GOLOBČEK Z OLJČNO VEJICO V KLJUNČKU NAD DVEMA TRDNJAVSKIMA STOLPOMA (Grb mesta Maribor)
Nekako do srede devetnajstega stoletja Nemci v Marburgu (kasneje preimenovan v Maribor) niso nikoli opazili, da je s Slovenci kaj narobe. Kadar so Slovenci govorili z Nemci, so vedno govorili samo po nemško. (Spomini Josipa Vošnjaka).
Potem ko je Karl Marx napisal Komunistični manifest in trditev: »Sveta ni dovolj razlagati, potrebno ga je spremeniti,« je prišlo do marčne revolucije na Dunaju marca tisoč osem sto oseminštirideset in so hrvaški vojaki pod vodstvom generala in bodočega bana zatrli upor in pobili dvajset tisoč socialdemokratov. Spiritualni vodja semenišča v Celovcu, Anton Martin Slomšek, nekdanji sošolec pesnika in advokata dr.Franceta Prešerna, je napisal knjigo o devištvu. V tistih časih (1848) je devetdeset odstotkov žensk lahko tržilo samo in izključno samo sebe: Slomšek pa jim je svetoval, naj svoje orodje, svoje »proizvajalno sredstvo« prihranijo za kasneje, za urejena zakonska razmerja! Slomšek je bil pravi ludist (razbijalec strojev)! Knjiga o devištvu je doživela enajst ponatisov in Prešeren je napisal epigram: »Ker stara para zlomek devištva preveč vzel, ga njega mlajši Zlomšek prodajat je začel!« Strah pred komunizmom in da bi si delovni ljudje med seboj razdelili vse ženske, je pripravil cesarske oblasti do imenovanja Slomška za škofa, dovolili so mu, da je preselil nepomembno lavantinsko škofijo v Maribor, da bi vsaj slovenski prebivalci Štajerske ostali bogaboječi in cesarju vdani. Slomšek, izredno uspešen pisatelj, je zaman poizkušal ustanoviti založbo, da bi razširjal slovenske knjige in utrjeval slovenski jezik. Ko pa se je izkazalo, da društva po ustavi lahko izdajajo knjige, so Slovenci pritožili do vrhovnega sodišča in po desetletju in več so smeli ustanoviti Mohorjevo založbo. Pri mariborskem advokatu, ki je bil Nemec in dovolj bogat, da si je lahko privoščil nekaj politike, so našli domoljubi mladega pripravnika, to je bil moj praded, dr. Janko Sernec, dobil je nalogo, da napiše nekaj statutov in ustanovi nekaj društev. Tako so nastale: Slovenska čitalnica, ustanovljena 1861, kjer so prepevali pevski zbori in kjer so elitnejši meščani in meščanke lahko plesali, pa tudi dve društvi, eno, Slovenska matica, je izdajalo knjige, drugo je izdajalo prvi slovenski časopis, Slovenski narod, urejala sta ga Josip Jurčič in Anton Tomšič, ko je prišlo do spora med liberalci in klerikalci in klerikalci niso več naročali časopisa, je Anton Tomšič končal življenje v skrivnostnih okoliščinah, Josip Jurčič pa odšel urejat nemški časopis v Varaždin. Slovenska matica in Slovenski narod (z Jurčičem) sta se preselila v Ljubljano. Našel sem zapiske, iz katerih je mogoče razbrati, da se je praded Janko Sernec z nekaj kolegi iz svoje stroke nekoč v mariborski gostilni pogovarjal z dvema češkima inženirjema, ki sta gradila železnico proti Ljubljani in Trstu, ta dva sta prišepnila, kako so se Čehi pritoževali do vrhovnega sodišča, ki je na koncu moralo popustiti pred pravilno vloženimi pritožbami in dovoliti, da ustanavljajo pevska društva. Narod, ki sme ustanavljati društva, ima povsem dovolj orožja, da izpelje revolucijo, razbije kakšno državo, spremeni svet. Škof Slomšek se je bolj kot hudiča bal komunizma in pisal je ganljive pesmi proti temu, da bi otroci delali v tovarnah, vendar ob misli, da bo lahko njegov narod sam sebi podarjal nove in nove izdaje knjig »O devištvu«, se je pustil prepričati. Pozabil je, da če žensk dovolj ne zatiraš, vsaj ne tako ostro, kot so to počeli vrli Štajerci v devetnajstem stoletju, potem ti lahko tudi zatirani in zatrti narodi zbezljajo. Vrhovno sodišče in cesar sta bila neprevidna: poleg cerkve in sodišča in vojske so se v Mariboru dogodila društva in dogodil se je narod.
Ta narod se je dogodil še večkrat.
Ta narod se je skupaj z nekaj drugimi narodi do onemoglosti boril v prvi svetovni vojni, potem pa je razbil lastno državo, veliko in razvito srednjeevropsko cesarstvo Avstro Ogrsko. Ta narod se je združil z več balkanskimi narodi v Kraljevino Srbov, Hrvatov, Slovencev, vendar to mu ni bilo dovolj. Ves čas si je želel bistvenih sprememb in njegovi najboljši posamezniki so pripravili revolucijo. Priložnost se je ponudila, ko sta se Stalin in Hitler naveličala pakta o nenapadanju in sta se napadla. Nekje sredi druge svetovne vojne se je dogodila revolucija. Ta revolucija se je neenakomerno razvijala dalje skozi petinštirideset let in Jugoslavija, kjer se je stiskalo nekaj narodov in narodnosti, je začela pokati po šivih.
Ta roman govori o razpadu Jugoslavije in o osamosvojitvi države Slovenije.
Zgodovina je polna revolucij. Revolucije so polne nasilja. Ni revolucij brez revolucionarjev. Pripovedujem, kako sem se v mladih letih navadil na revolucionarne ideale in kako sem si izbral poklic, namreč, da postanem voditelj revolucije in kako mi je to le deloma uspelo. Evropa je razcepljena in politično in kulturno neuspešna. Čakajo me še velike naloge. Revolucionarnost navadno ni niti kaj prida opazna. Od časa do časa se prikaže in nam osvetljuje pot v prihodnost!
Roman je sestavljen iz različnih zgodb, člankov in citatov, osnovna tema je revolucija. Ker se najvažnejše spremembe v Evropi še niso dogodile, ga berite kot osebno in zelo svobodno prirejeni portret mladega in prizadevnega revolucionarja.
PRVO POGLAVJE
ZAČETEK DVAJSETEGA STOLETJA SO IMENOVALI »KONEC STOLETJA«
Moj ata se je rodil štirideset let pred mano, davnega leta 1904. Dali so mu ime Johann, po nadvojvodi Johannu, tistemu, ki je v vinogradu pri Mariboru vzgajal redke sorte vinske trte. Dali so mu še eno ime, Franc, po Francu, cesarju, ki je bil cesar pred Francem Jožefom in je tudi sam Franc Jožef dobil eno izmed svojih imen po njem. Tako je bil moj ata Johann Franc in sem lahko štirideset let kasneje dobil tudi jaz ime Franc enostavno po očetu. Potem se je družina spomnila, da bi kazalo otroku dati še tretje ime, nekaj južno slovanskega.
Dojenček bi skoraj dobil ime »Vuk« po Vuku Brankoviću. Eden izmed prisotnih otrok se je spomnil, da se Vuk po nemško izgovori »Fuk« in drugi se je spomnil, da je Vuk Branković izdal carja Lazarja na Kosovem polju. Ampak oče od tega Vuka je pa morda vseeno bil čisto v redu. Tako je moj ata na koncu dobil ime Johann Franc Branko.
Johann Franc Branko se je leta 1910 vpisal v prvi razred osnovne šole v lepo urejenem trgu imenovanem Konjice, šest let je bil star, mama mu je kupila mornariško oblekico. Tako belo s širokimi črnimi robovi. Na čelu mornariške kape s črnimi trakci je bilo napisano: BOKA. Deček je povprašal: »Kaj pomeni beseda »BOKA«?
Oče in mati sta pobrskala pop leksikonu, našla zemljevid in odgovorila: »Sinek, Johann Franc Branko, naša država se razteza od Temišvara do Bolzana in Monfalconeja, pa od Krakova do Salzburga, pa od Novega Sada do Dubrovnika! Da pa na tvoji kapi ne piše Dunaj ali Praga ali Zagreb je razlog preprost, našteta mesta niso obmorska mesta! Pač pa je Boka Kotorska najjužnejše pristanišče naše domovine, leži že tako rekoč v nekdanjem turškem cesarstvu, tik ob Črni gori!«
Ko je Johann Franc Branko prišel prvi dan v šolo, so ga sošolci zaradi napisana na kapi grdo zbadali. »Ti Črnogorec!« so šepetali. Kje so sploh slišali za to strašno besedo? J.F. Branko se je tekel pritožit svojemu očetu Ivanu. Ivan, moj dedek, je bil advokat v Slovenskih Konjicah, (po nemško Gonobitz), odgovoril je takole: »Vseeno je ali je kdo Črnogorec, Romun, Madžar, Čeh, Poljak, Slovak, Slovenec, Bosanec, Hrvat ali Italijan! Naša domovina Avstro Ogrska je multinacionalna in multikulturna država! Vsi imamo istega cesarja, Franca Jožefa Drugega. Upamo samo, da bo naš cesar kmalu pod svojim žezlom združil še naše brate Srbe in Bolgare in Albance in tako bomo Južni Slovani živeli združeni v pravni državi, v miru in v parlamentarni demokraciji!«
Kaj je leta tisoč devet sto deset obiskovalcu prvega razreda osnovne šole preostalo drugega, kot da se je zanesel na starše?
