devetsto dvainšestdeset sem končal tretji razred gimnazije s popravnim iz fizike in zame je bilo najpomembnejše, da se naučim nekaj fizike. Moj ata pa je predlagal, da odpotujem z njim skupaj v Benetke na ogled kulturno zgodovinskih spomenikov, ker je trdil, da je poznavanje slikarstva za človeka zanesljivo najpomembnejše. V vlaku po Sloveniji od Maribora do Trsta sva se že pošteno utrudila, vožnja je trajala do zgodnjih jutranjih ur, zjutraj v Trstu pa je v kupe prisedla kopica delavcev in pripovedovali so mastne šale in se nenehno razburjali, da gospodarstvo nazaduje. Ko sem gledal skozi okno ceste, bile so širše kot v Sloveniji in avtomobile, bilo jih znatno več kot v Sloveniji, pa tudi hiše, bile so večje in nekako lepše urejene kot takrat v Sloveniji, sem omenil misel: »Ata, menim, da socializem v Italiji še ne bo zmagal tako kmalu«. Pod vplivom zgodnjih jutranjih ur je ata pogledal v jasno jutro in rekel: »Ti Italijani samo brbljajo. Že vso jutro sva morala v vlaku poslušati, kako hočejo večje plače in še več stavk! Pri tem pa se sploh niso znali vojskovati, niti Slovencev niso uspeli premagati, pa še Mussoliniju se niso znali upreti. Veš kaj, Franček, zdi se mi, da ti Italijani sploh ne zaslužijo, da bi kdaj živeli v socializmu!«
Verjamem, da je to zadnjo misel ata izrekel pač kot cinično domislico v zgodnjih jutranjih urah na vlaku za Benetke, saj veste, tista pokrajina iz filma »Smrt v Benetkah«, vse prazno, vlak med nebom in morjem, plaže, galebi in parniki v daljavi.
Meni pa se stvar ni zdela smešna.
»Kaj je potem sploh pomembno?« sem se zgrozil sam pri sebi. »Ni najpomembnejše na svetu, da končno zmaga socializem na vsej zemeljski obli, prevzamejo delavci tovarni v last in upravljanje in diktatura delavskega razreda zagotovi pravično razdeljevanje dobrin po vsem svetu? Kolonializem in nerazvitost je potrebno odpraviti, tega pa ob blokovski razdelitvi sveta pač ne bo mogoče, Kitajska in Rusija morate končno premagati Združene države in njihove zaslepljene zaveznike v Zahodni Evropi. Kaj misliš, ata, da je morda pomembnejše, da si znamo tudi v socializmu zavezati kravate in zloščiti čevlje? In to, da so kravate uporabne tudi v socializmu? Kaj je morda dovolj, da se z vlakom odpeljemo v Benetke na ogled baročnega slikarstva?«
Ata je odgovoril, da je morda ni najpomembnejše, ampak da je vsekakor zelo pomembno, da včasih upoštevamo okoliščine, ne prehitevamo toka zgodovine in da je seveda jasno, da ima Marx prav in da socializem mora zmagati na vsej zemeljski obli, ampak da pač mu naj dovolim, da je pač samo omenil, potem ko je dve uri prenašal poln vlak italijanskih delavcev, ki so kadili in se neprestano razburjali zaradi prenizkih plač in stavk, da pač ne verjame, da si Italijani zaslužijo socializem, ko so pa tako živčni in sitni. In to že na vse zgodaj. »Mogoče bodo minila še stoletja, potrebno bo požrtvovalno delo z množicami, človeštvo pa še ne bo doseglo najpomembnejših ciljev!« je še dodal.
Takoj mi je bilo jasno, da je zanj najpomembnejše, da malo zadrema, preden ob desetih odprejo »Galerijo lepih umetnosti« in bo navdušeno tekel od slike do slike.
Dvajset let kasneje, leta 1984, sem potoval na festival revolucionarne poezije v Djakovico, na Kosovo. Avion je letel do Skopja.
