Moje listje je že obarvano,
del se ga valja po tleh,
a meni se zdi,
da je še vse pred menoj.
Drobne gube okrog oči
rišejo vzolžne zemljevide.
Varno sanjam
svoje utečeno življenje.
Berem hudournike besed,
ki bivajo v neštetih knjigah.
In še vedno verjamem,
da lahko dosežem zenit,
čeprav moje opoldne
že potuje proti večeru.
IZZIV
Samota je naboj,
ki ga hladnokrvna roka
položi v pištolo.
Gluho noč
duši tesnoba.
Uporni jek
prelomi prazne dlani.
Naboj v pištoli
tiho čaka,
da te prepozna.
GLAS PLANETA
Danes sem sanjala
o tebi.
Bil si velika
modrikasta žoga.
Ležal si
na ostrem pesku.
Pritekel je
mali pobalin.
Brcnil.
Poletel si.
Ti nisi bil več ti,
pač pa
piskajoča gmota
pohajajoče sape.
NA PALUBI
Sem kot barka
na odprtem morju.
Brez krmarja.
Veter me nosi
sem in tja.
Valovi butajo
ob moje boke.
Občasno poprimem
za krmilo,
najdem pravo smer,
nov cilj.
Težko je biti barka
na odprtem morju.
Pogrešam...
Varen pristan.
PRETRGANA PODOBA
Mlada ženska
na začetku poti.
Nenadoma,
brez opozorila,
se ji zruši
skrbno načrtovana
prihodnost.
Stoji pred
kvadratom ogledala.
Brazgotina
je pretrgala njeno podobo.
Dolgo strmi vanjo.
Ni je še sprejela.
A vendar ŽIVI!
SLEPILO
Naredila bom
nekaj norega.
V brezupu ali besu.
Zapustila te bom,
odšla na Madagaskar
med misijonarje.
Razdala vse imetje,
ker me oba utesnjujeta.
Še prej si bom
pobarvala lase
z oranžno barvo.
Vrgla vse zlikane cape
v prvi smetnjak.
Ne bom več hodila
po znanih poteh,
utirala bom sled
v brezpotjih
in za seboj puščala
preperelo kamenje.
SUŠA
Po zbiti, peščeni zemlji
so razpoke zgradile mozaik.
Neusmiljena žareča krogla
je posrkala še zadnje ostanke
umazane vode v mlakužah.
Zelenila že davno ni več.
Apatična množica
temnopoltih okostnjakov
poseda pod redkimi drevesi.
Shirana telesca otrok,
z napihnjenimi trebuščki,
obletavajo predrzne muhe.
Mi pa zdolgočaseno
buljimo v ekrane.
In večerjamo.
