Zaman se trudijo slišat iz radiev zvok,
ki spominja jih name. Jaz nisem naprodaj!
Mehanična bitja z zarjavelimi sklepi,
na svetu olja dovolj ni, da lepo bi zveneli.
Osrečuje jih hrup, ki jim hrani skelete,
žile menjajo kabli, so odvisni od elektrike.
Sem pokvarjen izdelek v tovarni igrač,
na srcu napaka, trgovec ne bo me prodal.
Od prvega dne sem zadnji na policah,
razvajeni otroci kričijo:
»Le njega ne, prosim, le njega ne!«
Srečen, ker sem poseben, z napako;
mehanični stroji gredo
na smetišče kosovnih odpadkov.
INDUSTRIJA UŽITKA
Elektrika v penisih namesto utripa,
brez strahu pred erekcijo,
a hladna rešitev, brez telesnega stika.
Plastičen vonj,
sex brez čustev
predstavlja zgolj živalski nagon.
Za strast ni več časa,
na hitro odpravljena potreba je denar.
Otroci so strošek,
družina je le izguba časa,
poslovni ljudje so edini želeni,
noseča ženska v podjetju je kot rak;
vpijejo geslo: uspeh, uspeh in še enkrat uspeh …
To je vse kar želi si družba od človeka.
Majhna napaka, izgubljeni milijoni,
tožbe podjetij z najboljšimi odvetniki.
Delavski razred propada,
prehaja v brezposelnost.
Hrano se naroča preko »Halo« telefona,
10 minut za piščanca, krompir in solato.
Mikrovalovka je donosen izum.
Ljudje padajo na laži državnih ministrov,
ki na volitvah obljubljajo boljši jutri.
Ko so na oblasti, pa za obljube ni več denarja...
Zakaj potem obljube?
Zlom finančnega trga ima svetovne posledice,
zlom evra vodi Evropo v notranji razkol.
Občutek varnosti je izparel kot voda,
vsak se boji za svoje lastno premoženje.
Bogati grabijo bogastvo, revni ga izgubljajo,
vsi bi radi pot k miru,
a jih blešk zlata vedno znova premami.
In
že smo v svetu kjer čas je denar.
Je to posledica vlad,
tajkunov in njihov poslov,
ali zgolj medijska propaganda?
Nekdo vedno dobiva, ko drugi izgublja.
In temu se reče
industrija užitka.
