Prišli so časi, nihče ne govori o apokalipsi,
ko so s trona reže zabrisali priložnost:
pri belem dnevu, klepsidri se je čas iztekel.
Ulice žare, reke čakajo na ribe, dogajanja so čudeži,
a tudi čudeži dogodki, slabe zgodbe, čvekanje dekel.
Čas ujčkanja se je zgostil: nemogoče ga je najti.
Videl sem boga v škrlatu kardinalskem, vozle je prodajal,
ob reki se je opotekala dekletce z bliski v očeh
in strelami v rokah, brcala radioaktivne je odpadke,
z drugo nogo bombico, ki šale ne pozna…
Ena sama božja samonanašajočnost, minevanje
in bevskajoče ščene; razodenite ,kje aorte so, kje vene,
kje ulica veselih je ljudi?
Ne veste? Le kako bi, ogledati se ne more človek,
kostanj na vogalu so podrli, gnilo hišo v visokonemškem stilu tudi,
heroja sredi zelenja so, zaradi brona, veste, odpeljali na odpad,
trafiko s trafikantko vred je že zdavnaj vzel hudič …
Kaj naj vam porečem: prišli so časi, res ... Dihamo iz prepolnih pljuč!
NA SAMEM
Razpršile so se kure.
Vlekle so se ure,
jastreb ždel je na macesnu nad vasjo.
Na preži ostro oko.
Temno se je vlačilo nebo.
Za goro prečrno.
Preživo, prelepo
v poznem popoldnevu,
je začelo mrzlo pršeti.
Osupljivo, žarečesivo
je tkal nemir v zgodnji mrak,
ko je zabrnelo v zvoniku
in je Bara ustavila korak.
Jesen je, k zimi gre.
K zimi.
Za vogalom skriva se Jurak.
Vselej bo,
za vsako hišo nekdo,
za drevesom,
spodaj za vodo.
Poprimi,
drži, ne spusti,
da ne ostaneš sam ...
Bara vogalne poglede lovi.
Da ga ni,
ki bi udaril z grčavo pestjo
po mizi,
po štulki,
po škafu.
Za bajto kodrasta glava.
Vselej bo,
za vsako hišo nekdo.
Nekdo, ki išče.
Sivotiho rosi,
ko se jastreb zviška spusti
na blatno dvorišče.
Radostno počiva narava.
NISEM ŠTEL CVETOV
Nisem štel cvetov
ne srkal sladke medičine,
zaman sem čakal na dotik,
na dren cvetoč in kapucinko,
pomislil nisem na hrepenenje male ribe,
in mar mi ni bilo sopenja zmozganega cucka
in mačke dretja na škopniku ob seniku domačem …
Nič ni tako, kot je bilo : vse pozno cveti, v maj se mladi
ko bi sonce oblake moralo sesati veselopožrešno in dežek trositi,
da bi se vrati razjokale od sreče in bi za mano ostalo zvezdnato nebo.
Prirastnik, beli omeli poklon, se je grdo spotaknil ob kamen
in blatnik postal, kolovozar, samotnik gol, trličen
in star, presejan, domorodec brez raja in praga
in osamljene zgrbljene presamosti,
začrvljene v žlahtnosti prepiha.
Zdaj sem hrošček, na vitici
trte lesketajoče se vidim
in pretanjeno poslušam:
zarota bilk!
OBLJUBA
na ramo tisto noč
s prangerjem se je spogledovala luna
čez bukev krmežljavo zroč
naslonila rahlo si glavo
tisto noč otresla si se Svaruna
oblak zakril nebesno je telo
bil dih je tvoj nemiren vroč
k meni privilo se črno je nebo
sklonilo s solzami pokrito
se je obličje tvoje k meni
škrtnili členki prstov so v noč
preobloženo z bremeni
