Kot da bi nadomeščal vprežno žival na slabo obdelani ilovnati njivi, temu sem bil živa priča pred četrt stoletja, sem zdelan sestavljal svoje ude za vstop v nov delovni dan, v novo, na zunaj sončno jutro, ki pa ni imelo možnosti, da bi ga opazil.
Mučna noč in predvsem morasto, nekontrolirano, spontano, podzavestno zgodnje jutranje premlevanje v rahlem polsnu me je še bolj izmozgalo in skozi pore iztočilo obrambne slane destilate.
Ta dan se ni začel spodbudno in je bil pravzaprav normalen za zadnje obdobje, ko so se nočno-jutranja premlevanja mešala z dnevnimi. Ko pravzaprav ni bilo ločnice med dnevom in nočjo, med delom in spokojnim zasluženim počitkom, ampak se je vse skupaj vleklo kot gosta nadležna sluzasta zmes neskončnega samotrpinčenja.
In po takem standardnem jutru, ko si lahko pravzaprav vesel, da je prišel vsaj rahel čas olajšanja, vstajanja, koraka v realnost, ni bilo lahko nikomur, ki mi je stopal naproti, kaj šele tistim, ki so se hoteč ali ne morali obregniti obme. Iz vseh šob sem bil sposoben stresati gnev in slabo voljo, kot da bi pričakoval, da se bom s trošenjem očistil, olajšal, sprostil. Odvisno od dneva, obveznosti in ohranjene energije je bil krog sprejemalcev različno širok. A vedno so bili na in ob poti najbližji, domači … kot tista najnižja kasta, ki naj bi bila vajena vsega, pa vse do tistih, pred katerimi čutiš respekt in v tebi zavrtost izbruha povzroči le še večji notranji ogenj samouničenja.
Ja, danes so stopnice spet prestrme, korak tog, brez energije in želje desne po prehitevanju leve. Namesto ščebeta in žvrgolenja ptičev v glavi odmeva razbijaška pločevinasta melodija, ki jo ne preglasi niti zvok motorja. Radia med vožnjo že nekaj časa ne poslušam. Raje vihar svojega notranjega ropota in komaj čakam, da dohitim kakšno babo, ki vozi po ravnem, kot da bi bila zapeta za hrib kilometre za sabo.
Podrejeni sodelavec v službi mi podvoji pritisk. Hoče pokazati, da je bog v mojem suženjskem raju, a bo seznanjen z resnico ob naslednji, še stopnjevani priložnosti. Za smeti povzpetniške nehvaležne zdaj res nimam časa. Čim prej moram v svoj sedežni imperij in se zamotiti z delom, da sperem ali vsaj ublažim najhujše jutranje more. Ali jih potisnem v ozadje, ignoriram, zmaličim v neživljenjske, nikakor verjetne. Pa čeprav za to uporabim resnične iz dneva dan naraščajoče probleme, obveznosti, zahteve, pritiske.
Prižgem računalnik. Čez ekran se mi sprehodi možicelj s pošto in me spomni, da ima moja draga danes rojstni dan. Seveda bi pozabil nanj, pa kaj če sem bil že zjutraj osoren, s šopkom jo vsaj za pet minut zvečer razvedrim in spomnim, da le nisem tako brezsrčen in da ostaja še nekaj upanja. Da se vse še lahko poleže, umiri. Kriza, splošna, generacijska, in vse druge napetosti. Svoji stalni, dolgoletni cvetličarki napišem sporočilo, da bom popoldne, ko se bom peljal domov, spotoma prevzel dekoriran cvet iz več cvetov.
Vsaj za sekundo začutim zadovoljstvo – dan se sploh ni tako slabo začel, sem dobro organiziran in pravočasen in morda se tudi sicer končno obeta kakšen obrat v želeni, mirnejši službeni in privatni tok, ne nazadnje naj bi bilo pred mano statistično še pol življenja….
Pred očmi se mi zavrti film mladostne nelagodnosti, sladkega približevanja, neskončnega hrepenenja in čutnih nezemeljskih sladostrastnih večnih trenutkov spoznavanja ljubljene osebe, raziskovanju njene tople pripadne sorodne duše in zrelega sadeža njenega telesa.
Kar podoživel bi lahko tiste najnežnejše prve trenutke, težko opisljive, a vseeno tako navdihujoče, da sem vzel svinčnik in začel pisati o današnjem jutru … ko nenadoma skozi zaprto okno švigne, kot od ognja razbeljen, sončni žarek in se umiri v prostoru pred mano, razpre svoja veličastna bela krila, mi razkrije od nekdaj poznano božansko lepoto in mi poda najbolj ljubečo dlan, kar sem jih imel priložnost kdaj čutiti. Razveselim sem se srečanja, veselim se dotika, odhajam domov, list p
a
d
a