Tega leta tisoč devet sto deset si je bogat konjiški trgovec kupil avto. Avto je vozil s hitrostjo dvajset kilometrov na uro. Samo včasih je potegnil na petindvajset!
Vseeno pa je skoraj vsak dan prišlo do prometne nesreče! Ni bilo kaj presunljivega, kaj takega, kar vidimo dandanes na slovenskih prometnicah, ampak če pomislimo, kako so takrat naravnavali zlome, tudi ni bilo vse kar tako nedolžno. Nesreče so se končale – kje drugje kot pri advokatu!
Johann Franc Branko, bistri prvček, je takoj ugotovil, kaj je vzrok številnim nesrečam. Hotel je pomagati očetu Ivanu: »Če je v našem kraju en avto, bodo ljudje morali pogledati na levo in desno, preden prečkajo cesto!«
Oče Ivan je kar zapihal od jeze: »Pošten Avstrijec gleda pri hoji naravnost predse. Samo tatovi se ozirajo na levo in desno! Pošten in pokončen Avstrijec se ne boji nikogar in ničesar! Kaj pa je to en avto? Modni izum. Muha enodnevnica! Še takrat, ko ne bo nobenega avtomobila več, da bi kot blisk drvel skozi naš lepi trg, bodo občani lahko v miru hodili na sprehod, ne da bi obračali glavo ali se celo nespodobno ozirali!«
(Slovenske Konjice so trg s sijajnim pokopališčem na vzpetini nad mestom, premorejo svež zrak in izjemno zdravo vodo. Ljudje lahko dočakajo sto let, ne da bi morali kdajkoli k zobozdravniku).
Že naslednji dan je advokata Ivana zbil avto na glavni cesti, ko se je odpravljal na popoldanski sprehod. Avto in advokat sta imela srečo. Razen prask ni bilo kaj posebnega. Ampak od tistega dne je moral Johann Franc Branko, takrat še prvček v mornariški oblekici, vsak dan spremljati očeta na sprehod: da je namesto njega gledal na levo in desno. »Zate ni tako hudo, če se oziraš na levo in desno,« ga je tolažila vsa številna družina: »Saj si vendar pomorščak!«
»Če sem pomorščak, potem hočem iti na morje!« je zahteval Johann Franc Branko.
Starši in štirje starejši bratje in sestra so nekaj dni premišljevali, potem je mama odločila. »Zakaj ne? Otrok mora spoznavati lepote naše domovine!«
Peljali so se v Trst z železnico in potem iz Trsta z ladjo na Brione. Johann Franc Branko je ostal ves mesec s teto Boženo med tropskim rastlinjem in srnicami, ki so se svobodno pasle po največjem otoku.
Njegov oče, moj ded Ivan, pa se nikakor ni ustavil pri tem koraku. V Društvu advokatov in notarjev se je zavzel za pospeševanje obiskovanja obmorskih krajev! »Tam,« tako je pisal v razne biltene, »ob našem morju najdemo še mirne ceste, brez nadležnih avtomobilov, lahko se sprehajamo, tako, kot so se stoletja ljudje sprehajali – lepo po sredi ceste, ne da bi se ozirali na levo in desno ali se celo obračali.« Številne kolege je navdušil za Grado in za otok Krk s Punatom in Baško in ravno, ko je delal reklamo za pozabljeno mestece Split, zgrajeno na ruševinah Dioklecijanove palače, je izbruhnila druga balkanska vojna. Srbi in Bolgari so se počili.
Ded je bil zelo žalosten, ker je ravno snoval članek s predlogom, da bi lahko evropske turiste domače avstrijske agencije vozile istočasno tako na srbsko, kot na bolgarsko obalo, v istem paketu, na istem križarjenju najprej v Dubrovnik, in Boko Kotorsko, potem pa še na Sljančev brjag in Zlate peske.
Medtem ko je divjala druga balkanska vojna, sta moj ded in babica odpotovala na križarjenje v Egipt, Alžir, Maroko. Johann Franc Branko pa je moral ostati doma, rekli so mu, da v naštetih treh državah ni avtomobilov, pa mu ne bo treba gledati na levo in desno, da bi starši lahko spodobno prečkali cesto!
Spomladi 1914 se je Johann Franc Branko vpisal v prvi razred Klasične gimnazije v Mariboru. Vedel je, da živi v eni največjih držav v Evropi, v mogočni velesili, ki obvladuje srednjo Evropo in se naglo industrijsko razvija in povezuje Evropo posebej še z Bližnjim in Daljnim vzhodom in Afriko. Prebiral je že nemške knjige. Da bi se še izpopolnil, je kdaj pa kdaj vzel v roke časopise, tako slovenske kot nemške.
Tako je bral o pripravah na manevre v Bosni, manevre, ki se jih bo udeležil tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand s soprogo in spremstvom.
Gavrilo Princip, gimnazijec iz Sarajeva, je bil devet let starejši od mojega ata. Josip Vidmar, gimnazijec iz Ljubljane, kasnejši ustanovitelj Osvobodilne fronte Slovenije, je bil dve leti mlajši od Gavrila Principa. Josip Broz je bil tri leta starejši od Gavrila Principa. Adolf Hitler šest let.
Vsi našteti so bili Evropejci in vsi našteti so živeli v isti državi.
Če ne bi bilo avtomobilov, se ne bi nikoli ozirali na levo in desno in sukali glave nazaj in pustili bi politiko pri miru in vsakdan bi hodili na sprehod lepo naravnost in pokončno.
DRUGO POGLAVJE
PRVIH DVAJSET LET SOCIALIZMA: SPOMINI NA RASIZEM IN NACIZEM
VORANC, 1950. Leta tisoč devetsto petdeset sem bil tudi jaz star nekaj manj kot šest let in mama me je držala za roko, ko sva nekega jutra šla na živilski trg v Mariboru. Na vrtu pred eno izmed vil se je znamenit čokat moški s plešo praskal po pleši, drl na ves glas in se do onemoglosti razburjal. Kasneje sem to postavo leta in leta srečeval v bronu ob klopci pred najimenitnejšo osnovno šolo. Tistega dne ga je neka ženska previdno skušala pomiriti. Mama pa mi je razložila: »To je Prežihov Voranc, pisatelj«. Kasneje sem res bral veliko njegovih knjig. Takrat pa še nisem hodil v šolo. »Zakaj se dere?« sem vprašal. Mama je razložila: »Trpi. Nekaj se je skregal s Titom. Rekel mu je, da ni treba kmetov naganjati v zadruge, pravi, da to ni za Slovence. Tito pa hoče nemudoma zgraditi socializem«.
To, da se je nekdo skregal s Titom, mi je bilo maksimalno zanimivo. Zadnji dve leti sem doma in pri sorodnikih in na dvorišču nenehno poslušal, kako se je Tito skregal s Stalinom in je zdaj ves svet proti Jugoslaviji. In sosednje streljajo naše graničarje. Tudi sem slišal, da prej ni bilo potrebno nemudoma zgraditi socializma in vse kmete spraviti v zadruge, zdaj pa se je čez noč politika spremenila. Misel, da se je Tito skregal zdaj še z največjim pisateljem, me je globoko pretresla. Posebno še, ker je še isto leto znameniti pisatelj umrl. Kaj bom torej živel v svetu, kjer se odrasli kar naprej prepirajo med sabo?
PTUJ 1954. Frančiška, moja nona, je bila učiteljica četrtega razreda. V Ptujski osnovni šoli je pričakala vse desetletnike, ki se do četrtega razreda niso naučili pisati in potem so ponavljali četrti razred, dokler se niso naučili. Nona je bila pred tem pet let nekje na Primorskem, potem pa enaindvajset let v Lipovcih v Prekmurju učiteljica prvega razreda. Pravzaprav vse življenje je poučevala prve razrede in bila neustavljiva, kadar je bilo potrebno kakšno premočno osebnost opismeniti. Hodil sem že v drugi razred in znal sem že pisati z velikimi, pa tudi s pisanimi črkami. Bral pa nisem preveč rad.
Bala se je klerikalcev. Zjutraj, ko sem jo zagledal, da mi pogreva mleko za zajtrk, je že ugibala, kaj ji klerikalci nameravajo danes zakuhati. »V šoli je polno klerikalcev, vse mora biti po njihovem, nič si ne dajo dopovedati. Že trideset let se borim z njimi, pa še ni konca.«
»Kaj so to klerikalci?«
»Govorijo lepo, pa nič ni res. Delujejo dostojno in resno, so pa sluzasti: vedno se izmuznejo.«
Razmišljal sem o tem, kako so klerikalci sluzasti in kako se izmuznejo. »Radi bi videl kakšnega klerikalca,« sem rekel noni.
»Ne želi si česa takšnega!«
Branil sem se: »Samo radoveden sem!«
»Ne bodi radoveden. Gotovo si jih srečal že na stotine, pa jih nisi prepoznal! Vse življenje se bodem z njimi. Vse življenje se še bom!«
»Pa zakaj so takšni, kot so?«
Glas se ji je dvignil: »Sami ne vejo. Satan jih vodi, bolj kot jih vodi na vrvici za sabo, bolj se delajo fine in pobožne! Bolj pridigajo o morali!«
Vsak dan z nova sva z nono premlevala problematiko klerikalcev. Nekoč pa me je vzela na trg, počasi sva se sprehodila preko starega mosta čez Dravo in se napotila navkreber skozi stari del Ptuja, potem pa se počasi spuščala proti trgu. Tu sva srečala klerikalca. Nona je rekla: »Vidiš ga, klerikalca, kako da ga ni sram, da se kar prikaže pri belem dnevu!«
»Kaj ne sme hoditi po cesti?« sem se čudil.
