Mesarja je bilo težko dobiti. Mladenič, ki je tvegal, ni bil ravno velemojster. Ko so štirje močni sosedje zgrabili dragega repatega prijatelja, ki se je še včeraj z nami igral in smo ga prijazno čohali za ušesi, sem zaslišal njegove klice na pomoč. Srce mi je zastalo v strašni bolečini. Ob misli, da mora neko živo bitje umreti nasilne smrti, mi je bilo vsega dosti. Potem ko sem leta in leta potrpežljivo prenašal vse zgodbe o svetovni vojni, o taboriščih, streljanjih talcev, obleganju Stalingrada, me je smrt priljubljene domače živali povsem potrla. Prisegel sem, da ne bom poizkusil nobene zarebrnice in nobenih jetrc!
Ko smo prašiča v pralnici spravili v vročo vodo in potem na pult za ožemanje perila, sem počasi začel spreminjati prvotno mnenje. Velikansko bitje je bilo sestavljeno iz izjemno svežih notranjih organov, bolj ko smo prašiča razkosavali, več ga je bilo. Na koncu sem zagledal mamo z velikimi lonci kosov podkožne maščobe in kože. Na štedilniku je začela cvreti ocvirke. Najprej sem menil, da se ji je zmešalo. Kako naj meša prašiča v loncu in ga pri tem stopi? Ko pa sem dojel najpomembnejši postopek mesno predelovalne industrije, sem se zatopil v žrtje. Kruha je kmalu zmanjkalo.
Ocvirke smo torej žrli kar brez kruha in smrt dragega prašičjega prijatelja nam je postajala bolj in bolj razumljiva. »Včasih smo to v naši vasi počeli vsako leto«, je pripovedovala mama. »Vendar so v mestu prašiči prepovedani. Spodkopavajo socialistični sistem! Rušijo državo! Nikoli ne moremo reči, da bomo takšen dogodek doživeli še kdaj. Da bi se vse prehitro ne končalo, in da mi ne umrete, ko sploh ne veste, kaj je vpliv sveže maščobe, raje nehajte, bomo naredili klobase in prekmursko specialiteto - meso iz tunke!«
Medtem ko sem se basal z ocvirki in dojel, da je življenje vredno svojega slovesa, medtem, ko sem spoznaval, da je povsem možno, da se človek nažre in tako doseže srečo in to neizmerno srečo, so se mi neizmerni užitki in popolna radost mešali z doživljanjem zakonov, policije, sodstva, države, politike, svetovne zgodovine. Prašiči in ubijanje prašičev so temelj civilizacije, avtoritete, represije, prav tako pa temelj svinjske pečenke in družinske sreče.
V drugem razredu smo dobili nove sošolce, oblečeni so bili v nekakšne jopiče iz blaga, z vojaškimi žepi. V težkih čevljih so štorkljali po razredu, čeprav je bila jesen topla. Če pa se je bilo potrebno tepsti, so bili vztrajni. Če so koga brcnili, so ga pač brcnili. Niso gledali, kam bo priletelo. Skupaj smo jedli rumen sir, ki so nam ga Amerikanci pošiljali za malico in pili sladko kavo z okusom po mleku v prahu.
Razred je bil nabit z otroci in če nismo odpirali okna, je bilo težko dihati. Če smo odprli okno, je vedno kakšna punčka kričala, da jo zebe. Vsako uro sem se po malem dušil, sošolci so me pa spraševali, zakaj sem tako bled. Droben fantič me je nekega dne vprašal. »Imaš mamo?« Mislil sem, da se šali. Znano je, da vsi ljudje na svetu imajo mamo. »V šoli je že nimam, » sem rekel. »Menda ne misliš, da jo bom jemal s sabo v šolo?«
Dečku je bilo ime Guenther. Ni mi bilo jasno, zakaj ima takšno ime. Ko me je ponovno vprašal: »Pa ko prideš iz šole, doma, tam, kjer si doma, imaš mamo?«
Priznal sem, da jo imam. »Kdo bi sicer kuhal in pral perilo in pospravljal postelje?«
Guenther se je zelo začudil. »Ne lažeš?« me je vprašal in me pogledal v oči.
»Ne, ne lažem!«
»Ne pretiravaš? Si ne izmišljuješ?«
»Kaj naj rečem, da imam pol mame?«
»Lahko bi imel nepravo mamo. Lahko bi imel samo začasno mamo,«je pojasnil Guenther. Zdaj je verjel. Postavil pa je novo vprašanje: »Pa imaš tudi očeta?«
»Nikoli ga ni doma.«
»Tako je z očeti. Nikoli jih ni doma. Ampak ne izmotavaj, ga imaš ali nimaš?«
»Kadar se pripelje z vlakom iz Ljubljane, ga imam!«
»O. to je nadvse sumljivo! Pa se kdaj pripelje z vlakom iz Ljubljane? Ali pa se samo bo pripeljal čez leta in leta nekoč?«
»Moral bi se vsak teden. Pa se dostikrat šele vsak drugi teden. Grem ga čakat na postajo. Seveda, če je pisal, da pride!«
Zdaj je Guenther verjel. Drugim sošolcem je pojasnil: »Očeta ima. Pripelje se z vlakom. Gre ga čakat na postajo!« Zbralo se jih je kakšnih deset. Čudili so se. Guenther je spet vprašal: »Ti kdaj kupi kakšno igračo?«
Spomnil sem se na konja iz lepljenega papirja, pred nekaj meseci ga je prinesel mojemu mlajšemu bratu. Lahko bi se zlagal, da ga je meni. »Ne,« sem rekel. »Ata hoče, da zbiram znamke. Včasih mi kakšno prinese, da jo dam v album. Včasih mi prinese celo pet ali več podobnih znamk, reče se jim: serija!«
Eden od dečkov je rekel. »Ne razumem. Kaj ti bodo znamke? Če imaš očeta, ki se kdaj pa kdaj vrne domov, mu ni treba pisati!«
»Vseeno mu pišem,« sem rekel. »Teden je dolg in on piše nam, mi pišemo njemu!«
Ko so sošolci zvedeli, da imam še dva brata, so me začeli prav hudo mrko gledati. »Kaj ti bosta dva brata? Ali ni to preveč?« je rekla neka deklica.
Ostali so se strinjali.
V naslednjem odmoru sva ugotovila, da ima trinajst otrok v razredu oba starša. To je Guentherja zelo potrlo. Raziskavo sva nadaljevala skozi ves teden. Podatki o starših so bili precej težko dostopni. Nihče ni rad govoril starših, če pa je že, zgodbe niso zvenele preveč prepričljivo. Še več, nekatere so mejili na najbolj nore pravljice! Devet otrok je bilo brez obeh staršev. Dvanajst pa jih je živelo ali z očetom ali z mamo. Pet jih je imelo starše, niso pa vsi vedeli, če so pravi. Nekateri so vedeli, da je prava mama, drugi, da je pravi oče, tretji so menili, da ni mogoče vedeti ali sta oče in mama prava. Starejši so pač takšni. Lahko se tudi pretvarjajo. Vedno je možno, da se samo delajo.
Guenther je pojasnil: »Če imaš mamo, bo vedno rekla, da je prava mama, tudi, če bo to najbolj črna laž. Eni ne sprašujejo veliko, drugi pa ne morejo nehati: resnica je lahko grozna, ampak človek ne more živeti brez resnice!«
»Nikoli ne bi lagal svojemu otroku,« sem rekel. »Čeprav vem, da odrasli radi lažejo!«
»Svojemu otroku že ne bi lagal, to ti verjamem! Svojemu!« je rekel Guenther. »Za kakšnega tujega pa ne veš, ker tudi ne moreš vedeti!«
Tako sem ugotovil, da ne morem vedeti.
Guenther je postal moj prijatelj in povedal mi je mnogo reči: »V Kočevskih gozdovih imajo partizani globoko pod zemljo izkopano celo mesto, z elektrarno, bolnišnico in skladišči orožja.«
»Zakaj bi imeli bolnišnico in elektrarno in orožje pod zemljo? Saj so zmagali in imajo povsod dovolj prostora!«
Guenther mi je pojasnil: »Zmaga je začasna. Mi, Nemci, smo izgubili, vendar ne za dolgo. Naš ljubi Fuehrer bo vstal od mrtvih, kar nenadoma se bo prikazal na belem konju z rdečo zastavo s črnim kljukastim križem in potem bomo premagali sovražnike, Ruse, komuniste, Angleže, Američane.«
»Če jih do leta petinštirideset niste, zakaj bi jih potem zdaj po toliki letih? »
»Moramo,« je rekel Guenther in zasmrkal.
Rekel sem: »Jezus, na primer, je obudil od mrtvih samo nekega posameznika. Čudeže, veš, je težko delati nenehoma in kar naprej!«
»Moramo,«je rekel Guenther: »Samo narod, ki zmaga vojni in uniči sovražnike, lahko obudi od mrtvih mame in očete! Nemški narod je tak, prvi v znanosti in tehniki! Ti nimaš pojma, kakšne avtomobile delamo! Mi, Nemci!«
Prišlo mi je na misel: »Ko bodo vaši mrtvi vstali od mrtvih, kaj bodo potem nadaljevali s pobijanjem Mariborčanov tam, kjer so nehali?«
Guenther me je nekaj časa gledal, potem pa je dodal: »Ne, nikakor ne. Ne bomo se ustavljali, ne bomo nadaljevali tam, kjer smo nehali. Pobili bomo vse brez izjeme, nihče nam ne sme stati na poti v nove čase!«
Kljub temu, da je imel Guenther skozi vse leto težave pri urah zgodovine, sva ostala prijatelja. V razredu so ga sovražili. Pač zato, ker je bil vedno drugačnega mnenja kot učiteljica. »Učiteljici se mirno zlaži. Kaj jo briga, kaj ti misliš, kdo da je zmagal v drugi svetovni vojni. Ona samo vprašuje tisto, kar piše v učbeniku. Guenther pa se ni dal: »Lažni učitelji so vir narodove izrojenosti! Nikoli ne smemo zatajiti samega sebe, nikoli!«
Aprila so mi doma dali trdo kuhano jajce, lepo smo jih pobarvali in porisali, nisem sicer vedel, zakaj, menda zato, da bi jih nekakšen zajec lahko prinesel, čeprav zajca ni bilo videti. Mama je rekla, naj eno od pisanih jajc odnesem najboljšemu prijatelju. Guenther je jajce pogledal, opazoval umetelne vzorce na njem potem ga je olupil in počasi pojedel. »Ti, Franček si dober človek. Dvomil sem vate. Zdaj vem, da nisi brez vrlin. Ne moremo drugače, Slovane bomo morali iztrebiti, preveč manjvredni so, dam ti pa besedo, ko bomo v Mariboru začeli urejati svet, bomo tebe prihranili čisto do konca!«
Mesec dni kasneje je po Guentherja prišla teta z Dolenjske, povedala mu je, da ga išče že osem let, od kar je prišla iz taborišča. Ko je zvedel, da je bila njegova mama hrabra partizanka in so jo Nemci, ko so jo ujeli, živo razrezali na kose, pred tem so ji pa v čelo vrezali petokrako zvezdo, se je Guntherju zmračilo. Mrščil je obrvi in v odmoru me je vprašal: »Ima lahko človek teto, ki tako svinjsko laže?»
»Zakaj ne? Če nimaš nikogar drugega. Mogoče dobro kuha!«
»Ne morem se prodati za skledo žgancev!« je zavzdihnil. »Imam ideale! Brez idealov ne moremo zavladati vsemu svetu! Življenje bi tvegal za svojega Fuehrerja, zdaj pa naj se prodam nekakšni lažni teti? Pa še v taborišču je bila? Gotovo prav zasluženo!«
Teden dni kasneje sem bil z atom in mamo na otvoritvi Muzeja narodno osvobodilnega boja. Govorniki so se vrstili. Na stenah so visele fotografije. Na listih pod steklom je bilo izčrpno popisano, kdo je kaj naredil in kaj so z njim naredili. Mislil sem, da bom Guentherja razveselil, ko sem mu naslednji dan povedal: »Teta ni bila nič kriva. V taborišče so jo poslali samo zato, ker so ji že prej ustrelili očeta. Pač pa je tvoja mama ušla in ko so ji prišli na sled, se ni hotela predati. Tri je zadela, preden ji je zmanjkalo municije. Hotela ti je zapustiti svet brez Nemcev!« Povedal sem samo, kar sem prebral: »Svobodno in neodvisno Slovenijo, kjer bo dovolj kruha in pravice za vse! To so bile njene zadnje besede!«
Guenther se je zastrmel v prazno in potem me je pogledal s svetlimi očmi in rekel: »Ti moraš biti en Žid!«
Razložil sem mu lepo po pravici, zakaj bi mu lagal, bil je moj prijatelj: »Zbiram dokumente, nekaj jih imamo v lepo plastificiranih kartonskih škatlah, nekaj pa kar v pletenem kovčku na podstrešju. Brat mi pomaga. Zaenkrat ne morem dokazati, da sem Žid. Morda celo nisem. Vsekakor pa med mojimi predniki prevladujejo Nemci. Skoraj vsi pradedki so bili Nemci, za prababice pa ni čisto jasno. To po očetovi strani, po mamini je spet drugače!«
»Kdaj bomo prišli na oblast in bomo naredili red?« je zavzdihnil. »Čim ima kdo očeta in mamo, ima tudi dedke in babice in nikoli ne moreš dognati, kaj je pravzaprav. Je v tem izprijenem mestu sploh kdo čistokrven arijec?« Guenther je bil razdvojen, nazadnje je zajokal: »Zakaj sovražite Hitlerja? Gradil je široke štiripasovne ceste, kakršne v Sloveniji nikoli ne bo nobene! Imel je najboljša letala in izdeloval in izstreljeval je prve rakete!«
»Iztrebil je Žide in Cigane, za Slovence pa je trdil, da pridejo na vrsto!«
»Kaj vam je, ljudje? Pa ne morete se razburjati zaradi takšnih malenkosti? Človek, kaj ti pa je? Zakaj bi se ti, pa še Nemec si, baje! razburjal zaradi Slovencev?« Pokazal je po razredu. »Poglej, kakšni so. Mar kaj znajo?«
Molčal sem. V osnovni šoli ne znaš ničesar. Če kaj znaš, je zato tam učiteljica, da te prepriča, kako nimaš pojma.
Teta Guentherja ni mogla vzeti k sebi, dosegla pa je, da so ga premestili v drug prehodni dom, bližje njenemu stalnemu prebivališču.
Ko je moj ata v maju leta 1954 postal direktor Umetnostne galerije, so ga večkrat obiskovali slikarji. Avgust Černigoj bil znamenit modernist iz Trsta, usodno je vplival na Srečka Kosovela. Bil je pa rahlo nemiren tip. Pri nas doma je v kuhinji nad vrati je visela slika, vrček za čaj in skodelica. Ko jo je Černigoj zagledal, je vzkliknil: »Ta me posnema! Končno! Tudi ta trenutek je napočil! Posnema me, tudi to se je moralo dogoditi!« In hotel je takoj sneti sliko in jo odnesti s sabo. Mama mu ni dovolila. Ker je bil še nekaj dni v Mariboru, je pisal domov, da so mu poslali njegovo sliko: bil je na njej vrček za kavo in skodelica za kavo. Mama je rekla, da je prva slika lepša. »Ne,« je rekel Černigoj. »Tu Debenjak posnema mene, na tej moji sliki pa je kubizem realiziran v čisti obliki, v originalu!« Mama je povedala, da je kubizem ne zanima. Samo na sliko z vrčkom in skodelico se je že navadila. Potem so vseeno izvedli zamenjavo. Nad vrati v kuhinji je visela druga slika. To je pa bilo vse.
Koncept borbe za nove smeri v umetnosti se je ustavil nad vrati naše kuhinje.
Pred skoraj petdeset leti se je na kopališču Mariborski otok prikazal zamorec. Bil je precej svetlo rjav, po postavi čokat in bolj podoben Mariborčanom kot zamorcem iz filmov, govoril je srbohrvaško in na vprašanje ali je res zamorec, ni hotel povsem nedvomno odgovoriti. Vsakogar pa je nadvse zanimalo, kako je s to stvarjo: ker pač večina še nikoli v življenju ni videla prav nobenega pravega zamorca.
Ko je nekomu bilo vsega skupaj dovolj, se je prikazal z detergentom in krpo in skušal očistiti rjavo barvo z zamorca. Zamorec je pobesnel. V tistih časih pa tudi veliko kasneje ni za nikogar bilo razumno, da pobesni, če ima opravka s Štajerci, pa četudi zgolj na kopališču v poletni vročini. Izmenjava mnenj je pripeljala do nekaj uspelih in nekaj manj uspelih udarcev po raznih zobovjih,vendar zamorec je z ne-zbrisano barvo vred pobrisal s prizorišča.
Ostala nam je zapletena debata ali si lahko kdo privošči, da je drugačen kot vsi ostali. Začelo se je z ugotovitvijo, da je prav dobro biti zamorec, saj se zamorcem pač ni treba sončiti. Nadaljevalo se je s vprašanjem ali je zamorec dolžan sam povedati, da je pravi zamorec in tako pomiriti vse tiste, ki jih bega njegova barva, ali pa je to, da je nekdo zamorec, privatna stvar vsakega zamorca. Končno smo sprejeli sklep, da je vznemirjanje zamorcev rasizem in da se je zato pač potrebno navaditi, da vsakogar pustimo pri miru, ne glede na barvo kože.
To zadnje je bilo težko uresničljivo: še naslednjih nekaj let so na kopališču radovedneži vsakogar malo temnejšega spraševali, če je on morda zamorec in sicer pravi zamorec. Ker pravih zamorcev potem vsaj še deset let ni bilo videti! Sistem, ki smo v njem živeli, je bil enobarven.
Ko se obritoglavci leta dva tisoč sredi Ljubljane blizu Prešernovega spomenika spravijo na Inacia Bitchendeja, poslovneža iz Gane, znamenitega Janeza Belino iz televizijske oddaje TV Poper, se nam prikaže več pod-vprašanj: Janez Belina nastopa v gorenjski narodni noši, torej je brez dvoma Slovenec. Ni kaj, Slovence je potrebno tepsti že zato, ker so Slovenci. Inacio govori slovensko, česar praviloma ne zmore nihče, ki ni prav zares Slovenec. Še dokaz več, da ne more biti kakšna izjema. Je pa sam Janez Belina zabaven, vsi pa vemo, da je težko reči, da bi Slovenci bili zabavni. Zabavnost je Slovencem precej tuj pojav. Spet pa je težko reči, da bi ga kdo hotel tepsti zgolj zaradi tega, ker je lik iz TV Popra. Pač pa bi morda verjel, da obritoglavci morda kar tako na splošno sovražijo televizijski program in televizijske junake.Vse po vrsti.
