Na smrekovem
panju,
bosonogi deklič,
v očetovi suknji,
o soncu prepeva.
OB MARIBORSKEM GRADU
Ograja – kamen,
zadaj grad.
Vmes trata,
star vodnjak.
Ob njem drevo
v rumeni,
praznični
opravi.
Trak
žive meje.
Kamniti kvader -
piedestal.
Na njem
mož v bronu.
Ves zelen.
Deseti brat.
TRGATEV STARE TRTE
Za njo ustavil se je čas.
Rodovi zdrsnili so mimo.
Umiril se je Drave tok.
Odpluli flosi so v davnino.
Klopotec še odganja ptiče
z Lenta drugi mu odzvanja.
Grozdje vabi nas v gorice,
na nabrežje, praznovanja.
V jeseni mesto počasti,
prastaro trto tam ob zidu.
Ko modra kavčina diši,
trgamo grozde spominu.
KLETEV
Kes, jeza, bes
dviguje mi pokrov
in para kletev iz
mene sika:
Prekleti …
Požrl bi vas!
Ukradli ste mi čast,
da bi od svojih žuljev
preživel.
Mar bi na krpi zemlje
v Halozah ostal.
Oral bi, žito bi sejal,
ga žel.
Ne bil bi lačen.
Kruh bi svoj imel.
PRAZNE ROKE
Spoštovane,
trde, žuljave …
Moje roke!
Imele so ceno.
Bili so žulji
in bil je kruh.
Še skelijo.
Globoko
v prazen žep
se potopijo.
Skrijejo se,
da ne rdijo
od jeze,
mraza
in sramu.
Jih kdo potrebuje?
Roke zgarane,
stare in prazne,
zamenjam za kruh.
SKEDENJ
V kotu
dva otepa slame,
paša za spomin.
Na klinu cepca dva,
ob njiju veterni mlin
in sita – radiseje …
So pleve,
rese v špranjah,
zrnja pa več ni.
Privid,
ali resnica,
vonj po žitu.
Ob ščipu
ducat netopirjev,
skedenj oživi
RAZLIČNO MNENJE
Za jezom
gladine ogledalo.
V njem sonce,
horizont in breg leži.
Bel labod
prek sonca plava.
Podobo svetlo
mi zdrobi.
Zanj slika sonca je drugje.
Moja, je ta hip v črepinjah.
ODTUJENOST
Ograje,
zidovi in okna zaprta.
So temna in svetla,
tam luč le brli.
Za njimi so niti življenja.
Preja iz smeha in
joka, stisk in
veselja, ljubezni,
sovraštva,
jeze, sreče, skrbi.