»Lahko že, lepo pa ni. Takšnim bi jaz že pokazala!«
»Zakaj?«
»Eni se moramo boriti za zmago liberalnih pogledov, drugi nas pa teptajo v sončni prah!« mi je zašepetala, ker možakar z debelo glavo se je približal.
Pozdravil je nono in po nekaj stavkih sem opazil, da je to njen kolega s šole, torej učitelj. Precej obilen, rahlo zgrbljen, s prhljajem na pomečkanem črnem suknjiču. Niti trenutek ni okleval. Pri priči je začel reševati mojo nono pred neznano nevarnostjo. Njegov repertoar misli je skušal ločiti med dobrim in zlim. Nekaj, za kar so do nedavnega mislili, da je dobro, je odslej naprej zlo. To pa še ni vse: kdor se bo vdajal zlu, ga čakajo nenavadne nevarnosti. Nisem mogel razbrati, za kaj gre: mogoče za način, kako vpisovati izostanke učencev v dnevnik. Vsekakor pa je šlo za usodno vprašanje. Možakar v pomečkanem suknjiču s prhljajem je napovedal, kaj vse se lahko v najslabšem primeru dogodi.
Frančiška, moja nona, je pogumno povedala svoje mnenje: »Kriva je občina. Kriva je država. Kriv je minister za šolstvo. Kriv je sistem. Krivi so ljudje. Neprevidni in neizobraženi posameznik. In kriv je kolektiv. Vsi skupaj smo nezreli!«
Sladkoben smehljaj je spreletel mastno obličje možakarja, ki si je nenehno drgnil dlani in se vedno bolj prestopal, kot da mora lulati. »Če boš tako govorila, se ti bo zgodilo kaj hudega! Še več, ne smem te niti poslušati, ker me zaradi tvojih besed ščipa pri srcu!«
Frančiška, moja nona, mu ni ostala dolžna. »Umazana klerikalna vest te peče! Zavedaš se, da ne boš nikoli več na oblasti, tako kot si bil pred vojno. Kaj bi tebi revolucija? Nikoli te ni zanimala! Kdo bi tebi zdaj verjel, da hočeš šolo iztrgati iz krempljev birokracije! Še sam si vesel, da se je vse lepo in liberalno in napredno končalo v močvirju izrojene birokracije!«
»Če ne bi bilo nas,« je poudaril, »pa ravno nas! Potem bi že še videli, v kaj bi se razvili vaši ideali!«
Po kakšni uri zapletenih razgovorov sva z nono prišla do tržnice in kupila sva špinačo in zelje in jagode. Komaj sem še stal na nogah.
Nad trgom pa se razprostira mogočna gotska cerkev. V betonski ograji so odprtine v obliki križev. Križi, narejeni iz praznine v betonu, se ponavljajo okoli cerkve.
Nona me je odpeljala v cerkev. Pokazala mi je, kje naj sedem in pazim na cekar s špinačo.
Nona je z bogom govorila vedno samo italijansko. Vedno je bila pripravljena ponoviti mnenje, da bog ne more razumeti slovensko. Ko je bila še otrok, je živela v Trstu in tam se je naučila te izjemno pomembne resnice: »Če bi bog hotel razumeti slovensko, potem sploh ne bi bil bog! Ampak lokalna posebnost!«
Nona je v klopi pokleknila in prostora ji je skoraj zmanjkalo, klopi niso srednjeveške, so pa ozke. Obraz si je zakrila z obema rokama in potem se je razgovorila. Postajala je vedno glasnejša. Ni se poznalo, če je kakšna stara ženica drsala po cerkveni ladji proti nama ali proti izhodu, ker pač v tej cerkvi nadvse odmeva. Kadar pa sva ostala sama, je nona Frančiška postajala vedno bolj slišna. Nekako sem razumel, da se ji je zgodila krivica in da hoče plačilo za vse, kar je v življenju storila dobrega. Potem je začela odkrito groziti. Ni bilo jasno, komu razlaga, naj se zresni in končno začne hoditi po poteh dobrega! Sam pri sebi sem pomislil, da nona Frančiška skuša ozmerjati satana. Ne bo zaleglo, ampak tako ji bo morda lažje. Nenadoma sem opazil, da nona Frančiška na vsak način hoče, naj bog uniči klerikalce! Ne služijo ti tako kot je treba! Samo škodo ti delajo in še več ti je bodo naredili! Ni že dovolj komunizma, še kar naprej ti bodo klerikalci delali sramoto! Pa še trdijo, da so to tvoji lastni! Samo za politiko jim je in za oblast!
V prazni, neverjetno visoki in špičasti gotski cerkvi, polni neznosnega smradu po starih mokrih čevljih in kadilu, po razpadajočih starkah in dogorevajočih svečah, je moja nona Frančiška govorila z bogom. Ni jasno, kje bi naj bil ta bog. V neštetih pobarvanih steklenih krožcih, zlepljenih s svincem v ogromno rozeto. Po tem, kako zelo se je nona razburila, je bilo jasno, da bog je in ne samo, da posluša. Brani se, kolikor se more. Zavzema se za svoje klerikalce, nikakor noče popustiti, noče jih uničiti z ognjem in mečem, s strelo in požarom. Res mu morajo biti precej pri srcu, da si upa toliko časa kljubovati moji noni!«
Pri sladoledarju mi je nona kupila sladoled. Vedno je hotela, da dobim vsaj pet kepic in sem se trudil, da se mi sladoledna grmada ne bi razsula. Nona me je nenehno opazovala: ne zato, ker jaz nisem mogel gledati, kam hodim, ampak zato, ker je bila prepričana, da sem še tako majhen, da lahko skozi precej redko leseno ograjo na starem mostu padem v Dravo, ki je drla pod mostom nekam proti Donavi in Črnemu morju in je prav pri mostu bila sestavljena iz samih vrtincev.
Nona Frančiška je zdaj govorila o politiki: povedala mi je, kaj so na občini naredili s proračunom za prihodnje leto in opisala, kako zadruga, ki je pletla košara za ameriško tržišče, zdaj nenadoma propada. »Vse gre k hudiču. Krivi so komunisti in klerikalci.«
»Bog bo pomagal? Bo vse rešil?«
»Bog razume ali pa ne razume, včasih sliši, včasih pa je gluh na obe ušesi!«
»Ni čudno, če vsi kričijo tako kot ti!«
»Moral sem mu povedati, kar mu gre! Ne more biti nenehno na strani enih in istih!«
Tuhtal sem: »Bi moral biti skoz na tvoji strani?«
»Nikoli ni bil na moji strani, to je tisto!«
»Ni čudno, ko razume samo italijansko, za Italijane pa vemo, kakšni so! Vzeti nam hočejo Trst in še cono B!«
»Trst so nam že vzeli. Pa k vragu Trst! Naj ga imajo, če se jim to zdi zabavno. Samo klerikalci na šoli, tega nisem mogla prenašati že takrat, ko sem bila še na učiteljišču! Kako se lahko zaredijo v tako neverjetnem številu? Kot ščurki lezejo iz vseh lukenj, na koncu bodo uvedli še verouk v šole! Obljubi, Franček, da nikoli ne boš klerikalec!«
Pomislil sem na možakarja v pomečkanem črnem suknjiču s prhljajem po ramenih, pomislil, kako je pri redkih laseh na rumeni pleši sploh prišel do toliko prhljaja, pa sem pogumno pribil: »Ne bom klerikalec. Odločil sem se, da bom duhovnik. Če imam nono, ki kar tako sredi predpoldneva govori z bogom, potem bom menda tudi jaz znal navezati primerne stike. Italijansko se bom že naučil.«
»Latinsko, ne italijansko. Latinsko bo treba znati. Italijansko govorim pač za to, ker tako bog vseeno vsaj malo bolj dojema vse skupaj!« Potem se je spomnila, kaj sem rekel in je vprašala. »Res hočeš biti župnik? Te veseli nenehno govoriti s povzdignjenim glasom? Zategovati besede? Pridigati? Aha, vem, veseli te. Ti pridigaš že od takrat, ko sploh še nisi znal govoriti!«
Povedal sem po pravici o svojih bridkih izkušnjah z izbiro poklica. »Ata in mama hočeta, da postanem zdravnik. Tako kot stric Ivo. Na vsak način hočeta, da zdravim bolne otroke. Meni pa gredo bolni otroci na živce. Samo slinijo se in nenehno kozlajo!«
»Mislila sem, da boš železničar? Da boš premikal kretnice? Ali pa, celo, da boš vozil lokomotivo?«
»Dim mi gre v oči. Ne maram prahu in isker v očeh!«
»Ti si pameten,« je rekla nona Frančiška. »Najboljše fare so v Prekmurju. Ravnina, mastna zemlja. Pet tisoč duš. Dela ne zmanjka. Nenehno imaš koga, da mu lahko očitaš smrtne grehe. Lahko zmerjaš ženske.«
»Majhna težava je. Na vsak način se hočem poročiti!«
»Kaj ti bo žena? V Prekmurju žensk na zmanjka, najmanj, če si uspešen župnik! Nona se je razgovorila. Izmed štirih največjih prekmurskih far mi je skušala kar pri priči izbrati najboljšo. Opisoval je prebivalce štirih različnih vasi in tehtala njihove dobre in slabe lastnosti. Upoštevala je kvaliteto vinogradov v okolici.
