To je tako čudno
tako nenavadno
zaobjeti vodo
iz Kettejevega vodnjaka
tišine
in jo držati skrito
med kapljicami dežja
Tako nedotakljivo
a prožno
naslonjeno na
sam dih
svetlobnega vala
V zelenem
gozdnem požaru
pozabljenih let
OXIGEN
(Jean Michel Jarre)
In njegova
vseprežemajoča
galaktična glasba
tukaj ob Krki
ob Portovalu
na temni jasi izgubljenih
ki se široko pne
proti deževni Kovačevičevi Cegelnici
iz Prišlekov
iz preje nikoli najdenih duš
ki blodijo skozi pozabljene pokrajine tujstva
takoj prepoznavnega po
ostrem umiku oči pri slučajnem srečanju
po ranjivem dotiku rok
po vrtincu tišine v zamolčanih besedah
vse to bo nikoli pozabljeno
ostalo za vedno
v listih navidez spokojnega gozda
v težkih spremenjivih korakih
njegovih slučajnih sprehajalcev
in v nevarnih prikritih nedrjih
večnih Krkinih globin
LAMUT
Tako vzameš čopič
in Krka vzbrsti
čez platno naseli
svoja prostranstva
tihe tolmune.
Zlato površje
osuto s svetlobo
se pogrezne globlje.
V slepe praznine
vstopi roka samomorilca
in sliko prekrije
s sajastim dežjem kapljic.
Z ornamenti
strahu in tesnobe
ogrne hlad
Krkine rečne grobnice
ONIKS
Temen in prosojen kamen
spuščen v dušo ptiča
tako izrazit in tako krhek
v svoji uporni trmoglavosti
da v panoramskem letu
v zanosni legi kril
ta ptič srebrn
iz višinskega Prepovedanega mesta
v silni sončni povečavi
razbije živi
stekleni zid
samotnega
svetilniškega Kapitlja
