Nekega jutra so krajani Malečnika ustavili »potovanja« med Mariborom in svojim krajem. Zbrali so se pred Meljskim hribom in odločno zahtevali od mariborskega župana, ki so ga povabili medse, da je obljubil izgradnjo malečniškega mostu.
Dravo sem doživljala kot del življenja ljudi iz Malečnika, kjer sem bila učiteljica. Cesta do mesta, od koder sem se vozila z avtobusom, ni bila vedno zanesljiva. Zasipalo jo je kamenje ali pa so bile na njej druge ovire. Večkrat smo morali »potovati« tudi z brodom. Najprej smo morali peš od avtobusa do Maruškovih v Trčovi. Tam nas je običajno na brodu že pričakala zelo prijazna brodarka, ki nas je zapeljala čez Dravo na zrkovško stran. Vožnja je trajala toliko časa , da smo v vsakodnevnih pogovorih z brodarko učiteljice lahko zvedele veliko o tem, kako se je v kraju živelo nekoč, tudi o tem, kako so nekoč ženske na brodu izpirale perilo. Ja, takrat je bila reka čista. Posebna doživetja so nas čakala tudi na desnem bregu. Tam nas je običajno že čakal sredi cvetočih akacij avtobus s skoraj vedno nasmejanim šoferjem Protnerjem.
Zgodilo se je tudi, da smo potovali v šolo in domov z avtobusom preko Ruperč in mimo Pernice.
Potem smo prestopali pod Meljskim hribom. Kadar je bila cesta preveč nevarna, nas je avtobus pripeljal do vznožja hriba, do Melja pa preprepešačili na svojo odgovornost. V Melju nas je blatne blatni in večkrat tudi zelo mokre odpeljal naprej drugi avtobus.
Tako je »potovala« večina tistih, ki so iz Malečnika in iz njegove okolice odhajali delat v mariborske tovarne, dijaki v šole in branjevke s svojimi pridelki na mariborsko tržnico.
Tisto pa, kar sem doživela 1966, pa se je skoraj končalo tragično.
Nekega jutra sem se s kolesom pripeljala do kritičnega dela ceste pod Meljskim hribom. A glej, ceste sploh ni bilo več. Razbesnela voda po dežju je segala do samega roba hriba. Ja, kako naj pridem v Malečnik? Za nasvet sem prosila moške, ki so se ustavili tam z mano. Rekli so mi, naj shranim kolo in se naprej odpravim peš. Storila sem tako in na začetku mi je šlo kar dobro, dokler je bilo naokrog še kaj dreves. A kmalu je bilo kakšno le še tu in tam. Čedalje bolj sem pod nogami čutila drseči lapor. S strahom sem pogledovala na razburkano Dravo pod seboj. Opazila sem, da ni v bližini ničesar, česar bi se lahko oprijela. Kako naj si pomagam? Pod mano je začelo vse, na kar sem stopila, nevarno polzeti. Oprijela sem se skale, ki se je na srečo trdno tičala v podlagi. Z nogami sem dosegla drevesce, ki je osamelo stalo na melišču. Tako mi je uspelo obviseti na strmini. Začela sem jokati in klicati. A kako bi preglasila hrupne, grozeče glasove Drave! Vedela sem, da jim ne bi bila kos, če bi zdrsnila vanje.
Roke so me čedalje bolj bolele.
Ne, moram zdržati. Doma je moj dvoletni Jurček! Kako mu bo brez mene? sem si vlivala moči, da se ne bi spustila. Z naporom sem se oklepala skale, a počasi me je začel obhajati obup.
Končno rešitev! Zagledala sem ju. Nedaleč od mene sta se prikazala ob grmičevju na drugi strani nevarnega plazu, kjer sem visela na skali, gasilca. A le za kratek čas. Nato sta izginila. Mislila sem, da mi najbrž ne bosta mogla pomagati. V meni se je oglasil še večji strah. Upanje se mi je vrnilo šele, ko sem ju spet zagledala, tokrat z vrvjo. En konec sta vrgla meni, drugega sta zavezala za debelejšo vejo grma. Vodila sta me, kako naj se po vrvi vzpnem do njiju. Končno sta me potegnila k sebi. Srečno smo se spustili do trdne ceste na koncu Meljskega hriba. Povedal sta mi, da so me zagledali od tovarne z druge strani Drave.
Odšla sem v šolo. Ravnatelju Jandlu sem povedala, kaj se mi je zgodilo, daj sem zamudila. Ni se mogel načuditi, da sem lahko kmalu odšla v razred in začela z delom, kakor da se ni nič zgodilo.
Leta 1978 je bil most čez Dravo pri Malečniku dograjen. Cesto pod Meljskim hribom so zaprli in počasi jo je zaraščalo vrbje.
Danes sem se razveselila, ko sem prebrala, da med Malečnikom in Mariborom pod Meljskim hribom znova speljana cesta. Najbrž se bom lahko še kdaj peljala po njej. Tam me bodo na koncu v maju spet pričakale bujno cveteče akacije.