Moral sem jo razočarati: »Pravzaprav ne vem, kaj bi. V šoli smo pisali življenjepis. Kdaj sem se rodil in kje, mesto stalnega prebivališča in koliko let že hodim v šolo, vprašali so tudi, katere vere sem: katoliške, pravoslavne, protestantske.«
»Franček, to je posledica novih časov. To, katere vere si, to bi že moral vedeti. Pač ne moreš, nihče te ni učil!«
Nadaljeval sem. »Ni bilo kaj razmišljati. Moj vzor je tovariš Stalin. Tudi on je najprej študiral v semenišču. Stalin je pravoslavne vere, takšne vere bom pa tudi jaz!«
Nona Frančiška se je razjezila: »Ne moreš sam izbirati vere! Krstili smo te v cerkvi v Beltincih, katoličan si, ne moreš postati Žid ali musliman, če ti tako pade na pamet! Odločati se pa sploh nimaš kaj!«
Podrobnosti me niso zanimale: »Ne rečem, da je nujno, da si je Stalin izbral močnega boga.« Tu sem odločno polizal sladoled do konca, požrl še tulec in se nevarno naslonil na ograjo mostu nad deročo Dravo: »Ampak bog, ki je Stalin na njegovi strani, je mogočen bog!«
»Bog je samo eden, vidiš, ko nisi bral svetega pisma!«
»Ne!« sem pribil. »Ne verjamem! Nona, vse ti verjamem, ker si moja nona. Ampak da bi Stalinovega boga lahko celo uro zmerjala v ptujski cerkvi in bog bi te zbrano poslušal in ne bi uničil ne Ptujske katedrale, ne tebe, ne Ptuja, ne Slovenije… Kdo ti bo to verjel?«
»Pazi, da ne padeš v Dravo!«
Njena nenehna skrb me je pošteno razjezila. »Jezus je hodil po vodi! Ker je bil bog na njegovi strani, je delal čudeže. Ti pa ne verjameš, da bom tudi jaz nekoč delal čudeže? Hodil bom po vodi, izpeljal bom revolucijo, iz Jugoslavije bom naredil najrazvitejšo industrijsko velesilo! Ti pa ne verjameš vame, ti kar tako na suho predvidevaš, da bom padel v Dravo in izginil v vrtincih!« Pri tem sem se nagnil nad ograjo in strmel v vrtince. Bili so pravi vrtinci, kar izžarevali so globino. Vodili so globoko do rečnega dna in nenehno premetavali debele okrogle kamne na dnu. Vrtinci so vodili naravnost k ribam. Vsak teden se je utopil kak Ptujčan. Pa ne zgolj otroci! Odrasli možje so se lotevali reke, prepričani v premoč nad vrtinci. Pa se jim ni vedno izšlo.
Rekel sem ji: »Če bi ti, nona, verjela, da se skriva bog v vrtincih reke Drave, potem bi ti še verjel. Težje bi verjel, da te vrtinci poslušajo in ti kaj verjamejo! Ampak če verjameš v boga, ki se spušča noter in ven skozi barvasta stekelca in jih pri tem niti ne polomi?«
»Bog je duh!« je rekla nona Frančiška. »Kdaj boš, ti hudičev materialist, razumel, da je nekaj, kar je več kot zgolj materija in razredni boj?«
»Ne bom revolucionar,« sem jo skušal potolažiti. »Ne bi rad žrtvoval življenja za svetle ideale!«
Tako sva začela dolgo in plodno debato o veri in ideologiji in o izbiri poklica. Posebno še o izbiri poklica.
Nekega dne je nona Frančiška prebirala slovenski poročevalec in zvedela, da so še nekaj njenih znancev odlikovali za narodne heroje. Josip Broz Tito je bil že predsednik Jugoslavije. Nazadnje je prišla na vrsto še Slava Klavora. »To je zato, ker je ženska, » je rekla nona. »Prišla je k nam v Lipovce v času španske vojne in s skupino študentov je poučevala kmečke ženske kontracepcijo in marksizem. Bila je najbolj pogumna, zaradi nje so me za eno leto premestili v Varaždin in sem se vsak dan vozila z vlakom iz Lipovec v Varaždin!« Nadaljevanje sem poznal. Nemci so Slavo ustrelili kot talca skupaj s Slavkom Šlandrom, ki jo je poizkusil rešiti. Eden izmed nemških vojakov ni hotel streljati ženske, pa so ustrelili še njega.
Potem je nona naštevala narodne heroje, poznala jih je še kakšnih pet, kakšni tri je pa poznal celo moj ata, potem ko se je nehal navduševati za budizem in se je ogrel za revolucijo.
Nona Frančiška je morala popiti dober liter haloškega vina, da se ji je razvezal jezik: po napadu Nemčije na Poljsko, potem, ko so si Nemci in Poljaki razdelili Poljsko in je izbruhnila vojna, so dolgi dve leti hodili k njej na sestanke njeni nekdanji učenci, niso bili čisto istih ideoloških prepričanj, zato so se do onemoglosti prepirali. Kasneje so se tudi vojskovali med sabo, pobijali se pa med sabo niso, ker so prej Nemci pobili njih. Najprej so nekateri bili sploh proti temu, da bi izvedli v Jugoslaviji komunistično revolucijo po vzoru oktobrske. Drugi so menili, da bo revolucija v Nemčiji odnesla Hitlerja, prav mu je, kaj pa se pajdaši s Stalinom, in da bo zato tudi v Ljubljani in Mariboru najbrž zmagal komunizem, zato so predlagali, da bi se naj Prekmurje z udarom priključili spet Madžarski. Ker na Madžarskem ne bo komunizma, tam so že leta tisoč devet sto dvajset videli, kako je to grozno in nevarno in brez pomena. Pa tudi Prekmurje so takrat Madžari izgubili samo zato, ker so se šli revolucijo!
Nazadnje so se mladeniči dogovorili, da bodo začeli z revolucijo šele po koncu vojne v Evropi. Ni važno, kdo bo zmagal! Tu so se začele težave. Eni so predvidevali, da bo vojne konec decembra enainštirideset in da ni prijetno začenjati revolucijo okoli božiča, drugi so menili, da bo svetovna vojna trajala vsaj do marca dvainštirideset in tudi ti so menili, da je velika noč neprimeren čas za revolucijo! Frančiška, moja nona, je končno bila učiteljica in se je spoznala na zemljepis, zgodovino in je bila tudi v času soške fronte učiteljica, dokler granata ni zadela njene šole, po tistem jo je pa občina najela, da je raznašala po tolminskih hribih pokojnine družinam padlih vojakov in tudi, da je na železniški postaji Tolmin pomagala pri pisarniški opravilih. Zaradi ofenziv je bilo veliko prometa. Ko je zdaj po dvajsetih letih mladim revolucionarjem razložila, da bo Japonski zmanjkalo fosilnih goriv šele avgusta tisoč devet sto petinštirideset in da bo vojna trajala do takrat, potem pa se bodo morale umakniti tolpe Japoncev, Indijcev, Angležev, Brazilcev, Bolgarov, Hrvatov in Rusov z našega ozemlja, šele potem si bodo cenjeni revolucionarji lahko privoščili kakšno revolucijo in kakšno obsežnejše pobijanje!
Mladeniči so ponoreli. Nekdo je celo predlagal, da naj defetistko kar ustrelijo. Vendar za organizatorje odpora ni primerno, da streljajo vaške učiteljice. Zato so jo samo izključili.
Nekoč še istega leta sredi vojne je Frančiška, ugledna učiteljica prvega razreda, tekla za znamenitim revolucionarjem, bodočim narodnim herojem, seveda padlim za svobodo, in ga je rotila, naj jo spet on in njegovi prijatelji vključijo v revolucijo! Bodoči padli heroj je bil oblečen v romskega prekupčevalca z živino, v modrem predpasniku in s klobukom na oči je mahal je z verigo za vole in momljal, da ga je z nekom zamenjala. Potem pa jo je še grobo nadrl, iz česar je nona kasneje vedno sklepala, da je morda še dobro, da ni preživel in postal minister.
Obema revolucionarjema, ki sta vojno prebrodila in preživela in postala slaven pisatelj in uspešen politik, pa je nona Frančiška pomagala pravočasno pobegniti, tako da nista niti sodelovala pri najzgodnejšem zarotniškem pripravljanju vstaje v njeni kuhinji na vaški osnovni šoli v Lipovcih!
»Kje je zdaj moja spomenica enainštirideset? Kje so moja dvojna leta?« je tarnala nona in nismo je mogli pomiriti. »Zakaj nisem držala jezika za zobmi? Zakaj sem izzivala nesrečne mladeniče, pa še razdvojeni so bili, niso vedeli, naj bodo za osvobodilno vojno ali za revolucijo!«
»Morali bi ti dati spomenico devetintrideset. Ali pa spomenico štirideset!« sem jo dražil in jo posvaril: »Da nisi morda ustanovila kakšne proti imperialistične fronte, pa tega danes niti sama ne veš? Josip Vidmar bo jezen, če bo slišal, da si ustanovila kakšno fronto, ki bi lahko konkurirala njegovi Osvobodilni fronti!«
Nona je zapihala od jeze: »Bili smo realni! Ustanovili smo revolucionarni sovjet Prekmurja! Zakaj bi nas zanimala svoboda, kaj pa je svoboda? Pravica, da ti sodijo in te zaprejo po zakonih in ob sodelovanju advokata! Ne, mi smo se borili, da bi najprej v Prekmurju, potem pa naj vsej zemeljski obli zmagal komunizem!«
Tolažil sem nono in jo skušal čimbolj posnemati, da bi mi nekoč uspelo tisto, kar se njej ni posrečilo. Ker tako je naneslo, da so vsi njeni mladeniči padli v glavnem na Štajerskem še pred koncem leta enainštirideset in večinoma nikakor niso postali heroji. Ni jasno, kaj moraš ukreniti, da te bodoči podeljevalci odličij opazijo, preden te kruti sovražnik ujame. Prav srečo moraš imeti, da prideš vsaj na kakšno ploščo! Kaj šele, da te opazi kakšen zgodovinar in napiše članek o tebi!
