Gasilci so stali kot vkopani. V čeladah so se jim bleščali plameni. Za gasilci se je gnetlo nekaj deset otrok. Koža na obrazih jim je pordela in lasje so jim cvrčala. Gasilci pa so bili neomajni. Nikogar niso pustili bližje h goreči hiši. Plamen se je dvigal trd in masten kot da je iz kakšne plastike, ne pa iz samega sebe, pač ogenj kot ogenj. Opeka je pokala pok, pok, pok! Letvice ostrešja so se svetile čisto belo in prozorno. V prvem nadstropju je bilo skozi okno mogoče videti ogromen bel hladilnik, začuden, kakšne toplotne spremembe so zdaj to in kako naj še najprej opravlja svoje naloge hlajenja in zmrzovanja. Skozi okna se je valil gost črn dim in so skakljali svetlo rdeči plameni in pri vsem tem so bili najlepši curki vode iz brizgaln: podili so se naravnost v najgostejši ogenj in s silnim cvrčanjem spreminjali v bele meglice.
Na prizorišču so bila tri gasilska društva in prihajala sta še četrto in peto. Do hiše se je dalo priti z gasilskim avtom samo z ozke prednje strani. Hiša je bila stara in že dolgo ni nihče več računal na požar, zato so okoli in okoli posadili razna drevesa. Zdaj bi jim morali podreti. Vendar v petih minutah je bilo vsega konec. Tako širjenja požara, kot gašenja. Samo toliko je bilo potrebno, da so pridrveli gasilci in se zbrala množica in že so začeli vodne curek preusmerjati na sosednje zgradbe.
»Jedla je samo limone,« je rekla ženica v črnem. Kakih devetdeset let je morala imeti, pa še vedno je menila, da mora kdaj pa kdaj povedati svoje mnenje. Nekoliko težko je prenašal požar, vseeno je ostro odrivala otročičke iz prve vrste.
»Kaj je ostala v zgradbi?« je vprašal gasilec.
»Ne, prva je pobegnila. Najprej je gasila z gasilnim aparatom, ves prah je stisnila iz njega, potem je skočila skozi okno. Ko bi skozi vrata, bi lahko opozorila še mene in bi jaz lahko rešila še kanarčka.«
»Je še kdo v hiši?«
»Če po pravici povem, kakšen ljubimec bi moral biti. Vedno je imela ljubimce, vsako jutro je kakšnega lepo previdno spustila skozi vrata, da je potem stekel do parkirišča.«
Gasilec se je popraskal po čeladi. »To je pa hudič. Človeka tam notri pa si zdaj res ne bi želel.«
»Zdaj je ura pol osem. Vedno je počakala, da so se otroci nehali valiti proti šoli, medtem je stiskala limone. Limone za kosilo, limone za večerjo, limone za zajtrk. Manekenka je. Vsaj poskušala je biti. V svetu mode stiskaš limone. Vedno sem ji rekla, daj vsaj pomaranče, ti ne bo treba nenehno kaditi.«
Prišel je višji gasilec in rekel nižjemu gasilcu: »Zjutraj so vzrok cigaretni ogorki. Poiščeš kadilca in že zveš vzrok nesreče.«
V tem se je podrl prednji zid: zdaj so bile sobe lepo prerezane in je bilo videti veliko starinskega pohištva, nekaj gorečih okvirjev na stenah, v njih pa dogorela platna ali grafike, mogočen dimnik je kljuboval plamenom.
»Kako bomo vse to popravili?« se je vprašala ženica v črnini.
Dim, prah, pepel se je vsul na množico, otroci so bili že čisto prašni in zakajeni, pa še vedno radovedni. Odrasli pa so se prikazali samo, če so iskali vsak svoje otroke. Gasilci so otroke nagnali v sadovnjak, zdaj so otroci sedeli med jablanami kot v amfiteatru. Začenjal se je finale. Hladilnik v prvem nadstropju je bil še vedno zaprt in cel, samo nekam zvijal se je in zdelo se je, da stoka.
V tem je prišla Vanda. Z visokimi petami in v rumeni oblekci. V rokah je nosila najlon vrečko.
»Samo za pet minut sem skočila v mlekarno!« je zastokala.
»Ste spet stiskali limone?«
»Oh, že ob šestih mi jih je zmanjkalo, danes me je napadla strašna lakota!«
Plavolaska s kodrčki in navzgor obrnjenim noskom je začutila neugodje ob tem izdajanju osebnih podatkov širši javnosti.
»Tu imam seznam stanovalcev. Dve družini sta na morju, tri upokojenke so pri sorodnikih, ostali so zbrani pred hišo.«
Višji gasilec se je popraskal po čeladi in si vidno oddahnil. »Imeli smo srečo!«
Plavolaska pa je buljila v smer, kjer se je zvijal njen hladilnik, pa tja, kjer se je kadilo iz njene goreče sedežne garniture, zadaj je bilo videti še dvoje vrata, tudi vrata so gorela, s podboji vred.
