Rad bi ti podaril pesem.
Takšno trepetavo,
da ti z njo s planjave stresem
v pogled bleščice,
ko bo vela skozi travo,
ko bo vela, ko bo pela
in z besedo ti nadela
sonca sij čez lice …
Rad bi ti podaril ptico.
V meni našla je življenje,
v meni steza svoja krila,
svoja krila, da krenila
prek neba bi na stezico
v zacvetelo hrepenenje …
Rad bi ti podaril – vse!
Svojo dušo, svoje petje,
brez katerega me ni,
svoj pogled, tople dlani,
in še slednje doživetje,
ki brez tebe v prazno mre …
PUHTENJE …
Nekoč, v njem nasmeh, in podoba.
Je sonce sijalo, ko božal je glas
prek trate, dišeče sejane,
v metuljeva krila ubrane
in sreča si vzela za naju je čas,
je vrela, kipela prek roba …
Se z mislijo misel oplaja,
življenje v spomine razkraja,
in vse, kot da nekam v neznano puhti,
puhti iz nasmeha, puhti iz oči …
OČI
Svojčas v njih je grelo,
žgolelo, sijalo,
s toploto obdalo
in v soncu cvetelo
nebo …
Nekoč so vabile,
in žgale, ščemele,
jokale in pele,
in tresle, iskrile
zemljó …
Sedaj se gasijo,
kot cvetje s steblice,
utrujene ptice,
kot veter s planjave,
ujet v suhe trave …
Vse manj se iskrijo.
SOLZICE
Solzice čez lice,
kot drobcene ptice,
polzijo, peklijo,
neslišno glasnó,
ko brazda si pota
boleča samota,
in zvezde bledijo
čez nočno nebo …
Solzice čez lice,
grenkobe brzice,
v njih žalostna duša
spoznanja okuša,
v njih žar hrepenenja
nikoli ne jenja,
ko v prazno, zaman
ponuja se dlan …
SANJE
Pustite mi, prosim, pustite mi sanje,
naj vidim kar zrle bi rade oči,
saj vem, vse je trhlo, in up tone vanje,
a v sanjah, za hip vsaj, mi duh poleti …
Pustite mi, prosim, zablode, privide,
pustite, naj grejem si z njimi siv dan,
se megla razteza, v srce če mi pride,
bo bílo v prazno, bo bílo zaman!
Pustite mi, naj se v nebo zavihtijo,
te sanje prelepe, v njih srečen gorim!
Saj slej ko prej same do slednje stopijo
vse zvezde, hotenja, ostal bo le dim …
V KROGU
Valijo se kamni
prek polj
spominov v vetru sejanih,
valijo v pozabo
stoterih vesolj,
razbrazdanih, v duši do konca razdanih,
valijo, grenijo, peklijo,
tiščijo,
kot da bi hoteli nenehno boleti,
kot da jim ni dano
že enkrat
verjeti,
da pesem se vsaka da enkrat odpeti,
tako, na izust, kot da sama od sebe
hotela bi zvezde
utrgati, sneti …
In dati, razdati,
do slednje drobtine
vse svoje pridihe, vse svoje izdihe,
vse svoje, kar nosi,
da sebe raztrosi,
še prej, preden v notnem zapisu premine …
V krogu.
V krogu je vse,
kar krožiti se daje.
Si ti in sem jaz,
in tisti obraz,
ki more mi nočne nenehno razdira,
nenehno straši,
prebuja,
zastira mi lepši pogled
na ciprese vzravnane,
pod soncem v krogu za vselej oddane,
da rastejo v nič, v nekoč, ki izpije
sokove življenja in ptic simfonije.
V krogu. Iz nič,
kar naenkrat rojeva
se prazen pogled,
takšen hladen, brezbrižen,
nasmeh, tiste vrste, ki v masko zverižen
pove, brez besed,
da je prav vse zaman.
Da v krogu nov dan
bo za starim odtekel,
izpil jutro rosno,
z njim upe, hotenja,
vse sanje, vsa bitja srca in žgolenja,
še hipec ne bo mu za hip vsaj utekel …
In še pred večerom,
še ves nebogljen,
iz hladne praznine
na silo rojen,
odteče. V krog. In – premine …
KO ZREM TI V OČI …
Sivina
vse bolj
preko duše ti lega.
In bega
grenkobno
nebo tvoje strah.
Molče bolečina …
vse bolj se razteza
v nemir,
kot da čaka,
za hipom opreza,
ki v njem
pot konča se,
razblini,
na mah.
V CVETU NEKOČ
Bila si.
V nekem cvetu,
ki je dehtel,
za trenutek,
v kapljici rose.
V nekem
odmaknjenem svetu,
v katerem letele so
noge bose
prek trate življenja...
Bila si,
kakor privid
med maskami dobre volje,
poštenja in srčnosti,
fraz in obljub,
da nekoč, gotovo,
bo bolje …
Bila si.
Bila si, kot steber opore,
kot temelj hotenja,
kot nek smerokaz,
ki kaže, poln upa,
ki pravi, da zmore
prav vsakdo nositi
na svetlem obraz!
Če hoče,
če zna,
če nikdar se ne vda
temačnim značajem...
Bila si.
Bila si v dajem.
Le malo jemala,
še to brž razdala si
s sijem v očeh.
Še vedno me greje
in solze poraja
tvoj glas,
tvoj nasmeh …
MAMA
Beseda
v nežnost naravnana.
Za njo obraz,
ki sanje kliče,
da zbujajo bajke
za male fantiče
in rišejo v soncu
podobe sveta.
Kot ptica
pod krila
si dete privila,
nasmeh mu čez lica,
v oči
prebudila.
Kot steber opore,
da zna, da vse zmore...
So solze te žgale,
črnile ti dneve,
pa kdaj si obstala
pred krajem moči...
A niso pregnale
ti hude zadeve
nasmeha, z njim znala
si ščarati sonce,
da spet zagori...