Ker so ravno dozorele češnje zadaj za Ptujskim gradom, ki je spadal k muzeju, kjer je bil dedek direktor, je nona plačala izvrstno obiralko češenj, da je v nekaj urah nabrala z dvajset metrov visoke muzejske češnje na strmem pobočju nekaj deset kilogramov prezrelih sadežev in to tiste črne češnje z najvišjih vej!
Marko in Ivo, moja brata, in jaz smo jih nenehno zobali. Še preden je nova začela vkuhavati kompote in marmelado, nam je že bilo slabo! Nismo se mogli ustaviti, naprej in naprej smo hodili k mizi po češnje! Zboleli smo in srali in kozlali kot vidre še potem, ko smo se vrnili domov v Maribor, prišla sta zdravnika, Črnivec in Belec, ko smo bili že povsem zeleni. Tisto poletje je moj ata Branko imel napad higiene. Skušal je mene in moja dva brata naučiti, da ne bi scali mimo školjke. Stranišče na koncu hodnika je bilo tako daleč, da smo do tja vedno pritekli v zadnjem hipu. Vedno smo imeli komaj toliko časa, da smo spravili tiče iz hlač. »Dovolj ste veliki, da prevzamete odgovornost za svoje početje! Ne smete delati kar koli!« je vpil ata Branko in ni trpel ugovorov. Nekega dne je najmlajšemu bratu pokazal, kako je treba lulati naravnost v školjko. Ivo se je vrnil v kuhinji ves besen: »Lahko zadene luknjo, ko imaš tiča ošpičenega. Ti lulaj s takšnim tičem, kot ga imam jaz! Kožica ne gre nazaj in dela vrtince!«
Ata Branko je priznal, da so mu kožico, ko je bil še prav majhen, odrezali iz higienskih razlogov.
Z bratom sva pogledala v Mayers Leksikon. Razkošna izdaja naše tete je bila v gotici, vendar gotico sem se že naučil brati.
Stvari so se začele zapletati.
Marko, srednji brat, je očeta previdno povprašal: »Se kaj spomniš, kdaj se je to zgodilo?«
»Kaj zgodilo?«
»Kdaj so ti tiča ošpičili?«
Končno se je ata nejasno spomnil. »Bil sem na obisku pri babici in dedku v Mariboru na glavnem trgu.«
»In si jima lulal mimo školjke?«
»Nisem!« je zakričal ata. »Sploh nista imela školjke, imela sta stranišče na štrbunk!«
Marko je vprašal drugače: »Ko so ti iz higienskih razlogov odstranili kožico, je bil zraven kakšen dolgolasi in sivolasi tip z belo brisačo okoli vratu?«
Ata je stokal in mrščil čelo in brskal po spominu petdeset lete nazaj. »Ne vem, preveč je bolelo. Ni mi ostalo v dobrem spominu!«
»Je medtem kdo kaj pel? Če si se ti drl, menda veš, kdo ti je delal konkurenco?« sva ga spraševala.
Zdaj se je izkazalo. »Da. Nekdo je nekaj pel,« je ata Branko skrušen priznal.
»Ker je tvoj dedek umrl, ko si bil star šest let in si bil na njegovem pogrebu, babica pa takoj za njim, domnevamo, da je to bilo to prej, recimo okoli leta 1910, preden si šel v prvi razred osnovne šole?«
»Kaj hočete s tem povedati?« je zakričal oče. »Danes vera nikakor ni več važna! Vsi smo ateisti, vera sodi v ropotarnico zgodovine. Ni v skladu Darwinom.«
Ker sva z Markom prebrala nekaj gesel v Mayers Lexikonu, sva lahko podala mnenje: »Krščen si bil takoj po rojstvu na ime dveh svetnikov Johanna in Franca in še po nekem Branku, ki najbrž ni bil svetnik. Ampak, kdor žrtvuje kožico na tiču Jahvetu, ni s tem sprejet v partijo, pač pa sklene trajno zavezo s prej omenjenim Jahvetom in kakorkoli stvar obračaš, od tega trenutka naprej je Žid!«
Ko je ata slišal, da je Žid, ga je minilo veselje do proučevanja, zakaj njegovi sinovi ščijejo mimo školjke.
Pošteno se je zdrznil. »Ni človeka moje generacije, ki ga ne bi spraševali, če morda ni Žid ali vsaj ni človeka, ki se ne bi sam spraševal ali ni morda Žid. To je postalo posebno vznemirljivo tik pred drugo svetovno vojno in postalo še bolj zanimivo med samo vojno…vendar v moji družini ni bilo nikoli nobenega Žida, ne, samo trije Hrvati in osem Nemcev!«
Marko in jaz sva se zamislila.
Potem sva spet brala Lexikon. Pisalo je zelo nazorno: »Kdor malega kristjana obreže in ga naredi za Žida, je naredil najhujši možni nravstveni zločin. V srednjem veku je bilo tako dejanje obvezno kaznovano s smrtjo na grmadi!«
Vprašala sva očeta: »Zakaj bi tvoja babica tvegala tako neverjeten prekršek, če ni imela nekaj pri stvari? Na stara leta jo je začelo zvijati, zakaj redi zalego osmih hčera in sinov, samih oči zavijajočih katoličanov, in si je zaželela vsaj kakšnega pravovernega vnuka?«
Ata je spet pobesnel, skakal po kuhinji in ponavljal: »V dvajsetem stoletju vera ni bila problem! Vseeno je ali si bil Žid ali katoličan! Vseeno ali si bil Slovenec ali Nemec! To v zelo starih časih ni bilo vseeno! Razlika je bila usodna! Ampak v dvajsetem stoletju? Kaj si mislite, stara Avstrija je bila v dvajsetem stoletju pravna država, ni bila pretirano demokratična, ampak vsi ljudje smo imeli svoje pravice!«
Marko je kar skakal od veselja. »Ti si bil star šest let in so ti jih že kršili! Z nožem po lulčku!«
»Če je vera popolnoma nepomembna, zakaj te niso naredili za muslimana? Bi bil zdaj Turek in bi…«
Tri dni kasneje sva z Markom prevrnila škatlo z dokumenti in našla potrdilo iz leta 1942. Mariborske oblasti so potrjevale, da je Johann Franc Branko Rudolf dvainpetdesetodstotno Nemec, oseminštiridesetodstotno pa pripadnik »avtohtonih pohorskih ras«, ki so zanesljivo arijskega izvora, ni pa danes seveda mogoče povedati ali gre za Japoda ali Norijca.
Ata je moral hoditi v službo, midva z Markom sva imela počitnice: zbrala sva rojstne liste dedkov in babic in pradedkov in prababic. Predvsem ni bilo mogoče z gotovostjo reči, da je kdo od naštetih bil Slovenec. Z drugimi besedami, da bi kdo bil Slovenec, je bilo močno pretiravanje. »Najin očka je eden redko čistokrvnih Nemcev,« sva ugotovila. Potem sva se lotila raziskave o avtohtonih pohorskih rasah Japodov in Norijcev. Nenavadnosti so se kopičile. Mesto Maribor je proizvajalo nenavadne matične dokumente, iz njih je kar sevala verodostojnost.
Ata Branko je pobesnel. Trocki in Einstein mu nista pomenila prav nič. Če bi mu kdo vsiljeval mnenje, da je Anglež, bi se morda strinjal. Ko je Marko nedolžno vprašal, kolikšen odstotek posameznika mora biti židovskega izvora, da ga uradnik na šalterju v pristanišču v Haifi pri vselitvi ne zavrne, je še nekako šlo. Ko sva na koncu ugibala o pravnem postopku: če se je advokat po nalogu očetove mame pritožil, ko mu v Mariboru niso izdali potrdila, da je Japod in Norijec, ali bi se lahko pritožil tudi v Izraelu, če mu ne bi hoteli dati potrdila, da je pol Nemc, pol Žid?
Ata je predaval dolgo in prepričljivo o svojem dedku Janku Sernecu, ki je ustanovil čitalnico v Mariboru in bil prvoborec za pravice Slovencev. Bil je poslanec in politik, ki se je v dunajskem parlamentu zavzela za zakon, ki je spravil duhovnike iz šolskih svetov… Zaradi tega v Ormožu ni bil ponovno izvoljen, precej jasno je, kdo mu je uničil politično kariero.
Ker moj ata J. F. Barnko nikakor ni uspeval v politiki, nikoli ni postal ne poslanec, ne veleposlanik, niti ne sekretar na mestni ravni, pa sem previdno predlagal, naj ata vendar poizkusi s kariero v Izraelu, lahko bi postal, na primer, minister za marksizem… Kje na svetu ne potrebujejo marksizma?