Če je nekdo v Sloveniji zabaven, potem si ni več potrebno beliti glave ali je pravi Slovenec ali ne. Najbrž ni pravi. Ker resnost in celo skrajna resnost je temeljna lastnost Slovencev kot takih. Če pa nekdo sploh ni pravi Slovenec, potem si ni treba beliti glavo ali je dovolj ali premalo črn za Slovenca. Rasizem je primeren samo, če gre za razlikovanje med pravimi in manj pravimi Slovenci. Rasizem je sovražno sortiranje tujcev. Prej bi rekel, da so obritoglavci zelo povprečni Slovenci. Da jih globalizacija sploh ne tare. Da jih pa izjemno skrbi, če smo Slovenci pravi Evropejci. Tako kot zanesljivo vse ostale Slovence. Bele tangice in črni zamorci - vse vznemirja državljane države, ki niso čisto dobro naučeni, kakšnim vrednotam morajo slediti, da bodo veliki bratje v Evropi zadovoljni z njimi. Prihodnost tiči v tangicah in belih hlačah. Bodočnost prihaja mimo z razumevanjem do beguncev in drugačnih. Pa četudi so zgolj lokalci.
Kako se prikaže rasizem in kolonializem? Čisto mimogrede. Na primer, leta 1956 se je vse skupaj začelo z zajčkom.
Sosed je nekajkrat na leto kupil zajčka. Spustil ga je na travo pred hišo in zajček se je pasel. Potem je sosed rekel: »Rus, pridi sem!«
Zajček ni razumel, čez čas pa se je vseeno odločil in priskakljal. Sosed je napel dlan desne roke, z levico nežno prijel zajčka za ušesa in ga z napeto dlanjo desnice treščil v tilnik. Sosed pa je dvakrat na leto kupil tudi kozlička. Privezal ga je ob količek in kozliček se je pasel. Potem je sosed poklical: »Žid, pridi sem!«
Kozliček seveda ni prišel, prišel pa je sosed in nenadoma se mu je v roki zabliskal dolg nož ...
Nekega lepega jesenskega dne, ko sem opazoval, kako odira kozlička, sem ga povprašal, zakaj zajčke in kozličke vedno pokliče v tujih jezikih. Rekel je: »To je zgodba o Nemcih. Nemci, je rekel, ljubijo čistočo. Ne marajo, da ima kdo uši. Bil sem v taborišču in vem, kako so dosledni. Ni jih mogoče prepričati. Ampak Rusi so si sami krivi. Zakaj pa imajo uši. Mogoče bi jih lahko imeli tam nekje doma, ampak zakaj so se pa pustili ujeti in pripeljati v taborišče? Kako sploh komu pride na misel, da se bôde z Nemci, ko pa je jasno, kako kvalitetne avtomobile izdelujejo?«
Potem je povedal še o Židih.
»Kdo bi si mislil, živeli so sredi Nemčije, v Evropi, bogati so bili. Pa se niso mogli navaditi, da ne bi imeli vsaj kakšne uši. Zato pa sem jih moral jaz, nič kriv, neveden človek, metati drugega za drugim v peč, pa še mrtvi niso bili vedno, samo omotični.«
»Kako ste pa vedeli, da imajo uši? Ste uši iskali in našli?«
»Ej, moj dečko, to je videti po očeh. Nemec prodorno pogleda Rusa ali Žida v oči in že ve: ta ima nekje skrito uš! Tudi če sam ne ve, da jih ima! Pri tem je imel vsak posameznik povsem dovolj priložnosti, da je sam pravočasno polovil svoje uši in mu ni bilo potrebno v peč! Ampak kaj pomaga, vse kar rečeš Rusu ali Židu, je bob ob steno! V tolikih letih bi se lahko naučili, kako higieničen narod so Nemci!«
»Kako pa je to s Cigani?« sem postavil pod-vprašanje.
»Prosim te, Cigani in komunisti, kako nemirno jim švigajo zenice! Oboji imajo uši že v očesih! Zaradi njih si nisem delal skrbi. Žal mi je samo za Bosance. Ti veš, da sem Srb, ampak iz Bosne, in dobro vem, da ni Bosanca, ki bi kdaj koli imel kakšno uš! Mi smo pač takšni, ne maramo uši! In uši to vejo in se nas ne primejo! Ampak Nemci niso verjeli. So rekli, imate pa garje, garje pa rijejo nekje globoko pod kožo. Bilo mi je prav težko, bilo mi je težko, da ni za povedat. V domačem jeziku povedati nekomu, da naj pride bliže, da ga boš mahnil z lopato! Vendar: vedel sem, da se ne bom rešil, če ne bom tih in ubogljiv.«
Ko sem bil star šest let in sem bil na obisku v svojem rojstnem kraju, v Lipovcih, v Prekmurju, mogoče je to bilo nekje leta petdeset, je k hiši počasi prišla ogromna ženska v širokem krilu, gospodinji je prerokovala, da bo živela dolgo in imela še več otrok, (imela jih je že enajst), potem je zamenjala obleke za jajca in potem ko je hotela ves dan prekupčevati, so mi pojasnili, da je to pripadnica znamenitega in nevarnega naroda, ki ga danes kličemo Romi in da zna veliko jezikov. Ženska je v pogajanja vključila tudi nastop
in se potem lotila govorjenja v več jezikih. Mariborščino je govorila bistveno bolje kot jaz, kar me je užalostilo. Nemške in slovenske izraze je zadela v najgrših možnih verzijah in jih povezovala v šokantno celoto, kakršne ne bi zmogel noben mulec iz naše ulice. Potem ko je zaigrala nekaj nemških dialektov in dodala nekaj romskih, hrvaških in madžarskih ekshibicij, je nenadoma spregovorila v kristalno čistem ljubljanskem dialektu. Do takrat seveda še nikoli nisem slišal izvirne ljubljanščine v živo. Na radiu sem poslušal Franeta Milčinskega Ježka, ampak on se je spakoval, saj je bil humorist.
Romska prerokinja pa je govorila v živo in to kar je povedala, je bilo tako naporno za ušesa, ne-zvočno in sicer sploh nekaj tako grdega, da so mi lasje stali pokonci. Napovedala mi je tudi, da se bom preselil v Ljubljano in živel v močvirju, kjer ni mogoče dihati, ker prebivalci požirajo še besede, ne samo drug drugega! Ker ji niso dali dovolj velikega honorarja za izvajanje, je mimogrede še vse preklela, nam hotela pokazati rit in šele ko so je lotila še opisovanja, kaj bo počela na naših grobovih in nato še preklinjala živino, so ji hitro ustregli, da je končno odnehala in jo je bilo mogoče prepoditi. Ljudje, ki zmorejo govoriti številne jezike, posebno še dialekte različnih pokrajin, so skrajno naporni.
Krave so mi, kadar sem prihajal na obisk v svojo rodno vas, vedno predstavili z imenom: Šeka, Liska, Belka, Liza in podobno.
»Imamo deset otrok in dve kravi, pridite pogledat obe kravi!« nas je pozdravila gospodinja pred vrati na dvorišče kmetije v zelenju. Tisti čas je bilo bolj malo mleka, kino pa je deloval. Vrteli so kavbojske filme. Kavboji so se nenehno streljali.
Kadar koli sem preživljal počitnice v domači vasi, mi je postalo jasno, zakaj so krave vir medčloveških odnosov. Krave je treba pasti. To, da krave pasejo otroci, je povsem nerazumno in nenaravno. Je pa del zahrbtne vaške politike. Krava se nikoli ne pase tam, kjer bi se morala. Krava - če le more - steče na kakšno njivo delat škodo. Nikakor ne gre, da bi bil kakšen odrasel odgovoren za kakšno škodo. Potem bi ga moral natepsti. Veliko pametneje je, da so za škodo, ki jo povzročijo krave, odgovorni nedolžni in nevedni otročiči. Otrok že po definiciji ne bi smel misliti nič slabega, kaj šele, da bi gojil čisto hudobijo in počel zlo kot tako. Kadar koli sem gledal kavbojske filme, sem se spraševal, zakaj so kavboji stari kaj več kot dvanajst let. Kadar pa sem kavboje primerjal z dečki iz Prekmurja, me je vedno skrbelo za verodostojnost Hollywooda, ki je vedno namigoval, da so kavboji preprosti in pošteni.
KRASNA SI, BISTRA HČI PLANIN. Na zlatih, trdo vezanih knjigah devetnajstega stoletja, polnih vinjet, so se poznale sledi uporabe. Knjige so bile tako lepe, da se je pač poznalo, če jih je kdo pogosto jemal v roke, odpiral, jim razrahljal hrbte, upogibal liste, jih zlagal drugo na drugo. Posebej se je v vsaki omari poznalo, katerih knjig se nikoli nihče ni dotaknil. Zbrana dela Goetheja in Schillerja so ostajala nedotaknjena skozi desetletja. Knjiga Goethejevih ljubezenskih pesmi pa je imela do belega izrabljene platnice. Med štirimi knjigami Ibsenovih dram je bil obrabljen samo en zvezek. Zakaj ravno tisti zvezek, tega se ni dalo kar tako zlahka ugotoviti. Najbrž se je teti zdela kakšna drama posebno pomembna za intelektualke njenega časa. Če je bila to »Nora« ali pa »Divja račka«, tega pa ne vem.
Teta Božena, hči mojega pradeda in sestra moje babice, se je rodila šest let prej kot Vladimir Iljič Lenin in Ivan Cankar. Dvaindvajset let je bila stara, ko je na obisku v Ljubljani v imenitni knjigarni zagledala Poezije Simona Gregorčiča. Bila je to druga izdaja, prva je, kot vemo, bila takoj razprodana, izvod tele druge izdaje pa je še po šestih letih od izida čakal v knjigarni. Teta Božena je kupila knjigo svoji mlajši sestri, v naslednjem stoletju, potem ko sta minili dve svetovni vojni, skratka sedemdeset let kasneje sem prekladal knjige po veliki stekleni omari v vili, ki smo jo podedovali po teti, našel sem Gregorčičeve poezije in presenetil me je bleščeči videz knjige. Kot vse kaže knjige sedemdeset let ni prav nihče odprl.
Listi niso bili zlepljeni, so se pa trdo držali skupaj. Pri posvetilu na prvi strani se je ustavila ljubezen do slovenske poezije. Ali vsaj do goriškega slavčka. Zlati hrbet rdeče knjige pa je opravljal svoje poslanstvo desetletje za desetletjem. Ko sem prebiral pesmi in si ogledoval razkošne vinjete, sem se spomnil, da je moja nona Primorka in da jo pač neprestano zaposlujejo takšni kraški pojavi kot so to burja, bori, Srečko Kosovel, Soča, Ciril Zlobec, Boris Kobal, teran in najbrž tudi poezija. Nona, mama moje mame, je bila za celo generacijo, za dvajset let, mlajša od očetove tete Božene. Ko sem ji prinesel knjigo, jo je vzela v roke z vidnim začudenjem.
»Gregorčiča znam seveda na pamet«, je rekla. »Te knjige pa nisem nikoli videla. Tudi imela je seveda nisem nikoli. Sošolka na učiteljišču v Gorici je imela Gregorčiča prepisanega v zvezku. Najprej sem mislila, da si bom tako ali tako vse zapomnila, potem sem se pa tudi jaz lotila prepisovanja. Ni ravno veliko pesmi. Samo zvezkov nismo imele veliko, takrat se je začenjala prva svetovna vojna in zato sem pesmi prepisovala bolj na tesno«.
Nataknila si je očala in začela prebirati: »To ni mogoče,« je rekla.« O tej pesmi sem dvainštirideset let učila v šoli, pa vem, da Gregorčič ni tako napisal. Ne tako na dolgo in razvlečeno! Pa kakšne neumnosti klati, kako mu je prišlo to na misel?« Potem je nona našla nove in nove podrobnosti in vedno bolj se je jezila na sošolko, ki je spuščala kitice, jih krojila po svoje ali pa je preprosto zamešala kitice iz raznih pesmi. Šele zdaj je noni prišlo na misel, da tudi sošolka nikoli ni videla Gregorčičeve knjige, ampak je poezije prepisala od kakšne druge bodoče učiteljice, iz sosednjega ali pa iz kakšnega višjega razreda.
Samo »Krasna si bistra hči planin« je noni ostala urejena do poslednjega verza, ker je pač vedno bila v šolskih čitankah.Vendar najhujše je še prišlo. Proti koncu knjige je nona našla dve pesmi, ob katerih ji je zaprlo sapo. Rekla je: »V življenju sem napisala samo dve pesmi, objavila sem jih v Trstu in sicer eno v reviji »Angelček« in drugo v reviji »Vrtec« in ta Simon Gregorčič se je lotil teh dveh mojih pesmi in jih predelal čisto po svoje! Zakaj se mu je potrebno norčevati? Pa tako globoko sem občutila domotožje in ga tako lepo izrazila!« Po krajšem, vendar zelo napornem računanju, sem noni povedal, da je knjiga izšla že v tej drugi izdaji vsaj pet let pred njenim rojstvom. In da so Slovenci, poezije, Kras in Soča pač že stoletja rekviziti slovenstva. Tudi sem jo potolažil, da sta njeni dve pesmi tako skrajšani različici, da jih tudi v Zbirki Slovenskih ljudskih pesmi ne bi tlačili pod isto številko.
Vseeno jo je pretreslo. »Človek nekaj občuti in napiše, izlije srce na papir, objavi, potem pa vidi, da je vse zastonj: drugi so čutili prav isto že mnogo pred njim in še preden bo minilo sto let, bodo spet novi in novi pesniki pisali podobne pesmi«. No,te zadnje napovedi se moji noni niso povsem uresničile, nekaj let po tistem, ko sva razpravljala o Gregorčiču, se je na slovenskem literarnem nebu pojavil Šalamun, nikakor pa ne kakšen novi Gregorčič.
Potem je beseda nanesla spet na teto Boženo. Nona jo je dobro poznala in že med drugo svetovno vojno je bila mnogokrat pri njej na obisku. Spomnila se je knjižne omare in knjig. Moja nona je nenehno brala nemške ljubezenske romane v broširanih zveščičih in prav nič je ni ustavilo na poti do njenega čtiva. Z velikim obžalovanjem je povedala, da si s teto Boženo ni mogla preveč pomagati. Pa tudi z njeno omaro prelepih knjig v trdi platnicah. »To zato, ker je teta Božena zašla predaleč v Evropo! Študirala je namreč na Sorboni in bila profesorica francoščine in nemščine, ker je bilo v njenih najboljših časih, to je, na začetku dvajsetega stoletja, v naših krajih za žensko precejšnja redkost.« Nona je nadaljevala: »Čisto zares je prebirala poezijo v različnih jezikih. Zbirala je knjige o muzejih in zgodovinske knjige. Skrbelo jo je za usodo Slovencev in če bodo ostali v Evropi! Vendar imela je tudi manjšo napako. Sploh ni brala šund romanov!«
Potem sem noni povedal o svojih odkritjih v zvezi s platnicami knjig in njihovo obrabljenostjo. In nona mi je razložila: »Nekateri ljudje imajo takšne poklice, da pač morajo brati resno literaturo. Tudi jaz zelo cenim resno literaturo. Pravo književnost. Končno sem bila dvainštirideset let učiteljica. Zato se že spodobi in je prav lepo kulturno, da ima kdo bogato knjižnico in prelepe knjige v stekleni knjižni omari. Ampak če hočeš prebirati, kako je mlado dekle našlo bogatega princa ali vsaj bogatega mladega doktorja, potem si z resno književnostjo ne moreš kaj dosti pomagati. S slovensko pa še manj. Kje si videl v slovenskem romanu, da se na koncu po težkih preizkušnjah on in ona najdeta in srečno poročita, tako kot je potrebno in se spodobi? Še več, v slovenski književnosti so vsi nesrečni. Pri Prešernu, Gregorčiču, Kosovelu in še nekaterih lahko to prenesemo, ampak pri teh mladih nepreizkušenih piscih mi pa gre pošteno na živce: nobenega odnosa do ljubezni, zvestobe in do sklepanja zakonskih zvez! In kaj šele do srečnih koncev! Slovenski pisatelj vedno hoče povedati nekaj pomembnega in najhujše je, da takoj uganeš, kaj je tisto pomembno in se tebi tisto pomembno sploh ne zdi pomembno!«
Socializem je imel nekaj težav s knjigami. Kakšno desetletje po drugi svetovni vojni so Slovenci izdajali knjige v velikih nakladah. Da bi približali kulturo ljudskim množicam. Vendar bolj ko približuješ kulturo ljudskim množicam, manj možnosti imaš, da bi ljudske množice zasipal s knjigami v trdih platnicah in z zlato obrezo. In posebej še s knjigami, ki bodo desetletja stale po knjižnih omarah in pričevale o pripadnosti evropski kulturi in slovenstvu, oboje obenem.
Različni ljudje berejo popolnoma različne knjige. Tisti hip, ko Slovenci povezujejo sami sebe z žlahtno književnostjo, s poezijo, s samo čisto poezijo, ne morejo pristajati na najrazličnejše kriminalke, ljubezenske romane v zveščičih, na romantične zgodovinske drame in na vse tiste koristne teme, ki tako zelo pomagajo mladim, da se pravočasno poročijo.
Kadar polniš knjižno omaro z evropsko književnostjo, se ti domača poezija nujno izgubi nekje med prelepimi platnicami. Potem moraš znati pesnike na pamet, ravno tako, kot če si se srečaval samo s prepisi njihovih pesmi na zadnjih straneh šolskih zvezkov. V kulturi kateregakoli časa se je težko znajti. Knjige hranijo poezijo skozi stoletja, ampak knjige je mnogo lažje spraviti v knjižne omare, kot pa jih potem jemati iz njih in odpirati in listati prebirati.
Lahko deset let po koncu socializma Slovenci razmišljajo, katera mladenka se bo poročila s katerim doktorjem? Deset let po koncu socializma je jasno, kaj si želijo Slovenci, ti najresnejši kandidati za članstvo v evropski uniji. Želijo si dragih in izjemnih in dragocenih in nepozabnih knjig. Želijo si knjig, ki si v njih pozna tisoče in tisoče ur trdega dela, visokih stremljenj, znanstvenih prizadevanj in kjer nikoli ne usahnejo vrelci žive poezije! Slovenci preprosto nočejo zabavnih zgodb o ljubezenskih težavah! Slovenci se sprehajajo po robu zgodovine, uveljaviti morajo državo in njene prebivalce in dokazati njeno evropskost in posebnost in kulturnost in prvih deset let svoje zgodovine Slovenci ne morejo potrošiti za šund literaturo! In za razmišljanje, katera mladenka se bo poročila s katerim doktorjem! Ko ni časa za zabavo, se moramo tudi resno spraševati, imamo kaj več časa za poezijo?
Poezija je lahko polna slutenj o nevarni in uničujoči prihodnosti. Vendar poezija ne more rasti v časih, ko si kakšen manjši narod ne upa vzeti časa za preverjanje lastnih občutkov in za pesnjenje o lastnih čustvih.
