Rada ga je nosila. Ni štela vročih poletij z njim, njen je bil že od nekdaj. Široki krajci so jo varovali pred poletno pripeko in soncem. Podloženo platno je ostajalo vedno belo in trdno kljub pranju in nošenju. Ostajal je svetleč, občudovan.
Z veseljem si ga je nadela, ker je bil samo njen, enkraten. Trdno se ji je prilegal, nikoli ji ga ni snel veter z glave. S klobučkom je bila sproščena, mladostna, da so se ji čudili.
»Spet prihaja dama, dama z belim klobučkom.«
»Kje si ga kupila, kje si ga kupila?« so jo spraševali.
Samo nasmehnila se je začudena. Brez klobučka se poleti nikamor ni odpravila. Ne v hribe ne na morje. Ostajal je čudežno ohranjen, belo poškrobljen in zlikan.
Odkar ga je nosila, je niso mučili več glavoboli, postala je bolj vedra. Skrbno je pazila nanj, posebno kadar ga je za trenutek odložila, se je ustrašila in že ga iskala.
»Pozabljivka si pozabljiva,« je kričalo v njej. Srečna si ga je spet poveznila. Koža na licih si je opomogla, ker je ni žgalo več sonce in vid se ji je izboljšal.
»Mladostna hočem ostati,« je vrelo v njej, »Nikoli se ne bom počutila staro, žalostno s tem belim klobučkom.«
Pomlad se je prevešala v poletje.
Sonce se je sprehajalo visoko na nebu. Menjala je oblačila in si ga spet nadela. Kot bi se prerodila, se ji je dozdevalo. Lahkotno je stopala in se približevala prijateljicam.
»Oho, spet smo lepi, elegantni!« so jo nagovorile. Tudi one so bile oblečene lahno, očarljive.
Skupaj so se odpravile med knjižne police. Avtor romana je predstavil svojo novo knjigo.
Sedele so dolgo in poslušale, govorile in se klanjale skrivnostnim osebam. Dobri duhovi so priplavali in temna bitja s črno dušo. Globoko so zajemale sapo in šepetale. Strah je napolnil dvorano. Nič se ni ne vedelo ne videlo. Iz mraka so vstajali trpinčeni in opominjali. Še vedno po mnogih letih. Poslušalci so planili po knjigah, on pa je delil avtograme.
Tisto hudo ji je nekje obtičalo in šele doma se je spomnila.
»Moj beli klobuček? Kje je? Ga bom še videla?«
Zajokala je in vso noč sanjala, kako ga išče vsepovsod. Od daleč ga je zagledala in spet je izginil neznano kam. Tekala je za njim, veter ga je kotalil in odpihnil visoko, ga treščil v prepad.
Zjutraj se je ovedla, da ga je odložila na obešalnik in se tolažila.
Poklicala je, se opravičila in prosila za razumevanje.
»Seveda, seveda, malenkost!« se je oglasila knjižničarka. »Ostal je pri nas, pridite!«
Globoko si je oddahnila in se ji zahvalila. Spet bo njen, nikoli več ga ne bo kje pozabila. Tam na obešalniku visi njen bel klobuček in čaka nanjo. Neskončno je srečna. Nihče se ga ni dotaknil!
Sončno jutro je, hude sanje so mimo. Hitela je po mestu mimo izložb. Pogrešala svoj klobuček, si ga neznansko želela. Klobuki v izložbah. Tako lepega, tako njenega ne vidi nikjer.
»Moj je najlepši, čaka, da si ga nadenem. Vse poletje me bo čuval in varoval pred vročino, spet bom mladostna in lepa.« si šepeče.
»A danes si brez klobučka?« se začudi prijateljica.
»Pozabila sem ga med knjigami, kmalu bo spet moj!« je prepričana.
Bližala se je.
Vznemirjena je postajala, v hipu jo je nekaj spreletelo, vsa njena notranjost je zatrepetala. Počutila se je nerazložljivo, kot bi jo nekaj presunilo. To je bil le hipec, ni razmišljala.
Vstopila je in pozdravila:
»Dobro jutro!«
Nasmehnila se je:
»Hvala za vašo skrb za klobuček!«
»Vzemite, vzemite ga, tam v kotu je na obešalniku.« so jo nagovarjali.
Iskala je, gledala, se ozirala. Obešalnik je bil prazen. Knjižničarji so ga iskali okrog obešalnika, med policami, vsenaokrog.
Nihče ni vedel, kam je izginil.
Povesila je glavo. Njena mladost z belim klobučkom in sanjami se je izgubila.
SOSED
Ponoči se prebudi, se splazi k vratom in hitro pokuka skozi majhno okroglo odprtinico. Na nasprotni strani brli lučka, takoj se pomiri. »Nisem sama, nekdo je blizu mene.»
Luč je medla, zastrta in bledo odseva skozi stekleno odprtino na vratih.
»Verjetno se je vrnil od nekod, ali pa se je prebudil in nekaj brklja.« tuhta v sebi.
Odkar je sama, se ponoči pogosto prebuja. Samo dremlje, sanja. To je starost, se zaveda.
»Ne smeš tožiti, biti komu nadležen. Imam svoj kot, svoje majhno ognjišče in streho nad glavo. Noge me še počasi nosijo. Le strah me je včasih teh novih časov. Ničesar več ne razumem. Tudi mene nihče več ne razume. Nov svet, novi rodovi.«
Spet kuka skozi režo.
»Ni še ugasnil luči.«
Ne zanima je kaj počne, le da ni sama. Luč jo vselej potolaži.
»Zjutraj bo na nasprotni strani močno razsvetljeno, preden bo odšel v službo.« si šepeče. Igra svetlobe. Svetloba, polsenca, žarenje sem in tja in vse to se ponavlja, da je očarana.
»Gotovo se mu mudi in mora še kaj postoriti. Hiter je kot blisk in natančen. Videla sem že njegovo na poseben način urejeno domovanje. Na stežaj je odprl vrata in me povabil. Nisem mogla verjeti. Prekaša ženski svet, tako je vse snažno in svetleče.«
Nihče ne prihaja, a kam on zahaja, ni vedela in se ni spraševala.
»Dolgo ga ne bo, do poznega popoldneva. Včasih se vrne šele sredi noči.« Zatarna kot nebogljeno dete.
V mraku se ona včasih vrača od nekod. Pogleda navzgor v njegovo razsvetljeno okno. Zdi se ji, da je to njeno okno, ljubo domače okno. Ne mara ga motiti, nadlegovati, ne nikogar v bližini. To se je naučila v mestu. Ne spodobi se. Sosed želi mir.
Kadar je dolgo tema tam preko potoži sama sebi:
»Le kdo mi bo pomagal, če se mi kaj pripeti? Lahko se spotaknem in padem. Lahko omedlim od strahu kot nekoč. Večkrat se mi zvrti in omahnem. A najbolj se bojim upadanja bitja srca, ledenih rok, nog, ledene samotne tišine.«
»Še vedno je tema, kdaj se bo vrnil?« še enkrat in še enkrat vpraša kukalo.
»Utrujena si, pojdi spat, opolnoči bo tam luč, morda ob enih, dveh? Naj te ne skrbi, spi, zaspi. On ima svoje skrbi, tudi on je sam, a mlad, ima drugačne brige.«
» Potrebujem človeka, njegovo luč! Pomaga mi, lažje mi je.«
Bodri sama sebe in lahno odkrije zaslonko. Spet kuka skozi nevidno režo na vratih. Ugleda luč. Njegovo luč.
»Moj sosed! Vreden je kup zlata. Zna pomagati, varuje me, ni me več strah.«