»Kje pa je Boris?« je vprašala plavolaska. »Ste videli majhnega plešca v svetli obleki?«
Izkazalo se je, da je plavolaska kratkovidna. Z visokimi petami in najlon vrečko roki je stekla do parkirišča zgoraj v vasi in se vrnila.
»Njegov avto je še tu. Rekel je, da bo neopazno odšel, mudilo se mu je v službo.«
»Je bil kdo pri vas?« je višji gasilec povprašal plavolasko. Res ni čas, da nam kaj prikrivate.«
»Boris je rekel,da ne pije kave brez mleka. Šla sem po mleko. Pravzaprav po smetano. Nisem vedela, če mu ne bo smetana bolj všeč.
»Kje je bil Boris takrat, ko ste odhajali?«
»Kje? V postelji je ležal na hrbtu in kadil. Že vse jutro je kadil.«
»In kam je zlagal ogorke?«
»Kaj pa vem! Jaz ne kadim v sobi, nikotin mi smrdi, tudi vam bi, če bi jedli samo limone in grozdje, kadim vedno samo v kuhinji, kuhinje ne potrebujem, ker nič ne kuham, ogorke vedno mečem samo v vazo na mizi!«
Gasilci so curke spet preusmerili na hišo. Tudi lestev so skušali približati. Vendar goreli so tramovi v stropu tako pritličja kot obeh nadstropij in torej so gorela tudi tla. Najpogumnejši gasilec se je postavil na lestev in se sprehajal skozi zrak.
V tem hipu je razneslo hladilnik.
»Joj, moj hladilnik,« je zastokala plavolaska.
»Ni važen hladilnik, povejte, ali je po vašem mnenju kdo v hiši?«
»Tu so otroci, »je zastokala plavolaska.
»Seveda so, nočejo sedeti v sadovnjaku, tu morajo stati, d a jim dežujejo iskrice z vrat! Ampak ne bodite vendar tako fini!«
»Tokrat je Boris pripeljal s samo Igorja. Igor je njegov računovodja. Hotel mu je pokazati, kako je še vedno dober. Veste, neka nova tableta, tako je rekel. Igor pa je lep, visok, čisto drugačen kot Boris. Če se ne motim, ko sem odhajal po mleko, je Igor naročil naj prinesem še cigarete, potem pa je odšel v kopalnico. Da, tuširal se je, Boris pa je ležal v postelji in kadil. Ja, ti moški, nihče ni računal name, kako sem utrujena in kako se v mlekarni ne bom zrinila med vsemi tistimi šolarji, ki kupujejo malico s posebno piščančjo!«
Razneslo je tudi vrata. In še ena vrata. Preden se je hiša porušila, smo zagledali v kadi dve tesno objeti postavi. Vse je cvrčalo.
»Prasca!« je zacvilila plavolaska. »Se mi je zdelo! Nista hotela, da ju motim!« Potem je zajokala in se obesila višjemu gasilcu okoli vratu.
Devetdesetletna ženica v črnem je zelo nejevoljno zacepetala.
»Kaj ima od življenja? Limone stiska, zjutraj, opoldne, zvečer. Vitka je kot krtačka za zobe. Takšne krasne atletsko grajene moške pa kar pusti, da zgorijo v kopalnici! Pa še dva hkrati! Saj pravim, današnja mladina je lahkomiselna in neodgovorna! Kje je tu skrb za okolje?«
Višje gasilec je potrepljal plavolasko po ramenih, ramenih v lepi tanki rumeni oblekci in jo vprašal:
»Ampak preden ste zapustili hišo, ste požrtvovalno gasili z gasilnim aparatom?«
»Zdaj bom pa jaz vsega kriva, kaj? Ja, Igor je hotel jajca na oko, jaz pa sem se že davno odvadila uporabljati ponev. Sploh pa maščobe, kakšna grozna reč je to. Pekla sem jajca in stiskala limone, pa se je vnela ponev, potem še prt, potem še zavesa, k sreči sem imela gasilni aparat, delal je, vse sem poškropila s prahom, preden sem se zadušila, sem odprla okno, pa povedala onima dvema, naj se znajdeta, jaz pa da grem zdaj v mlekarno.«
»In ste šli?« je vprašal višji gasilec.
»Trapa, nič ne vidi, pa noče nositi očal!« je uprla ženica v črnem koščeni prst v plavolasko.
Plavolaska pa je pomežiknila z dolgima trepalnicama:
»Meni se je zdelo vse popolnoma v redu. Samo to me je skrbelo, da ne bi otroci na poti v šoli srečali Borisa in Igorja, ker potem vedno govorijo, kakšna da sem in potem hoče kakšen nabit petnajstletnik, naj ga povabim na limonado. Ne reče ‘na kavo’, ker kava ni za otroke.«
V knjigi Zvončki in spominčice je bila objavljena pod naslovom VANDA