Vse na okrog po Sloveniji se v številnih prelepih hrastovih omarah z razkošnimi steklenimi vratci in okenci se v dolgih vrstah nabirajo knjige v trdih platnicah. Redke in izbrane knjige. O njih se širijo govorice, o njih slišimo od prijateljev in staršev, vendar navadno jih ne vidimo kar tako vsakdan. Samo včasih jih odkrijemo po dolgih desetletjih in potem nas presenetijo. V času, ko sporočila nenehno krožijo, so knjige dokaz o pristnosti pesmi iz davne preteklosti, dokaz o pravih oblikah pesmi, ki smo jih že davno pozabili, ali pa jih sploh nikoli nismo poznali v čisto pravilni obliki.
Ni jasno, katere knjige s trdimi platnicami bodo v omarah pričakale naše vnuke in pravnuke.
TRETJE POGLAVJE
IZBIRA POKLICA: DOKTOR NAJ BO!
Leta tisoč devet sto šestinpetdeset so me starši poslali z vlakom k stricu zdravniku v Slovenske Konjice, da bi me prepričal o pomembnosti svojega poklica.
Potoček, ki teče skozi Slovenske Konjice v štirioglati betonski strugi, komaj pokriva dno. Vode je za prst ali dva. Mestece deluje umetno razklano na dva dela, voda pa mu daje videz umetelnosti, glavna ulica je spremenjena v vodomet. Seveda pravega vodometa ni nikjer. Hiša na obeh straneh so dvonadstropne. Konjice so bile vedno ponosne, da so trg in nič več. Pred znamenjem je potrebno zaviti v ozko vežo, izredno temna veža se končuje z obokanimi vrati, odprtimi, zazrtimi v bujno zelenje urejenega vrta. Vendar iz veže je treba zaviti po stopnicah. Stopnice so lesene, škripajo. Ogromni napisi opozarjajo, da greš k zdravniku. Najprej pomisliš, da je ob stopnicah prostor za dvigalo. Pa ni. Ob stopnicah je v velikem steklenem jašku mogoče zagledati postavo s tkanino okoli bokov. Postava je se v mraku zvija od bolečine in šele ko približaš nos nekoliko umazani šipi, vidiš, da je pribita na velik križ. Možakar je mehek in rožnat in deluje živo, nehote pomisliš, da so se pravkar znebili enega izmed bolnikov. Napis nad glavo je ogromen, črn in umetelno izbočen na valoviti deščici.
»Kaj pomeni I.N.R.I?« sem vprašal strica.
»Jesus Kristus Rex Judeorom!« je odgovoril meter petdeset visoki, okroglo glavi in belolasi mož z debelimi očali, v mehki elegantni obleki z vzorcem se je udobno namestil v črnem oglatem usnjenem naslanjaču. »Jezus Kristus kralj Židov!«
Zamislil sem si in si poizkusil napis prevesti še sam pri sebi. »Kaj je to?« sem vprašal. »Po načelih revolucije je kralje potrebno obglaviti, no, da, vsaj odstaviti, ampak zakaj pa pribijati na križ?«
»Ne ukvarjam se s politiko,« je rekel stric Ivo.
Nadaljeval sem: »Zakaj se norčevati iz Židov? Vsi vemo, kaj je rekel Hitler, da jih je potrebno skuriti in jih tudi je skuril. Zakaj pa mora tale viseti v steklenem jašku in se rožnato svetlikati v temi? Pa še nag je povrhu?«
Stric je postal živčen: »Kratkoviden si, a ne? Potrebuješ očala?«
»Profesorica kemije mi je že večkrat omenila. Ne vidim na tablo. Sedim v prvi klopi na sredi.«
»V moji stari ordinaciji imam tablo s črkami, lahko preveriva. Počakaj, da popijemo kavo,« se je ozrl proti kuhinji, kjer je teta pristavila džezvo in na ognju v štedilniku pripravljala pravo turško kavo. »Kaj bi rad bil v življenju? Imaš kakšne načrte?« je vprašal stric. Seveda je vedel zakaj so me poslali k njemu! Pripotoval sem z vlakom do Poljčan in potem prestopil na ozkotirno železnico in se spet celo večnost peljal do trga, odmaknjenega med hribi, kraja s čudovito zdravo vodo in odličnim zrakom, vendar precej neobljudenega, nekako praznega. Okolico je napolnilo samo zvonjenje zvonov visoke cerkve ob gradu na vrhu glavne prometne žile, razdeljene z nevarnim betonskim koritom plitvega potočka. Tudi klopotce je bilo nenehno slišati z okoliških hribov. Preganjali so škorce. Ampak ker so bili vinogradih okrog in okrog in ker so okrog in okrog peli klopotci, sem se nehote spraševal, kam vendar hoče napoditi uboge ptiče? Mar v Afriko? Kaj je že čas?
»Zavedam se,« sem začel prav skromno, »da, če hočem postati oče naroda, državnik, ugleden svetovni politik, potem moram izpeljati revolucijo. Revolucija je nasilje. Neko verstvo odklanja uporabo orožja in grobe sile. Menim, da žal ne gre drugače. Vse slabe in hudobne bo potrebno postreliti, drugače ne bo nikoli zavladalo absolutno dobro. Pravična in demokratična država pa se nam bo izmuznila! Nikoli ne bomo živeli lepšega in boljšega življenja!«
Teta Milica je prinesla kavo in rekla: »Meni je bilo vedno fino. Končno sem zdravnikova žena in zdravnik v malem kraju ni kar tako nekaj neopaznega! Vsako leto, zadnjih trideset let odkar sem v Sloveniji, poslušam, kako je potrebno izpeljati revolucijo. Krščansko, nacistično, komunistično. Vsi ste si enotni samo v načinu: nasilno, samo nasilno naj bo vse skupaj, pa bo dobro!«
Počutil sem se počaščenega. Teta Milica me je dobrohotno povezala s vsemi vodilnimi miselnimi tokovi dvajsetega stoletja. Stoletja, ki sem ga vedno nadvse občudoval. Da ne rečem: naravnost ljubil!
»Odločil sem se, da bom revolucionar!«
Ugovarjala je: »Zakaj bi spreminjali karkoli? Še vedno se je pokazalo, da se ničesar ne da spremeniti! Je pa mogoče marsikaj izboljšati!«
Stric je že dolgo delal v novem Zdravstvenem domu. Svojo staro ordinacijo, polno steklenih vitrin, nabitih z skalpeli in kleščami in pincetami, je odprl samo toliko, da sva preverila, kaj vidim. »Očala potrebuješ in to zelo hitro!« je ugotovil. Visoko na steni je ogromna oljna slika prikazovala črnolaso golo dekle, kako se zvija v objemu belega okostnjaka. V ordinaciji je prav vsaka malenkost izžarevala popoln slavospev medicini!
Nekoliko me je pretreslo, ko sem opazil, da je stric nekoliko manjši od mene. Ko sva prehodila nekaj ulic do Zdravstvenega doma, sva srečala komaj kakšnih deset ljudi, vsak ga je pozdravil, stric je vsakokrat dvignil klobuk z okrogle glave in se na široko nasmejal, ker je škilil, ni nikoli pogledal v pravo smer proti človeku, ampak v pravokotno nasprotno smer. To je delovalo nadvse elegantno.
V Zdravstvenem domu je čakala množica bolnikov. Stric je pozorno ocenil njihovo količino. Danes niso čakali njega. Pred Zdravstveni doma je pripeljal koleselj, brkat kočijaž z dolgim bičem je pomahal, zlezla sva na koleselj in stric Ivo se je odpeljal na teren. Bilo je neverjetno. Konjska kopita so tolkla po makadamu in koleselj se je prebijal od vasice do vasice, prehiteval je vozove s senom, njega pa je kdaj pa kdaj prehitel kakšen kamion ali avtobus. Pozornost so mi vzbudili ljudje. Kot da od nekdaj čakajo na svojega zdravnika. Pozdravljali so ga in mu mahali. Mogoče je to prišlo od tega, ker kraj ni imel prave železnice, samo ozkotirno. Ko so v sredi devetnajstega stoletja gradili progo Dunaj Trst so tržani Konjic s težavo dosegli, da se je železnica v loku izognila njihovemu kraju. Menili so, da bodo na ta način ohranili kakovosten svež pohorski zrak. Z zrakom je nekako uspelo. Kraj, ki je enakomerno oddaljen sto kilometrov od Graza, sto kilometrov od Zagreba in sto kilometrov od Ljubljane, pa ni nikoli postal središče tega dela sveta, pač pa je utonil med temnimi gorami.
Stric doktor ni izgubljal časa. Vsakih nekaj minut se je koleselj ustavil ob drugi hiši in nekateri bolniki so pritekli kar k ograji. Stric je mahal z zdravniškim kufrčkom in se ni ustrašil nobenega psa, čeprav so vsi bili črni, ogromni in na dolgih verigah. Pes menda ve, da doktor prinaša zdravje njegovemu gospodarju in njegovi družini! Smilila sta se mi konja. Počasi ju je začela kuzla lizati. Potila sta se in stokala, kot da bi se pritoževala drug drugemu, kolena so se jima kdaj pa kdaj tresla in razkošna košata repa sta se jima že dolgo povesila.
Na ogromni dvonadstropni, nekaj sto let stari stavbi je cela vrsta spominskih plošč opozarjala, da so bili tu rojeni trije pomožno škofi, šest kanonikov, dva znamenita pravnika. Mladi gospodar nas je sprejel izredno zaskrbljen. Njegova mati je že osem let ležala v postelji, danes je zahtevala duhovnika, vendar duhovnik jo je že petkrat dal v poslednje olje in zdaj je menil, da kaj posebno veliko novih grehov takole nepremična ni mogla narediti. Stric Ivo ga je pohvalil, da je ravnal pravilno, ko se je spomnil nanj.
Iz sobe so me takoj vrgli, res ni kazalo dobro. Jokajoča družina je že davno vedela, da ni več nobenega upanja.
Z mladim gospodarjem sva postopala po prostranem dvorišču pod orehom na eni in lipo na drugi strani hiše. Nenehno je ponavljal: »O bog, o bog, saj nisem hudoben! O bog, razumi me vendar!«
Spomnil sem se na Frančiško, mojo nono. Zanimivo. Mladi gospodar je domneval, da bog razume slovensko. Jaz bi dvomil. Če mora bog biti tudi Stalin in Titov prijatelj, kar je seveda neizogibno, ni jasno, zakaj se naj potem posveča še redkim jezikom?
Čez štiri ure je stric Ivo z orošenimi očali in ves poln zanosa priskakljal iz hiše: »Živi! Pravkar ji dajejo kurjo juho! Sreba, diha, srce dela!«
Mladi gospodar je poskočil, kot da ga je pičila kača! »Že osem let nepremično leži v naši dnevni sobi!« je povedal, zdelo se je, da njegove besede zvenijo pohvalno! »Vi doktor, jo vedno znova rešite, vsa čast!«
Stric se ni ustavljal, konji so se medtem odpočili.
Ko sva se v trdi temi vračala proti idiličnemu trgu, je stric zakinkal na sedežu. Vse kosti so me bolele, on pa je spal kot dojenček. Koleselj se je ustavil tik pred napisom Specialist splošne medicine. Ko sva se vzpenjala po stopnicah mimo jaška z židovskim kraljem, sem omenil: »Stric, dovoli, da vprašam, kaj si nisi malo pomagal s kakšnim povštrom, pa bi še mladega kmeta in njegovo družino rešil pogina?«
Stric ni rekel ničesar, še vedno je izžareval navdušenje in skakal je čez dve stopnici hkrati! Pomislil sem, da je samo dve leti mlajši od maršala Josipa Broza Tita, generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije in predsednika Jugoslavije.
Spal sem pri babici Josipini nekaj hiš naprej proti parku pred gradom in naproti cerkve, tam kjer se glavna prometna žila končuje, potoček pa se v parku izgubi. Babica mi je povedala, da se je vedno trudila, da se njeni številni otroci ne bi ukvarjali s pravom. »Pravo je tako suhoparno in nezanesljivo. Nesramni ljudi zakone tako neverjetno po svoje raztegujejo!« Babica Josipina je bila čisto tenka in rahla kot dih, neslišno se je premikala, zdelo se je, da bi jo prepih lahko odnesel. Nenehno se je bala nesreče. Ko sem bil otrok, je bila prepričana, da bom padel v betonsko korito potoka, ko sem ji pokazal, da lahko v to korito kadarkoli zlezem in potem spet zlezem iz njega, je morala vzeti kapljice. »Tvoj dedek je imel nenehno šest pripravnikov. Stanovali so tam, kjer ima stric danes staro ordinacijo s čakalnico in operacijsko dvorano. Tista hiša je bila pisarna, delovala je od jutra do večera, kmetje se nikoli niso nehali pravdati. To so bili zlati časi! Ampak, ko moraš organizirati brisanje prahu s fasciklov in pri tem ne smeš izgubiti nobenega spisa, te mine veselje do pravosodja. Povem odkrito, hotela sem, da bi vsi moji sinovi bili zdravniki, najstarejši je izbral to dolgo in težko pot!«
Vedel sem, da so vsaj sto let bili v družini sami pravniki, vedno sem se počutil, kot da se mi je prapradedek tožaril s Francetom Prešernom.
»Da, sem rekel. Medicina je edini pravi poklic. Moram reči, dela je veliko. Kaj je tem ljudem? Koga sva srečala, je bil bolan, nekaj jih je kar umiralo. Se vsi bolniki zatečejo na deželo ali pa je življenje izven mesta tako nezdravo?«
Nikoli še nisem bil sam pri babici, sam brez staršev in bratov, in ogromna hiša, polna sob, natrpanih z lakiranim pohištvom in pletenimi stoli iz dunajskih tovarn pletenih stolov, je delovala eksotično. V vitrinah so se kopičili drobceni slonokoščeni kipi in porcelanaste skodelice z zlatimi poslikavami. Babica je bila po igri naključij skoraj osemdeset let starejša od mene. Ni prav vedela, kako naj z mano govori. Mogoče, da me je celo s kom zamenjala. Govorila je kot dež in ni je bilo mogoče prekinjati: »Ostali tvoji strici so si pri večerji pripovedovali matematične enačbe in se smejali drug drugemu, ko so jih reševali. Po vrsti so študirali rudarstvo, kemijo in elektriko, kako sem bila srečna, ko se je naš najmlajši, Johann Franc Branko, zdaj samo še Branko, odločil, da bo zdravnik tudi on. Bila so strašna leta, prva svetovna se je komaj končala in če ga ne bi njegov najstarejši brat Ivo spravil v Zagreb, bi imela še več skrbi, kot sem jih.«
»Moj ata ni zdravnik,« sem rekel. »Nenehno pa postavlja diagnoze, da morata potem priteči doktor Črnivec ali doktor Belec in zagotavljati, da nimam otroške paralize, meningitisa in davice!«
Babico je preplavil oblak grenkih spominov: »Dolgo je študiral, štiri leta, koliko sem prejokala, ko so videla, kako ga bolniki vedno manj zanimajo in ga vedno bolj zanima človeštvo kot tako. Kaj boš s človeštvom? Sem mu govorila. Na koncu se je lotil biologije, samo še amebe, kvečjemu človeške ribice!« Bila je resnično žalostna, žalost drobne devetdesetletnice mi je zvenela kot nekakšen znan koncept, skoraj kot prepričanje.
