Moleduješ me, naj ti povem pravljico za lahko noč. Pa ne tisto iz knjige. Sama naj si jo izmislim in ti jo povem.
Fantič moj, zahtevno nalogo si mi dal, saj jaz v pripovedovanju res nisem doma. Vendar sem včasih iznajdljiva, zato sem se tudi tokrat nečesa domislila… Veš, rahlo te bom prelisičila… Še vedel ne boš, da mi tudi ti nehote pomagaš pri nastajanju najine pravljice… Do večera torej imam čas za razmislek, za pripravo na nastop, do takrat pa bom skušala zbrati vse utrinke, najine zanimive dogodivščine, skušala se bom vživeti v tvoje doživljanje, prodreti v tvoj svet… Tako sem se čez dan v mislih sprehajam skozi vse pravljice, ki sem jih kdajkoli slišala, a gloda me dvom, ali bom zmogla v tebi vzbuditi zanimanje. Ali sploh vem, kaj te navdušuje.
Ne nič ne bom kopirala, čeprav so nekatere pravljice in zgodbe za otroke tako očarljive, da mi je kar žal, da se česa podobnega ne znam domisliti še jaz.
Pravljica mi ne pomeni nujno nečesa, kar bi bilo docela izmišljeno in v realnem svetu nemogoče. Svoje predstave in lepa doživetja radi polepšamo in jih včasih predstavimo tako, kot bi radi, da bi se tudi dejansko odvijale … Ustvarimo si svoj svet, kamor se lahko zatečemo, kadar nam je hudo. Verjetno ga ni, ki ne bi verjel, da je Dobrota vselej najboljša zaveznica, saj je vedno tako ali drugače poplačana z zmago, in hkrati se vsak zaveda nesmisla Zla, ki je vselej kaznovano, pa naj bo po roki pravice ali od lastne vesti…
Priznam, da komaj čakam, da se zvečeri, da bom končno mogla dati duška svoji domišljiji in se preseliti v svet, kamor je sicer odraslim vstop strogo prepovedan.
Tako sedem ob njegovo posteljo in mu začnem pripovedovati naslednjo zgodbico o nenavadni pižami:
»Nekoč je živela neka pižama, ki je bila zelo nenavadna. Neprestano se je spreminjala, tako v barvi kot v vzorcu. Znala je prehiteti željo. Bila je tako rekoč edini primerek svoje vrste, druge njene tovarišice so ostale čisto običajne, dolgočasne pižame. Naša pižama bi popolnoma ustrezala cesarjevim nazorom o novih oblačilih, branil se je ne bi niti Vitko, ki nam bo kdaj drugič osvežil spomin, kdo mu je napravil srajčico.
To našo neobičajno pižamo je nekoč prinesel Miklavž pridnemu fantku revnih a dobrosrčnih staršev. Niti poštene omare za oblačila ni bilo v hiši, ampak je bilo to nekaj iz najcenejšega, grobo obdelanega lesa stesano, podobnega omari. Tudi blaga ni bilo pri hiši, da bi skrbna mati mogla sešiti za družinico vsaj najnujnejše. O tem, kaj so jedli, skoraj ne moremo govoriti, ker so bili obroki redki in borni …
Je pa bil zato Matjaž res deček kot se spodobi, marljiv in vesten, staršem v veselje in tudi najboljši v svojem razredu. K sreči se mu sošolci nikoli niso posmehovali zaradi revščine. A bolelo ga je, da je moral nositi najbolj nemogoča oblačila, drugi pa so bili vedno lepo urejeni in so imeli vsega v izobilju …
Tukaj premolknem in pogledam svojega malčka, če mi sledi. Vprašam ga, ali bi želel nadaljevati najino zgodbo in on mi da nekaj zanimivih iztočnic:
Ker je bila družina revna, da bi se pižama lahko spremenila v katero koli oblačilo, tako da ne bi bilo potrebno biti Matjažu nikoli več biti v zagati glede tega, kaj obleči, staršem pa oblačil ne bo potrebno kupovati, ker bodo imeli vse doma.
Če bi kdo pižamo hotel razrezati, bi se samo pomnožila – iz krpic bi nastale nove pižame ali oblačila za vse priložnosti.
Kadar bi pižama zaslutila nevarnost, bi lahko postala nevidna.
Kadar je imel Matjaž to pižamo na sebi, ga je vedno ponesla v miren spanec in prijazne sanje.
Tudi Matjažu se je pižama skrila, če je bil kdaj poreden.
Pižama je bila zelo občutljiva in je zaznavala namene, misli. V njeni bližini si pozabil vse, kar si hotel hudega izreči ali storiti.
Kadar bi Matjaž namerno nagajal, bi pižama dobivala črne madeže. A to bi se seveda zgodilo zelo zelo redko.
Pižama bi znala tudi svetovati in razlagati, posebno pri domačih nalogah in pri učenju.
Če bi bilo Matjaža strah ali ne bi mogel zaspati, bi mu začela pripovedovati najlepše pravljice.
S sinkom prideva do ugotovitve, da ne Matjaž in ne pižama ne moreta eden brez drugega…
Nato se spomnim še nečesa in dodam:
Matjaževi starši niso vedeli, da je ta pižama zares nekaj prav posebnega, zanje ni bila nič drugega kot navaden, mogoče malo boljši kos blaga. Pižama je junaško prestajala ta ponižanja svojega dostojanstva, vendar vse to samo zaradi Matjaža. Odrasli pač ne razumejo, ne vidijo in ne slišijo, ker so zelo resni in vedno zelo zaposleni. Pižama je imela tudi starše rada, vendar pa je dobro vedela, da odrasli nimajo več srca otroka in tako zase zatrjujejo, kako pravljic več ne potrebujejo.