V Skopju sem se napotil na avtobusno postajo, da ulovim kakšen avtobus za Prištino. Najdem postajo in se postavim v vrsto pred okencem. Pred mano kupuje karto visok suh Albanec z ne preveč belo kapico na glavi. »Dajte mi karto do Prištine«, reče, prodajalka kart pa mu umirjeno pojasni, da so vse avtobusne karte za Prištino že razprodane in da danes ne more na nobenega od avtobusov. Albanec sprašuje posebej za vsakega od desetih ali petnajstih avtobusov, označenih na tabli, za vsakega prodajalka odgovori, da nima karte. Potem pridem na vrsto jaz: »Samo vprašal bi, če so vsi avtobusi za Prištino zasedeni, kako naj potem danes pridem tja? Je kakšna druga možnost?«
Ženska za okencem začne kričati: »Kaj pa vam je, človek? Kaj ne vidite, koliko avtobusov pelje? Zaseden je samo tisti ekspresni, pa še ta ne povsem, v drugih pa je prostora kolikor hočete!«
Ko me je mož z belo kapico zagledal, kako v roki držim pravkar kupljeno karto z rezervacijo, se je zagnal nazaj k okencu. »No, zdaj pa dajte še meni karto za Prištino!«
Zdaj je prodajalka pobesnela: »Sem ti rekla, da so vsi avtobusi zasedeni? Da ali ne? Da ni več kart in ni več rezervacij? Kaj si gluh? Kaj ne razumeš po človeško?« Mož z belo kapico je razumel po človeško. Začel je preklinjati. Najprej se je lotil prodajalke osebno, potem je obdelal njeno mamo, očeta, vse do prababice, potem se je vrnil in se lotil otrok, dojenčkov, vnukov in pravnukov. Ženska se ni dala, poklicala je šefico in ta je zatulil »Kako se obnašate, da vas ni sram, bom poklicala policijo!«
Mož z belo čepico je nadaljeval. Ozmerjal je prodajalko, njeno šefico, varnostnika, ki je pritekel na pomoč, potem še nekega občana, ki je hotel samo kupiti karto, za vse štiri je nekajkrat povedal, da jih bo ubil, njih in njihove družine, izrazil je obžalovanje, da nima noža s sabo, da bi lahko kar začel. Začela me je dajati radovednost: kaj bo, ko bodo prišli miličniki? Toda niso prišli.
Suhi mož z belo čepico je moral kričati dobre pol ure, prekleti in verbalno poseksati nekaj sto pripadnikov nekaj deset generacij in štirim popolnoma razpenjenim ljudem groziti, da jih bo ubil, samo zato, da je na koncu dobil karto za avtobus in rezervacijo. Ko je plačal, je lepo odšel na avtobus.
»Takšno je življenje pripadnikov manjšine«, sem pomislil. Sam sem počakal na ekspresni avtobus. Sedel sem s prijaznim Srbom, ki mi je razložil, kakšno je življenje v Prištini. Povedal sem, da me zanimajo manjšine in da sem že videl enega Albanca; da pa me zdaj zanima, če je Albancev v Prištini toliko, da bom še kakšnega srečal. »Govori tiše,« je rekel sopotnik, »vsi okoli naju so Albanci. Samo še bele čepice jim manjkajo!« Potem sem na svoje neizmerno začudenje izvedel, da je na Kosovu albanske manjšine sedemdeset ali osemdeset odstotkov prebivalstva, manjšina pa so pravzaprav Srbi. Ta podatek pa je bil povsem drugačen od tistega, ki sem se ga dvajset let učil v šoli. Hočem reči, šola me je vseh osemnajst let učila, da so Albanci manjšina in da Jugoslavija zgledno skrbi zanje in imajo vse pravice.
Leta dvainšestdeset, ko mi je na vlaku proti Benetkam, ata priznal, kako meni, da si Italijani, pa naj gre za italijanski delavski razred ali Italijane kot celoto, sploh ne zaslužijo socializma! mi je s tem priznal, da se sploh ne zavzema za takojšnjo zmago socializma na vsem planetu, takoj sem postal razočaran in ciničen. Takrat sem bil že tri leta član Zveze komunistov Jugoslavije, sprejeli so me pri šestnajstih letih, tako kot Kučana in Miloševića, ki sta sicer malenkost starejša, sta pa moja generacija tako kot tudi Dimitrij Rupel.
