Čez polje
tišine
se plazi
preko sivih
las, cvetoči
hlad,
kot mraz,
ki ga boža
svetloba
trepetajočih
plamenov
izgorelih dni.
Brez glasu,
ki bi zarezal
v krik teme.
SO IZPLULE
Zarje so iz
ognja vstale,
kot plamen,
ki je izgorel.
Sveče so
zatrepetale
v večerni mir.
Vse misli iz
spomina so
izplule,
objele vso
črnino
objokanih
davnin.
PIŠ VETRA
Mehki dotiki
tople trave
rišejo poti
in kličejo
skozi odprte
line srca.
Skozi
porjavelo kožo
vstopa sonce
kot piš vetra
ujetih ptic.
JE VZELO
Na belem
polju,
bled obraz,
je lice
posivelo.
Ostal je
šopek
nemih rož,
odšlo je vse
in vzelo.
V preperelem
kriku noč
zarezala je
rane in
mrtvi glas
zajeda se,
v slovo
besede dane.
BLODIJO
V kamniti noči
veter joče in
si briše solze.
Nema lica
v noč strmijo,
od žalosti bledijo.
Blodijo čez
puste trate,
vabijo jih
črke zlate.
Kamni, črni kamni,
postelje zravnane.
OAZA
Pogledi bledih
lic pošiljajo
svojo ljubezen
iz nežne oaze
sijočih oči,
potopljenih v
ognju, ki
izgoreva in
neti upanje.
TREPETANJE
Ječijo oči
ob jutranjem
svitu pobegle
noči med
trepetanjem
povešenih vek,
v kričanju
svilenih dotikov
razpršenih
las jutra.
DOTIKI
Zakrknjen
nasmeh posut
med zvezdami,
kot krik padajočih
oblakov, v loku
sanj pozlati dotik,
toplega, večernega
dežja, skozi
črnino posušenih
cvetov.
IZLUŠČEN
Večerna sonca
hrepene po tebi,
izhlapeva sapa in
pesek posipava
smeh visokih
valov,izluščen iz
srca in beži
po pustih
stopinjah
zasenčenih
korakov.
NESLIŠNOST
Čas drobim
v sivem jutru.
Kolesa režejo
spomin, ki
v neslišnih
glasovih koraka
v ognjene barve.
V zavetju
sivih rok
jesenskih senc,
se spleta
žalost v
vencih solz,
posvečenim
šepetu tišine
molčečih
kamnov.
