1. november 2011, letnik XIV
utrujena kuhinja v hiši sredi rojstnega mesta
možiček med dimniki jo varuje
skozi režo razbitega okna lepi čas
pogled smukne skozenj
nebo je mehko v oblakih sten
ukrivljen hrbet s copati boža tla
ženica globoko diha pod težko odejo
izpraznjeno pohištvo šušlja skrivnosti
pogled v daljave ostaja v stenah
prežete z zgodovino ohranjajo dostojanstvo
od daleč je slišati vlak
omare v kuhinji so utrjene
solnica socialistična skodelica kave
kristal porcelan
radio ena v nedeljo popoldne
nekaj izpod podplatov dviga od tal
nemirno ziblje odsev v ogledalu
zamegljen je od sonca in lune
vabi vase miglja s suhim prstom
sto tarkovskih ključev sto vrat
razvezani visijo pod oboki
kamnite stopnice vodijo do podstrehe
tudi tam je nekaj tvojega
v klet pojde skozi vrata prednikov
oglje se trklja
iz predpasnika drobiž
dišijo pečeni piščanci goveja juha
kis na zeleni solati pražen krompir
sladkor z jabolčnega zavitka
diši tišina popoldneva
večer pada ugrizne v sočno jabolko z gubo na robu ustnic
diši po rumenem
vrata so zaprta okna so zaprta
zunaj kričijo krokarji z besedami pod perutmi
letijo preko gradu preko barja
od daleč je slišati žabji glas
kdaj bo razpadel ta kamen? kod bo posedal njegov prah?
komu pripovedi? kolikokrat že?
v sobi sredi ljubljane so ceste navpično
na rudnik
dež bo opral pustne obraze
reža na oknu bo ostala
ugasni televizor ugasni radio
v novem domu se stalno živi
