Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik.
Pogrešam. Da, pogrešam.
Besede. Strast. Poljube.
In porcelanast ponos.
Ogenj prekrivam s peskom,
tam, kjer peče,
tam, kjer umira.
V morju iščem plasti soli,
plasti, pod katerimi lahko zaspim.
Porcelanast ponos.
S skrajnostjo glasu razbit,
zdrobljen pod jezo.
Še je v meni morje,
ki prelivam ga v praznino,
med tisto, kar ostalo je od noči.
Še plavam v reki …
SESTAVLJANJE
Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.
Morje je ideal poeziji.
In razdrte sestavljanke.
In sestavljanje.
Včasih si želim, da bi te lahko dosegla.
Da sežeš po mojemu obrazu z dlanmi in ostaneš.
Obrni se k meni. Pusti to »z roko v roki«. Pusti.
Pripovedujem. Ogromno, konstantno.
A obtiči v sobi
vso moje prazno razmišljanje.
Plavam tja, kjer bom lahko
pustila odtis na pečinah.
A že metri utrujajo.
Valovi pa tudi nimajo milosti.
Kje so še klifi …
Reci mi, da me hočeš tu.
Reci mi, da razumeš.
Da veš.
Naj ostanem. Da me potrebuješ ob sebi.
Drži med dlanmi, kar je mojega, dokler čakam tu
z besedami v naročju.
Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.
ZAKAJ NE POGLEDAŠ?
Zakaj ne pogledaš,
ko pred teboj polagam
kar ostaja pod ovoji soli?
Tako bi vedela, zakaj
ovijam okrog prstov pomlad
in jo pustim izpareti v poletje
ter zakaj vse minljive trenutke
odlagam pod soncem.
Dam ti lahko toliko,
kolikor je spravljenega pod kožo.
SANJAM
Znova sanjam.
Najverjetneje bo kriva nevihta,
ki me je zjutraj predramila.
Vzhodi …
Polni so pojmov, ki iščejo svojo pot
do mest, kjer bi lahko odmevali.
In se izgubijo. Kakor trenutki,
ki so tako drugačni od
vsiljenega vtisa.
Večkrat sanjam.
O tem, kako čas ogrne čute.
Ljubezni …
S soncem jih vračam v zenit.
Tam vidijo prek sveta,
dodajo novo alinejo in
se zapišejo z drugim odtenkom.
Črke se znova tako slikovito prepletejo,
da lahko prepoznam sebi drag obraz.
In čas …
Vseeno je, kako zapiše tvoje ime.
Vsakokrat zadrhtim, ko ga preberem.
RAZBILA SEM NOČ V NEKAJ UR.
Razbila sem noč v nekaj ur.
Razdelila sem jo v nekaj epizod.
Bila si ti.
Bila je naključna ženska.
Bila sem jaz.
In nato znova ti.
In tako delim ta čas.
In tako stojim.
In prehitevam.
In upočasnim.
In nato znova stojim.
Povej mi.
Kako se čuti moj nasmeh med poljubi.
Povej mi.
V ritmu katere pesmi mi utripa srce.
SRCE Z INICIALKAMI
Težki, kovinski vonj.
In pridih usodnosti.
Tako bi lahko opisala trenutek,
ko sva ležali v travi,
brez dotika, brez pogleda.
Ne smeš, vem.
In jaz se poskušam spremeniti.
Veva, kaj narediti. Ne veva, kako.
Morda te bom vedno ljubila.
Na tisti način.
Tudi pod lučmi tujih ulic,
tudi v zori tujih oči
in v topli postelji.
Morda si bom želela neskončnosti.
Pod namišljenimi dotiki,
med presenečenji naslednjega dne in
v srcu z inicialkami.
Dotaknila se bom neba na tvojem stropu,
kjer so zapisane neprespane noči
in nešteto neizgovorjenih besed.
Dan se je končal, ko sem slišala
drhtenje tvojega glasu ob izpovedi.
Preveč te je v srcu.
Preveč te je v mislih.
Preveč te je v mojih nočeh.
Ko si boš zaželela oditi, me poljubi
in še enkrat reci, da me še vedno ljubiš.