JEZUS. Če je katerikoli prebivalec Maribora, tega srednjeveškega mesta, iz katerega so Žide izgnali davnega leta 1470, slučajno še naprej hotel biti Žid, je lahko kot Žid ostal v mestu ostal samo, če se je pritajil in pretvarjal, da pripada večinski veri. Tako se je kakšen Žid skozi nekaj stoletij morda celo lahko pregoljufal.. No, če je poljuben Mariborčan lahko Žid ali to pomeni, da je kateri koli Slovenec lahko Žid? In ali to pomeni, da Jezus, ki je bil baje nedvomno Žid, utegne biti kar enostavno Slovenec ali nekaj takšnega kot Slovenec, v kaj naj potem človek še verjame? Če je bog Slovenec, potem je stvar izgubljena! Ostane nam samo še tovariš Stalin.
Ta vprašanja so me mučila, ko so me spet poslali za kakšen teden k noni Frančiški. Dobila je zahtevno nalogo. Odvaditi bi me morala revolucionarnosti in marksizma in navaditi na krščanstvo. Nisem razumel, zakaj ne smem biti preveč navdušen nad revolucijo in svojim vzornikom Stalinom. Tudi, ko mi je naravnost povedala, da je vse to posledica nesrečnega naključja, da sta se tovariš Tito in tovariš Stalin nekaj sprla.
Menim sem, da je prišlo do nesporazumov zgolj zaradi Trsta ali Gorice ali Beneške Slovenije.
Spremembe na osnovni šoli, kjer je moja nona Frančiška poučevala, so se spremenile. Komunisti so imeli nekaj več posluha za klerikalce, še več, mnogi znani klerikalci so hiteli vstopati v partijo. Kar je noni Frančiški partijo še bolj zagabilo in ker je vedno zagovarjala resnico in pravico in popoln liberalizem, je to tudi naglas povedala. Dedek Feri se je kislo držal in vsak dan znova ji je ponavljal, da človek ne sme govoriti tega, kar misli. Niti v socializmu ne. Ali še bolje: še najmanj v socializmu.
Pouk v osnovni šoli se sorazmerno hitro konča, Frančiška je hitro stekla domov pripravljat kosilo. K njej so vsak dan prihajale prijazne ženske. Ustavile so se na dolgi in težki poti, ko so po predmestju razdeljevale literaturo, vedno novo številko časopisa in nekaj brošur. Gospe so bile odločno proti klerikalcem. Niso sicer povsem natančno dojemale, kdo so pravzaprav ti klerikalci, ampak so govorile o papistih. Papiste so mrzile do dna duše in komaj so stopile v kuhinjo, kjer je nona tako pogosto vrtela kuhalnico, ko je cvrla ogromne dunajske zrezke, že so jih začele zmerjati.
Nekega dne je ena izmed raznašalk svetega čtiva strogo zaupno omenila, da so njihovega škofa zaprli. Ni hotel na orožne vaje ali nekaj takšnega. Izvolili so novega škofa, ta pa je zaposlen na občini in glej ga zlomka, tu ima satan prste vmes, škof si ne upa več biti škof, ker mu grozijo, da bo ob službo!
Nona Frančiška se je vedno živo zanimala za organizacijske težave kakršnekoli organizacije, najraje za tiste, ki z njimi res ni imela nobene zveze. Skupaj z dvema ženskama je tuhtala, kaj storiti. Potem se je ena od žensk spomnila: »Frančiška, tvoj mož Feri je vedno elegantno oblečen, tudi zna pravilno držati klobuk, z notranjo stranjo proti sebi, tudi lepo in umirjeno govori…«
»Mora, saj je bil nekoč ravnatelj osnovne šole, zdaj pa je direktor muzeja!« se je pohvalila Frančiška.
Ženski sta prišli z besedo na dan: »On, prav on, tvoj mož Feri, bi lahko bil škof našega tisočletnega in svetega mesta! Nič mu ne bi bilo potrebno delati, namesto njega dela svet starešin, mi smo demokratična cerkev, škofa pravzaprav ne rabimo, potrebujemo ga samo zato, da tem satanskim papistom damo vedeti, kako smo boljši od njih!«
Frančiška si je že dolgo želela, da bi njen mož končno postal ne samo ugleden, ampak zelo ugleden. Ampak imela je pomisleke. »Feri je zakrknjen ateist. V cerkvi je bil zadnjič pred tridesetimi leti!«
»To!« sta poudarili ženski. »Sovražnik papistov! Takšnih potrebujemo!« Potem sta se pa sprli. Ena je predlagala, da nihče sploh ne bi vedel, da je Feri postal škof, tako ga ne bi nihče metal iz službe, noben član skupnosti pa ga seveda ne bi izdal. Druga je bila bolj realistična: skriti agenti so povsod, je menila. Predlagala je samo, da bi Feri, ki vendar pozna vodilne v občini in na gimnaziji in v Zvezi muzealcev, počasi potipal, če mu bodo novo funkcijo kaj zamerili. Če ne, če razumejo, če jim je malo mar, kaj počne ravnatelj muzeja v prostem času, potem bi se lahko dogovorili.
Dedek Feri je pobesnel. Kadar je pobesnel, se mu je glas tresel. Ker bil je blag mož. Bil je pa tudi neomajen: »Sem ogrski oficir! Sem oficir cesarja Franca Jožefa! Preživel sem dve vojni, pa ujetništvo v Sibiriji, pa še nisem postal škof. Zakaj bi torej postal škof zdaj, na stara leta?«
Nona Frančiška dedku ni odgovarjala. Ni bila taka. Strinjala se pa ni. Sklenila je narediti po svoje, prepričana je bila, da se na koncu vsakdo da prepričati. Zato sta ženski s cekarji polnimi literature prihajali kar naprej in naprej.
Takrat smo bili na obisku mi trije, moja brata Marko in Ivo in jaz. Med čakanjem na kosilo smo skakali po zakonski postelje. Nad posteljo je visel rahlo zelenkast možakar v spalni srajci. Dolgi kodri so mu padali na ramena, z nežnim, zamaknjenim pogledom je gledal temno zelena drevesa na modrem ozadju. Slika se je imenovala Jezus na Oljki gori.
No, ko smo skakali z zakonske postelje na kavč in s kavča na zakonsko posteljo, se je slika snela in je padla na posteljo, celo tik mimo glave našega najmlajšega brata. Medtem ko je Marko držal platno z okvirjem vred, da se ne bi kaj poškodovalo, sem jaz tekel v kuhinjo in povedal noni: »Jezus na Oljki gori se je snel z žeblja!«
Ženski sta planili pokonci, kot da bi ju pičila kača. Nič ju ni ustavilo. Vdrli sta v spalnico in zagledali mojega srednjega brata, kako podpira Jezusa na Oljki gori. Ženski sta se obrnili, stekli v kuhinjo, pograbili vsaka svoja dva cekarja z literaturo in začeli brbljati druga čez drugo: »Frančiška, nismo se tako zmenili. Tega palestinskega mizarskega pomočnika imaš obešenega na steni!«
Druga je drdrala: »Ta palestinski prodajalec megle visi nad tvojo spalnico, ti pa se iz tedna v teden pogovarjaš, kako bi tvoj Feri bil eleganten škof! Naš škof!«
Noni Frančiški se je bridko storilo. »Sliko mi je zapustila mama, ko sem bila stara pet let, je umirala za vodenico v tržaški bolnišnici, to je edino, kar mi je ostalo po nje. In dva mlajša brata, za njiju sem morala potem deset let skrbeti. Dokler niso Italijani zadeli moje dvorazredne šole in sem potem morala na soško fronto pomagat na železniško postajo.«
»Frančiška,« je rekla prva: »Najvažnejša je ljubezen.«
Druga pa je dodala. »Ljubezen pa pomeni iskrenost: kdor ljubi, mu srce ne da, da bi lagal!«
»Saj vama ne lažem, prisežem pri bogu!«
»Ne prisegaj!« je rekla ženska s cekarjem. »»Tvoj Jezus je rekel: Ne prisegaj!«
In druga je rekla: »Ti pa vseeno prisegaš! Fej!«
Potem sta ženski začeli tožiti, ne samo, da sta se kuhali v besu, tudi na jok jima je šlo: »Lahko je naslikati kodrolasca v spalni srajci s srcem, ki ga je videti skozi prsni koš! Lahko je naslikati Oljko goro in temno modre oblake!« Ženska je zajela sapo. »Da ga ni sram, kakšno cerkev ima! Zlizala se je s komunisti! Klerikalci vstopajo v partijo, gorijo v ognju dialektičnega materializma, daj bog, da bi jih doletela pravična kazen, ko nastopi ura resnice in bodo goreli še v kakšnem drugačnem in večnem ognju!«
»Ne pridigajta,« je rekla nona Frančiška. »Slika je pač samo slika. Selim se z njo že od petega leta. Vlačila sem jo v Gorico, Celovec, Kranj, Ljubljano in Lipovce, v Veliko in Malo Polano, V Turnišče, v Varaždin in na Hajdino, zdaj, v Ptuju, bi jo pa naj vrgla v smeti? Zakaj? Če bi bil na sliki jelenček, ki pije vodo iz gorskega jezera, bi pa bilo vse v redu? Kaj?« Dodala je še: »Če hočeta najti primerno elegantnega škofa svojemu občestvu, potem ne pretiravajta!«
Ženski pa sta se prijeli za glavo. Potem sta sedli. Odprle so steklenico vina in ga v hipu pospravile. Potem je ena od obeh žensk počasi povedala: »Francka, ne bo šlo. Vsak dan moramo misliti in ravnati, kot da bo jutri sodni dan! Pomisli, jutri nas bo Jahve sodil, no, morda nas ne bo, ampak lahko se zgodi, in moramo biti pripravljeni, in zagledal naju bo in bo rekel: Vajina prijateljica ima palestinskega prodajalca megle obešenega nad zakonsko posteljo!«
»Ne, to ne bo šlo!« je rekla druga.