No, pa so se časi začeli spreminjati. Človeštvo je s vsakim letom pripravljeno pokazati več altruizma, več skrbi za druge. Slovenija se je leta tisoč devet sto enaindevetdeset odločila za samostojnost, da je pač omogočila ne samo sebi, ampak tudi drugim balkanskim narodom skladen razvoj v demokracijo. Z leti nihče več ne sanja o brezrazredni socialistični družbi, dovolj nam je že nekaj parlamentarnih volitev in nekaj demokracije in svobode tiska. Pravzaprav so Srbi in Milošević še prav sitni in napihnjeni, ko hočejo poleg tega še etnično čisto državo. No, saj tudi to jim bo vsak čas uspelo, ne rečem pa, da jih izgon milijona beguncev v sosednje države ne bo drago stal. Znašli so se brez toplarn in naftnih rafinerij in razne industrije in na koncu jim bo ostal samo še socializem.
Kadar je govora o socializmu ali komunizmu, sem previden. Nekaterim se zdita socializem in komunizem najpomembnejša, morda celo Kitajcem. Drugim se zdi pač pomembnejša demokracija, ampak nikoli ne vemo povsem natančno, kakšen je kolektiven okus kakšnega naroda v kakšnem zgodovinskem obdobju. Nekaterim prebivalcem sveta se zdi najpomembnejše da so živi, rekli bi lahko, da dihajo.
Srbom pač takšne stvari niso najpomembnejše. Albancem tudi ne. »Življenje damo, Kosova ne damo!« je nekoč pred leti zapisala Mladina v srbščini in albanščini in nas s tem samo spomnila, da nekateri na našem planetu ne pestujejo zgolj lahkomiselnega cinizma. Nič se ni spremenilo. Danes tudi Kitajci, posebno še študentje, demonstrirajo in vpijejo, da raje umrejo, kot da bi dovolili, da Clinton bombardira njihovo veleposlaništvo v Beogradu. Amerikanci sicer niso pripravljeni umreti na Kosovu samo zato, da bi Srbe naučili demokracije. Ampak njihov predsednik je vsaj bombe pripravljen odmetati in izstreljevati rakete.
V časih socializma se mi je zdelo pomembno, da imam lepo kravato in tudi lepo zavezano kravato in lepo očiščene čevlje, vse te tri reči je bilo v socializmu težko doseči, brez njih si pa naredil slab vtis na študentskih plesih.
Danes pa res ne vem več, kaj je pomembno.
Priznam pa, da je od tega, kaj se zdi pomembno različnim narodom in njihovim politikom marsikaj odvisno. Tudi to, kateri milijon prebivalcev katere države bo prenočil v šotorih po šestdeset ali sto oseb na šotor.
Včasih pomislim, kakšno srečo imamo Slovenci. Ob Klopinskem jezeru na Koroškem je v idiličnem turističnem okolju gozdov in travnikov primeren prostor za postavitev šotorov in poljskih kuhinj za vsaj dva milijona Slovencev, če nas slučajno kdaj kdo v imenu kakšne velike ideje nažene iz Slovenije. Pomislite, kako bi ob takšnem dogodku bili veseli človekoljubi z vse Evrope, pomislite, koliko smisla in potrditve bi našli v svojih človekoljubnih prizadevanjih, ko bi nam kuhali fižol in zelje in zeliščne čaje. Bi se prestrašili kot talibani v Afganistanu, ki so zaprli več evropskih predstavnikov humanitarnih organizacij. Predstavniki humanitarnih organizacij so pekli kruh za Afganistance. Vendar Talibani si niso znali predstavljati, da bi lahko Evropejci našli smisel svojega delovanja v peki kruha za Afganistance. Tako so pač odkrili, da predstavniki humanitarnih organizacij preobračajo afganistanske otroke v krščanstvo. Zaprli so jih in tudi starše otrok. Zdaj zaprtim po šerijatskem pravu grozijo stroge kazni, morda celo smrtna kazen. Znajdemo se pred vprašanjem, kdo ima prav Evropejci ali Talibani? Iz tega, kdo ima prav, sledi, da je tistega,ki nima čisto prav, mogoče prepričati, da popusti.