Kmalu sem zvedel, zakaj. Babica je imela na zalogi dolgo in zapleteno zgodbo: »Moj oče, narodni buditelj Janko Sernec, je vedel, da bo Slovenci močni, če bomo mnogoštevilni. Imel je po vrsti trinajst otrok, kupil nam je hišo v Kamnici pri Mariboru, Mici je bila najstarejša, jaz sem bila druga po vrsti, več ali manj sva morala poskrbeti za otroke, nenehno rojstva, nenehno pogrebi. Ostalo nas je osem. Oče je cele dneve preživel v Mariboru v pisarni in na sodišču. Doživela sem, kako otrok potrebuje zdravnika, dobrega zdravnika in dobra zdravila! Kako težko je najti oboje hkrati, posebno še v idiličnih majhnih krajih, tako primernih za otroke!«
Babici sem zagotovil: »Nikoli ne bom živel v majhnem kraju, nobena vas, noben trg!«
Babica Josipina mi je imela na zalogi še drugo zgodbo, povest o svojem bratu Janku. »Upiral se je očetu. Ko je oče zahteval, da uči mlajše brate plavanja, se je izgovoril, da je bilo oblačno in da je Drava tisti dan narasla, z očetom sta se sprla, Janko, ime je imel po očetu, je odšel od doma, oče ga ni več hotel podpirati, Janko je tožil očeta, mariborski advokati so bili navdušeni, da lahko stisnejo svojega kolega. Sodišče je razsodilo, da ima Janko pravico do podpore, dokler študira, iz ihte je šel na medicino, ni pa mogel na Dunaj, študiral je v Grazu in potem je našel službo v Celju, kjer je bilo že preveč zdravnikov, ni bil dovolj dela za vse, Janko je moral vrtati zobe, bil je pa slab zobozdravnik, zato se je na koncu spravil po očetovih stopinjah na gospodarsko področje, prišel je v nadzorni odbor slovenske hranilnice, bil je uspešen v bančništvu, precej bolj kot v medicini, oblastem, izrazito nemško usmerjenim, je to šlo v nos, in ko je izbruhnila prva svetovna, so ga vpoklicali, čeprav je imel že triinštirideset let. Po padcu Beograda je nekje v Srbiji skrbel za ranjence, njegovi kolegi so se umaknili, dokler se je še dalo, Janko je padel v ujetništvo in je v daljnem Čačku umrl, počil mu je čir, ker ni bil poročen, ni nikoli imel prav redne prehrane, veš, Franček, kakšne so bile gostilne v Celju pred letom štirinajst še v času rajnke Avstrije?«
»Ne vem!«
»Srečo imaš!«
»Mislim, da še nikoli nisem jedel v gostilni!«
»Gnusno: samo golaž, vampi, pečenke, svinjske, telečje, vse mastno! Zapečene gosi in piščanci! Juhe, polne cinkov! Brez domače hrane je človek izgubljen!« Potem je babica nadaljevala o Janku: »Nikoli ni našel razumevajočega ženska srca. Kakšna škoda! Imel je izjemen smisel za otroke! Kolikokrat je rešil tvoje strice in tvojega očeta! Seveda, ko so bili še prav majhni! Kadarkoli je pridrvel iz Celja in jim zbijal vročino! Ko pa so imeli krive noge zaradi rahitisa, jim je svetoval ribje olje, to sem ga ubogala, zahteval je tudi, da bi naj hodili po soncu po travnikih na svežem zraku, tega pa nisem mogla dovoliti, otrok ne sme na sonce, lahko dobi opekline, po travnikih pa ne sme zaradi senenega nahoda, veš, kaj je to astma?«
»Ne.«
»Pa te zanima?«
»Ne.«
Babica Josipina se je zelo začudila: »Tvoj ata Branko je pisal, da bi rad bil zdravnik?«
Lepo počasi sem ji razložil: »Bi bil, bom, seveda bom zdravnik, če hočem postati oče naroda in svetovni voditelj, moram biti ugleden. Odločil sem se, zdravnik bom, nihče ni tako ugleden kot zdravnik splošne prakse, to sem danes videl, samo koleselj ima nekoliko pretrdo vzmetenje!«
Babica se je potopila v globoke misli. Potem je povedala še tretjo zgodbo. »V času, ko sem leta sedemnajst organizirala prevoz posmrtnih ostankov svojega brata Janka iz Čačka v Maribor, v Srbiji so bili Avstrijci, to je olajšalo prevoz, ampak bila je še vojna, to nikakor ni šala, prevažati posmrtne ostanke iz sovražne države, no, takrat je Ivo skoraj že končal študij v Zagrebu. Upala sem, da bomo kmalu imeli novega zdravnika, na primer, če bodo moji otroci imeli otroke. Dva manjša izpita je odložil, naredil se je, kot da jih je pozabil. Raje je delal v mestni porodnišnici, pomagal je pač, ker zdravniki so bili na fronti. Nekega dne pa je zjutraj prišel ponj vojni policist: »Na univerzo moraš, ker si diplomiral.« Ivo se je oblekel v najlepšo obleko, ko pa mu je dekan hotel izročiti diplomo, je Ivo povedal, da gre za pomoto, dveh izpitov še ni naredil in seminarske naloge še ni oddal! Takoj so prinesli njegovo mapo, v njej so bili listki o obeh izpitih, ne samo oceni, tudi to je pisalo, kaj je bil vprašan! Po izročitvi diplome ga je vojni policaj spremil do stanovanja, da je vzel svoj medicinski kufrček, povedali so mu, da ga pošiljajo na pomoč prebivalstvu na Moravsko, samo do konca vojne, so rekli. Ko je vlak pripeljal do Zidanega mosta, se je Ivo vprašal, kam bo neki zavil? Ali proti Ljubljani in soški fronti? Ali proti Mariboru in na Moravsko?«
»Videl sem razglednico, babica. Oddal jo je na ljubljanskem kolodvoru. Niso ga pustili z vlaka, samo sprevodnika je poprosil, da je razglednico vrgel v nabiralnik!«
Babica je dvignil prst, češ, kakšna izjemna usoda: »Naslednji dan je že operiral. Tistikrat je na soški fronti operiralo vsaj sto profesorjev z najboljših evropskih univerz! Nikoli ne prej, ne kasneje ni bilo pod Alpami zbranega toliko medicinskega znanja! Mislila sem, da se bo Ivo kaj naučil. Res se je! Pravi kirurgi so pod šotori operirali vse tiste lažje ranjence, tiste, ki so bili za vojsko še koristni, takšni, da je kazalo, kako se bodo čez kakšen mesec lahko vrnili v rove in jarke! Ivo, ni imel niti dneva prakse, niti dneva obveznega staža, pa je operiral vse one druge. Italijana z železno traverzo v možganih, je rešil. Izpulil mu je traverzo in Italijan je še ves dan hodil naokoli med šotori, šele potem je umrl!«
»Potem ga ni rešil!«
»Počel je nemogoče. Odrezal je sedem sto nog samo Avstrijcem, kje pa so še Dalmatinci, Ogri, Čehi, Italijani in Nemci! Dobil je najvišja odlikovanja, ne samo od svojega cesarstva. Tudi od zaveznikov Nemcev in celo od Italijanov! Ko se je vojna končala in je cesarstvo razpadlo, je bil major. Še zdaj je podpolkovnik v rezervi!«.
Vprašal sem: »Nikoli ga niso ujeli? Nikoli ni bil deset let v ujetništvu?«
»Nikoli!«
Moje revolucionarne ambicije so me silile, da sem zgodbo takoj poizkusil uvrstiti v širše zgodovinske okvirje: »To je vse res, babica, stric je dve leti mlajši od Josipa Broza Tita, sedem let od Hitlerja, nikoli, prav nikoli pa ni kazalo, da bo postal pomemben politik, domnevam, samo domnevam, babica, da zato, ker je bil sicer pogumen zdravnik, nikakor pa ni bil revolucionar! Je sploh komunist?«
»Ne,« je rekla babica Josipina. »Tvoj stric Ivo ni bil nikoli za revolucijo, največ, kar si je privoščil, je bilo, da je bil za Angleže in Francoze! Zato so ga med drugo svetovno izselili v Srbijo, v rojstni kraj njegove žene Milice, do tam pa je res prišel na Moravsko, tam je v neki vasi zdravil do konca vojne!«
»Kako mu je uspelo?«
»Če si izseljenec, begunec, pregnanec, se moraš znajti!« je rekla babica. »Na Moravskem je manjkalo zdravnikov, eni so bili domoljubi in so preveč upirali, drugi so bili Židje in so jih uničili. Oblast se nikoli ne more znebiti čisto vseh zdravnikov, pa naj so ji še tako malo všeč. V kolikor se jih znebi, mora takoj najti kakšen druge. Mogoče še bolj sumljive! Zato, Franček, če hočeš bit revolucionar, ni boljšega, kot najprej študirati medicino!«
Pošteno sem bil zaspan, ko mi je babica Josipina opisala hišo v Zagrebu, kjer so leta tisoč devetsto triindvajset oddali dnevno sobo štirim študentom. »Dva sta bila iz Maribora, Črnivec in Belec, dva pa iz nekoliko širše Štajerske, Slavko Zrno iz vasice na Kozjanskem, moj sin Johann Franc Branko pa iz Slovenskih Konjic.«
»Zakaj so ljudje oddali dnevno sobo?«
»Bili so ugledni meščani. Železarna jim je bankrotirala, nič jim ni več ostalo, peč v dnevni sobi je zahtevala največ kurjave!«
»Kako so živeli brez dnevne sobe?«
»Ni jasno, kako so sploh živeli, hočem reči, živeli na primerni meščanski ravni. Velika družina, tri odrasle hčere, nekaj tet, nekaj sestričen? Najemnine so jim nekaj prinesle!« Ko sem se začudil, se je babica popravila: »Imeli so še dva stanovanjska bloka, polna preprostih ljudi, z njimi so se nenehno prepirali okoli vode in kanalizacije, študenti medicine v dnevni sobi pa bi jim naj bili zgolj za priboljšek, pač na Štajerskem je takrat še marsikaj zraslo! Čisto spodoben krompir, na primer! Krompir pa, kot vemo, jedo tudi nekatere domače živali, ki jih je potem mogoče celo prekaditi!«
Ko sva z babico Josipino zajtrkovala, je prišla teta Milica, povedala je, da stric Ivo operira, prevrnil se je tovornjak z rekruti. Danes ne bo imel časa, jutri tudi ne… Z babico sta se dogovorili, da me bosta po kosilu spremili na vlak, sprevodniku pa povedali, da me naj v Poljčanah z ozkotirne železnice spravi na široko tirno in naprej v Maribor! Kje je Maribor, bom že vedel, saj so že začeli graditi novo železniško postajo, ki bo druga največja in najlepša v Evropi, saj je Maribor pomembno železniško križišče.
Med potjo na vlak mi je babica povedala, kako je ob osvoboditvi prijezdila v Konjice četa partizanov, mladenič na belem konju je imel obešena brzostrelko okoli vratu, sprožila se je in ga prerešetala. Tvoj stric doktor Ivo, mu je zakrpal sto osemdeset lukenj v črevesju! Vse opral in zložil nazaj! Mladenič je preživel, nenehno pa ga je bolela glava. Čez nekaj let je ponorel, prišel v Zdravstveni dom in ustrelil dve medicinski sestri in enega zdravnika, ker Ivo tisti hip ni bil tam, potem si je poslal kroglo v glavo. Stric Ivo je pritekel in osem ur vlekel mladeniču kroglo iz glave! Uspelo mu je! Preživel je. Dobil je samo petnajst let zapora, kot olajševalno okoliščino so mu šteli, da je imel v času, ko je ubijal, silne glavobole!
Babica mi je hotela še zadnjič pričarati veličino mojega strica in njegovega vzvišenega poklica! Ni me navdušila. Zgodba je delovala resnično, kot tista slavna legenda o pijancih na Štajerskem, ki so leta štirideset čez noč nehali piti, ker so nacisti sklenili, da bodo odpeljali v taborišča in pokurili vse kronične alkoholike. Zmanjkalo je komunistov, Ciganov in Židov in celo shizofrenikov, pa so se lotili alkoholikov. Ampak tudi Štajerci so ljudje: »Kdor ni bil komunist, je vsaj pazil, da ne bi postal, kdor ni bil Žid ali Cigan, je vsaj vedel, da ima nekaj možnosti, da ga ne bodo deklarirali za kaj tako zelo groznega! Nobeden Štajerc pa zaradi geografske lege rodne dežele na noben način ne more vedeti, če ni alkoholik. Pa tudi ne, če ne bo to čez noč postal on sam ali njegovi otroci. Okupatorji so se znašli pred nevarnostjo totalnega upora. Bilo je prepozno. Tisoči alkoholikov so od strahu nehali popivati! Oblasti so pozabile nanje. Kdo bi se kar naprej ubadal s pijanci? Ampak množica alkoholikov je začela piti tisti hip, ko je napočila svoboda! Še isto leto je ciroza jeter čisto vse pobrala!
Babica Josipina in teta Milica sta me izročili sprevodniku ozkotirnega vlaka. Vlak ni bil čisto pravi, sprevodnik pa je bil. Zaklical sem jima, zelo navdušeno: »Prepričali ste me, študiral bom medicino!«
Bili sta zelo razočarani, rekli pa nista nič, da mi ne bi vzeli veselja. Teta Milica je sumničavo vprašala: »Zakaj ne boš študiral prava? Ni pravo lažje in prej prideš do oblasti, čeprav je samo sodna?«
Pa sem že vedel, kako in kaj! »Kaj mi bo pravo? Pravo nima smisla v državi, kjer ima partija vedno prav! Če hočem biti politik, moram biti zdravnik!«
Babica Josipina je razložila teti Milici: »Tak je bil Branko. Ko bi se ukvarjal z obolelimi posamezniki in ne zgolj s človeštvom kot celoto, kako boljše bi bilo!«
»Jabolko ne pade daleč od drevesa,« je nekoliko cinično pristavila teta Milica.
Potem je zavriskala ozkotirna lokomotiva in naznanila, da misli odpeljati. Bila je tako majhna, da je prvi hip nihče ni vzel resno.
Šef postaje je vzel prav počasi lopar izpod pazduhe in si popravil kapo.
KROGI IN ŠTUKELJ. Nekega dne mi je ata prinesel iz Ljubljane starinske kroge, čisto jasno je bilo, da so bili izdelani v nekih pradavnih popolnoma drugačnih časih. Zraven so bili priloženi ustrezni vijaki. Vendar nihče pri nas doma ni vedel, kaj naj naredimo s krogi in kaj z vijaki.
Čez nekaj mesecev pa je ata pritekel iz službe s pomembno novico: srečal sem Leona Štuklja, je rekel, to je Mariborčan, nekoč, leta 1924, je na olimpiadi dobil zlato medaljo, pet let je starejši od mene, vendar vsak dan postavi stojo na mizi in kar je najvažnejše, točno ve povedati, kam je potrebno obesiti kroge, obesiti jih potrebno v podboj med vrati. Ker tudi sam ima kroge obešene med vrati in na njih vsak dan postavi stojo in to večkrat zapored.
Leto ali dve sem se gugal na krogih. Znal sem narediti stoji in lastovico. Potem smo v šoli končno dobili telovadnico in tisti hip sem zvedel, da se je na krogih potrebno dvigniti in potem roke zravnati, da gredo krogi narazen. Ko sem to povedal doma, je ata takoj stekel vprašat Leona Štuklja, kaj zdaj, Štukelj pa je povedal: »Če so vrata preozka, se opreš z vsako roko v podboj in jih pač z rokami tiščiš narazen, ni tako kot v telovadnici, je pa vseeno odlično. Če pa se hočeš dvigovati, potem vzameš dva stola, ampak enega od njih moraš prisloniti ob zid, drugače se lahko ubiješ!«
Previdno sem omenil, če niso morda nekateri ljudje pretežki za kroge, učitelj telovadbe je odgovoril, da je to nemogoče. Težji kot si, bolj močan moraš biti. Moj ata pa je spet nekoč srečal Leona Štuklja in Štukelj je problem pojasnil nekako takole: »Človek se navadi na kroge, krogi se navadijo na človeka, človek se navadi na težo, teža se navadi na človeka. Ko se človek ujema s svojo težo in s svojimi krogi, potem se njegovi krogi ujemajo z njim in z njegovo težo. Važno je, da vsak dan nekajkrat poskusiš in potem se mora posrečiti!«
V tistem času je divjalo na zemlji nekaj vojn, če jih grem naštevat, bo predolgo trajalo, mene osebno niso zanimali niti stari Grki, niti kakršnakoli olimpiada. Predvideval sem, da bo vsak čas izbruhnila svetovna revolucija in bo človeštvo krenilo v poslednji napad pred popolno zmago delovnega ljudstva na vsem planetu. Doma so me opozarjali, da nobena vojna in nobena revolucija ne bo povzročila takšnih sprememb, da ne bi bilo potrebno napolniti spričevala vsaj z dvojkami. Nekako sem se sprijaznil, da je potrebno kdaj pa kdaj napolniti spričevalo vsaj z dvojkami: odločno sem pa odklonil možnost, da bi si kdajkoli prizadeval za kakršenkoli uspeh na kakršnikoli olimpiadi. Mir je vendar tako nepotreben!
Štirideset let je minilo od takrat. Vojne se vrstijo in nikoli nihče ne zmaga. Tudi olimpiade se vrstijo in vsakokrat dobimo na stotine zmagovalcev: vsaj v vseh disciplinah, ki so na sporedu. Nobena olimpiada niti ne prekine, kaj šele zaustavi običajnih sovražnosti na planetu. Edino kar bi lahko rekel po preteku druge polovice tega stoletja je: olimpiade so še edino, kar ljudje izpeljejo ob sodelovanju vseh držav tega sveta. In olimpijske medalje so edino, kar navdušuje ves svet.
Mir je pa na svetu še vedno tako zelo nepotreben!
SONČNA NEDELJA. Lepega nedeljskega popoldneva se je naš ata odločil, da sinovom, meni, Marku in Ivu, pokaže, kje je stanoval, ko je hodil v mariborsko klasično gimnazijo. Peljal nas je na dolg sprehod nekam po stranskih poteh pod hribom Kalvarija, potem pa, ko smo se za hip ustavili pred starinski vilo, prav podobno naši in si ogledali leseno verando, kjer se je naš oče učil v času prve svetovne vojne, smo se povzpeli še na drug, še višji hrib Piramido, si ogledali panoramo Maribora. Ko smo se vračali, nam je skozi okno svoje vile pomahal Ciril Črnivec, zdravnik, in nas povabil na limonado. Ko sta z očetom razpravljala o nekem otoku, otok bi naj ležal nekje ob morju, vendar niti ne predaleč, niti ne preblizu obale, da ne bi bil dosegljiv iz mednarodnih voda, vsekakor bi naj bil oddaljen od Črne gore, na njem bi naj prebivali tisti, ki so zadnja leta izginili. Izkazalo se je, da sta Črnivec in pred več kot četrt stoletja v Zagrebu študirala medicino, skupaj z njima pa veliko Nemcev, Židov, Hrvatov, Srbov, Hercegovcev. Razen Hercegovcev in Štajercev so bili vsi Zagrebčani. Razen štirih Štajercev, pa nikogar ni prav posebno osrečujoče zanimala medicina, Nemce je zanimal prodor na Bližnji vzhod, Žide nova židovska država, Hrvate neodvisnost in kaj narediti z gorskimi Hrvati, to je, prebivalci Štajerske in Kranjske. Najhujši so bili Hercegovci, bogati Hercegovci, seveda, advokati in trgovci so pošiljal sinove, da bi dobili nazaj zdravnike, sinovi pa so se pridno kvarili in našli druge življenjske cilje! Kot na tekočem traku so postajali revolucionarji, revolucionarje pa je zadnjih petindvajset do trideset let pošteno zredčilo! »Naj bolj me bega,« je pripovedoval Črnivec, »da so na tem otoku, tako predvidevajo moji znanci, bolj tisti, ki so bili za komunizem. Ne manjka pa seveda tudi tistih, ki so hoteli dvigniti šahovnico na zastavi nad vse druge!«
Marko se je nenehno cmeril. Pri petih letih je bil droben in nenehno je počepal, da bi sral, vendar zaprtost mu tega ni dovoljevala. Ker tudi ničesar ni jedel, so se družinski obroki spreminjali bitke. Največkrat je Marko polil mleko po steni, »Smetana, videl sem jo!« je kričal.
Ata Branko je prijel nemirnega sinka in ga s prstom potipal po nosku. Marko pa je zajokal.
Črnivec je vprašal: »Ali vedno tako joka, če ga potipaš po nosu?«
»Vedno!« je rekel ata. »Vedno. Ne vem, kaj me sovraži?«
Čez deset minut je doktor Črnivec potegnil Marku tri centimetrsko trščico iz nosu. Gnoj se je bližal možganom. Medtem, ko je Marko rjovel, je Črnivec razložil: »Takšni so otroci. Tlačijo si v nos karkoli. Vnetje je napredovalo, ocenjujem, da bi v mesecu dni prišlo do krize!«
»Bi umrl?«
»Najprej bi padel v komo. Potem bi seveda poizkusili ukrepati, morebiti…« Tu se je doktor za hip ustavil. »Vnetje možganov je resna zadeva!«
Naš ata Branko je včasih kakšno stvar povezal s kakšno drugo stvarjo. Revolucijo z otokom na Jadranu, oboje pa z meningitisom. Od takrat naprej smo vsi trije nenehno imeli meningitis. Mesarja na dom v tistih časih zlepa nisi dobil, z zdravniki pa je bilo lažje, seveda, če so bili nekoč tvoji kolegi. Vendar oba nekdanja sošolca doktor Ciril Črnivec in doktor Bogdan Belec nista imela niti najmanj časa! Navadno se je šele pozno ponoči oglasil eden ali drugi in počasi izvajal prijeme, ki zdravnikom povedo ali ima kdo vnetje možganske mrene. »Ne postavljaj diagnoz, Branko. Če hočeš vedeti ali ima kdo vročino, uporabi termometer!«
»Otroci ga vedno razbijejo! Ali ga pa žena ne najde!«
Ko si je najmlajši brat Ivo vsul pralni prašek v oči, je Črnivec preprosto dal otroka v pomivalno korito. »Ni potrebno mižati, potrebno je razredčiti!« je rekel in spral oči.