Nona je bila iskreno žalostna, ko sta odhajali, vendar si je tudi oddahnila. »Po svoje sta bili težavni,« je rekla. »Neprestano sta ponavljali samo bog in bog, ko pa je popustil žebelj in je umetnina z Jezusom padla s stene, pa sta izgubili glavo! Kaj jima bo bog, ko ju že naslikani Jezus vrže iz tira!«
Nona Frančiška je zabila nov žebelj, potem je sliko obesila nazaj nanj, nam trem pa je prepovedala skakati po postelji.
Dedek Feri ni nikoli postal škof, nona Frančiška se je zaman veselila.
Razočaranje jo je prizadelo. Ker ni nikjer našla svetega pisma, samo nekakšen močno zdelan katekizem, pa še tega je pol manjkalo, je morala pošteno misliti, ko nas je skušala navdušiti za krščanstvo: »Jezus je rekel: Lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogatin v nebesa!«
Zelo sem se začudil. »Bogatinom bomo v socializmu vse vzeli, potem bodo zlahka prišli v nebesa!« sem rekel.
Nona je nadaljevala s priliko o Lazarju in kako je Jezus obujal mrtve. Pošteno sem se razjezil: »Enega je morda že obudil, ampak predstavljal si, nona, koliko dela bi imel tale Jezus po drugi svetovni vojni? Kaj so se Nemci in Rusi in Amerikanci vojskovali zaman? Kaj je Stalin zaman dal postreliti milijone razrednih sovražnikov?«
Marko pa je dodal: »Zakaj bi kdo obujal mrtve. Kaj ni že živih povsem preveč?«
Nona je prebrala o Petru, kako je Jezusa zatajil. Vsi trije smo se strinjali, da je ravnal pravilno in konspirativno in je pravočasno zbrisal kot znameniti kurirček Binček v stripu v Slovenskem poročevalcu. »Sovražniku nikoli ne govori resnice!« je poudaril Marko.
Potem je nona razložila, kako je Jezus hodil po vodi in kako neverni Tomaž ni verjel, da Jezus zares hodi po vodi, zato je sam padel v vodo. Parabolo sem takoj razumel: »Če verjameš, da si revolucionar, potem si lahko revolucionar. Vendar če nisi kritičen do revolucije in do svojih tovarišev revolucionarjev, potem te lahko doleti kakšna nesreča in potem sploh ne boš več revolucionar, ker te sploh ne bo več! Torej,« sem rekel, »ni vprašanje, da bo hodil po vodi samo tisti, ki bo veroval, hodil bo tisti, ki se bo uspešno delal, da veruje in bo še povrhu tega hodil po vodi. Kar je pa objektivno – po merilih fizike za drugi razred osnovne šole – nemogoče!«
Ko je nona Frančiška z visoko dvignjenim prstom, bila je pač učiteljica, razložila, kako je Jezus z tremi ribicami nasitil tisoč in tisoč ljudi, smo pa imeli vsega zadosti. »S hrano se ne smemo igrati!« smo ugotovili. Marko pa je dodal: »Ne moreš imet kodrolasca v spalni srajci na steni v spalnici, kako kleči na Oljki gori in menda premišljuje, kako bi iz kilograma ocvirkov naredil tri kilograme ocvirkov!«
»Vi ste hujši kot onidve ženski!« je zastokala nona. »Kaj naj torej naredim z edinim predmetom, ki mi je ostal po mami? Naj ga postavil za omaro in obrnem k zidu? Kaj me bo potem omara spominjala na mojo ljubo mamo?«
Jezus na Oljki gori je ostal na zidu in nono Frančiško še naprej spominjal na njeno mamo.
Jezus je hodil po vodi, gotovo je kdaj prišel tudi v kakšen veslaški klub. V Mariboru, na trgu pred muzejem v starodavnem poslopju mestnega gradu, pogreznjen med dele nekdanje utrdbe, je bil v tesnem prostorčku, kjer je zdaj že desetletja čisto navadna trafika, nekoč sedež veslaškega kluba. Ata se je vsakokrat, ko je šel mimo, spomnil, kako je nekoč v mladih letih veslal in tako je sedež mariborskega veslaškega kluba kakšnih pet let opazoval, potem pa je stopil v pisarno in povedal, koliko let je on sam nekoč davno na začetku svoje pedagoške poti, ki ga je vodila naokrog po takratni dravski banovini, veslal po Krki, Savinji in Dravi in to v najrazličnejših čolnih. Naletel je na določeno razumevanje, ki ga je morda nekoliko neskromno dojel kot zmerno občudovanje. Pri priči se je odločil. Vpisal me je v veslaški klub. »Boš videl, hrbtenica se ti bo zravnala in dobil boš širok prsni koš!« Gledal sem očeta, veslal je vsaj dvajset let v nenavadnih okoliščinah v različnih mestih ob različnih rekah, hrbtenica se mu ni zravnala in ni dobil širokega prsnega koša, še več, zdelo se je, da je pravi prototip človeka, ki nikoli ne vesla!
Ata me je odpeljal na Mariborsko jezero in predal predsedniku kluba. Predsednik kluba me je odpeljal k trenerju. Trener me je seznanil s posadkama četverca s krmarjem in četverca brez krmarja. Ves predpoldne smo se pogovarjali o čolnih in veslanju in kazalo je, da bomo enega od dragocenih čolnov morda potisnili v vodo. Beseda je dala besedo in novim znancem sem povedal o najnovejših političnih dogodkih. »Vojna na Koreji je pravzaprav revolucija. Tovariš Kim Il Sung skuša premagati MacArthurja, Eisenhowerja in ameriške imperialiste. Kitajski prostovoljci mu pomagajo. Ne smemo dopusti, da bi Koreja razpadla na Severno in Južno!«
Posadka četverca brez krmarja je zatrdila, da je njen cilj državno prvenstvo in da jih revolucije ne zanimajo.
Posadka četverca s krmarjem pa je izrazila nekaj dvomov v takšno stališče. »Drugje so dogajajo velike stvari, morda bo zmagal imperializem, morda celo komunizem, Koreja bo na nenaraven način razdeljena, mi pa veslamo in veslamo!«
»Veslamo in veslamo, tako se bomo kvalificirali za državno prvenstvo!«
»Eni hočejo priveslati državno prvenstvo, morda celo na olimpiado, drugi pa morajo braniti svet pred imperializmom? Je to prav?«
Trener je sedel na bregu jezera in od obupa grizel veslo. Predsednik kluba je skočil na kolo in se zapodil za mojim atom. Dohitel ga je tik pred Mariborom v Kamniškem drevoredu in ga prepričal, naj pride pome. Ata se je uprl. Pod težo argumentov pa je popustil. Še mnogo krat sem videl tekmovalne čolne ob blizu: nikoli pa nisem mogel zlesti v prav nobenega!
Odslej so nama z atom vedno posodili zgolj čisto navadne čolne. To ga je malo jezilo. Menil je, da če bi jaz bil pravi pravcati tekmovalec, da bi si potem lahko kdaj pa kdaj izposodila kar tekmovalne. Še vedno sva se z atom vsako poletje večkrat odpravila veslat v razne čolnarne ob Mariborskem jezeru: »Nikoli ne smeš jeziti drugih ljudi! Nikoli ne smeš vznemirjati ljudskih množic, Franček! Če boš počel kaj takšnega, ne boš nikoli dober revolucionar!«
Moj pomislek, da ni nujno, da so revolucionarji dobri, saj imajo preprosto nalogo: pobiti morajo vse, ki so proti njihovim idealom, se je ata pošteno razjezil: »Nikoli več ne omeni kaj takšnega! Revolucionarji so največji junaki zgodovine! Brez revolucionarjev, teh nerazumljenih junakov, ki se žrtvujejo, ker so pred svojim časom, bi sploh ne vedel, kaj je slabo in kaj je dobro, kaj je prav in kaj ni prav!«
Nekoliko sem se upiral. »Nočem biti pred svojim časom! Nočem se žrtvovati! Nikoli nočem ločiti med dobrim in slabim!«
»Vsakdo ima svoje drobne napake!« je ata nekoliko obupan zamahnil z veslom.
»Predvsem pa nikoli nočem veslati na nobeni tekmi!« sem poudaril.
»Se strinjam. Ni nobene možnosti, da bi te kdo kdaj uvrstil v kakšno ekipo!« Ata je pošteno razočaran molče veslal po umetnem jezeru, nad drevesi, ki so ostala pod gladino, da utrjujejo dno.
Ko sem leta 1951 obiskoval prvi razred osnovne šole, je v Mariboru nekje na Lentu ob Dravi neka ženska k sebi domov zvabila dva otroka in iz njiju skuhala milo. Ker je bilo povpraševanje po njenem odličnem milu preveliko, so jo odkrili, obsodili na smrt in ustrelili. Ves Maribor je živahno razpravljal o tej temi. Sosede so prihajale druga za drugo, potrkale, takoj vstopile v našo kuhinjo in stale ob vratih, ker ni bilo mogoče nikamor več sesti. Ko sem mami nas skrivaj potihoma omenil, da je ženska ravnala kar gospodarno, otrok je namreč povsod naokoli vse polno, »žajfe«pa ni niti slučajno nikjer, sem zvedel, da je brezsrčno, nehumano in nečloveško otroke prekuhavati v »žajfo«.