Talibani so mlado in zmagovito gibanje. Povsem jasno se jim zdi, da jih ves svet želi napasti. Po nekaterih malenkostih lahko celo sklepajo, da je takšna bojazen povsem na mestu. Smiselna torej. Če jih kdo hoče zares prizadeti, potem bo seveda udaril po ključnem: njihovi veri. Talibanom se zdi edino smiselno, da bi Evropejci, če že res kaj hočejo, hoteli Afganistance preobrniti v krščanstvo. Talibanom se nikakor ne zdi smiselno, da bi predstavniki humanitarnih organizacij hoteli zgolj peči kruh za otroke. Razen, in tu je past, če je kruh zgolj izgovor za pouk o krščanstvu. Vsakomur, ki se spomni na Jezusove čudeže, se lahko takoj posveti, kako lahko nalogo bo imel talibanski tožilec. Kaj bi otroku kruh, ko je vera zanje tisočkrat pomembnejša? Kdo bi jih skušal preslepiti s kruhom, če ne bi šlo zgolj za simbolni naskok na vero?
Namesto, da bi Evropejci lepo iskreno priznali, da hočejo Afganistance nekontrolirano zasuti s krščanstvom, marksizmom, nacizmom, demokracijo, pornografijo, potrošništvom in globalizacijo in bi Talibanom lepo ponudili naj sami izberejo, česa si želijo in v kakšnih količinah? se, kot že tolikokrat, delajo nedolžne. Kakšen smisel ima to? V najslabšem primeru bo prišlo do nekaj nesmiselnih žrtev, za katere bodo kasneje mediji trdili, da niso bile zaman. Da so imele svoj smisel. Sicer pa nikoli ne ve zanesljivo, čemu vse utegne politika dati globlji smisel.
Leta štiriinosemdeset sem potoval na srečanje filmskih pedagogov v Ludvigshafen pri Manheimu. Prvo, kar mora svobodna in samostojna država urediti je, da prepriča svoje državljane, kako ni bilo na njenih tleh nikoli nobene vojne. Kako nikoli ni prišlo do nobenega vojskovanja in pobijanja.
Seveda. Ker spomini na vojne so vedno enostranski. Spomenikov za vse različne žrtve pa nikoli ne bo dovolj.
Medtem ko se kranjski župan ukvarja s kostmi osem sto dvajsetih nemških vojakov, proslavljamo četrto obletnico neke druge vojne, ki bo počasi nadomestila obletnice in proslave neke prejšnje vojne.
Ob tem se spomnim nekega dogodka. V vlaku sem poiskal prazen kupe.V njem sta sedela dva krepka sedemdesetletnika. Bilo je to pred kakimi desetimi leti, sredi Nemčije. Oba sta imela vsak svojo luknjo v grlu, skozi te luknji je piskalo, rekla sta, da je to bil rak na grlu, zdaj pa hodita vsako leto v zdravilišče. Piti morata šest litrov mleka na dan in hčerka enega od njiju (vsak čas se bo vrnila) pazi, da ne pijeta kaj drugega in ali je tisto, kar imam v steklenici šnops?
Priznal sem, da je tisto v steklenici res šnops in začeli smo popivati. (Steklenico šnopsa sta imela tudi sama, mene sta potrebovala samo za izgovor). Bila sta pa rahlo ogorčena, ker nisem hotel spiti vsaj treh litrov mleka.
Potem sta vprašala ali zanesljivo nisem Italijan. Sam sicer nisem čisto prepričan, vendar sem vseeno zagotovil, da najbrž ne, ker da sem pač iz Maribora. Razmišljala sta, kje je to.
Potem je prvi zaupno povedal, da je bil na nemški podmornici in da je potopil trinajst tisoč brutto registrskih ton trgovskega ladjevja.
Izjava me ni pretirano ganila. Zato je dodal, da je pri tem utonilo kakih tri sto sedemdeset mornarjev in vsaj nekaj sto vojakov in tudi ob neki priložnosti tisoč nekakšnih beguncev. Ker potapljal je samo italijanske ladje, tako je naneslo. (Zato ga je prej zanimalo, če sem Italijan).