Mesarja je bilo težko dobiti. Mladenič, ki je tvegal, ni bil ravno velemojster. Ko so štirje močni sosedje zgrabili dragega repatega prijatelja, ki se je še včeraj z nami igral in smo ga prijazno čohali za ušesi, sem zaslišal njegove klice na pomoč. Srce mi je zastalo v strašni bolečini. Ob misli, da mora neko živo bitje umreti nasilne smrti, mi je bilo vsega dosti. Potem ko sem leta in leta potrpežljivo prenašal vse zgodbe o svetovni vojni, o taboriščih, streljanjih talcev, obleganju Stalingrada, me je smrt priljubljene domače živali povsem potrla. Prisegel sem, da ne bom poizkusil nobene zarebrnice in nobenih jetrc!
Ko smo prašiča v pralnici spravili v vročo vodo in potem na pult za ožemanje perila, sem počasi začel spreminjati prvotno mnenje. Velikansko bitje je bilo sestavljeno iz izjemno svežih notranjih organov, bolj ko smo prašiča razkosavali, več ga je bilo. Na koncu sem zagledal mamo z velikimi lonci kosov podkožne maščobe in kože. Na štedilniku je začela cvreti ocvirke. Najprej sem menil, da se ji je zmešalo. Kako naj meša prašiča v loncu in ga pri tem stopi? Ko pa sem dojel najpomembnejši postopek mesno predelovalne industrije, sem se zatopil v žrtje. Kruha je kmalu zmanjkalo.
Ocvirke smo torej žrli kar brez kruha in smrt dragega prašičjega prijatelja nam je postajala bolj in bolj razumljiva. »Včasih smo to v naši vasi počeli vsako leto«, je pripovedovala mama. »Vendar so v mestu prašiči prepovedani. Spodkopavajo socialistični sistem! Rušijo državo! Nikoli ne moremo reči, da bomo takšen dogodek doživeli še kdaj. Da bi se vse prehitro ne končalo, in da mi ne umrete, ko sploh ne veste, kaj je vpliv sveže maščobe, raje nehajte, bomo naredili klobase in prekmursko specialiteto - meso iz tunke!«
Medtem ko sem se basal z ocvirki in dojel, da je življenje vredno svojega slovesa, medtem, ko sem spoznaval, da je povsem možno, da se človek nažre in tako doseže srečo in to neizmerno srečo, so se mi neizmerni užitki in popolna radost mešali z doživljanjem zakonov, policije, sodstva, države, politike, svetovne zgodovine. Prašiči in ubijanje prašičev so temelj civilizacije, avtoritete, represije, prav tako pa temelj svinjske pečenke in družinske sreče.
V drugem razredu smo dobili nove sošolce, oblečeni so bili v nekakšne jopiče iz blaga, z vojaškimi žepi. V težkih čevljih so štorkljali po razredu, čeprav je bila jesen topla. Če pa se je bilo potrebno tepsti, so bili vztrajni. Če so koga brcnili, so ga pač brcnili. Niso gledali, kam bo priletelo. Skupaj smo jedli rumen sir, ki so nam ga Amerikanci pošiljali za malico in pili sladko kavo z okusom po mleku v prahu.
Razred je bil nabit z otroci in če nismo odpirali okna, je bilo težko dihati. Če smo odprli okno, je vedno kakšna punčka kričala, da jo zebe. Vsako uro sem se po malem dušil, sošolci so me pa spraševali, zakaj sem tako bled. Droben fantič me je nekega dne vprašal. »Imaš mamo?« Mislil sem, da se šali. Znano je, da vsi ljudje na svetu imajo mamo. »V šoli je že nimam, » sem rekel. »Menda ne misliš, da jo bom jemal s sabo v šolo?«
Dečku je bilo ime Guenther. Ni mi bilo jasno, zakaj ima takšno ime. Ko me je ponovno vprašal: »Pa ko prideš iz šole, doma, tam, kjer si doma, imaš mamo?«
Priznal sem, da jo imam. »Kdo bi sicer kuhal in pral perilo in pospravljal postelje?«
Guenther se je zelo začudil. »Ne lažeš?« me je vprašal in me pogledal v oči.
»Ne, ne lažem!«
»Ne pretiravaš? Si ne izmišljuješ?«
»Kaj naj rečem, da imam pol mame?«
»Lahko bi imel nepravo mamo. Lahko bi imel samo začasno mamo,«je pojasnil Guenther. Zdaj je verjel. Postavil pa je novo vprašanje: »Pa imaš tudi očeta?«
»Nikoli ga ni doma.«
»Tako je z očeti. Nikoli jih ni doma. Ampak ne izmotavaj, ga imaš ali nimaš?«
»Kadar se pripelje z vlakom iz Ljubljane, ga imam!«
»O. to je nadvse sumljivo! Pa se kdaj pripelje z vlakom iz Ljubljane? Ali pa se samo bo pripeljal čez leta in leta nekoč?«
»Moral bi se vsak teden. Pa se dostikrat šele vsak drugi teden. Grem ga čakat na postajo. Seveda, če je pisal, da pride!«
Zdaj je Guenther verjel. Drugim sošolcem je pojasnil: »Očeta ima. Pripelje se z vlakom. Gre ga čakat na postajo!« Zbralo se jih je kakšnih deset. Čudili so se. Guenther je spet vprašal: »Ti kdaj kupi kakšno igračo?«
Spomnil sem se na konja iz lepljenega papirja, pred nekaj meseci ga je prinesel mojemu mlajšemu bratu. Lahko bi se zlagal, da ga je meni. »Ne,« sem rekel. »Ata hoče, da zbiram znamke. Včasih mi kakšno prinese, da jo dam v album. Včasih mi prinese celo pet ali več podobnih znamk, reče se jim: serija!«
Eden od dečkov je rekel. »Ne razumem. Kaj ti bodo znamke? Če imaš očeta, ki se kdaj pa kdaj vrne domov, mu ni treba pisati!«
»Vseeno mu pišem,« sem rekel. »Teden je dolg in on piše nam, mi pišemo njemu!«
Ko so sošolci zvedeli, da imam še dva brata, so me začeli prav hudo mrko gledati. »Kaj ti bosta dva brata? Ali ni to preveč?« je rekla neka deklica.
Ostali so se strinjali.
V naslednjem odmoru sva ugotovila, da ima trinajst otrok v razredu oba starša. To je Guentherja zelo potrlo. Raziskavo sva nadaljevala skozi ves teden. Podatki o starših so bili precej težko dostopni. Nihče ni rad govoril starših, če pa je že, zgodbe niso zvenele preveč prepričljivo. Še več, nekatere so mejili na najbolj nore pravljice! Devet otrok je bilo brez obeh staršev. Dvanajst pa jih je živelo ali z očetom ali z mamo. Pet jih je imelo starše, niso pa vsi vedeli, če so pravi. Nekateri so vedeli, da je prava mama, drugi, da je pravi oče, tretji so menili, da ni mogoče vedeti ali sta oče in mama prava. Starejši so pač takšni. Lahko se tudi pretvarjajo. Vedno je možno, da se samo delajo.
Guenther je pojasnil: »Če imaš mamo, bo vedno rekla, da je prava mama, tudi, če bo to najbolj črna laž. Eni ne sprašujejo veliko, drugi pa ne morejo nehati: resnica je lahko grozna, ampak človek ne more živeti brez resnice!«
»Nikoli ne bi lagal svojemu otroku,« sem rekel. »Čeprav vem, da odrasli radi lažejo!«
»Svojemu otroku že ne bi lagal, to ti verjamem! Svojemu!« je rekel Guenther. »Za kakšnega tujega pa ne veš, ker tudi ne moreš vedeti!«
Tako sem ugotovil, da ne morem vedeti.
Guenther je postal moj prijatelj in povedal mi je mnogo reči: »V Kočevskih gozdovih imajo partizani globoko pod zemljo izkopano celo mesto, z elektrarno, bolnišnico in skladišči orožja.«
»Zakaj bi imeli bolnišnico in elektrarno in orožje pod zemljo? Saj so zmagali in imajo povsod dovolj prostora!«
Guenther mi je pojasnil: »Zmaga je začasna. Mi, Nemci, smo izgubili, vendar ne za dolgo. Naš ljubi Fuehrer bo vstal od mrtvih, kar nenadoma se bo prikazal na belem konju z rdečo zastavo s črnim kljukastim križem in potem bomo premagali sovražnike, Ruse, komuniste, Angleže, Američane.«
»Če jih do leta petinštirideset niste, zakaj bi jih potem zdaj po toliki letih? »
»Moramo,« je rekel Guenther in zasmrkal.
Rekel sem: »Jezus, na primer, je obudil od mrtvih samo nekega posameznika. Čudeže, veš, je težko delati nenehoma in kar naprej!«
»Moramo,«je rekel Guenther: »Samo narod, ki zmaga vojni in uniči sovražnike, lahko obudi od mrtvih mame in očete! Nemški narod je tak, prvi v znanosti in tehniki! Ti nimaš pojma, kakšne avtomobile delamo! Mi, Nemci!«
Prišlo mi je na misel: »Ko bodo vaši mrtvi vstali od mrtvih, kaj bodo potem nadaljevali s pobijanjem Mariborčanov tam, kjer so nehali?«
Guenther me je nekaj časa gledal, potem pa je dodal: »Ne, nikakor ne. Ne bomo se ustavljali, ne bomo nadaljevali tam, kjer smo nehali. Pobili bomo vse brez izjeme, nihče nam ne sme stati na poti v nove čase!«
Kljub temu, da je imel Guenther skozi vse leto težave pri urah zgodovine, sva ostala prijatelja. V razredu so ga sovražili. Pač zato, ker je bil vedno drugačnega mnenja kot učiteljica. »Učiteljici se mirno zlaži. Kaj jo briga, kaj ti misliš, kdo da je zmagal v drugi svetovni vojni. Ona samo vprašuje tisto, kar piše v učbeniku. Guenther pa se ni dal: »Lažni učitelji so vir narodove izrojenosti! Nikoli ne smemo zatajiti samega sebe, nikoli!«
Aprila so mi doma dali trdo kuhano jajce, lepo smo jih pobarvali in porisali, nisem sicer vedel, zakaj, menda zato, da bi jih nekakšen zajec lahko prinesel, čeprav zajca ni bilo videti. Mama je rekla, naj eno od pisanih jajc odnesem najboljšemu prijatelju. Guenther je jajce pogledal, opazoval umetelne vzorce na njem potem ga je olupil in počasi pojedel. »Ti, Franček si dober človek. Dvomil sem vate. Zdaj vem, da nisi brez vrlin. Ne moremo drugače, Slovane bomo morali iztrebiti, preveč manjvredni so, dam ti pa besedo, ko bomo v Mariboru začeli urejati svet, bomo tebe prihranili čisto do konca!«
Mesec dni kasneje je po Guentherja prišla teta z Dolenjske, povedala mu je, da ga išče že osem let, od kar je prišla iz taborišča. Ko je zvedel, da je bila njegova mama hrabra partizanka in so jo Nemci, ko so jo ujeli, živo razrezali na kose, pred tem so ji pa v čelo vrezali petokrako zvezdo, se je Guntherju zmračilo. Mrščil je obrvi in v odmoru me je vprašal: »Ima lahko človek teto, ki tako svinjsko laže?»
»Zakaj ne? Če nimaš nikogar drugega. Mogoče dobro kuha!«
»Ne morem se prodati za skledo žgancev!« je zavzdihnil. »Imam ideale! Brez idealov ne moremo zavladati vsemu svetu! Življenje bi tvegal za svojega Fuehrerja, zdaj pa naj se prodam nekakšni lažni teti? Pa še v taborišču je bila? Gotovo prav zasluženo!«
Teden dni kasneje sem bil z atom in mamo na otvoritvi Muzeja narodno osvobodilnega boja. Govorniki so se vrstili. Na stenah so visele fotografije. Na listih pod steklom je bilo izčrpno popisano, kdo je kaj naredil in kaj so z njim naredili. Mislil sem, da bom Guentherja razveselil, ko sem mu naslednji dan povedal: »Teta ni bila nič kriva. V taborišče so jo poslali samo zato, ker so ji že prej ustrelili očeta. Pač pa je tvoja mama ušla in ko so ji prišli na sled, se ni hotela predati. Tri je zadela, preden ji je zmanjkalo municije. Hotela ti je zapustiti svet brez Nemcev!« Povedal sem samo, kar sem prebral: »Svobodno in neodvisno Slovenijo, kjer bo dovolj kruha in pravice za vse! To so bile njene zadnje besede!«
Guenther se je zastrmel v prazno in potem me je pogledal s svetlimi očmi in rekel: »Ti moraš biti en Žid!«
Razložil sem mu lepo po pravici, zakaj bi mu lagal, bil je moj prijatelj: »Zbiram dokumente, nekaj jih imamo v lepo plastificiranih kartonskih škatlah, nekaj pa kar v pletenem kovčku na podstrešju. Brat mi pomaga. Zaenkrat ne morem dokazati, da sem Žid. Morda celo nisem. Vsekakor pa med mojimi predniki prevladujejo Nemci. Skoraj vsi pradedki so bili Nemci, za prababice pa ni čisto jasno. To po očetovi strani, po mamini je spet drugače!«
»Kdaj bomo prišli na oblast in bomo naredili red?« je zavzdihnil. »Čim ima kdo očeta in mamo, ima tudi dedke in babice in nikoli ne moreš dognati, kaj je pravzaprav. Je v tem izprijenem mestu sploh kdo čistokrven arijec?« Guenther je bil razdvojen, nazadnje je zajokal: »Zakaj sovražite Hitlerja? Gradil je široke štiripasovne ceste, kakršne v Sloveniji nikoli ne bo nobene! Imel je najboljša letala in izdeloval in izstreljeval je prve rakete!«
»Iztrebil je Žide in Cigane, za Slovence pa je trdil, da pridejo na vrsto!«
»Kaj vam je, ljudje? Pa ne morete se razburjati zaradi takšnih malenkosti? Človek, kaj ti pa je? Zakaj bi se ti, pa še Nemec si, baje! razburjal zaradi Slovencev?« Pokazal je po razredu. »Poglej, kakšni so. Mar kaj znajo?«
Molčal sem. V osnovni šoli ne znaš ničesar. Če kaj znaš, je zato tam učiteljica, da te prepriča, kako nimaš pojma.
Teta Guentherja ni mogla vzeti k sebi, dosegla pa je, da so ga premestili v drug prehodni dom, bližje njenemu stalnemu prebivališču.
Ko je moj ata v maju leta 1954 postal direktor Umetnostne galerije, so ga večkrat obiskovali slikarji. Avgust Černigoj bil znamenit modernist iz Trsta, usodno je vplival na Srečka Kosovela. Bil je pa rahlo nemiren tip. Pri nas doma je v kuhinji nad vrati je visela slika, vrček za čaj in skodelica. Ko jo je Černigoj zagledal, je vzkliknil: »Ta me posnema! Končno! Tudi ta trenutek je napočil! Posnema me, tudi to se je moralo dogoditi!« In hotel je takoj sneti sliko in jo odnesti s sabo. Mama mu ni dovolila. Ker je bil še nekaj dni v Mariboru, je pisal domov, da so mu poslali njegovo sliko: bil je na njej vrček za kavo in skodelica za kavo. Mama je rekla, da je prva slika lepša. »Ne,« je rekel Černigoj. »Tu Debenjak posnema mene, na tej moji sliki pa je kubizem realiziran v čisti obliki, v originalu!« Mama je povedala, da je kubizem ne zanima. Samo na sliko z vrčkom in skodelico se je že navadila. Potem so vseeno izvedli zamenjavo. Nad vrati v kuhinji je visela druga slika. To je pa bilo vse.
Koncept borbe za nove smeri v umetnosti se je ustavil nad vrati naše kuhinje.
Pred skoraj petdeset leti se je na kopališču Mariborski otok prikazal zamorec. Bil je precej svetlo rjav, po postavi čokat in bolj podoben Mariborčanom kot zamorcem iz filmov, govoril je srbohrvaško in na vprašanje ali je res zamorec, ni hotel povsem nedvomno odgovoriti. Vsakogar pa je nadvse zanimalo, kako je s to stvarjo: ker pač večina še nikoli v življenju ni videla prav nobenega pravega zamorca.
Ko je nekomu bilo vsega skupaj dovolj, se je prikazal z detergentom in krpo in skušal očistiti rjavo barvo z zamorca. Zamorec je pobesnel. V tistih časih pa tudi veliko kasneje ni za nikogar bilo razumno, da pobesni, če ima opravka s Štajerci, pa četudi zgolj na kopališču v poletni vročini. Izmenjava mnenj je pripeljala do nekaj uspelih in nekaj manj uspelih udarcev po raznih zobovjih,vendar zamorec je z ne-zbrisano barvo vred pobrisal s prizorišča.
Ostala nam je zapletena debata ali si lahko kdo privošči, da je drugačen kot vsi ostali. Začelo se je z ugotovitvijo, da je prav dobro biti zamorec, saj se zamorcem pač ni treba sončiti. Nadaljevalo se je s vprašanjem ali je zamorec dolžan sam povedati, da je pravi zamorec in tako pomiriti vse tiste, ki jih bega njegova barva, ali pa je to, da je nekdo zamorec, privatna stvar vsakega zamorca. Končno smo sprejeli sklep, da je vznemirjanje zamorcev rasizem in da se je zato pač potrebno navaditi, da vsakogar pustimo pri miru, ne glede na barvo kože.
To zadnje je bilo težko uresničljivo: še naslednjih nekaj let so na kopališču radovedneži vsakogar malo temnejšega spraševali, če je on morda zamorec in sicer pravi zamorec. Ker pravih zamorcev potem vsaj še deset let ni bilo videti! Sistem, ki smo v njem živeli, je bil enobarven.
Ko se obritoglavci leta dva tisoč sredi Ljubljane blizu Prešernovega spomenika spravijo na Inacia Bitchendeja, poslovneža iz Gane, znamenitega Janeza Belino iz televizijske oddaje TV Poper, se nam prikaže več pod-vprašanj: Janez Belina nastopa v gorenjski narodni noši, torej je brez dvoma Slovenec. Ni kaj, Slovence je potrebno tepsti že zato, ker so Slovenci. Inacio govori slovensko, česar praviloma ne zmore nihče, ki ni prav zares Slovenec. Še dokaz več, da ne more biti kakšna izjema. Je pa sam Janez Belina zabaven, vsi pa vemo, da je težko reči, da bi Slovenci bili zabavni. Zabavnost je Slovencem precej tuj pojav. Spet pa je težko reči, da bi ga kdo hotel tepsti zgolj zaradi tega, ker je lik iz TV Popra. Pač pa bi morda verjel, da obritoglavci morda kar tako na splošno sovražijo televizijski program in televizijske junake.Vse po vrsti.