Takrat je minevalo komaj sedem let od konca druge svetovne vojne. Ne samo v odmorih, še med poukom smo sošolci v prvem razredu klepetali o množičnih umorih. Prepričan sem bil, da država, ki ne pobije milijonov in milijonov tujih, pa tudi svojih državljanov, ne more biti kaj prida. Ko me je zvečer mama dajala spat in me skrbno pokrila, sem jo vprašal: »So vsaj žensko, potem ko so jo ustrelili, prekuhali v milo?« Odgovorila je po daljšem premisleku, da bi to morda bilo koristno, vendar bi bilo tudi nevarno: pravico bi utegnilo zanesti, sodišča bi začela kar povprek obsojati na smrt ljudi samo zato, da bi bilo potem nekoliko več mila. Zvedel sem tudi, da ni mila, ker ni kosti in loja. Popolnoma pretresen sem spoznal, da je milo sestavljeno iz istih sestavin kot tista snov, ki jo daleč najbolj pogrešamo. V tistem času ni manjkalo samo »žajfe«, tudi mesa ni bilo nikjer. Misel, da ni mesa, me je zbudila zjutraj in spremljala ves dan. Zvečer sem zaspal sredi morja žalostnih misli, kako mesa tudi naslednji dan ne bo. Mama nam je ob večerih ure in ure govorila o prašičih, kako jih je čohala, jim kuhala, jih zredila na sto kilogramov in kakšen praznik je bil takrat, ko so jih predelali v klobase. Mama je menila, da nas takšni spomini tolažijo in nam vzbujajo upanje, da bo nekoč v prihodnosti vse drugače, vse tako, kot je nekoč bilo. Dokler se prihodnost ni izpolnila, je poizkušala s premostitvenimi poizkusi. Nekega dne je mami uspelo kupiti svinjska jetrca. Bila so črna in trda. Ata se je spomnil, da je takšna nekoč že videl, ko jih je njihova pomožna služkinja kupila za mačka in bila za to grdo ozmerjana. Vendar se je to zgodilo dvajset let prej, še krepko pred vojno, v nekih meščanskih časih.
Mama je začela jetrca peči. Vendar ni šlo. Bolj ko jih pekla na čebuli, bolj so smrdela in postajala trda. »Svinja je bila prastara,« je ugotovila mama. Potem pa se je spomnila, kako je skupaj z otroki iz domače vasi včasih zavila k Romom in z malimi Romi sodelovala pri odkrivanju nenadnih živalskih poginov in je tako marsikaj zvedela o obdelavi odpadkov. Tako je poznala rešilne postopke: nacepila je drva, nataknila jetrca in odstranila prve tri kovinske obroče na štedilniku. Na živem ognju smo pekli svinjska jetrca, mast se je cedila, vendar so bila nadvse okusna. Ata je rekel, da se zdaj spomni, zakaj je bila pred dvajsetimi leti ozmerjana njihova pomožna služkinja: mačka, ljuba mucica, je zaradi tistih jetrc pokozlala stopnice. Njegove besede so imele preroški pomen. Tudi mi smo kozlali ves večer, vendar nas to ni vrglo iz tira. Leta enainpetdeset je bilo kozlanje sestavni del življenja.
Ko nam je kmalu za tem tovarišica v šoli skušala razložiti, kako bo, ko bo napočil socializem, je poudarila, da bo to čas, nekoč v daljni prihodnosti, ko bo mama vsako nedeljo vrgla v lonec kokoš. Sošolci so se blazno razburili. Prva deklica je izjavila, da najbrž tovarišica narobe razume vso stvar: ni norca pod soncem, ki bi vrgel kokoš v lonec, v lonec sodijo kvečjemu kremplji in petelinja glava, kokoš je potrebno speči v pečici. Najpametnejši deček je hotel vedeti ali bodo v socializmu naenkrat spekli vse štiri kurje noge ali bodo spekli samo dve. Ko je tovarišica poskušala razložiti, da imajo kure samo po dve nogi, je zvedela, da temu pač ni tako: kurjo nogo je vsekakor vedno mogoče razdeliti na spodnji in zgornji del, vendar se je večini razreda tudi to zdelo nerazumno in je vedela povedati, da lahko kurjo nogo razdeliš na štiri dele in ima tako vsaka stara kura teoretično kar osem nog. Čeprav nas biologija uči, da je kokoš dvonožec, tako kot človek.
Nekoč je ata iz Ljubljane prinesel nekaj, čemur je ponosno rekel šunka.
Ko sem dogodek omenil sošolcem, so pobesneli: kar med poukom so klepetali o šunki in trdili, da šunke že leta in leta nihče ni videl. In ker smo bili vsi skupaj stari okoli sedem let, se nihče od nas česa takšnega ni spominjal. Tovarišica je naročila, naj si doma predmet, ki bi naj bil šunka, temeljiteje ogledam, in bomo o zadevi razpravljali naslednjič. Naslednji dan smo že pred poukom organizirali okroglo mizo. Izkazalo se je, da je šlo za kračo, pravzaprav za pol krače. Ker je najpametnejši učenec trdil, da krače jejo zgolj člani partije, za šunko pa moraš biti vsaj udbovc ali minister, je vprašanje dobilo politične razsežnosti. Pojasnil sem, da je ata sicer bil v partiji leta dvaintrideset, vendar so ga črtali, ker ni plačeval članarine, zdaj, leta enainpetdeset, pa so mu sicer natisnili eno lutkovno igrico, nazaj v partijo pa ga pa še niso sprejeli, čeprav se izjemno trudi in mu bo zagotovo uspelo. Od sošolcev sem zvedel, da je usoda sveta takšna, da komunistom pač tiskajo knjige, udbovci pa žrejo krače.
Toda ker je šlo očitno za četrt prekajene krače, so bili zelo zaskrbljeni. Ugotovili smo takole: svinjsko nogo je mogoče razdeliti na veliko več delov kot kurjo. Vendar nikoli, tudi v najsijajnejšem socializmu, ki bo mejil na popoln komunizem, ne bo mogoče, da bi za vse ljudi na svetu bili na razpolago prekajeni svinjski parklji.
Tako sem zvedel, da so prašiči osnova politike. Zvedel sem tudi, da se vsako ukvarjanje s prašiči giblje na robu zakona, prašič prej ko slej pomeni kršenje zakonov, zato politike zmerjamo s prasci in tudi gospodarstvo je ena sama svinjarija.
Takrat se je pa primerilo, da je moja nona Frančiška, učiteljica četrtega razreda v sosednjem mestu Ptuj, dobila prašička. V cekarju ga ji je prinesel oče njenega učenca. Njegov sin je bil sicer odličnjak, toda njegov najboljši prijatelj se tudi v četrtem razredu še ni znal podpisati in zato je bil potreben prašiček. Moja nona je bila že trideset let učiteljica in je prašička odločno odklonila. Doumela je, da jo lahko prašiček spravi ob službo in v zapor in tako naprej. Kadar je bila načelna, se je znala pošteno razburiti. Mahala je z rokami in kričala. Možakar je nemudoma odnehal.
Ko pa je Frančiška nekoč v naslednjih dneh prišla domov iz šole, je v dnevni sobi pod klavirjem zagledala prašička.
Besnela je, da jo hočejo neznanci podkupiti, vendar prašiček jo je sčasoma prepričal. Mogoče z rožnatim noskom. Ali zavitim repkom. Ker je stanovala nad gostilno, kjer so vse dneve krulili pijanci, je imela lepe možnosti, da bi prašička ohranila v varnem zavetju. Vendar njeno stanovanje ni imelo kopalnice. Če bi stanovala v novem bloku, bi lahko imela prašička v kopalnici, »Tako pa se ga moram znebiti!« je stokala. Dala je prašička v cekar, na kolo in se odpeljala k nam v Maribor. Vmes so jo med vožnjo ujeli policaji, zahtevali so, da pove, kdo ji je dal prašička in ko ni vedela, so jo s prašičkom vred odpeljali na policijsko postajo. Tam je našla miličnika, ki je bil nekoč njen učenec, in šefa postaje, ki je imel nečaka v njenem razredu. Potem je dobila še potrdilo svojih nekdanjih učencev in njihovih staršev iz zadruge, da prašička ne potrebujejo, in šele potem je prašička lahko pripeljala v Maribor.
Stanovali smo v stari vili na robu mesta in na dvorišču smo imeli vrtno uto, kjer so nekoč ugledni gostje naše tete pili čaj. V uti sem nekoč prej imel že zajčka, takrat pa smo imeli prašiča. Mama je po neverjetnih poteh dobila nekakšno rumeno reč, rekla je: »To je ameriška kostna moka!«
Iz moke, bila je shranjena v ogromnem papirnatem kovčku, so leteli metulji, prašič jo je žrl in je rasel. Krompir in koruza in repa so bili redkost in namenjeni zgolj ljudem. Ljudje so živeli zdravo, ničesar niso puščali na krožniku, najmanj pa koščkov kruha. Možnost, da bi sredi mesta vzredil prašiča, je bila skromna. Vendar, ko je bil prašič že blizu stotim kilogramom, in je ril po ostankih zelenjave, posajene okoli hiše, so nas sosedje začeli opozarjati: hudobni stanovalci sosednjega bloka, ki imajo vsak svojega majhnega prašička v kopalnici, so nam nevoščljivi. Zdaj, zdaj nas bodo prijavili.