Če je nekdo v Sloveniji zabaven, potem si ni več potrebno beliti glave ali je pravi Slovenec ali ne. Najbrž ni pravi. Ker resnost in celo skrajna resnost je temeljna lastnost Slovencev kot takih. Če pa nekdo sploh ni pravi Slovenec, potem si ni treba beliti glavo ali je dovolj ali premalo črn za Slovenca. Rasizem je primeren samo, če gre za razlikovanje med pravimi in manj pravimi Slovenci. Rasizem je sovražno sortiranje tujcev. Prej bi rekel, da so obritoglavci zelo povprečni Slovenci. Da jih globalizacija sploh ne tare. Da jih pa izjemno skrbi, če smo Slovenci pravi Evropejci. Tako kot zanesljivo vse ostale Slovence. Bele tangice in črni zamorci - vse vznemirja državljane države, ki niso čisto dobro naučeni, kakšnim vrednotam morajo slediti, da bodo veliki bratje v Evropi zadovoljni z njimi. Prihodnost tiči v tangicah in belih hlačah. Bodočnost prihaja mimo z razumevanjem do beguncev in drugačnih. Pa četudi so zgolj lokalci.
Kako se prikaže rasizem in kolonializem? Čisto mimogrede. Na primer, leta 1956 se je vse skupaj začelo z zajčkom.
Sosed je nekajkrat na leto kupil zajčka. Spustil ga je na travo pred hišo in zajček se je pasel. Potem je sosed rekel: »Rus, pridi sem!«
Zajček ni razumel, čez čas pa se je vseeno odločil in priskakljal. Sosed je napel dlan desne roke, z levico nežno prijel zajčka za ušesa in ga z napeto dlanjo desnice treščil v tilnik. Sosed pa je dvakrat na leto kupil tudi kozlička. Privezal ga je ob količek in kozliček se je pasel. Potem je sosed poklical: »Žid, pridi sem!«
Kozliček seveda ni prišel, prišel pa je sosed in nenadoma se mu je v roki zabliskal dolg nož ...
Nekega lepega jesenskega dne, ko sem opazoval, kako odira kozlička, sem ga povprašal, zakaj zajčke in kozličke vedno pokliče v tujih jezikih. Rekel je: »To je zgodba o Nemcih. Nemci, je rekel, ljubijo čistočo. Ne marajo, da ima kdo uši. Bil sem v taborišču in vem, kako so dosledni. Ni jih mogoče prepričati. Ampak Rusi so si sami krivi. Zakaj pa imajo uši. Mogoče bi jih lahko imeli tam nekje doma, ampak zakaj so se pa pustili ujeti in pripeljati v taborišče? Kako sploh komu pride na misel, da se bôde z Nemci, ko pa je jasno, kako kvalitetne avtomobile izdelujejo?«
Potem je povedal še o Židih.
»Kdo bi si mislil, živeli so sredi Nemčije, v Evropi, bogati so bili. Pa se niso mogli navaditi, da ne bi imeli vsaj kakšne uši. Zato pa sem jih moral jaz, nič kriv, neveden človek, metati drugega za drugim v peč, pa še mrtvi niso bili vedno, samo omotični.«
»Kako ste pa vedeli, da imajo uši? Ste uši iskali in našli?«
»Ej, moj dečko, to je videti po očeh. Nemec prodorno pogleda Rusa ali Žida v oči in že ve: ta ima nekje skrito uš! Tudi če sam ne ve, da jih ima! Pri tem je imel vsak posameznik povsem dovolj priložnosti, da je sam pravočasno polovil svoje uši in mu ni bilo potrebno v peč! Ampak kaj pomaga, vse kar rečeš Rusu ali Židu, je bob ob steno! V tolikih letih bi se lahko naučili, kako higieničen narod so Nemci!«
»Kako pa je to s Cigani?« sem postavil pod-vprašanje.
»Prosim te, Cigani in komunisti, kako nemirno jim švigajo zenice! Oboji imajo uši že v očesih! Zaradi njih si nisem delal skrbi. Žal mi je samo za Bosance. Ti veš, da sem Srb, ampak iz Bosne, in dobro vem, da ni Bosanca, ki bi kdaj koli imel kakšno uš! Mi smo pač takšni, ne maramo uši! In uši to vejo in se nas ne primejo! Ampak Nemci niso verjeli. So rekli, imate pa garje, garje pa rijejo nekje globoko pod kožo. Bilo mi je prav težko, bilo mi je težko, da ni za povedat. V domačem jeziku povedati nekomu, da naj pride bliže, da ga boš mahnil z lopato! Vendar: vedel sem, da se ne bom rešil, če ne bom tih in ubogljiv.«
Ko sem bil star šest let in sem bil na obisku v svojem rojstnem kraju, v Lipovcih, v Prekmurju, mogoče je to bilo nekje leta petdeset, je k hiši počasi prišla ogromna ženska v širokem krilu, gospodinji je prerokovala, da bo živela dolgo in imela še več otrok, (imela jih je že enajst), potem je zamenjala obleke za jajca in potem ko je hotela ves dan prekupčevati, so mi pojasnili, da je to pripadnica znamenitega in nevarnega naroda, ki ga danes kličemo Romi in da zna veliko jezikov. Ženska je v pogajanja vključila tudi nastop
in se potem lotila govorjenja v več jezikih. Mariborščino je govorila bistveno bolje kot jaz, kar me je užalostilo. Nemške in slovenske izraze je zadela v najgrših možnih verzijah in jih povezovala v šokantno celoto, kakršne ne bi zmogel noben mulec iz naše ulice. Potem ko je zaigrala nekaj nemških dialektov in dodala nekaj romskih, hrvaških in madžarskih ekshibicij, je nenadoma spregovorila v kristalno čistem ljubljanskem dialektu. Do takrat seveda še nikoli nisem slišal izvirne ljubljanščine v živo. Na radiu sem poslušal Franeta Milčinskega Ježka, ampak on se je spakoval, saj je bil humorist.
Romska prerokinja pa je govorila v živo in to kar je povedala, je bilo tako naporno za ušesa, ne-zvočno in sicer sploh nekaj tako grdega, da so mi lasje stali pokonci. Napovedala mi je tudi, da se bom preselil v Ljubljano in živel v močvirju, kjer ni mogoče dihati, ker prebivalci požirajo še besede, ne samo drug drugega! Ker ji niso dali dovolj velikega honorarja za izvajanje, je mimogrede še vse preklela, nam hotela pokazati rit in šele ko so je lotila še opisovanja, kaj bo počela na naših grobovih in nato še preklinjala živino, so ji hitro ustregli, da je končno odnehala in jo je bilo mogoče prepoditi. Ljudje, ki zmorejo govoriti številne jezike, posebno še dialekte različnih pokrajin, so skrajno naporni.
Krave so mi, kadar sem prihajal na obisk v svojo rodno vas, vedno predstavili z imenom: Šeka, Liska, Belka, Liza in podobno.
»Imamo deset otrok in dve kravi, pridite pogledat obe kravi!« nas je pozdravila gospodinja pred vrati na dvorišče kmetije v zelenju. Tisti čas je bilo bolj malo mleka, kino pa je deloval. Vrteli so kavbojske filme. Kavboji so se nenehno streljali.
Kadar koli sem preživljal počitnice v domači vasi, mi je postalo jasno, zakaj so krave vir medčloveških odnosov. Krave je treba pasti. To, da krave pasejo otroci, je povsem nerazumno in nenaravno. Je pa del zahrbtne vaške politike. Krava se nikoli ne pase tam, kjer bi se morala. Krava - če le more - steče na kakšno njivo delat škodo. Nikakor ne gre, da bi bil kakšen odrasel odgovoren za kakšno škodo. Potem bi ga moral natepsti. Veliko pametneje je, da so za škodo, ki jo povzročijo krave, odgovorni nedolžni in nevedni otročiči. Otrok že po definiciji ne bi smel misliti nič slabega, kaj šele, da bi gojil čisto hudobijo in počel zlo kot tako. Kadar koli sem gledal kavbojske filme, sem se spraševal, zakaj so kavboji stari kaj več kot dvanajst let. Kadar pa sem kavboje primerjal z dečki iz Prekmurja, me je vedno skrbelo za verodostojnost Hollywooda, ki je vedno namigoval, da so kavboji preprosti in pošteni.
KRASNA SI, BISTRA HČI PLANIN. Na zlatih, trdo vezanih knjigah devetnajstega stoletja, polnih vinjet, so se poznale sledi uporabe. Knjige so bile tako lepe, da se je pač poznalo, če jih je kdo pogosto jemal v roke, odpiral, jim razrahljal hrbte, upogibal liste, jih zlagal drugo na drugo. Posebej se je v vsaki omari poznalo, katerih knjig se nikoli nihče ni dotaknil. Zbrana dela Goetheja in Schillerja so ostajala nedotaknjena skozi desetletja. Knjiga Goethejevih ljubezenskih pesmi pa je imela do belega izrabljene platnice. Med štirimi knjigami Ibsenovih dram je bil obrabljen samo en zvezek. Zakaj ravno tisti zvezek, tega se ni dalo kar tako zlahka ugotoviti. Najbrž se je teti zdela kakšna drama posebno pomembna za intelektualke njenega časa. Če je bila to »Nora« ali pa »Divja račka«, tega pa ne vem.
Teta Božena, hči mojega pradeda in sestra moje babice, se je rodila šest let prej kot Vladimir Iljič Lenin in Ivan Cankar. Dvaindvajset let je bila stara, ko je na obisku v Ljubljani v imenitni knjigarni zagledala Poezije Simona Gregorčiča. Bila je to druga izdaja, prva je, kot vemo, bila takoj razprodana, izvod tele druge izdaje pa je še po šestih letih od izida čakal v knjigarni. Teta Božena je kupila knjigo svoji mlajši sestri, v naslednjem stoletju, potem ko sta minili dve svetovni vojni, skratka sedemdeset let kasneje sem prekladal knjige po veliki stekleni omari v vili, ki smo jo podedovali po teti, našel sem Gregorčičeve poezije in presenetil me je bleščeči videz knjige. Kot vse kaže knjige sedemdeset let ni prav nihče odprl.
Listi niso bili zlepljeni, so se pa trdo držali skupaj. Pri posvetilu na prvi strani se je ustavila ljubezen do slovenske poezije. Ali vsaj do goriškega slavčka. Zlati hrbet rdeče knjige pa je opravljal svoje poslanstvo desetletje za desetletjem. Ko sem prebiral pesmi in si ogledoval razkošne vinjete, sem se spomnil, da je moja nona Primorka in da jo pač neprestano zaposlujejo takšni kraški pojavi kot so to burja, bori, Srečko Kosovel, Soča, Ciril Zlobec, Boris Kobal, teran in najbrž tudi poezija. Nona, mama moje mame, je bila za celo generacijo, za dvajset let, mlajša od očetove tete Božene. Ko sem ji prinesel knjigo, jo je vzela v roke z vidnim začudenjem.
»Gregorčiča znam seveda na pamet«, je rekla. »Te knjige pa nisem nikoli videla. Tudi imela je seveda nisem nikoli. Sošolka na učiteljišču v Gorici je imela Gregorčiča prepisanega v zvezku. Najprej sem mislila, da si bom tako ali tako vse zapomnila, potem sem se pa tudi jaz lotila prepisovanja. Ni ravno veliko pesmi. Samo zvezkov nismo imele veliko, takrat se je začenjala prva svetovna vojna in zato sem pesmi prepisovala bolj na tesno«.
Nataknila si je očala in začela prebirati: »To ni mogoče,« je rekla.« O tej pesmi sem dvainštirideset let učila v šoli, pa vem, da Gregorčič ni tako napisal. Ne tako na dolgo in razvlečeno! Pa kakšne neumnosti klati, kako mu je prišlo to na misel?« Potem je nona našla nove in nove podrobnosti in vedno bolj se je jezila na sošolko, ki je spuščala kitice, jih krojila po svoje ali pa je preprosto zamešala kitice iz raznih pesmi. Šele zdaj je noni prišlo na misel, da tudi sošolka nikoli ni videla Gregorčičeve knjige, ampak je poezije prepisala od kakšne druge bodoče učiteljice, iz sosednjega ali pa iz kakšnega višjega razreda.
Samo »Krasna si bistra hči planin« je noni ostala urejena do poslednjega verza, ker je pač vedno bila v šolskih čitankah.Vendar najhujše je še prišlo. Proti koncu knjige je nona našla dve pesmi, ob katerih ji je zaprlo sapo. Rekla je: »V življenju sem napisala samo dve pesmi, objavila sem jih v Trstu in sicer eno v reviji »Angelček« in drugo v reviji »Vrtec« in ta Simon Gregorčič se je lotil teh dveh mojih pesmi in jih predelal čisto po svoje! Zakaj se mu je potrebno norčevati? Pa tako globoko sem občutila domotožje in ga tako lepo izrazila!« Po krajšem, vendar zelo napornem računanju, sem noni povedal, da je knjiga izšla že v tej drugi izdaji vsaj pet let pred njenim rojstvom. In da so Slovenci, poezije, Kras in Soča pač že stoletja rekviziti slovenstva. Tudi sem jo potolažil, da sta njeni dve pesmi tako skrajšani različici, da jih tudi v Zbirki Slovenskih ljudskih pesmi ne bi tlačili pod isto številko.
Vseeno jo je pretreslo. »Človek nekaj občuti in napiše, izlije srce na papir, objavi, potem pa vidi, da je vse zastonj: drugi so čutili prav isto že mnogo pred njim in še preden bo minilo sto let, bodo spet novi in novi pesniki pisali podobne pesmi«. No,te zadnje napovedi se moji noni niso povsem uresničile, nekaj let po tistem, ko sva razpravljala o Gregorčiču, se je na slovenskem literarnem nebu pojavil Šalamun, nikakor pa ne kakšen novi Gregorčič.
Potem je beseda nanesla spet na teto Boženo. Nona jo je dobro poznala in že med drugo svetovno vojno je bila mnogokrat pri njej na obisku. Spomnila se je knjižne omare in knjig. Moja nona je nenehno brala nemške ljubezenske romane v broširanih zveščičih in prav nič je ni ustavilo na poti do njenega čtiva. Z velikim obžalovanjem je povedala, da si s teto Boženo ni mogla preveč pomagati. Pa tudi z njeno omaro prelepih knjig v trdi platnicah. »To zato, ker je teta Božena zašla predaleč v Evropo! Študirala je namreč na Sorboni in bila profesorica francoščine in nemščine, ker je bilo v njenih najboljših časih, to je, na začetku dvajsetega stoletja, v naših krajih za žensko precejšnja redkost.« Nona je nadaljevala: »Čisto zares je prebirala poezijo v različnih jezikih. Zbirala je knjige o muzejih in zgodovinske knjige. Skrbelo jo je za usodo Slovencev in če bodo ostali v Evropi! Vendar imela je tudi manjšo napako. Sploh ni brala šund romanov!«
Potem sem noni povedal o svojih odkritjih v zvezi s platnicami knjig in njihovo obrabljenostjo. In nona mi je razložila: »Nekateri ljudje imajo takšne poklice, da pač morajo brati resno literaturo. Tudi jaz zelo cenim resno literaturo. Pravo književnost. Končno sem bila dvainštirideset let učiteljica. Zato se že spodobi in je prav lepo kulturno, da ima kdo bogato knjižnico in prelepe knjige v stekleni knjižni omari. Ampak če hočeš prebirati, kako je mlado dekle našlo bogatega princa ali vsaj bogatega mladega doktorja, potem si z resno književnostjo ne moreš kaj dosti pomagati. S slovensko pa še manj. Kje si videl v slovenskem romanu, da se na koncu po težkih preizkušnjah on in ona najdeta in srečno poročita, tako kot je potrebno in se spodobi? Še več, v slovenski književnosti so vsi nesrečni. Pri Prešernu, Gregorčiču, Kosovelu in še nekaterih lahko to prenesemo, ampak pri teh mladih nepreizkušenih piscih mi pa gre pošteno na živce: nobenega odnosa do ljubezni, zvestobe in do sklepanja zakonskih zvez! In kaj šele do srečnih koncev! Slovenski pisatelj vedno hoče povedati nekaj pomembnega in najhujše je, da takoj uganeš, kaj je tisto pomembno in se tebi tisto pomembno sploh ne zdi pomembno!«
Socializem je imel nekaj težav s knjigami. Kakšno desetletje po drugi svetovni vojni so Slovenci izdajali knjige v velikih nakladah. Da bi približali kulturo ljudskim množicam. Vendar bolj ko približuješ kulturo ljudskim množicam, manj možnosti imaš, da bi ljudske množice zasipal s knjigami v trdih platnicah in z zlato obrezo. In posebej še s knjigami, ki bodo desetletja stale po knjižnih omarah in pričevale o pripadnosti evropski kulturi in slovenstvu, oboje obenem.
Različni ljudje berejo popolnoma različne knjige. Tisti hip, ko Slovenci povezujejo sami sebe z žlahtno književnostjo, s poezijo, s samo čisto poezijo, ne morejo pristajati na najrazličnejše kriminalke, ljubezenske romane v zveščičih, na romantične zgodovinske drame in na vse tiste koristne teme, ki tako zelo pomagajo mladim, da se pravočasno poročijo.
Kadar polniš knjižno omaro z evropsko književnostjo, se ti domača poezija nujno izgubi nekje med prelepimi platnicami. Potem moraš znati pesnike na pamet, ravno tako, kot če si se srečaval samo s prepisi njihovih pesmi na zadnjih straneh šolskih zvezkov. V kulturi kateregakoli časa se je težko znajti. Knjige hranijo poezijo skozi stoletja, ampak knjige je mnogo lažje spraviti v knjižne omare, kot pa jih potem jemati iz njih in odpirati in listati prebirati.
Lahko deset let po koncu socializma Slovenci razmišljajo, katera mladenka se bo poročila s katerim doktorjem? Deset let po koncu socializma je jasno, kaj si želijo Slovenci, ti najresnejši kandidati za članstvo v evropski uniji. Želijo si dragih in izjemnih in dragocenih in nepozabnih knjig. Želijo si knjig, ki si v njih pozna tisoče in tisoče ur trdega dela, visokih stremljenj, znanstvenih prizadevanj in kjer nikoli ne usahnejo vrelci žive poezije! Slovenci preprosto nočejo zabavnih zgodb o ljubezenskih težavah! Slovenci se sprehajajo po robu zgodovine, uveljaviti morajo državo in njene prebivalce in dokazati njeno evropskost in posebnost in kulturnost in prvih deset let svoje zgodovine Slovenci ne morejo potrošiti za šund literaturo! In za razmišljanje, katera mladenka se bo poročila s katerim doktorjem! Ko ni časa za zabavo, se moramo tudi resno spraševati, imamo kaj več časa za poezijo?
Poezija je lahko polna slutenj o nevarni in uničujoči prihodnosti. Vendar poezija ne more rasti v časih, ko si kakšen manjši narod ne upa vzeti časa za preverjanje lastnih občutkov in za pesnjenje o lastnih čustvih.
Vse na okrog po Sloveniji se v številnih prelepih hrastovih omarah z razkošnimi steklenimi vratci in okenci se v dolgih vrstah nabirajo knjige v trdih platnicah. Redke in izbrane knjige. O njih se širijo govorice, o njih slišimo od prijateljev in staršev, vendar navadno jih ne vidimo kar tako vsakdan. Samo včasih jih odkrijemo po dolgih desetletjih in potem nas presenetijo. V času, ko sporočila nenehno krožijo, so knjige dokaz o pristnosti pesmi iz davne preteklosti, dokaz o pravih oblikah pesmi, ki smo jih že davno pozabili, ali pa jih sploh nikoli nismo poznali v čisto pravilni obliki.
Ni jasno, katere knjige s trdimi platnicami bodo v omarah pričakale naše vnuke in pravnuke.
TRETJE POGLAVJE
IZBIRA POKLICA: DOKTOR NAJ BO!
Leta tisoč devet sto šestinpetdeset so me starši poslali z vlakom k stricu zdravniku v Slovenske Konjice, da bi me prepričal o pomembnosti svojega poklica.
Potoček, ki teče skozi Slovenske Konjice v štirioglati betonski strugi, komaj pokriva dno. Vode je za prst ali dva. Mestece deluje umetno razklano na dva dela, voda pa mu daje videz umetelnosti, glavna ulica je spremenjena v vodomet. Seveda pravega vodometa ni nikjer. Hiša na obeh straneh so dvonadstropne. Konjice so bile vedno ponosne, da so trg in nič več. Pred znamenjem je potrebno zaviti v ozko vežo, izredno temna veža se končuje z obokanimi vrati, odprtimi, zazrtimi v bujno zelenje urejenega vrta. Vendar iz veže je treba zaviti po stopnicah. Stopnice so lesene, škripajo. Ogromni napisi opozarjajo, da greš k zdravniku. Najprej pomisliš, da je ob stopnicah prostor za dvigalo. Pa ni. Ob stopnicah je v velikem steklenem jašku mogoče zagledati postavo s tkanino okoli bokov. Postava je se v mraku zvija od bolečine in šele ko približaš nos nekoliko umazani šipi, vidiš, da je pribita na velik križ. Možakar je mehek in rožnat in deluje živo, nehote pomisliš, da so se pravkar znebili enega izmed bolnikov. Napis nad glavo je ogromen, črn in umetelno izbočen na valoviti deščici.
»Kaj pomeni I.N.R.I?« sem vprašal strica.
»Jesus Kristus Rex Judeorom!« je odgovoril meter petdeset visoki, okroglo glavi in belolasi mož z debelimi očali, v mehki elegantni obleki z vzorcem se je udobno namestil v črnem oglatem usnjenem naslanjaču. »Jezus Kristus kralj Židov!«
Zamislil sem si in si poizkusil napis prevesti še sam pri sebi. »Kaj je to?« sem vprašal. »Po načelih revolucije je kralje potrebno obglaviti, no, da, vsaj odstaviti, ampak zakaj pa pribijati na križ?«
»Ne ukvarjam se s politiko,« je rekel stric Ivo.
Nadaljeval sem: »Zakaj se norčevati iz Židov? Vsi vemo, kaj je rekel Hitler, da jih je potrebno skuriti in jih tudi je skuril. Zakaj pa mora tale viseti v steklenem jašku in se rožnato svetlikati v temi? Pa še nag je povrhu?«
Stric je postal živčen: »Kratkoviden si, a ne? Potrebuješ očala?«
»Profesorica kemije mi je že večkrat omenila. Ne vidim na tablo. Sedim v prvi klopi na sredi.«
»V moji stari ordinaciji imam tablo s črkami, lahko preveriva. Počakaj, da popijemo kavo,« se je ozrl proti kuhinji, kjer je teta pristavila džezvo in na ognju v štedilniku pripravljala pravo turško kavo. »Kaj bi rad bil v življenju? Imaš kakšne načrte?« je vprašal stric. Seveda je vedel zakaj so me poslali k njemu! Pripotoval sem z vlakom do Poljčan in potem prestopil na ozkotirno železnico in se spet celo večnost peljal do trga, odmaknjenega med hribi, kraja s čudovito zdravo vodo in odličnim zrakom, vendar precej neobljudenega, nekako praznega. Okolico je napolnilo samo zvonjenje zvonov visoke cerkve ob gradu na vrhu glavne prometne žile, razdeljene z nevarnim betonskim koritom plitvega potočka. Tudi klopotce je bilo nenehno slišati z okoliških hribov. Preganjali so škorce. Ampak ker so bili vinogradih okrog in okrog in ker so okrog in okrog peli klopotci, sem se nehote spraševal, kam vendar hoče napoditi uboge ptiče? Mar v Afriko? Kaj je že čas?
»Zavedam se,« sem začel prav skromno, »da, če hočem postati oče naroda, državnik, ugleden svetovni politik, potem moram izpeljati revolucijo. Revolucija je nasilje. Neko verstvo odklanja uporabo orožja in grobe sile. Menim, da žal ne gre drugače. Vse slabe in hudobne bo potrebno postreliti, drugače ne bo nikoli zavladalo absolutno dobro. Pravična in demokratična država pa se nam bo izmuznila! Nikoli ne bomo živeli lepšega in boljšega življenja!«
Teta Milica je prinesla kavo in rekla: »Meni je bilo vedno fino. Končno sem zdravnikova žena in zdravnik v malem kraju ni kar tako nekaj neopaznega! Vsako leto, zadnjih trideset let odkar sem v Sloveniji, poslušam, kako je potrebno izpeljati revolucijo. Krščansko, nacistično, komunistično. Vsi ste si enotni samo v načinu: nasilno, samo nasilno naj bo vse skupaj, pa bo dobro!«
Počutil sem se počaščenega. Teta Milica me je dobrohotno povezala s vsemi vodilnimi miselnimi tokovi dvajsetega stoletja. Stoletja, ki sem ga vedno nadvse občudoval. Da ne rečem: naravnost ljubil!
»Odločil sem se, da bom revolucionar!«
Ugovarjala je: »Zakaj bi spreminjali karkoli? Še vedno se je pokazalo, da se ničesar ne da spremeniti! Je pa mogoče marsikaj izboljšati!«
Stric je že dolgo delal v novem Zdravstvenem domu. Svojo staro ordinacijo, polno steklenih vitrin, nabitih z skalpeli in kleščami in pincetami, je odprl samo toliko, da sva preverila, kaj vidim. »Očala potrebuješ in to zelo hitro!« je ugotovil. Visoko na steni je ogromna oljna slika prikazovala črnolaso golo dekle, kako se zvija v objemu belega okostnjaka. V ordinaciji je prav vsaka malenkost izžarevala popoln slavospev medicini!
Nekoliko me je pretreslo, ko sem opazil, da je stric nekoliko manjši od mene. Ko sva prehodila nekaj ulic do Zdravstvenega doma, sva srečala komaj kakšnih deset ljudi, vsak ga je pozdravil, stric je vsakokrat dvignil klobuk z okrogle glave in se na široko nasmejal, ker je škilil, ni nikoli pogledal v pravo smer proti človeku, ampak v pravokotno nasprotno smer. To je delovalo nadvse elegantno.
V Zdravstvenem domu je čakala množica bolnikov. Stric je pozorno ocenil njihovo količino. Danes niso čakali njega. Pred Zdravstveni doma je pripeljal koleselj, brkat kočijaž z dolgim bičem je pomahal, zlezla sva na koleselj in stric Ivo se je odpeljal na teren. Bilo je neverjetno. Konjska kopita so tolkla po makadamu in koleselj se je prebijal od vasice do vasice, prehiteval je vozove s senom, njega pa je kdaj pa kdaj prehitel kakšen kamion ali avtobus. Pozornost so mi vzbudili ljudje. Kot da od nekdaj čakajo na svojega zdravnika. Pozdravljali so ga in mu mahali. Mogoče je to prišlo od tega, ker kraj ni imel prave železnice, samo ozkotirno. Ko so v sredi devetnajstega stoletja gradili progo Dunaj Trst so tržani Konjic s težavo dosegli, da se je železnica v loku izognila njihovemu kraju. Menili so, da bodo na ta način ohranili kakovosten svež pohorski zrak. Z zrakom je nekako uspelo. Kraj, ki je enakomerno oddaljen sto kilometrov od Graza, sto kilometrov od Zagreba in sto kilometrov od Ljubljane, pa ni nikoli postal središče tega dela sveta, pač pa je utonil med temnimi gorami.
Stric doktor ni izgubljal časa. Vsakih nekaj minut se je koleselj ustavil ob drugi hiši in nekateri bolniki so pritekli kar k ograji. Stric je mahal z zdravniškim kufrčkom in se ni ustrašil nobenega psa, čeprav so vsi bili črni, ogromni in na dolgih verigah. Pes menda ve, da doktor prinaša zdravje njegovemu gospodarju in njegovi družini! Smilila sta se mi konja. Počasi ju je začela kuzla lizati. Potila sta se in stokala, kot da bi se pritoževala drug drugemu, kolena so se jima kdaj pa kdaj tresla in razkošna košata repa sta se jima že dolgo povesila.
Na ogromni dvonadstropni, nekaj sto let stari stavbi je cela vrsta spominskih plošč opozarjala, da so bili tu rojeni trije pomožno škofi, šest kanonikov, dva znamenita pravnika. Mladi gospodar nas je sprejel izredno zaskrbljen. Njegova mati je že osem let ležala v postelji, danes je zahtevala duhovnika, vendar duhovnik jo je že petkrat dal v poslednje olje in zdaj je menil, da kaj posebno veliko novih grehov takole nepremična ni mogla narediti. Stric Ivo ga je pohvalil, da je ravnal pravilno, ko se je spomnil nanj.
Iz sobe so me takoj vrgli, res ni kazalo dobro. Jokajoča družina je že davno vedela, da ni več nobenega upanja.
Z mladim gospodarjem sva postopala po prostranem dvorišču pod orehom na eni in lipo na drugi strani hiše. Nenehno je ponavljal: »O bog, o bog, saj nisem hudoben! O bog, razumi me vendar!«
Spomnil sem se na Frančiško, mojo nono. Zanimivo. Mladi gospodar je domneval, da bog razume slovensko. Jaz bi dvomil. Če mora bog biti tudi Stalin in Titov prijatelj, kar je seveda neizogibno, ni jasno, zakaj se naj potem posveča še redkim jezikom?
Čez štiri ure je stric Ivo z orošenimi očali in ves poln zanosa priskakljal iz hiše: »Živi! Pravkar ji dajejo kurjo juho! Sreba, diha, srce dela!«
Mladi gospodar je poskočil, kot da ga je pičila kača! »Že osem let nepremično leži v naši dnevni sobi!« je povedal, zdelo se je, da njegove besede zvenijo pohvalno! »Vi doktor, jo vedno znova rešite, vsa čast!«
Stric se ni ustavljal, konji so se medtem odpočili.
Ko sva se v trdi temi vračala proti idiličnemu trgu, je stric zakinkal na sedežu. Vse kosti so me bolele, on pa je spal kot dojenček. Koleselj se je ustavil tik pred napisom Specialist splošne medicine. Ko sva se vzpenjala po stopnicah mimo jaška z židovskim kraljem, sem omenil: »Stric, dovoli, da vprašam, kaj si nisi malo pomagal s kakšnim povštrom, pa bi še mladega kmeta in njegovo družino rešil pogina?«
Stric ni rekel ničesar, še vedno je izžareval navdušenje in skakal je čez dve stopnici hkrati! Pomislil sem, da je samo dve leti mlajši od maršala Josipa Broza Tita, generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije in predsednika Jugoslavije.
Spal sem pri babici Josipini nekaj hiš naprej proti parku pred gradom in naproti cerkve, tam kjer se glavna prometna žila končuje, potoček pa se v parku izgubi. Babica mi je povedala, da se je vedno trudila, da se njeni številni otroci ne bi ukvarjali s pravom. »Pravo je tako suhoparno in nezanesljivo. Nesramni ljudi zakone tako neverjetno po svoje raztegujejo!« Babica Josipina je bila čisto tenka in rahla kot dih, neslišno se je premikala, zdelo se je, da bi jo prepih lahko odnesel. Nenehno se je bala nesreče. Ko sem bil otrok, je bila prepričana, da bom padel v betonsko korito potoka, ko sem ji pokazal, da lahko v to korito kadarkoli zlezem in potem spet zlezem iz njega, je morala vzeti kapljice. »Tvoj dedek je imel nenehno šest pripravnikov. Stanovali so tam, kjer ima stric danes staro ordinacijo s čakalnico in operacijsko dvorano. Tista hiša je bila pisarna, delovala je od jutra do večera, kmetje se nikoli niso nehali pravdati. To so bili zlati časi! Ampak, ko moraš organizirati brisanje prahu s fasciklov in pri tem ne smeš izgubiti nobenega spisa, te mine veselje do pravosodja. Povem odkrito, hotela sem, da bi vsi moji sinovi bili zdravniki, najstarejši je izbral to dolgo in težko pot!«
Vedel sem, da so vsaj sto let bili v družini sami pravniki, vedno sem se počutil, kot da se mi je prapradedek tožaril s Francetom Prešernom.
»Da, sem rekel. Medicina je edini pravi poklic. Moram reči, dela je veliko. Kaj je tem ljudem? Koga sva srečala, je bil bolan, nekaj jih je kar umiralo. Se vsi bolniki zatečejo na deželo ali pa je življenje izven mesta tako nezdravo?«
Nikoli še nisem bil sam pri babici, sam brez staršev in bratov, in ogromna hiša, polna sob, natrpanih z lakiranim pohištvom in pletenimi stoli iz dunajskih tovarn pletenih stolov, je delovala eksotično. V vitrinah so se kopičili drobceni slonokoščeni kipi in porcelanaste skodelice z zlatimi poslikavami. Babica je bila po igri naključij skoraj osemdeset let starejša od mene. Ni prav vedela, kako naj z mano govori. Mogoče, da me je celo s kom zamenjala. Govorila je kot dež in ni je bilo mogoče prekinjati: »Ostali tvoji strici so si pri večerji pripovedovali matematične enačbe in se smejali drug drugemu, ko so jih reševali. Po vrsti so študirali rudarstvo, kemijo in elektriko, kako sem bila srečna, ko se je naš najmlajši, Johann Franc Branko, zdaj samo še Branko, odločil, da bo zdravnik tudi on. Bila so strašna leta, prva svetovna se je komaj končala in če ga ne bi njegov najstarejši brat Ivo spravil v Zagreb, bi imela še več skrbi, kot sem jih.«
»Moj ata ni zdravnik,« sem rekel. »Nenehno pa postavlja diagnoze, da morata potem priteči doktor Črnivec ali doktor Belec in zagotavljati, da nimam otroške paralize, meningitisa in davice!«
Babico je preplavil oblak grenkih spominov: »Dolgo je študiral, štiri leta, koliko sem prejokala, ko so videla, kako ga bolniki vedno manj zanimajo in ga vedno bolj zanima človeštvo kot tako. Kaj boš s človeštvom? Sem mu govorila. Na koncu se je lotil biologije, samo še amebe, kvečjemu človeške ribice!« Bila je resnično žalostna, žalost drobne devetdesetletnice mi je zvenela kot nekakšen znan koncept, skoraj kot prepričanje.
Kmalu sem zvedel, zakaj. Babica je imela na zalogi dolgo in zapleteno zgodbo: »Moj oče, narodni buditelj Janko Sernec, je vedel, da bo Slovenci močni, če bomo mnogoštevilni. Imel je po vrsti trinajst otrok, kupil nam je hišo v Kamnici pri Mariboru, Mici je bila najstarejša, jaz sem bila druga po vrsti, več ali manj sva morala poskrbeti za otroke, nenehno rojstva, nenehno pogrebi. Ostalo nas je osem. Oče je cele dneve preživel v Mariboru v pisarni in na sodišču. Doživela sem, kako otrok potrebuje zdravnika, dobrega zdravnika in dobra zdravila! Kako težko je najti oboje hkrati, posebno še v idiličnih majhnih krajih, tako primernih za otroke!«
Babici sem zagotovil: »Nikoli ne bom živel v majhnem kraju, nobena vas, noben trg!«
Babica Josipina mi je imela na zalogi še drugo zgodbo, povest o svojem bratu Janku. »Upiral se je očetu. Ko je oče zahteval, da uči mlajše brate plavanja, se je izgovoril, da je bilo oblačno in da je Drava tisti dan narasla, z očetom sta se sprla, Janko, ime je imel po očetu, je odšel od doma, oče ga ni več hotel podpirati, Janko je tožil očeta, mariborski advokati so bili navdušeni, da lahko stisnejo svojega kolega. Sodišče je razsodilo, da ima Janko pravico do podpore, dokler študira, iz ihte je šel na medicino, ni pa mogel na Dunaj, študiral je v Grazu in potem je našel službo v Celju, kjer je bilo že preveč zdravnikov, ni bil dovolj dela za vse, Janko je moral vrtati zobe, bil je pa slab zobozdravnik, zato se je na koncu spravil po očetovih stopinjah na gospodarsko področje, prišel je v nadzorni odbor slovenske hranilnice, bil je uspešen v bančništvu, precej bolj kot v medicini, oblastem, izrazito nemško usmerjenim, je to šlo v nos, in ko je izbruhnila prva svetovna, so ga vpoklicali, čeprav je imel že triinštirideset let. Po padcu Beograda je nekje v Srbiji skrbel za ranjence, njegovi kolegi so se umaknili, dokler se je še dalo, Janko je padel v ujetništvo in je v daljnem Čačku umrl, počil mu je čir, ker ni bil poročen, ni nikoli imel prav redne prehrane, veš, Franček, kakšne so bile gostilne v Celju pred letom štirinajst še v času rajnke Avstrije?«
»Ne vem!«
»Srečo imaš!«
»Mislim, da še nikoli nisem jedel v gostilni!«
»Gnusno: samo golaž, vampi, pečenke, svinjske, telečje, vse mastno! Zapečene gosi in piščanci! Juhe, polne cinkov! Brez domače hrane je človek izgubljen!« Potem je babica nadaljevala o Janku: »Nikoli ni našel razumevajočega ženska srca. Kakšna škoda! Imel je izjemen smisel za otroke! Kolikokrat je rešil tvoje strice in tvojega očeta! Seveda, ko so bili še prav majhni! Kadarkoli je pridrvel iz Celja in jim zbijal vročino! Ko pa so imeli krive noge zaradi rahitisa, jim je svetoval ribje olje, to sem ga ubogala, zahteval je tudi, da bi naj hodili po soncu po travnikih na svežem zraku, tega pa nisem mogla dovoliti, otrok ne sme na sonce, lahko dobi opekline, po travnikih pa ne sme zaradi senenega nahoda, veš, kaj je to astma?«
»Ne.«
»Pa te zanima?«
»Ne.«
Babica Josipina se je zelo začudila: »Tvoj ata Branko je pisal, da bi rad bil zdravnik?«
Lepo počasi sem ji razložil: »Bi bil, bom, seveda bom zdravnik, če hočem postati oče naroda in svetovni voditelj, moram biti ugleden. Odločil sem se, zdravnik bom, nihče ni tako ugleden kot zdravnik splošne prakse, to sem danes videl, samo koleselj ima nekoliko pretrdo vzmetenje!«
Babica se je potopila v globoke misli. Potem je povedala še tretjo zgodbo. »V času, ko sem leta sedemnajst organizirala prevoz posmrtnih ostankov svojega brata Janka iz Čačka v Maribor, v Srbiji so bili Avstrijci, to je olajšalo prevoz, ampak bila je še vojna, to nikakor ni šala, prevažati posmrtne ostanke iz sovražne države, no, takrat je Ivo skoraj že končal študij v Zagrebu. Upala sem, da bomo kmalu imeli novega zdravnika, na primer, če bodo moji otroci imeli otroke. Dva manjša izpita je odložil, naredil se je, kot da jih je pozabil. Raje je delal v mestni porodnišnici, pomagal je pač, ker zdravniki so bili na fronti. Nekega dne pa je zjutraj prišel ponj vojni policist: »Na univerzo moraš, ker si diplomiral.« Ivo se je oblekel v najlepšo obleko, ko pa mu je dekan hotel izročiti diplomo, je Ivo povedal, da gre za pomoto, dveh izpitov še ni naredil in seminarske naloge še ni oddal! Takoj so prinesli njegovo mapo, v njej so bili listki o obeh izpitih, ne samo oceni, tudi to je pisalo, kaj je bil vprašan! Po izročitvi diplome ga je vojni policaj spremil do stanovanja, da je vzel svoj medicinski kufrček, povedali so mu, da ga pošiljajo na pomoč prebivalstvu na Moravsko, samo do konca vojne, so rekli. Ko je vlak pripeljal do Zidanega mosta, se je Ivo vprašal, kam bo neki zavil? Ali proti Ljubljani in soški fronti? Ali proti Mariboru in na Moravsko?«
»Videl sem razglednico, babica. Oddal jo je na ljubljanskem kolodvoru. Niso ga pustili z vlaka, samo sprevodnika je poprosil, da je razglednico vrgel v nabiralnik!«
Babica je dvignil prst, češ, kakšna izjemna usoda: »Naslednji dan je že operiral. Tistikrat je na soški fronti operiralo vsaj sto profesorjev z najboljših evropskih univerz! Nikoli ne prej, ne kasneje ni bilo pod Alpami zbranega toliko medicinskega znanja! Mislila sem, da se bo Ivo kaj naučil. Res se je! Pravi kirurgi so pod šotori operirali vse tiste lažje ranjence, tiste, ki so bili za vojsko še koristni, takšni, da je kazalo, kako se bodo čez kakšen mesec lahko vrnili v rove in jarke! Ivo, ni imel niti dneva prakse, niti dneva obveznega staža, pa je operiral vse one druge. Italijana z železno traverzo v možganih, je rešil. Izpulil mu je traverzo in Italijan je še ves dan hodil naokoli med šotori, šele potem je umrl!«
»Potem ga ni rešil!«
»Počel je nemogoče. Odrezal je sedem sto nog samo Avstrijcem, kje pa so še Dalmatinci, Ogri, Čehi, Italijani in Nemci! Dobil je najvišja odlikovanja, ne samo od svojega cesarstva. Tudi od zaveznikov Nemcev in celo od Italijanov! Ko se je vojna končala in je cesarstvo razpadlo, je bil major. Še zdaj je podpolkovnik v rezervi!«.
Vprašal sem: »Nikoli ga niso ujeli? Nikoli ni bil deset let v ujetništvu?«
»Nikoli!«
Moje revolucionarne ambicije so me silile, da sem zgodbo takoj poizkusil uvrstiti v širše zgodovinske okvirje: »To je vse res, babica, stric je dve leti mlajši od Josipa Broza Tita, sedem let od Hitlerja, nikoli, prav nikoli pa ni kazalo, da bo postal pomemben politik, domnevam, samo domnevam, babica, da zato, ker je bil sicer pogumen zdravnik, nikakor pa ni bil revolucionar! Je sploh komunist?«
»Ne,« je rekla babica Josipina. »Tvoj stric Ivo ni bil nikoli za revolucijo, največ, kar si je privoščil, je bilo, da je bil za Angleže in Francoze! Zato so ga med drugo svetovno izselili v Srbijo, v rojstni kraj njegove žene Milice, do tam pa je res prišel na Moravsko, tam je v neki vasi zdravil do konca vojne!«
»Kako mu je uspelo?«
»Če si izseljenec, begunec, pregnanec, se moraš znajti!« je rekla babica. »Na Moravskem je manjkalo zdravnikov, eni so bili domoljubi in so preveč upirali, drugi so bili Židje in so jih uničili. Oblast se nikoli ne more znebiti čisto vseh zdravnikov, pa naj so ji še tako malo všeč. V kolikor se jih znebi, mora takoj najti kakšen druge. Mogoče še bolj sumljive! Zato, Franček, če hočeš bit revolucionar, ni boljšega, kot najprej študirati medicino!«
Pošteno sem bil zaspan, ko mi je babica Josipina opisala hišo v Zagrebu, kjer so leta tisoč devetsto triindvajset oddali dnevno sobo štirim študentom. »Dva sta bila iz Maribora, Črnivec in Belec, dva pa iz nekoliko širše Štajerske, Slavko Zrno iz vasice na Kozjanskem, moj sin Johann Franc Branko pa iz Slovenskih Konjic.«
»Zakaj so ljudje oddali dnevno sobo?«
»Bili so ugledni meščani. Železarna jim je bankrotirala, nič jim ni več ostalo, peč v dnevni sobi je zahtevala največ kurjave!«
»Kako so živeli brez dnevne sobe?«
»Ni jasno, kako so sploh živeli, hočem reči, živeli na primerni meščanski ravni. Velika družina, tri odrasle hčere, nekaj tet, nekaj sestričen? Najemnine so jim nekaj prinesle!« Ko sem se začudil, se je babica popravila: »Imeli so še dva stanovanjska bloka, polna preprostih ljudi, z njimi so se nenehno prepirali okoli vode in kanalizacije, študenti medicine v dnevni sobi pa bi jim naj bili zgolj za priboljšek, pač na Štajerskem je takrat še marsikaj zraslo! Čisto spodoben krompir, na primer! Krompir pa, kot vemo, jedo tudi nekatere domače živali, ki jih je potem mogoče celo prekaditi!«
Ko sva z babico Josipino zajtrkovala, je prišla teta Milica, povedala je, da stric Ivo operira, prevrnil se je tovornjak z rekruti. Danes ne bo imel časa, jutri tudi ne… Z babico sta se dogovorili, da me bosta po kosilu spremili na vlak, sprevodniku pa povedali, da me naj v Poljčanah z ozkotirne železnice spravi na široko tirno in naprej v Maribor! Kje je Maribor, bom že vedel, saj so že začeli graditi novo železniško postajo, ki bo druga največja in najlepša v Evropi, saj je Maribor pomembno železniško križišče.
Med potjo na vlak mi je babica povedala, kako je ob osvoboditvi prijezdila v Konjice četa partizanov, mladenič na belem konju je imel obešena brzostrelko okoli vratu, sprožila se je in ga prerešetala. Tvoj stric doktor Ivo, mu je zakrpal sto osemdeset lukenj v črevesju! Vse opral in zložil nazaj! Mladenič je preživel, nenehno pa ga je bolela glava. Čez nekaj let je ponorel, prišel v Zdravstveni dom in ustrelil dve medicinski sestri in enega zdravnika, ker Ivo tisti hip ni bil tam, potem si je poslal kroglo v glavo. Stric Ivo je pritekel in osem ur vlekel mladeniču kroglo iz glave! Uspelo mu je! Preživel je. Dobil je samo petnajst let zapora, kot olajševalno okoliščino so mu šteli, da je imel v času, ko je ubijal, silne glavobole!
Babica mi je hotela še zadnjič pričarati veličino mojega strica in njegovega vzvišenega poklica! Ni me navdušila. Zgodba je delovala resnično, kot tista slavna legenda o pijancih na Štajerskem, ki so leta štirideset čez noč nehali piti, ker so nacisti sklenili, da bodo odpeljali v taborišča in pokurili vse kronične alkoholike. Zmanjkalo je komunistov, Ciganov in Židov in celo shizofrenikov, pa so se lotili alkoholikov. Ampak tudi Štajerci so ljudje: »Kdor ni bil komunist, je vsaj pazil, da ne bi postal, kdor ni bil Žid ali Cigan, je vsaj vedel, da ima nekaj možnosti, da ga ne bodo deklarirali za kaj tako zelo groznega! Nobeden Štajerc pa zaradi geografske lege rodne dežele na noben način ne more vedeti, če ni alkoholik. Pa tudi ne, če ne bo to čez noč postal on sam ali njegovi otroci. Okupatorji so se znašli pred nevarnostjo totalnega upora. Bilo je prepozno. Tisoči alkoholikov so od strahu nehali popivati! Oblasti so pozabile nanje. Kdo bi se kar naprej ubadal s pijanci? Ampak množica alkoholikov je začela piti tisti hip, ko je napočila svoboda! Še isto leto je ciroza jeter čisto vse pobrala!
Babica Josipina in teta Milica sta me izročili sprevodniku ozkotirnega vlaka. Vlak ni bil čisto pravi, sprevodnik pa je bil. Zaklical sem jima, zelo navdušeno: »Prepričali ste me, študiral bom medicino!«
Bili sta zelo razočarani, rekli pa nista nič, da mi ne bi vzeli veselja. Teta Milica je sumničavo vprašala: »Zakaj ne boš študiral prava? Ni pravo lažje in prej prideš do oblasti, čeprav je samo sodna?«
Pa sem že vedel, kako in kaj! »Kaj mi bo pravo? Pravo nima smisla v državi, kjer ima partija vedno prav! Če hočem biti politik, moram biti zdravnik!«
Babica Josipina je razložila teti Milici: »Tak je bil Branko. Ko bi se ukvarjal z obolelimi posamezniki in ne zgolj s človeštvom kot celoto, kako boljše bi bilo!«
»Jabolko ne pade daleč od drevesa,« je nekoliko cinično pristavila teta Milica.
Potem je zavriskala ozkotirna lokomotiva in naznanila, da misli odpeljati. Bila je tako majhna, da je prvi hip nihče ni vzel resno.
Šef postaje je vzel prav počasi lopar izpod pazduhe in si popravil kapo.
KROGI IN ŠTUKELJ. Nekega dne mi je ata prinesel iz Ljubljane starinske kroge, čisto jasno je bilo, da so bili izdelani v nekih pradavnih popolnoma drugačnih časih. Zraven so bili priloženi ustrezni vijaki. Vendar nihče pri nas doma ni vedel, kaj naj naredimo s krogi in kaj z vijaki.
Čez nekaj mesecev pa je ata pritekel iz službe s pomembno novico: srečal sem Leona Štuklja, je rekel, to je Mariborčan, nekoč, leta 1924, je na olimpiadi dobil zlato medaljo, pet let je starejši od mene, vendar vsak dan postavi stojo na mizi in kar je najvažnejše, točno ve povedati, kam je potrebno obesiti kroge, obesiti jih potrebno v podboj med vrati. Ker tudi sam ima kroge obešene med vrati in na njih vsak dan postavi stojo in to večkrat zapored.
Leto ali dve sem se gugal na krogih. Znal sem narediti stoji in lastovico. Potem smo v šoli končno dobili telovadnico in tisti hip sem zvedel, da se je na krogih potrebno dvigniti in potem roke zravnati, da gredo krogi narazen. Ko sem to povedal doma, je ata takoj stekel vprašat Leona Štuklja, kaj zdaj, Štukelj pa je povedal: »Če so vrata preozka, se opreš z vsako roko v podboj in jih pač z rokami tiščiš narazen, ni tako kot v telovadnici, je pa vseeno odlično. Če pa se hočeš dvigovati, potem vzameš dva stola, ampak enega od njih moraš prisloniti ob zid, drugače se lahko ubiješ!«
Previdno sem omenil, če niso morda nekateri ljudje pretežki za kroge, učitelj telovadbe je odgovoril, da je to nemogoče. Težji kot si, bolj močan moraš biti. Moj ata pa je spet nekoč srečal Leona Štuklja in Štukelj je problem pojasnil nekako takole: »Človek se navadi na kroge, krogi se navadijo na človeka, človek se navadi na težo, teža se navadi na človeka. Ko se človek ujema s svojo težo in s svojimi krogi, potem se njegovi krogi ujemajo z njim in z njegovo težo. Važno je, da vsak dan nekajkrat poskusiš in potem se mora posrečiti!«
V tistem času je divjalo na zemlji nekaj vojn, če jih grem naštevat, bo predolgo trajalo, mene osebno niso zanimali niti stari Grki, niti kakršnakoli olimpiada. Predvideval sem, da bo vsak čas izbruhnila svetovna revolucija in bo človeštvo krenilo v poslednji napad pred popolno zmago delovnega ljudstva na vsem planetu. Doma so me opozarjali, da nobena vojna in nobena revolucija ne bo povzročila takšnih sprememb, da ne bi bilo potrebno napolniti spričevala vsaj z dvojkami. Nekako sem se sprijaznil, da je potrebno kdaj pa kdaj napolniti spričevalo vsaj z dvojkami: odločno sem pa odklonil možnost, da bi si kdajkoli prizadeval za kakršenkoli uspeh na kakršnikoli olimpiadi. Mir je vendar tako nepotreben!
Štirideset let je minilo od takrat. Vojne se vrstijo in nikoli nihče ne zmaga. Tudi olimpiade se vrstijo in vsakokrat dobimo na stotine zmagovalcev: vsaj v vseh disciplinah, ki so na sporedu. Nobena olimpiada niti ne prekine, kaj šele zaustavi običajnih sovražnosti na planetu. Edino kar bi lahko rekel po preteku druge polovice tega stoletja je: olimpiade so še edino, kar ljudje izpeljejo ob sodelovanju vseh držav tega sveta. In olimpijske medalje so edino, kar navdušuje ves svet.
Mir je pa na svetu še vedno tako zelo nepotreben!
SONČNA NEDELJA. Lepega nedeljskega popoldneva se je naš ata odločil, da sinovom, meni, Marku in Ivu, pokaže, kje je stanoval, ko je hodil v mariborsko klasično gimnazijo. Peljal nas je na dolg sprehod nekam po stranskih poteh pod hribom Kalvarija, potem pa, ko smo se za hip ustavili pred starinski vilo, prav podobno naši in si ogledali leseno verando, kjer se je naš oče učil v času prve svetovne vojne, smo se povzpeli še na drug, še višji hrib Piramido, si ogledali panoramo Maribora. Ko smo se vračali, nam je skozi okno svoje vile pomahal Ciril Črnivec, zdravnik, in nas povabil na limonado. Ko sta z očetom razpravljala o nekem otoku, otok bi naj ležal nekje ob morju, vendar niti ne predaleč, niti ne preblizu obale, da ne bi bil dosegljiv iz mednarodnih voda, vsekakor bi naj bil oddaljen od Črne gore, na njem bi naj prebivali tisti, ki so zadnja leta izginili. Izkazalo se je, da sta Črnivec in pred več kot četrt stoletja v Zagrebu študirala medicino, skupaj z njima pa veliko Nemcev, Židov, Hrvatov, Srbov, Hercegovcev. Razen Hercegovcev in Štajercev so bili vsi Zagrebčani. Razen štirih Štajercev, pa nikogar ni prav posebno osrečujoče zanimala medicina, Nemce je zanimal prodor na Bližnji vzhod, Žide nova židovska država, Hrvate neodvisnost in kaj narediti z gorskimi Hrvati, to je, prebivalci Štajerske in Kranjske. Najhujši so bili Hercegovci, bogati Hercegovci, seveda, advokati in trgovci so pošiljal sinove, da bi dobili nazaj zdravnike, sinovi pa so se pridno kvarili in našli druge življenjske cilje! Kot na tekočem traku so postajali revolucionarji, revolucionarje pa je zadnjih petindvajset do trideset let pošteno zredčilo! »Naj bolj me bega,« je pripovedoval Črnivec, »da so na tem otoku, tako predvidevajo moji znanci, bolj tisti, ki so bili za komunizem. Ne manjka pa seveda tudi tistih, ki so hoteli dvigniti šahovnico na zastavi nad vse druge!«
Marko se je nenehno cmeril. Pri petih letih je bil droben in nenehno je počepal, da bi sral, vendar zaprtost mu tega ni dovoljevala. Ker tudi ničesar ni jedel, so se družinski obroki spreminjali bitke. Največkrat je Marko polil mleko po steni, »Smetana, videl sem jo!« je kričal.
Ata Branko je prijel nemirnega sinka in ga s prstom potipal po nosku. Marko pa je zajokal.
Črnivec je vprašal: »Ali vedno tako joka, če ga potipaš po nosu?«
»Vedno!« je rekel ata. »Vedno. Ne vem, kaj me sovraži?«
Čez deset minut je doktor Črnivec potegnil Marku tri centimetrsko trščico iz nosu. Gnoj se je bližal možganom. Medtem, ko je Marko rjovel, je Črnivec razložil: »Takšni so otroci. Tlačijo si v nos karkoli. Vnetje je napredovalo, ocenjujem, da bi v mesecu dni prišlo do krize!«
»Bi umrl?«
»Najprej bi padel v komo. Potem bi seveda poizkusili ukrepati, morebiti…« Tu se je doktor za hip ustavil. »Vnetje možganov je resna zadeva!«
Naš ata Branko je včasih kakšno stvar povezal s kakšno drugo stvarjo. Revolucijo z otokom na Jadranu, oboje pa z meningitisom. Od takrat naprej smo vsi trije nenehno imeli meningitis. Mesarja na dom v tistih časih zlepa nisi dobil, z zdravniki pa je bilo lažje, seveda, če so bili nekoč tvoji kolegi. Vendar oba nekdanja sošolca doktor Ciril Črnivec in doktor Bogdan Belec nista imela niti najmanj časa! Navadno se je šele pozno ponoči oglasil eden ali drugi in počasi izvajal prijeme, ki zdravnikom povedo ali ima kdo vnetje možganske mrene. »Ne postavljaj diagnoz, Branko. Če hočeš vedeti ali ima kdo vročino, uporabi termometer!«
»Otroci ga vedno razbijejo! Ali ga pa žena ne najde!«
Ko si je najmlajši brat Ivo vsul pralni prašek v oči, je Črnivec preprosto dal otroka v pomivalno korito. »Ni potrebno mižati, potrebno je razredčiti!« je rekel in spral oči.
